Intervju Tomo Drolc

Planinski vestnik 2013/12

Gorski reševalec na gradbišču bloka 6 v TEŠ

Kdo bi si mislil, da bom kdaj službeno področje dela – energetiko – povezal s svojimi hobiji. Pa ravno to se je zgodilo. Tomo Drolec, moj sošolec s tečaja in izpita za gorske reševalce, kolega, ki me je, kolikor mi je znano, po času staža pripravnika edini prehitel (jaz 9 let, on 12), s svojo ekipo že drugo leto zapored opravlja naloge industrijskega reševanja na gradbišču bloka 6 v Termoelektrarni Šoštanj (TEŠ).

Francoska družba Alstom, glavni dobavitelj opreme, je namreč pred začetkom gradnje leta 2011 začela iskati profesionalno ekipo za reševanje z višin. Zahtevali so mednarodni izpit za višinske delavce, imenovan IRATA 2, kjer je vključeno tudi reševanje, obenem pa so dvomili, da smo v Sloveniji to nalogo sposobni speljati sami. TEŠ je predlagal, da se v smislu zniževanja stroškov poskusi to urediti s slovenskimi izvajalci, ter povabil k pogajanju podjetje Višinski, d. o. o., ki je podobna dela že opravljalo med letoma 2000 in 2004, ter Gorsko reševalno zvezo Slovenije (GRZS). In Tomo se je za posel uspešno dogovoril. Tomo je višinski delavec, delal je po vsej Sloveniji, od sanacij betona na višinah do vzdrževalnih del. V TEŠ-u je delal na sanacijah hladilnika na bloku 4 in dimnika na bloku 5. Kot je povedal, so ga v TEŠ-u poznali že od prej, vedeli so, da je gorski reševalec, podprla jih je tudi Gorska reševalna zveza Slovenije, kar je omogočilo sklenitev pogodbe.

