Intervju Tomaž Rotar

Planinski vestnik 2020/06

Rane skelijo, a brazgotine bogatijo

Zdravnika Tomaža Rotarja bralci Planinskega vestnika dobro poznamo. Je Slovenec, ki je zadnja leta najbliže zvezdam. Kot so si v enem letu med letoma 1953 in 1955 sledili prvi pristopi na tri najvišje gore sveta, je svoje vzpone nanizal tudi on. Leta 2017 se je kot 18. Slovenec povzpel na 8848 metrov visoki Everest, leto zatem kot četrti na 8611 metrov visoki K2 in leta 2019 kot tretji (za Vikijem Grošljem in Romanom Benetom) na glavni vrh Kangčendzenge, ki je z 8586 metrov nad morjem tretji najvišji osemtisočak. V zadnjih dneh leta 2019 so nam mediji postregli z novico, da je Tomaž član mednarodne odprave, ki si je za svoj cilj izbrala na vrh K2 stopiti pozimi.

John Snorri in Tomaž Rotar v bazi.
Foto: arhiv Tomaža Rotarja

Na svoji življenjski poti ste se uspešno potrdili v kar nekaj preizkušnjah. Če pustiva vtise z najvišjih svetovnih vrhov za pozneje, kaj vam je bilo v življenju najteže?
Problemi, na katere sem naletel na svojih odpravah ali potovanjih, me nikoli niso potrli, nikoli jih sploh nisem dojemal kot težke, bili so le ovira, ki jo pričakuješ in čez katero je treba stopiti. V življenju mi je najteže, ko vidim svojo hčer v težavah in ji ne morem dati pravega nasveta. Takrat včasih vidim svojo mladost, ko nisem vedel kam in mi je bil vsak nasvet staršev odveč. Tolažim se z mislijo, da je ona tista, ki bo stopila na moje rame in videla dlje, kot vidim sam, in da bo videla za naju oba. Morda mi bo takrat povedala, kaj vidi.
Ko sem bil še otrok, mi je bilo zelo hudo, ko so se moji starši prepirali, morda povsem vsakdanja stvar, toda takrat so se rušili mostovi pred mano in za mano. Najverjetneje je najteže v življenju biti osamljen ali brez nekoga, na katerega se lahko zaneseš; sicer pa čas naredi kožo nekoliko debelejšo. Vendar šele ko spet posije sonce, dejansko vidimo, kako nas je prej zeblo. Bolečine, ki jo doživljamo ob težkih trenutkih, ne smemo dušiti; moramo jo sprejeti, le tako postanemo močnejši. Tolažba je v takih trenutkih odveč, je le blaženje bolečine, najboljšega orodja, ki nas oblikuje.
Torej rane bolijo, a brazgotine bogatijo. Dajejo nove energije, da se je treba zazreti čez obzorja, odgnati svojo zadnjo mučno preizkušnjo in se vrniti v boj?
Obstajata dve vrsti ljudi. Prvi, ki znajo živeti brez problemov (jih ne vidijo) in borbe proti izzivom. To so srečni ljudje, ki živijo brez stresov in hujših težav, zbujajo se v delno oblačna jutra in živijo dneve brez viharjev. Izogibajo se ostrim gorskim grebenom in iščejo široke prelaze, upoštevajo nasvete starejših in se učijo na napakah drugih. Živijo dolgo povprečno življenje, kar jih popolnoma zadovoljuje. Na žalost so potem še drugi, ki so srečni le, če so malo nesrečni in stalno iščejo vzrok za problem. Z ravne ceste zavijejo, da lahko potem popravljajo avto; ko vidijo skupino ljudi, ki čaka pred trgovino, gredo drugam in se ne sprašujejo, zakaj so vsi tam. Za kratek čas so po rešitvi izziva srečni, a si takoj postavijo drugega, ki je težji. Rezultat verjetnostnega računa za uspeh ni na njihovi strani, ampak ko se zvezde vsake toliko postavijo v pravilen položaj, takrat se splača ne le živeti, za uspeh se splača tudi trpeti. Včasih bi bil raje v prvi skupini, ko pa spet pride dober dan, je bolje, da sem iskalec velikih težav – za njimi se namreč skrivajo velike priložnosti. Takrat sem vesel, da so moja dejanja podobna kriku, in ne dolgočasnemu pojasnilu.
