Intervju Tina Di Batista

Planinski vestnik 2017/05

Voditi te mora srce

Priznam, da bi sama sebe včasih nekam poslala, ko zaradi vsega, kar mi visi nad glavo, postanem sitna in ne vem, kje bi začela, da bi vse, kar (mislim, da) moram, spravila v red. Potem se tolažim, da so za to krivi hormoni. Kaj pa drugega, saj sem vendar ženska, me pa zmoremo veliko več, kot se pripisuje našemu pregovorno nežnemu in krhkemu značaju in telesu … Šalo, ki pa vendarle ni samo to, na stran, dejstvo je, da ženske le nismo tako krhke in da posledice materinstva niso nujno menjava garderobe (z večjo konfekcijsko številko), doktorat iz zdrave prehrane, edina tema pogovorov otroci in tarnanje, da je praznik, če nam uspe iti tja, kamor gre še cesar peš, brez spremstva malega kričača. Da biti mama ne pomeni samo leteti v službo in domov, potem pa ob štedilniku in dvoletniku, visečem na predpasniku, pozabiti nase, lahko potrdi Tina Di Batista.

Članica ljubljanskih matičarjev je vrhunska alpinistka z osemkratnim naslovom alpinistka leta in poklicna gorska vodnica. Je prva Slovenka, ki je v žep spravila tri probleme Alp pozimi (Tomo Česen jo je prehitel kot prvi Slovenec sploh), od mnogo odprav pa naj omenim ženski odpravi na Fitz Roy in Trango tower ter prvi ženski smučarski spust z Denalija. V svoji zbirki ima veliko težkih kombiniranih smeri v Alpah in športnoplezalne smeri, ocenjene z 8a. Ledne cepine ima raje kot kuhalnico (kar zelo dobro razumem), kar pa nekoliko preseneča, je to, da je likanje zanjo meditacija. In poleg vsega je mama; Ula je že drugošolka, Mija pa je ravno v obdobju, ko so gospodinjska dela že/še strašno zanimiva, spustiti jo izpred oči, čeprav le za sekundo, pa je precej tvegano.

Na kaj ste najbolj ponosni?
Na to, da sem proti koncu najstniških let našla strast, ki mi je osmislila življenje, me naredila samozavestno in mi pomagala k osamosvojitvi. Odprla mi je vrata v svet, dala najboljše prijatelje, službo in ne nazadnje partnerja ter moj največji zaklad, dve ljubeči deklici.
In na katerega izmed svojih alpinističnih dosežkov in zakaj?
Na zimske vzpone v Alpah. Zato ker sem se v kombiniranem svetu in zimskih razmerah zares počutila najbolje in vseh vzponih zares uživala.
Bi lahko dosegli vse, kar ste, če doma ne bi imeli podpore in pomoči?
Res sem bila (in sem še) kar trmast otrok in sem po navadi dosegla vse, kar sem hotela. Je pa bilo veliko laže, ko so me starši enkrat sprejeli tako, kot sem, še bolj pa, ko so me pri tem začeli podpirati. So pa bili posebni trenutki sreče, ko sem svojega očeta vodila čez greben Jorassesov in na vrh Druja pa mamo čez Severno Triglavsko steno, med lepšimi in intenzivnejšimi v mojem življenju.
Je za alpinista prednost ali slabost, če je rojen v Sloveniji?
Verjetno bolj prednost. Gorništvo je del naše kulture; čudovite gore, sneg, skale, plezališča, vse je na dosegu roke. Slovenija je majhna, vrhunski alpinisti živijo med nami in so zato »realnejši« vzorniki, marsikomu tudi opora pri prvih korakih v alpinizmu.
Korak od ljubiteljskega plezanja do vrhunskega alpinizma, ki postane tudi služba, je življenjska odločitev. Je bila za vas ta odločitev težka?
Dolgoročnih načrtov ne delam in vse bolj ali manj prepuščam toku življenja. To, da sem se iz ljubiteljske plezalke razvila v vrhunsko alpinistko, je prišlo samo po sebi, zato ker sem zares uživala v plezanju in načinu življenja, ki ga to potegne za sabo. Je pa res, da se nisem preveč obremenjevala s tem, kdaj bi se morala ustaliti, si poiskati redno službo, začeti živeti »normalno« življenje. Ko nekaj počneš s srcem, pridejo stvari same od sebe. V mojem primeru so bili to pokrovitelji, pomoč Planinske zveze Slovenije in na koncu zaposlitev v enoti vrhunskih športnikov na Policiji. Pri tem sem čisto iskrena: nikoli nisem plezala zato, da bi dobila pokrovitelje ali življenjsko rento.
Kaj pa odločitev, da postanete gorska vodnica? Ta poklic je močno vezan na zdravje in poškodbe, če pride do njih.
