Intervju: Matjaž Deržaj

Planinski vestnik 2013/07

Ko začneš ceniti življenje, postaneš bolj previden

Matjaž Deržaj je priznan slovenski alpinist starejše generacije. Je sin znamenitih alpinistov, legendarne Mire Marko Debelak Deržaj in Eda Deržaja. Mama je predvsem s preplezano prvenstveno smerjo v severni steni Špika v alpinističnih krogih zaslovela tudi izven slovenskih meja. V svoji plezalski karieri se je Deržaj povzpel čez mnoge klasične smeri v slovenskih gorah.

Med drugim je preplezal vse tri “klasike” v Špiku, Čopov steber in Ašenbrenerjevo smer v Travniku. Zelo ponosen je na svojo prvenstveno smer, Zajedo spominov v Stenarju, najraje pa se je vračal v stene okrog Vršiča. Deržaj, po poklicu umetnostni zgodovinar, ni znan le po plezanju, pač pa tudi pisanju, zbiranju razglednic in raznega zgodovinskega gradiva, tudi dopisovanj njegove mame in znamenitih Juliusa Kugyja ter Henrika Tume. Skupaj z očetom in sinom mu je uspel redek podvig. V vzponu treh generacij je po Slovenski smeri preplezal Triglavsko severno steno, čez katero je pripeljal tudi človeka z amputirano nogo.

Lahko opišete svoje plezalske začetke?
Plezati sem začel leta 1952. Takrat sem ravno zaključeval gimnazijo. Imel sem prijatelja, ki je bil malo starejši od mene in ves navdušen nad plezanjem, ter starša, oba sta bila znana alpinista, tako da sem verjetno zaradi tega izkoristil prvo priložnost in odšel s prijateljem pod Šmarno goro, kjer so znane pečine, ki jih Ljubljančani poznamo pod imenom Turnc. Tam se je vse začelo. Prvič sem videl, kako se zabijajo in ravnajo klini, kako se navezuješ na vrv, kako uporabljaš vponke … Spoznaval sem abecedo alpinizma. Sledila je matura, po maturi sem se vpisal na univerzo. Študiral sem umetnostno zgodovino, znanstveno smer. Kljub velikemu angažmaju na fakulteti – sodeloval sem pri umetnostnozgodovinskih študijah – sem našel čas za gore.
Kako močno sta na vaš alpinizem vplivala vaša starša?
Nobenega vpliva nista imela, ker nobenemu nisem nič povedal. Do mamine smrti leta 1948 sploh nisem nikoli oznanjal, da rad hodim v gore. Novembra leta 1952 sem stal na vrhu Grintovca, to pa je vzpon, ki ga štejem za začetek svoje alpinistične dejavnosti. Sicer je šlo za zimski vzpon brez plezanja, a z uporabo derez in cepinov. Leta 1953 sem se vpisal v taborniško organizacijo, kjer sem dobil priložnost, da sem plezal po skalah. Enega prvih taborov smo imeli v Iškem Vintgarju. Soseska ima ogromno pečin, uporabnih za treniranje plezanja. Preživeli smo precej lepih uric med treningi plezanja po stencah. Tja je zahajal tudi pokojni Marjan Keršič Belač. Potem sem se vpisal v Alpinistični odsek Univerza, ki se je pozneje preimenoval v Akademski alpinistični odsek. Leta 1954 sem že veliko plezal, a oče o tem ni imel pojma.
Zelo hitro ste menda preplezali Čopov steber.
Prvič sem ga preplezal 17. 7. 1955, torej le eno leto po tem, ko sem začel plezati. Zelo hitro sem usvojil plezalske gibe. Nato sem vsako leto opravil približno 35 vzponov. Pozimi sem zelo rad smučal.