Za bralce Planinskega vestnika sva decembra 2018 kramljala o vaših vzponih na prva dva najvišja vrhova sveta. V lanskem letu ste bili član uspešne odprave na Kangčendzengo. Je bilo to logično nadaljevanje glede na višino vrha?
Ko sem se vrnil iz Pakistana, sem bil utrujen in nisem razmišljal o novi odpravi. Vendar na smrtni postelji najbrž še nikomur ni bilo žal, da ni prebil več časa v službi, kvečjemu je obžaloval, da ni ušpičil še kakšne neumnosti. Nekega dne mi je pisal prijatelj in me vprašal, ali sem za stvar, in ker na žalost nerad zapravljam čarobnost z razmišljanjem o posledicah dejanja, sem privolil in se kmalu spet znašel v Himalaji. Nisem nameraval kar po vrsti osvajati osemtisočakov, čeprav se zdi, da je vse skupaj logična posledica začetega. Sploh nikoli ne delam načrtov za daljno prihodnost, poskušam živeti bolj spontano in se učiti od lastnih otrok; ti me spomnijo nase, ko sem bil še mlad. In vsakdo bi bil rad ponovno mlad, ko še ni bilo časa za predvidevanje slabega.
Poleg tega je Kanč zelo samotna, zahtevna in lepa gora. Pristop po deževnih gozdovih vzhodnega Nepala je nepozabno, mokro doživetje med neštetimi, nam neznanimi rastlinskimi in živalskimi vrstami, med njimi so mnoge pred izumrtjem. Gora je sveta, polna prekletstev in mitov, obdajajo jo doline nesmrtnosti, na vzhodu pa indijski Sikim, kjer morda še ne vedo, da je Zemlja okrogla. Nepalci v tem delu navdušujejo s starinskim načinom življenja, imajo svojo držo in ne dovolijo, da bi jim jo izbral nekdo drug. Torej dovolj razlogov za nepozaben izlet.
Občutki na tretjem osemtisočaku so bili zelo podobni kot na prejšnjih dveh, vendar ali se vas je ta “ženska” gora dotaknila drugače?
V naši skupini so bile štiri ženske. Žensk nikoli nisem imel za manj sposobne od moških, kar je še vedno neke vrste stereotip. Morda so na določenih področjih celo boljše. Poročil sem se z žensko, katere sposobnosti daleč prekašajo moje. Na tej odpravi sem spoznal, kako napačno je mišljenje, da je enakovrednost med spoloma v športu ali alpinizmu nemogoča ali le približna. Ravno nasprotno, ženske so bolj umirjene, razsodnejše, psihično stabilnejše, bolj profesionalne, no ja, tudi lepše. Čehinja, Švicarka, Mehičanka in Japonka so bile prve zastopnice svojih držav na tem vrhu. Izbrana druščina posebnih oseb, tudi poslovno zelo uspešnih. Sprva sem bil nekoliko skeptičen do odločitve ženske, mame dveh majhnih otrok, da se poda v tako avanturo, vendar sem prišel do zaključka, da sam nisem nič boljši oziroma odgovornejši do svojih otrok, kot je ona. Zavedel sem se, da ravno s takim razmišljanjem postavljam stereotipe, saj naj bi bila mati do svojih otrok odgovornejša od očeta, kar pa ni res. Kako dolga je včasih pot do odgovora, ki ga imamo sicer stalno pred nosom. Ljubezen ne sprašuje, ne dvomi, ne zahteva plačila, se ne napihuje, ne hvali, ne ločuje med materami in očeti, preprosto je. Sposobni so je tisti, ki ostajajo doma, v navideznem ozadju, in nesebično skrbijo za otroke − za ceno svojega življenja in svojega časa. Skrbijo za dom in ljudi okoli sebe, skrbijo za nas, ki ne znamo ostati doma.
