Celjski tednik, 31. marec 1961
Ciril Debeljak
6. 6. 1960
Vsi upamo na najlepše vreme. Oni zgoraj ga nujno potrebujejo saj so v naskoku ali pa že pobirajo taborišča nazaj grede. Škoda, da me ni zraven — določen za naskakovalca, sedim sedaj v bazi in mislim na one, ki se pehajo za končni uspeh. Tu je življenje povsem drugo.
Opoldne so prinesli dotijali tarovega mladiča z ranjeno nogo. Komaj hodi. Andrej mu da prvo pomoč, jaz mu napravim dudo na čutarico — njegova druga mama je gotova. Dobi dva obroka laktuvita spalni prostor pa v našem skladišču, ki ga sprejme brez pritožbe. Upam da postane domač, saj imam trden namen, da ga pripeljemo domov Zvečer je Andrej spekel zrezke od tarove samice, pa mi niso šli v slast. Smili se mi mali revček.
Hudo me držijo hemeroidi, ne vem kako bo šlo do Gwaldama.
7. 6. 1960
Preždel sen skoraj ves dan v šotorih. Na svetlo sem šel samo toliko, da nahranim malega, ki se težko privaja na evropsko hrano, vendar je zvečer pospravil ves obrok. Proti večeru sem pomagal pripraviti komplete oziroma tovore za nosače, ki jutri pridejo iz Ghesa in bodo znosili naše stvari do Gwaldama. Naših »jurišačev« še ni z vrha. Imajo verjetno precej dela s spuščanjem opreme in šotorov. Zoran in kapetan gresta jutri v bazo II, sam bom počakal še en dan in krenil za njimi.
Danes se veselim večerne glasbene oddaje radia Delhi, na sporedu je po dolgem času moderna jazz glasba ob desetih. Je pač to vse, kar lahko v tej višini bolan človek veselega pričakuje. Vreme nam je že dva dni naklonjeno, dopoldne sončno, popoldne sneg — kljub temu je pol dneva na razpolago. Zvečer je padla mokra megla, ki nevarno diši po predstraži monsuma. Na morju divjajo viharji, verjetno nas še kateri od njih počaka in zaziblje v sen do domovine. Jutri pričakujem prihod ostalih.
8. 6. 1960
Na vse zgodaj nas je presenetil prihod Tensinga. Prinesel je veselo vest, da so prispeli vsi živi in zdravi ponoči v bazo II. Dosegli so do takrat še neosvojena vrhova Trisula II in III, naskok na Trisul I je izostal zaradi prevelikega tveganja brez zaledja in zaradi negotovega vremena, ki nas preganja ves čas vzpona od baznih taborišč do grebena sploh pa zadnje dni, ko se na obzorju kaže monsumski jez. Prišli so v bazo I popoldne, izmučeni do kraja, s težkimi sledovi višine in sonca. Uspeh je kljub izpadu Trisula I lep, saj sta padla 2 neosvojena vrhova, in kar je največ vredno — dva tehnično zahtevna vrhova. Popoldne prihod nosačev — živa slika Indije, posedli so v krog, na sredi župan in začelo se je resno, vendar za nas smešno in nevsakdanje razdeljevanje naše preostale hrane in tovorov. Župan je z resnim obrazom precenil vsakega posebej in izbral primerne tovore po močeh in starostih. Šli se bomo tokrat sahibe in hodili prazni, kar moji bolezni na ozadju močno prija. Torej vse je nared, obračamo list zgodovine te odprave, načenjamo drugo polovico, ki lahko prinese le še poznano: dež, komarje in vročino!
9. 6. 1960
Napovedan odhod ob 8. se je seveda po stari navadi zavlekel do 9. Nosači so priredili štrajk, ker so pričakovali ponovno razdelitev hrane. Šele vojaški poseg kapetana je rešil situacijo. Slovo je bilo kratko. Kraj, od koder se je začel naš pohod, smo sicer zapustili polni spominov, lepih pa tudi grenkih, toda vsake pesmi je enkrat konec. Ostala je neizpeta kitica, vsaj zame, kljub temu, da nas na to mesto ne bo nikdar več!
Dolga kolona skoraj 100 ljudi je lezla počasi po grebenu morene proti zeleni dolini. Trisulovi vrhovi so gledali na to zviška: s posmehom ali z občutkom poraza. Nikdar ne bo človek razvozljal uganke gora in samega sebe v njej, kajti ob največji zmagi mu ostane občutek manjšega in nevrednost samega sebe v tem doživetju. Nekdo je napisal: »Ne zmaga, ne uspeh, prvo je doživetje in pot, ki vodi k temu!«
Globoko sem zajemal sapo. Skoraj pozabljeni vonj jagod, pelina in divje vrtnice je bil napoj, poln nečesa novega, življenja, kot da se vračamo v svet na novo.
Na Mulkhetu kratek počitek, nato pa v divjo sotesko Kail, kjer smo se pogreznili v pragozd rododendroma in tisočletnih cipres, jelk in borovcev. Cele ure smo se zvijali med skrivljenimi stebri, ki tu dosežejo meter premera. Hodili smo dobro uro pred kolono in to drago plačali še isto popoldne. Ob 12. smo se ustavili ob drobnem potočku in čakali, da pride za nami hrana. Kolone od nikoder, namesto kosila pa ob enih huda nevihta z grmenjem in nalivom, kakršnega lahko doživiš samo še v filmu ali pa v Indiji. Zdi se, da ne pada dež, temveč da stojiš dobesedno v vodi, ki trga in lomi vse, kar ni priraščeno globoko v zemljo. Padalo je brez prestanka. Dež je včasih zamenjala toča, potoček je narastel v divjo reko.
Ob 4. je prišla kolona premočenih nosačev, mirno in počasi, kot da je voda njih stalni spremljevalec. Krenili smo za njimi. Občudoval sem te ljudi. Bosi, v cunje zaviti so brez pritožb izginjali drug za drugim med stoletnimi debli — vsak je nosil blizu 40 kg. Do mraka je šlo gor in dol, z grebena na greben, dež je neusmiljeno pral gole glave. In za vso to muko dobijo 3 rupije na dan, toliko kot velja v Ranikhetu steklenica piva. Vedno bolj spoznavam, da je Indija res dežela kontrastov, kraljica lakote in revežev. Sram me je, da hodim prazen med njimi in da delajo zame, pa kaj hočeš, tisoče let živijo enako! Za epilog: župan njihovega kraja je dejal ob prihodu naše odprave: »To bodo srečni dnevi za našo vas, saj bomo zaslužili bogastvo!!!?«
Taborili smo pod Rudikotijem na višini 3000 m. Mi v šotorih in toplih spalnih vrečah, nosači pod skalo ob ognjih, mokri in premraženi, vendar jih čaka jutri celodnevna nošnja ob vsakem vremenu.
