Celjski tednik, 7. april 1961
Ciril Debeljak
10. 6.
Odhod ob sedmih. Pred tem še zanimiva predstava nosačev, ki so se spopadli za naše ostanke brane, prazne konzerve, plastične vrečke in papir. Vse to predstavlja za njih neprecenljivo vrednost. Dve uri smo hodili po pragozdovih himalajske cedre. Debla dosežejo tu več metrov premera in temu primerno starost. Po mojih laičnih cenitvah ima vsak teh orjakov 30 m3 in več, saj so ravni in brez vej do višine 20 metrov.
Pot je lepa, senčna in pripelje po rebrih Rudikhotija do Tangara, lepe travne jase s pastirsko kolibo in stoterimi ovcami. Prvi stik s »civilizacijo!« Dotijalu Badinatu danes svojega nahrbtnika nisem zaupal, včeraj je šel namreč z njim v kolo po bregu dobrih 50 metrov. K sreči je ostalo oboje brez poškodb. Z grape je prilezel blaten in povaljan, v nahrbtniku pa je dobil svoje edino moj radioaparat, ki ne da več glasu od sebe.
Od Tangara vodi najtežja etapa na tej poti in to na greben Donta (3500 m), ki je gol, delno skalnat in silno strm. Na drugi strani so travnata pobočja do strmine 55° C, kjer so nosači pokazali kaj zmorejo. Višinsko razliko 1500 m so prehodili v šestih urah. Utaborili smo se v soteski pod vasjo Himni (2000 metrov) v hladni senci ceder in rododendroma. Nosači so popadali kot mrtvi poleg tovorov, bili so izmučeni, vendar dobre volje in takoj za tem pripravljeni na vsako neumnost.
Jutri počivamo, zato vlada splošno veselje, je se na veliko, ob kopici ognjev se pečejo čapati. Za nas bo jutri dan obredov, saj bomo prvič po petih tednih ostrgali s sebe umazanijo in zlezli v sveže srajce in perilo. Navijam radio, danes se mu je nepričakovano in brez popravila vrnil posluh, za spanje bo še dovolj časa. K sreči imamo s seboj tri aparate, dva sta že odpovedala pokorščino. Kljub vročini so vhodi v šotore zaprti, ker je tu ob vodi na milijone drobnih, toda hudih mušic, znanilk monsumske dobe. Pravkar slišim, da je v Delhiju 45° C vročine in si tega za enkrat ne morem prav predstavljati.
11. 6.
Etape do Gwaldama smo razporedili tako, da je danes ostalo samo dve uri hoje. Dopoldne toalete zadeve, ki so se odvijale zaradi zastarelosti težje, kot je bilo pričakovati Ang Nima je komaj sproti pripravljal vročo vodo, smo sedaj vsi zagrizeni sovražniki ledeniške temperature. Nekaj vsiljivih vran je plačalo za naše razpoloženje s svojim perjem. Zdravnik ima z domačini opravka že celo dopoldne. Reže bule, previja. Stane mu iz hudobije položi v torbo med instrumente pištolo, če slučajno kaj zareže … Šlo je vse po sreči. Zoran in kapetan sta odšla na lov, seveda zastonj. V mislih sta imela črnega medveda, ki smo ga srečali prejšnji dan v nevarni bližini. — Popoldne odhod do soteske za vasjo Pinnu, kjer nas je pošteno namočilo. Vedrili smo v malih mlinih za potokom do prihoda nosačev s šotori. Tu smo prvič občutili okras Indije — ogriz moskitov, ki so v rojih obletavali naše taborišče.
12. 6.
Odhod ob pol petih. Ponoči sem imel »rajžo« in samogovor, ki je spravil ves tabor na noge. Je pač polna luna.
Današnja etapa je bila najdaljša. Pot je lepa, zložna in lahka, cedre se umaknejo debelim borom. Pokrajina je podobna svetu okrog naše Raduhe in tudi višina odgovarja. Srečamo nekaj samotnih naselij, staj in značilne terase z žitom in krompirjem.
Ob dveh smo v Kunarju, prijazni zelenici ob vasi istega imena. Nekaj krepkih neviht nas požene pod skale, ob šestih pridejo za nami nosači s šotori.
Za večerjo čapati, sedaj drugega skoraj ne preostane, divjačine ni več.
13. 6.
Začenjamo zadnjo peš etapo, s tem se dvigne morala, taborjenj in hoje imamo zaenkrat čez glavo. Pot nas vodi skozi vas Debal (vas za naše pojme, vendar je bil župan užaljen s to pomanjševalnico). Celo pot nas je spremljal na pol gol svetnik s piščalko in riževimi zrni na čelu, kar je znak visoke verske sekte. Ker mu Stane ni dal miloščine, smo bili vsi v strahu, da ga začara v žabo, kot je to v jezi napovedal. Dobil je edino težke noge, kot vsi ostali, saj smo prvič občutili po dolgem času indijsko dolinsko vročino.
Še zadnji vzpon proti Gwaldamu po bližnjici, ki je trajala kot običajno dve uri dalj kot po cesti in vrgli smo s sebe gorsko opremo in postali zopet civilisti. Pod Gwaldamom smo obiskali kot dobri narodnjaki edino gostilno, odprto za javnost, kjer pa na našo jezo razen večnega čaja ne poznajo ničesar. Alkohol je prepovedana sveta zadeva, ki se ji mora odreči celo Evropejec. Popoldne izplačilo nosačem, nakup dolgo pričakovane hrane, krompirja, čebule, sadja in celo svežih rib s svete reke Kail gange. S Stanetom sva se mučila ob ognju, pa naredila namesto pečenih rib kar ribji golaž. Pri naših kuharskih sposobnostih nikdar ne veš naprej za končni rezultat. Nastanjeni smo v bungalovu, ki je za razliko od ostalih zgradb postavljen v evropskem stilu. Sporočila ob odhodu ladje še ni, jutri nas čaka pakiranje opreme in pisarija. Čez dan nekaj običajnih sporov med člani odprave, največ seveda zaradi monsuma in jedilnega lista. Stanetu se tek odpira, kar je dober znak za njegovo bolezen. Mene še moja ni izpustila in zato se bojim, da bo treba ob prihodu v domovino pod nož. Jutri imam naročena sveža jajca in kure. Rezultat današnje kuharije: splošna driska.
14. 6.
Obhaja nas potovalna mrzlica! Ves dan delo z opremo, izplačilo dotijalov, pisanje poročil, pisanje dnevnika. Ostalo je precej hrane, v glavnem prepečenca, džema in sadnih sokov. V trgovini smo dobili prvič neke vrste žganje, ki ga pripravljajo iz ovsa. Ima približno dva odstotka več alkohola kot Kail ganga. Zapustil nas je gozd Agrawal, izguba ni preveč občutna. Poročila za ladjo še ni, izgleda, da obsedimo še za nekaj dni.