Gore se drži sloves, da je neusmiljena do žensk, a v vaši odpravi jih je bilo več kot polovica. Na koncu se je izkazalo, da so bili bogovi z vami prizanesljivejši kot z le moško indijsko odpravo.
V naši skupini nas je bilo sedem. Vsi smo prišli na vrh in nihče od nas ni zbolel, ozebel in ni imel kakršnih koli težjih posledic vzpona. Imeli smo srečo z vremenom, zdravjem, počutjem in medsebojnim razumevanjem. V bazi, ki je sicer najvišja med vsemi, so bili tudi Indijci, Bolgar, Švicar in nekaj Nepalcev. Šok, ki so ga Indijci doživljali zaradi prisotnosti žensk v bazi, je za nas nepredstavljiv. Ne samo da prihajajo iz dežel, kjer patriarhat še vedno kroji način družinskih odnosov in politiko, Kanč je za Indijce sveta gora, pristop je dovoljen le moškim, ženske celo žalijo božanstva in prinašajo nesrečo. Poslušali smo zgodovinske zgodbe o neuspelih odpravah zaradi prisotnosti žensk. Spor med ekipami je prišel celo tako daleč, da so Indijci predlagali odvzem dovolilnic naši ekipi. Vse skupaj se je končalo ravno nasprotno, Indijci so izgubili dva člana tik pod vrhom, veliko jih je utrpelo težke ozebline; Švicar, ki se je postavljal na njihovo stran, se je moral vrniti zaradi snežne slepote. Najbrž v teh hribih prebivajo boginje, in ne bogovi ali pa so se zmenili tako kot pri nas doma – prav ima tisti, ki ima več jajčec; bo že držalo.
Dozorel je čas za višjo stopnico, soočiti se s težjim izzivom – zimskim vzponom na eno izmed najvišjih gora. Soodpravarji s Kangčendzenge so se odločili za Everest, vas pa je zamikal težji, zahtevnejši in pozimi še neosvojeni K2.
Zaenkrat se počutim zdrav in pripravljen, trije vrhovi v zadnjih letih mi to potrjujejo. Pogovori med soplezalci v bazi ponavadi rodijo nove ideje in običajno so te zamisli še bolj skregane z zdravim razumom kot tiste, zaradi katerih smo že tam. Zimski vzpon na K2 še vedno predstavlja skoraj nepredstavljivo, neuresničljivo dejanje. Toda bolj ko smo se poglabljali v izziv, bolj smo verjeli, da je vzpon pozimi mogoč, le več sreče bi potrebovali. Lani poleti me je poklical John Snorri, islandski alpinist s šestimi otroki in drugo ženo, čeprav v resnici ni tako zgubljen, kot se sliši po prvem opisu. Na hitro sva se spoznala nekoč v Katmanduju, ko sem mu posodil kremo za sončenje, prihaja namreč iz dežele dežja in oblakov. Vprašal me je, ali imam čas za K2 pozimi, češ da organizira odpravo, jaz pa njega po zdravju, vendar sem se odločil in doma previdno oznanil idejo. Pol leta po Kangčendzengi sem se znašel v Islamabadu in mrzla zgodba se je začela.
V nasprotju z Everestom so vremenske razmere v pakistanskem Karakorumu veliko nestanovitnejše in nepredvidljivejše, zato K2 ni deležen obiska vsako leto niti v poletni sezoni. Take odprave zahtevajo še posebej skrbno načrtovanje in tudi izbiro ekipe.