Kakšna znanja so potrebna za industrijsko reševanje? Nam lahko zaupaš, kje si jih ti pridobil?
Gorski reševalec mora poznati vrvno tehniko, ki je natančno določena. Na gradbišču pa so potrebna še znanja industrijskega reševanja, kar pomeni, da so izredno dobrodošle izkušnje z višinskimi deli. Kot nekakšni dežurni bolničarji smo se dodatno izobrazili v poznavanju krvnih tlakov. Moram priznati, da so nas delavci na začetku gledali postrani, zdaj pa so nas vzeli za svoje in nas pogosto obiskujejo. Smo kot nekakšni svetovalci. Veščin gorskega reševanja sem se priučil v GRS Kamnik, na kar sem zelo ponosen. Tam sem bil dolgo časa pripravnik, a sem imel prevelike želje po plezanju in letenju s padalom. Kasneje sem se preselil v Šoštanj in izgubil stik z matičnim društvom, vendar sem se na novo povezal z GRS Koroške. Z veseljem povem, da so me vzeli za svojega in zdaj sem tam aktiven. Znanja višinskega delavca sem pri dobil v 12-letni delovni karieri.
Kaj so naloge tvoje ekipe na gradbišču? Koliko vas je in kako imate organizirano delo? Kako ti je uspelo sestaviti ekipo?
Po pogodbi smo zadolženi za reševanje z višin. To pomeni, če kdo pade in so možni dostopi le po vrvi, to naredimo mi. Do zdaj se je izkazalo, da je veliko dela s prvo pomočjo, od ureznin pa do srčnih infarktov – teh smo doslej imeli tri. Vse to delo ni izrecno vključeno v pogodbo, vendar pomagamo po svojih zmožnostih. Tu je vsak dan kar tisoč delavcev in se dogaja marsikaj. Mnogi delavci se dnevno obračajo na nas, vsak dan npr. izmerimo krvni pritisk približno 5–6 ljudem, če se slabo počutijo. Smo kot nekakšna svetovalna preventivna služba. Če gre za hujše poškodbe, jih napotimo v zdravstveni dom Velenje. Vseh nas je 11. Nekaj je zaposlenih v mojem podjetju, ostali so samostojni podjetniki. Trije dežurajo čez dan, dva ponoči. Z društvom gorske reševalne službe (GRS) Celje ima TEŠ sklenjeno pogodbo za primere hujših nesreč, saj bi bili v takih primerih trije dežurni premalo. Ekipo sem zbral v društvih GRS Celje, Koroške in Maribora. Z vsake postaje nas je nekaj, največ pa iz Celja.
Kako poteka vaš delovni dan?
Začnemo ob 6.30. Eden od naših mora biti stalno prisoten na kotlovnici bloka 6; takšno zahtevo je postavil Alstom. Tam se menjamo (ostala dva sta v kontejnerju), tako da se lahko vedno obrnejo na nas. Na gradbišču delamo obhode, saj se dostopi, pristopi in nevarnosti spreminjajo dnevno. Pogosto se delavci obrnejo na nas, ker vedo, da jim kot višinski delavci urejamo varovanja, jim svetujemo. Pomagamo tudi Alstomu in njihovim podizvajalcem.
Kakšne nesreče oz. posredovanja ste imeli do zdaj?
Nekaj je bilo posredovanj z vrvno tehniko. Alstom se je najbolj bal, da bi kdo obvisel na vrvi. Delavci so namreč pripeti v pasovih in če bi obviseli, bi bil to zelo nevaren položaj, saj lahko že po pol ure pride do odpovedi ledvic in smrti. Zato tudi opravljamo dežurstvo, da bi lahko nemudoma posredovali. A na srečo teh primerov ni bilo. Je pa kmalu po začetku dežuranja prišlo do nesreče, ko je tritonska cev stisnila delavca na višini 20 metrov. Obstajal je sum poškodbe hrbtenice. Posredovanje je bilo kar zahtevno, s kolegom pa sva bila sama, ker je bila sobota. Prestavila sva ga v nosila, kar nikakor ni bilo lahko. Na srečo nama ga je uspelo spraviti dol z dvižnimi košarami.
Letošnjega avgusta je delavec padel z večje višine, to je s 15 metrov in se hudo poškodoval. Padel je v neugoden del jaška za dvigalo. Tudi njega je bilo težko naložiti, vendar smo tudi to uspešno izvedli. Fantom, ki so posredovali, gredo zasluge za to, da bo delavec še hodil in normalno funkcioniral. Na koncu se je izkazalo, da je imel poškodbo medenice. Če bi narobe odreagirali, bi bile posledice hude. Izkazalo se je, da je koristno opraviti čim več vaj, npr. v spuščanju idr. Omenil bi še eno nesrečo, namreč, ko sta se prevrnila dva delavca na premičnemu gradbenemu odru, se je bilo težko odločiti, komu prej pomagati. Tudi takrat smo dobro odreagirali in podjetje, kjer sta delavca zaposlena, se nam je zahvalilo za posredovanje, saj smo uspešno reševali na težko dostopnem kraju, na ozkih stopnicah, kjer ni bilo lahko nositi. Do zdaj so se fantje res izkazali.
Kaj in koliko trenirate?
Vadimo vrvno tehniko, spuščanje z nosili, ker je to eden najtežjih segmentov reševanja. Vsak, ki opravlja dežuranje, ima na mesec obvezne tri vaje, lahko tudi več. Sami smo se tako odločili. Izkazalo se je namreč, da te samo dežuranje spravi v pasivnost, ko pa pride do intervencije, je težko pravilno odreagirati.
Kakšni so pogoji za industrijskega reševalca? Bi lahko to delo opravljal tudi kdo, ki ni gorski reševalec?
Pogoj je izpit za gorskega reševalca z licenco in 80-urni tečaj prve pomoči. Imamo tudi jamarskega reševalca, ki je hkrati inštruktor. Izkazal se je za uporabnega, saj je vrvna tehnika precej podobna. Prinesel nam je tudi del jamarskega znanja. Naj poudarim, da nam je veliko znanja posredoval Rado Nadvešnik, nekdanji vodja izobraževanja gorskih reševalcev, ki nam je ogromno pomagal pri tehnikah, dal veliko smernic in nas nasploh uspešno uvedel v delo.
Kakšno opremo imate na voljo?
Večino opreme smo nabavili pri francoskem proizvajalcu, podjetju Petzl, ker ima vse izdelke, predvidene za reševanje. Oprema je tipizirana, to pomeni, da je proizvajalec predpisal način uporabe in dele opreme, ki jo lahko uporabljamo za reševanje. Že v pogodbi je določeno, kaj vse moramo imeti. Opreme za vrvno tehniko imamo veliko, npr. tri 200-metrske vrvi, ker so objekti visoki. Če našo opremo primerjamo s kakšno GRS postajo, smo kar dobro založeni. Imamo tudi precej opreme za prvo pomoč, npr. dvojna koritasta in ena zajemalna nosila.
Ste imeli že kakšen primer, da ste morali klicati GRS Celje?
Ne, sem pa kot vodja dosti prisoten v Šoštanju in me v primeru intervencije pokličejo, da pridem na pomoč. Imam kratek odzivni čas, a največkrat fantje že sami vse uredijo.
Večinoma omenjaš spuste. Ali pride kdaj v poštev tudi dvig? Ste imeli kdaj nočno posredovanje?
Do dviga še ni prišlo, čeprav imamo to tudi natrenirano, imamo opremo, posebno škripčevje, da bi ga lahko prav tako izvedli. Na vseh vajah so bili prisotni tudi gasilci, ki uporabljajo podobno tehniko. Njihova organizacija ob intervencijah je dobra in lahko bi se zgledovali po njih. Enkrat smo reševali ponoči, ko je v visečem odru v dežju obstal rentgenolog. S sosednjim odrom smo se spustili do njega in ga rešili.
Ali lahko oceniš, kakšna je razlika med reševanjem v naravi in na gradbišču?
V naravi je ponavadi težje reševanje, ker moraš ponesrečenca najprej najti, narediti sidrišča za spuščanje, na gradbišču pa sporočijo točno lokacijo, za sidrišče lahko uporabiš dele konstrukcije, vendar moraš paziti, da se ne pritrdiš na profil, ki še ni privijačen. Na gradbišču so vedno prisotni drugi delavci, ki so pripravljeni pomagati, kar sicer ni slabo, vendar moraš paziti, da te kdo ne zavede. V primerih večjega reševanja bi morali ustaviti vsa dela na gradbišču, ker je sicer nevarno tudi za reševalce. Treba je priznati, da so reševalci v večji nevarnosti kot v gorah in potrebna je še večja previdnost.
Kaj je za vas najbolj problematično? Česa se najbolj bojite?
Včasih gledamo, ko delavci delajo na težko dostopnih mestih, in ob tem razmišljamo, kako bi prišli do njega v primeru nesreče. Pogosto delavce dvignejo z gradbenim žerjavom na bolj nedostopne dele konstrukcije in če bi delavec na kakšnem profilu obvisel, bi izredno težko prišli do njega. Tega se bojimo. Pa množičnih poškodb. Na odrih je včasih veliko delavcev. Če bi morali pomagati več ljudem hkrati, bi bila ta ekipa naenkrat premajhna, čeprav nas je načeloma dovolj.
Koliko časa boste še prisotni na gradbišču? Kaj boš počel, ko bo gradnja končana?
Z investitorjem ugotavljamo, da bi bilo preveč tvegano, če nas na gradbišču ne bi bilo. Zato se dogovarjamo o naši prisotnosti do konca leta, morda z enim reševalcem tudi po novem letu. Praksa je pokazala, da naše dežurstvo dobrodejno vpliva na delavce in varovanje njihovega zdravja. Na tiho si želim, da bi šel s tem programom še na kako drugo evropsko gradbišče. Alstom je z nami zadovoljen in so nas ob reševanjih vedno pohvalili. Če ne bo šlo drugače, se bom spet lotil višinskih del, vendar se recesija v gradbeništvu zelo pozna in je teh del bistveno manj kot pred leti.

Vladimir Habjan

V ekipi industrijskih reševalcev je tudi Zdenko Žagar, gorski reševalec in član društva GRS Koroške. Preden se je zaposlil v družbi Višinski, je imel servis za akumulatorje, nazadnje pa je bil prijavljen na zavodu za zaposlovanje. Kot je povedal, je ob razpisu izkoristil priložnost ter se prijavil, tako da je od marca 2012, ko so začeli postavljati prvi steber kotlovnice, član ekipe reševalcev. Zdenko ima veliko izkušenj, saj je začel plezati že leta 1972, reševalec pa je od leta 1978. Pleza še zdaj, ne več tako težkih smeri, še vedno pa toliko, da vzdržuje psihofizično kondicijo, ki pride na gradbišču še kako prav. Še vedno je aktiven v svojem društvu GRS Koroške, kjer letno sodeluje pri približno 15–20 akcijah. Pravi, da si nikoli ne bi mislil, da bo svoje prostočasno znanje kdaj lahko izkoristil v profesionalne namene in to na področju prostovoljstva.
Zdenko pravi, da je bil prisoten pri več nesrečah na gradbišču. Zadnja je bila, ko je delavec padel 15 metrov in je bilo reševanje kar zahtevno, a so ga opravili uspešno in hitro ter si prislužili pohvalo zdravnika. Ob tem poudarja, da je manjših poškodb celo vrsto, mnoge rutinsko opravijo kar v njihovem kontejnerju. Precej dela je preventivne narave. V času dežurstva se pogosto gibljejo po konstrukciji kotlovnice, kjer potekajo dela; tam ocenjujejo, kje je nevarno, spremljajo in opozarjajo, če kdo od delavcev ni pripet ali se ne varuje pravilno.
Zdenko na vprašanje o primerjavi reševanja v gorah in na gradbišču odgovarja, da je industrijsko reševanje res drugačno in specifično, različna je tudi tehnika, gore pa so povsem drug ambient. Ob tem priznava, da je na gradbišču reševanje zahtevnejše, v gorah pa po njegovem najtežji del predstavlja transport. Zdenku veliko pomenijo pohvale – pohvalili so jih Alstom, NMP, TEŠ in tudi sami ponesrečenci.
Še vedno mu največ pomeni, da v gorah rešuje volontersko, kar je nekaj povsem drugega kot delo za zaslužek. Povedal je tudi, da nikoli ne bi šel med profesionalne reševalce, saj je in bo ostal reševalec starega kova. Pogovor je zaključil s priznanjem, da ima z delom na gradbišču zelo lepe izkušnje, saj se dobro razumejo in si medsebojno zaupajo.