Tudi na šolanje za gorsko vodnico sem se prijavila po naključju, saj sem opazila razpis in sem pomislila, da mi ta naziv mogoče pride prav. Takrat si sploh nisem dobro predstavljala, kaj to pomeni. V tistih časih v Sloveniji ta poklic še ni zares obstajal … Nihče ni živel od tega, tradicija gorskega vodništva z začetka prejšnjega stoletja se je v času socializma popolnoma izgubila. Da, res je, poklic je zelo vezan na zdravje; če bi bila zelo racionalna, se verjetno ne bi nikoli odločila za to delo, sploh ker ga opravlja tudi Tomaž.
Vaš poklic odpira vrata v gore tudi tistim, ki sicer ne bi mogli preplezati tako zahtevnih smeri, kot jih lahko z gorskim vodnikom. Je to še pristen alpinizem?
Težka tema, vredna celega prispevka v Planinskem vestniku … Ampak da, gre za pristen alpinizem. Lep vodniški vzpon ne pomeni, da gosta »nesem« na vrh, vzpon je lahko čisto pristno alpinistično dejanje, v katerem je eden od vključenih izkušenejši oziroma profesionalec in se na tak način cele zadeve tudi loti. Manj izkušeni sledi navodilom, še vedno pa mora biti fizično in psihično pripravljen na vzpon. Zanj je to lahko dobra šola, zgled, kako se v hribih obnašati, kako se lotiti logistike, kako oceniti nevarnosti, težave … Taki gostje so velikokrat spoštljivejši do gora kot nekateri, na srečo redki, ki sami sebe imenujejo planinci, pa si zaradi nespoštljivega odnosa do hribov tega naziva ne zaslužijo v nobenem pogledu.
Kakšno je vaše mnenje o komercialnih, turističnih odpravah v Himalajo, predvsem na osemtisočake?
Nadaljujem prejšnji odgovor. Seveda so skrajnosti v obe smeri: popularni vrhovi bodo vedno oblegani, prav tako bodo vedno obstajali vodniki, ki jim bo osebni odnos do gosta popolnoma nepomemben in bodo delali samo zaradi denarja. Komercializem in gneča v gorah me zelo motita, a temu se je težko izogniti. Tudi sama kdaj vodim goste na primer na Mont Blanc v višku sezone, in to dobesedno v koloni. To mi ni všeč in vedno se trudim, da bi bil vzpon za moje goste kljub temu nekaj posebnega. Bi pa dodala še to: Mont Blanc je vsaj devet mesecev na leto zelo osamljena gora, in če si jo gornik želi doživeti na tak, pristen način, naj samo še izklopi telefon in se poda tja od konca septembra do začetka maja.
Ste kdaj doživeli, da kdo ni verjel v vaš uspeh samo zato, ker ste ženska? Tega je bilo (in je ponekod še) v alpinizmu veliko.
Da, kar nekajkrat se je zgodilo, da se je smer razvrednotila, zato ker sem jo preplezala oziroma ker sem moškim dokazala, da lahko ženska prepleza nekaj, česar morda kateri od njih ne zmore. Alpinizem niso samo visoke ocene in velike mišice, ampak tudi ideje, in po domače rečeno, to, da greš in ne najdeš tisoč izgovorov, zakaj nečesa ne narediš. Čeprav me, če sem iskrena, te stvari res nikoli niso preveč motile, veliko fantov me je sprejelo kot enakovredno partnerico in na koncu smo se imeli prav super.
Paula Jesih je zapisala, da je morala plezati še več in še bolje od moških kolegov, da so jo jemali resno. Se to še dogaja?
Verjetno se to občasno še dogaja, po drugi strani pa je to, da so v alpinizmu v povprečju moški še vedno kak korak pred nami, dejstvo. Ampak vedno se najde kaka alpinistka, ki hitro ujame korak s fanti in jim je lahko čisto enakovredna, tudi boljša. Jih je pa zelo malo, saj njihovo zagnanost navadno kmalu ustavita ustvarjanje družine in skrb zanjo.
Ste vrhunska alpinistka in gorska vodnica, zaradi česar ste veliko od doma, hkrati pa mati dveh deklic. Kako usklajujete materinstvo in delo? Ali še najdete dovolj časa za lastne plezalne projekte?
Tega ne usklajujem več najbolj uspešno oziroma trpita obe področji, čeprav si želim, da ne bi. Po rojstvu prve deklice je še nekako šlo, po rojstvu druge pa ne več. Imeti dva majhna otroka in opravljati delo gorskega vodnika je loterija; po navadi zbolijo, ravno ko imaš že vse zmenjeno in spakirano, naslednjič te tako pogrešajo (in ti njih), da preprosto ne preneseš več odsotnosti, potem pridejo šola in domače naloge … Ves čas se trudim, da bi ohranjala konstantno formo, velikokrat grem plezat tudi samo zato, da »se odklopim« od družinskih obveznosti, ampak vrhunskega alpinizma se ne morem več iti. Tudi vrhunski alpinizem je loterija, pa ne glede varnosti. To ni šport, ki bi ga treniral vsak dan dve ali tri ure v telovadnici. Seveda je tudi veliko treninga, ampak ko gre zares, je treba biti ob pravem trenutku na pravem mestu – in ob pravem vremenu. In to se nekako ne ujame več z družinskim življenjem in dvema majhnima otrokoma. Tako da vrhunska alpinistka že nekaj časa nisem več. (Smeh.) Se pa trudim, da sem še vedno veliko v hribih, da plezam, turno smučam …
Verjetno vam je vseeno nekoliko laže, saj je tudi vaš partner vrhunski alpinist in gorski vodnik, torej razume naravo vašega dela …
Kar se razumevanja tiče, to vsekakor drži. Ne vem pa, ali je laže, ker druge izbire (še) nisem preizkusila. (Smeh.) Vendar mislim, da je v redu, da imava enaki službi. Včasih ju opravljava skupaj (kar je navadno odlično), dostikrat pa vsak zase, a vedno skupaj premlevava možnosti in si pomagava z nasveti. Včasih trpi družinsko življenje, ker se morava izmenjevati ali celo hkrati oditi od doma. A na srečo naju podpirajo starši, ki nama vedno priskočijo na pomoč (moja mama gre celo vsako poletje z nami v Chamonix, da skrbi za punčki, ko sva midva v hribih). V splošnem nimamo ustaljene dnevne rutine. Pozimi se pogosto izmenjujeva, saj hodiva na šest- in večdnevne turne smuke po Alpah, poleti smo v Chamonixu, saj imava takrat tam največ dela. Še najbolj »normalno« živimo jeseni, ko je, vsaj kar se vodništva tiče, zatišje in smo takrat v glavnem doma. Na počitnice pa gremo po navadi kam športno plezat, včasih tudi v obmorske kraje.
Malokdo se lahko preživlja zgolj z vodenjem, večina vodnikov počne tudi druge stvari ali ima redno službo. Torej se, čeprav uspeva redkim, da živeti od tega?
V Franciji, Švici in Italiji je veliko vodnikov, ki živijo samo od tega. Tudi v Sloveniji je vedno več takih. Sprva so bili to samo tisti, ki so večino svojega prihodka zaslužili z delom v tujini (za angleške, francoske, nemške agencije …), zdaj pa je z dobro prakso uspelo nekaterim dobro zaslužiti tudi samo z delom v Sloveniji. Ni lahko, morali smo začeti znova, čeprav je imelo vodništvo v Sloveniji pred obema vojnama že zelo lepo tradicijo. Mogoče smo še vedno premalo prepoznavni; mnogo ljudi nas še vedno zamenjuje z vodniki Planinske zveze Slovenije, turističnimi vodniki, ne nazadnje tudi gorskimi reševalci.
Kot ste že omenili, poleti večino časa živite v Chamonixu, kjer po gorah vodite predvsem tuje goste. Kako slovenske športnike (alpiniste in druge) vidijo oni? In kaj si mislijo o nas?
Med tujimi alpinisti in gorskimi vodniki imamo visok ugled, in to predvsem na račun naših vrhunskih alpinistov. Slovenski gorski vodniki smo priljubljeni in zaželeni, saj so se tisti, ki so začeli prvi delati tam (Klemen Gričar, Boris Lorenčič, Tomaž Jakofčič) zelo izkazali in pokazali veliko entuziazma. Za Slovence je delo tam še vedno zelo dobro plačano, zato se tudi trudimo, da ga opravljamo dobro.
Pred štirimi leti ste na Mont Blanc skupaj z Mihom Habjanom vodili sedem Britancev, vnukinjo britanske kraljice Elizabete princeso Beatrice York, Sama in Holly Branson, njunega očeta milijarderja Richarda Bransona in še nekaj mladih britanskih bogatašev. Je bil ta vzpon zaradi morebitnega posebnega protokola kaj drugačen od drugih?