Organizator in idejni vodja odprave je bil John Snorri, ki se je dogovoril z Mingmo G oziroma njegovo agencijo Imagine Nepal za logistično pomoč na gori. Dodatno je Mingma najel pakistansko podjetje Apricot Tours, ki naj bi skrbelo za logistiko do baznega tabora, za organizacijo prevozov po Pakistanu, organizacijo nižinskih nosačev in organizacijo reševanja po potrebi. Sam sem Mingmo spoznal julija 2018, ko sem osvojil vrh K2. V času priprav sva si poslala nekaj elektronskih pisem, ki so se nanašala predvsem na finance, prevzel je namreč vsa plačila za odpravo. Tudi Mingma je želel na vrh, celo brez dodatnega kisika, vsaj tako je oznanjal na svojih blogih.
Žal odprava vrha ni dosegla, so manjkale boginje? Kolikor razberemo iz poročil, je bilo nekaj zapletov že na samem začetku z zbiranjem članov odprave. Ko se morda zaradi človeške nerodnosti podre prva domina … in planeti niso poravnani …
Najprej neizpodbitno dejstvo: zmagovalci se nikoli ne pritožujejo; vzroke za neuspeh iščemo, ko ne uspemo. Tokrat nismo uspeli, morda puje nismo izvedli pravilno, morda se amuleti niso postavili v pravilno vrsto, morda je imel Alah dovolj drugega dela, morda je bilo preveč mraz za velikega lamo in njegov obred … Izzivi na naši poti, na katere nismo imeli vpliva, so se prevečkrat pojavljali v nepravih trenutkih in njihovo reševanje je presegalo kolektivne zmožnosti naše ekipe. Kljub poznemu štartu odprave, od doma smo šli 3. januarja 2020, sta Gao Li in Mingma G prišla v Skardu še z dodatno zamudo petih dni, zadnji zaradi težav pri pridobivanju vize. Vsi, ki smo že bili v Pakistanu, vemo, da je treba za vizo zaprositi tri mesece pred odhodom, z upoštevanjem najmanj meseca časovne rezerve. Kljub temu smo v Askolah, zadnji vasici pred Baltorom, dva dni čakali na nižinske nosače, ki naj bi, seveda glede na našo zamudo, čakali nas. Treking do baze je bil zelo zahteven, povprečno smo gazili po deset ur na dan tudi več kot meter snega. Temperature so bile stalno pod 20°C, opreme ni bilo mogoče sušiti, saj so se v več kot 12 ur trajajočih nočeh temperature še znižale. Večino gaženja sva opravila s Snorrijem in še dvema Šerpama, Mingma in Gao Li pa sta ves čas uspešno pokrivala rep kolone. Bazni tabor smo na priporočilo Mingme G, kljub nestrinjanju vseh ostalih, postavili zelo nizko.
Po fiksaciji vrvi do prvega višinskega tabora sta Mingma in Gao Li brez napovedi in posveta z ostalimi člani sama prespala v prvem višinskem taboru. Po vrnitvi sta izjavila, da bosta najverjetneje odšla domov, saj so temperature prenizke. Vreme je bilo boljše od vseh pričakovanj, boljše kot so poročale poljska in španska odprava iz prejšnjih let. Z Johnom pozneje nisva imela večjih težav s spanjem v višinskih taborih tudi dva dni zapored. Da bi upravičil načrtovano evakuacijo, je Mingma G tožil o kašlju, čeprav smo kašljali vsi in je to običajno za to okolje, ni pa imel vročine, tudi saturacijo je imel ves čas nadpovprečno. Kot zakleto je vsak dan padla kakšna nova karta, ki je izpodkopavala pot do našega uspeha. Gao Liju je iz Wuhana prišel na pomoč koronavirus kot novi vzrok za prekinitev odprave, čeprav je bilo takoj jasno, da bo moral pred prihodom domov preživeti tri tedne v karanteni. Enemu od šerp naj bi ledena kocka poškodovala nogo pri prehodu čez zadnji del ledenika, neposredno pod ABCjem. Pregledal sem mu jo in nikjer nisem opazil znakov poškodbe, tudi šepal je nesrečnik le takrat, ko sva ga s Snorrijem opazovala. Tudi ko se je evakuacija, kljub najinemu močnemu nasprotovanju, morala zgoditi, nihče od “evakuirancev” v civilizaciji Pakistana ni potreboval medicinske pomoči, vsi so nadaljevali potovanje v Katmandu.