Kakšna je bila oprema v času vaših alpinističnih začetkov?
Največ težav so predstavljali čevlji, saj gumijastih podplatov tedaj pri nas še ni bilo. Na podplatih smo imeli našit filc, zaradi česar smo bili zelo prikrajšani. Če bi imeli gumijaste podplate, bi lahko plezali dve stopnji težje smeri. V tujini so jih že imeli, mi pa smo jih dobili pozneje.
Kako to, da niste zahajali v najvišja gorstva na svetu?
Nikoli nisem imel ambicij, da bi šel v Himalajo. Poleg tega je bilo to združeno z velikimi stroški. Zelo težko je bilo iti na odpravo. Od nekdaj pa sta mi bila všeč Čile in Patagonija, od vrhov pa Cerro Torre in Fitz Roy. Velikokrat sem v taborih poslušal zgodbe in gledal slike s tega območja, kjer pa nikdar nisem bil. Bil pa sem dvakrat v Peruju, prvič leta 1978 in drugič 1985. leta. Obakrat smo se odpravili na 6271 metrov visok vrh Salcantay. Takrat je bila severna stena, visoka približno 2000 metrov, še nepreplezana. Obe odpravi sta bili organizirani v klasičnem slogu. Do baznega tabora smo pripotovali z mulami in konji. To je seveda zelo tvegano, saj v primeru nesreče traja zelo dolgo, da prideš do pomoči.
Kako gresta skupaj umetnostna zgodovina in alpinizem?
Če govorimo strogo o plezanju, potem načeloma ni povezave med alpinizmom in umetnostno zgodovino. A denimo, v 19. stoletju so bili mnogi obiskovalci gora tudi dobri risarji, slikarji in so veliko slikali krajino. Tudi moj oče je bil slikar, pisatelj in alpinist, mama pa publicistka ter slikarka, tako da pri meni so povezave. Lahko pogledamo še z drugega stališča. Alpinizem je umetnost preživetja. Imam vsaj 25 prijateljev, ki so umrli v hribih, so zmrznili, jih je zasul plaz ali se je odtrgal oprimek. To so bili fejst fantje, ki so v glavnem umrli mladi. Stari alpinisti so tako pametni, da iz njih bolj šnops smrdi, mladi fantje pa še ne poznajo prave cene življenja. Tudi sam sem bil tak. Predstavljajte si, da visiš meter od stene na koncu vrvi, ker si se zmotil, in ugotoviš, da je štrik prekratek, nimaš pa opreme, da bi se potegnil k steni. Potem moraš zanihati tako hitro, da lahko zagrabiš za kakšen oprimek. Med zobmi imaš pripravljen klin, da ga lahko takoj zabiješ v steno. To se mi je že zgodilo in takrat sem praznoval nov rojstni dan. Poleg tega je v smeri Ašenbrener padel moj soplezalec, dober alpinist. Stvar se je končala tako, da ko sem zabil dva klina in se navezal, je ven odletel klin, na katerem sva imela vse obešeno. Takrat se mi je odvrtel film pred očmi, prizori iz otroštva, načrti, ki sem jih nameraval uresničiti, pa jih še nisem. Vse se zgodi v takšnem konglomeratu. Če se srečno konča, je seveda vse dobro.
Ste potem začeli bolj ceniti življenje?
Ja. A po drugi strani, ko začneš ceniti življenje, postaneš bolj previden in zato potem ne moreš več dosegati tako vrhunskih rezultatov. Isto kot pri drugih športih, na primer pri smučanju. Če želiš zmagati, moraš čez mejo.
Tudi vaš oče je doživel hud padec.
Ko sta z mamo poskusila preplezati prvenstveno smer blizu Skalaške v Triglavski severni steni, se je očetu odlomil klin. Potem je mati izjavila, da je padel skoraj 40 metrov, se odvalil preko police in obvisel. Mnogi alpinisti tej zgodbi niso verjeli in nastala sta dva pola. Lahko bi napisal knjigo o teh dogodkih. Potem ni bilo več isto. Pri očetu se je prag, kaj si je še upal, pomaknil občutno navzdol.
Je bil oče boljši alpinist od mame?
Mislim, da ne. Mamo sem sicer videl plezati samo enkrat, a mislim, da je bila vsaj enakovredna. Ponovil sem vse klasike v Špiku in ker sem videl njene slike, vem, kje je kaj slikano. Mislim, da je odlično plezala.
Tudi vi ste bili v sporu z nekaterimi alpinisti v Sloveniji.
To je še iz časov mojega očeta. Nobenemu nisem nič hotel. Nebeško sem se zabaval z Jožo Čopom. Kadar sem bil v Vratih in nisem šel plezat, sva v dopoldnevih večkrat sedela zunaj in skupaj pila šnops. Jaz sem nato zaspal na skupnih ležiščih, on pa je šel domov. Joža je pripovedoval take zgodbice, da bi lahko napisal knjigo. Imel je izjemen smisel za humor. Želim povedati, da nisem imel nič proti nikomur.
Po Triglavski severni steni ste pripeljali človeka brez noge.
To je edini primer v Evropi, da je prišel preko Triglavske severne stene človek, ki je imel amputacijo noge nad kolenom. Plezal je povsem sam, le varovali smo ga malo bolj, kot je običajno. To je bil hrvaški alpinist Ernest Gerešić. Plezali smo po Zimmer-Janovi smeri z mesti, ocenjenimi s IV+. Za alpinista smer ni nič posebnega, za človeka brez noge pa je to že veliko dejanje.
Še ena povezava alpinizma in umetnostne zgodovine pri vas je knjiga Planinski pozdrav. Kako to, da ste jo napisali?
Knjiga je izšla leta 1993, to je ob stoletnici Slovenskega planinskega društva (SPD). Imel sem dve vodili. Prvič, čim bolj verodostojno sem želel prikazati najstarejše razglednice s slovenskih gora. To so pogosto najstarejši posnetki z naših gora sploh. Pri nas se je s slikanjem gora ukvarjal gospod nemškega porekla, ki je imel atelje na Bledu, kjer je pozimi tudi ustvarjal. Skupaj s svojo sestro je zelo zaslužen, da so se nam ohranile najstarejše podobe naših gora. Razglednice so mi zelo blizu, saj so najbližje slikarstvu, a po drugi strani, za razliko od originalnih slik, zelo poceni in dostopne vsakomur. Skratka, v tej množici razglednic sem videl priložnost, da širokim ljudskim množicam predstavim, kaj vse je nastalo v teh 100 letih SPD. Poleg slikovnega materiala sem želel predstaviti tudi zgodovino slovenskega gorništva. Kmalu po nastanku SPD so začela nastajati planinska društva po raznih krajih po Sloveniji. Veliko se je delalo, ljudje so radi pomagali. Ustanovitev SPD je velika prelomnica za Slovence. Pred tem so bili v naših gorah večinoma nemški napisi, Slovenci, ki so hodili po naših gorah, tam niso bili enakovredni, tujci so nanje gledali zviška. Imam tudi zapiske v avstrijskih časopisih o tem dogodku, ko so Piparji ustanovili SPD.
Kako pomembno se vam zdi gorništvo za Slovenijo?
Zelo. To je ena izmed dejavnosti, s katero smo se Slovenci zelo zgodaj ukvarjali. Slovenija je posejana s hribi. Prebivalci goratega sveta pa se morajo obnašati okolju primerno. Že Julius Kugy je imel za svoje vodnike najboljše divje lovce iz Trente. Slovenski narod je pokazal, kaj je bil že tedaj zmožen narediti. Čeprav smo majhni, smo kot prebivalci goratega sveta veliko naredili. Si hribovec, kot hribovec živiš in kot hribovec umreš.
Kako je po vašem mnenju organizirano slovensko gorništvo?
Nikoli se nisem ukvarjal z ekonomsko platjo planinskih društev, pod katera sodijo koče, bivaki, poti, znamenja, zavarovane poti. V sosednjih državah so planinske koče navadno zasebna last. Po mojem mnenju je najbolje, da so last društev, tako kot pri nas. Potem so tu prostovoljci, ki pomagajo postavljati koče in varovane poti. Po mojem mnenju smo pred drugimi, kar se tega tiče. Videl sem veliko koč v tujini. Navadno sem dobil občutek, kot da sem v soboto na ljubljanski tržnici. Žal so tudi pri nas gore čedalje bolj obljudene. A po drugi strani je prav, da ljudje, ki imajo radi gore in naravo, gore tudi obiskujejo. Saj veste, kaj pravijo: “Če želiš biti vesel eno uro, se napij. Če želiš biti srečen en teden, se poroči. Če pa želiš biti srečen celo življenje, bodi vrtnar.” Torej v naravi. Tudi zase rečem, da sem, tako kot je rekel Joža Čop, sin planin. Gore so me ves čas osrečevale. Če hribe gledaš s prave razdalje ob pravem času, lahko marsikaj odkriješ.
Ste torej, kljub temu da ste alpinist, prepričani, da so gore za vsakega?
Seveda. Saj ima tudi premikanje meja svoj čar. A sam sem hodil v hribe za zadovoljstvo, ker sem se takrat prestavil v povsem drug svet. Tega sveta vse življenje ne dojameš povsem. Mi, ki imamo radi gore, smo postali bolni, če nismo vsaj malo prijeli za skalo. Ob tem se ti vzbujajo posebni občutki.

Andrej Rigler