Ko so me poklicali z agencije, če bi vodila skupino Richarda Bransona, sploh nisem vedela, kdo je to. Potem sem si mislila: »Ojej, to bodo neki razvajenci …« Ampak končni vtis je bil čisto drugačen. Najprej sem spoznala, da Branson ni eden najbogatejših Britancev zato, ker bi imel srečo v življenju. Vsi ti ljudje dobro vedo, koliko truda in entuziazma je treba vložiti v uspeh. Presenetili so me tudi s svojimi osebnostnimi lastnostmi. Ko smo na primer prišli v kočo in je bila ta že zasedena, smo za celo skupino (okoli štirinajst ljudi) dobili samo sedem postelj. Želeli so, da vsaj dve dobimo vodniki, osem gostov pa se je stisnilo na štirih. To je bila še stara, zares neudobna koča Goûter. Ampak nobeden od njih se ni niti malo pritoževal. Vsi so si neizmerno želeli priti na vrh in v to so vložili vse atome svoje energije, po drugi strani pa so upoštevali in spoštovali vsa naša navodila in nasvete.
S to dejavnostjo se ukvarjate že skoraj vse življenje. Koliko in kaj se je spremenilo od vaših začetkov do danes?
Predvsem je plezanje v gorah postalo veliko bolj množično, hkrati pa se večina plezalcev ukvarja s plezanjem in alpinizmom na nižji, ljubiteljski ravni. Ko sem začela plezati, je povprečen alpinist opravljal vzpone, ki so zdaj za večino skoraj nedosegljivi. Po drugi strani je med ljudmi močnejša zavest o pomembnosti gibanja v naravi in obiskovanju gora. Je pa na žalost tudi vedno več ljudi, ki se v gore podajajo popolnoma nepripravljeni in brez osnovnih znanj, samo zato ker so videli lepe slike na FB-profilu nekega prijatelja. Kar se tiče vrhunskega alpinizma, je ta športno na višji ravni; alpinisti veliko časa posvečajo treningu, pridobivanju moči, kondicije, pravilni prehrani, kar je dobro. Vzponi, seveda z izjemami, so zdaj bolj športni, pomembnejše so težave kot pa – recimo temu – cel komplet (višina gore, oddaljenost, prvinskost, avantura …). Športno plezanje pri nas doživlja velik razcvet, v plezališčih pa videvamo vedno več tistih, ki pridejo tja brez pravega znanja in opreme. Kako rešiti to težavo? Težava postaja tudi kultura obiskovalcev.
Športno plezanje je res hud trend, prav tako kot smučanje freeride, tekmovalno smučanje … Res je, da gre pri plezališčih za relativno varno okolje in da se ne sreče dogajajo skoraj izključno zaradi nepravilnega manevriranja in nepoznavanja postopkov varovanja in plezanja. V Sloveniji je v primerjavi z drugimi državami zelo dobro (in relativno poceni) poskrbljeno za izobraževanja na to temo. In tako kot povsod drugje je tudi v športnem plezanju kakšen odstotek tistih, ki tega ne dojamejo in delajo kaos v plezališčih in na umetnih stenah. Da, taka je žal kultura obiskovalcev, ki se pogosto meri ravno po tistem sicer nizkem odstotku. Kako to rešiti? Bojim se, da je kljub vsem izobraževanjem, ki so zares vedno kakovostnejša, to odvisno predvsem od vsakega posameznika.
Opravljate tudi zaključne ture s kandidati za naziv alpinista. Ali se mlajši kandidati glede miselnosti in znanja močno razlikujejo od tistih v vaši generaciji?
Zdi se mi, da so zdaj kandidati teoretično veliko bolj pripravljeni kot v mojih časih in da se jih veliko loti izpita zelo resno. Kot pa sem že omenila, drži tudi, da je malo res pravih hribovcev. Večina jih zelo veliko pleza v plezališčih in nimajo čisto prave »psihe« za hribe. Kljub temu imam s svojimi kandidati večinoma zelo dobre izkušnje in verjamem v svetlo prihodnost slovenskega alpinizma.
Nekateri menijo, da bi morali pogoje za pridobitev naziva alpinist zaostriti. Se strinjate?
Meni se zdijo v redu, saj je celotno izobraževanje na visoki ravni in se kot pripravnik za alpinista lahko zelo veliko naučiš. To je dobra osnova in seveda šele začetek tega, da postaneš dober alpinist. Za dobrega alpinista pa seveda ni treba, da je vrhunski, ampak tak, ki bo pri osemdesetih letih svojim vnučkom pripovedoval plezalne zgodbe iz svoje mladosti.
Ste kdaj imeli rezervni načrt, kaj bi počeli, če ne bi mogli več plezati?
Da, študirala sem geografijo, vendar sem v tem vedno manj videla rezervo. Potem ko se je v zadnjih dveh letih Tomaž dvakrat poškodoval in enkrat močno zbolel, pa spet malo več razmišljam o tem. Ampak pravega rezervnega načrta še nimam. (Smeh.)
Imate v Sloveniji goro ali steno, kjer se počutite še posebej dobro in se tja radi vračate?
Da, to je Severna Triglavska stena. Zakaj? Ravno zato, ker se tam počutim še posebej dobro!

Marta Krejan Čokl