Pozneje sem šele dojel neizbežnost predčasnega povratka, saj so šerpam pretekle vize konec februarja, v času, ko je bil načrtovan pristop na vrh. Da pravočasno prispeš do letališča, bi bilo nujno bazo zapustiti najmanj dva tedna pred letom. Skrbi z vračilom zalog hrane nismo imeli, saj jih je bilo le za mesec dni, in ne za dva in pol, kot je bilo načrtovano.
Morda najbolj zagreta člana odprave – evropska alpinista – nisva zmogla razumeti te igre. V nasprotju z ostalimi se nama ni bilo pretežko truditi za dosego cilja, nisva klonila, surovim razmeram sva bila kos. Večino poti, namestitve novih vrvi in opreme baznih taborov, kar je vse ostalo tam za bodoče odprave, sva uredila skorajda sama. Počutila sva se dobro, vreme je bilo ves čas odprave skoraj odlično. Mingma G in šerpe so kljub nesodelovanju in predčasni prekinitvi odprave dobili polno plačilo. Uspešnosti takih odprav se vnaprej ne da zagotoviti niti predvideti. Zagotovo osvojitev zimskega K2 z vsakim novim neuspelim poizkusom pridobiva vrednost. Razočaranje še skeli, toda tudi te brazgotine me bodo zagotovo obogatile, le da danes tega še ne čutim.
In “zadnji sveti gral alpinizma”, kot sami imenujete K2, še vedno čaka na novo priložnost, na nove borce iz druge skupine. Še razmišljate o njem? Se boste morda priključili ekipi dobro pripravljenega Denisa Urubka?
Urubko je bil to zimo naš sosed. Bazni tabor za plezanje na Broad Peak so postavili tri kilometre vzhodneje na ledeniku. Žal je soplezalec Kanadčan trpel za pljučnico, Urubka pa je nazadnje pri solo poskusu zasul snežni plaz. Evakuirali so ga nekaj dni za nami. Po dogodku je izjavil, da se bo upokojil. Tudi Broad Peak ostaja še nepreplezan v meteorološki zimi. Snorri se že pripravlja na ponovni poizkus, sam pa še tavam v temi.
Sami pravite, da vam za take vrste podvigov uhajajo leta. Premikajo pa se tudi te meje. Sedeminsedemdesetletni ameriški alpinist Jim Donini, ki še pleza težke smeri, pravi, da je alpinizem raziskovanje, ki se nikdar ne konča, in to iskanje je tisto, kar ga poganja naprej, da vedno ostaja še nekaj draguljev, ki so mu izziv.
Alpinizem je raziskovanje, je avantura z elementi vrhunskega športa in ni tekmovalni šport, kot bi ga nekateri radi predstavili. Pri alpinizmu zmage niso objektivne, ker je pogoje tekmovanja nemogoče enačiti oziroma objektivizirati. Dejavniki, ki vplivajo na uspeh, so zelo spremenljivi in nikoli niso enaki pri različnih poizkusih, kot je obvezno pri tekmovalnih športih. Alpinizem je zato le avantura, morda ena izmed največjih, najnevarnejših, najizzivalnejših. Je raziskovanje “nekoristnega sveta” in rezultati raziskovanja so neplačani, materialno nenagrajeni (izjema so profesionalci), vendar raziskovalca nagradijo z nepredstavljivo srečo, zadovoljstvom, občutkom uspeha in nepozabnimi spomini. Vsakdo si cilj postavi sam in ga sam doseže, vedno je mogoče najti težji in zahtevnejši izziv, tudi če si najboljši. Prav tako je vedno mogoče najti sebi primeren izziv, zato leta na koncu niso največja ovira. Oviro, kot ponavadi, predstavljamo sami sebi, ker nam primanjkuje lastnosti, ki si jih trudimo pridobiti vse življenje: ljubezni, poguma, predanosti, veselja in strasti do življenja.

Anka Rudolf

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja