Intervju: Marjeta Keršič Svetel

Planinski vestnik 2013/01

” Ne skrbi me za naravo, skrbi me za ljudi”

Marjeta Keršič Svetel, pripovedovalka zgodb in naravovarstvenica

Zdi se, da je v današnjih časih vedno teže početi neko stvar na pošten način. Pri tehtanju lastnih želja in negativnih posledic dejanj je na podlagi samo etičnih in moralnih razlogov težko potlačiti svoje interese. Sploh, če se bodo te posledice pokazale šele čez nekaj deset let, mi pa vendar živimo v tem trenutku. Težko je tudi prevzeti odgovornost za dejanja, kjer so soudeleženi še mnogi drugi ljudje, saj je delež odgovornosti posameznika skoraj zanemarljiv. Se dovolj trudimo?

Marjeta Keršič Svetel prav gotovo se. Že vrsto let si skozi različne vloge in na različne načine aktivno prizadeva za ohranitev gorske narave. Nekdanja generalna sekretarka Mountain Wilderness Slovenije (Društvo za ohranjanje neokrnjene gorske narave.), članica več nevladnih organizacij, nekdaj tudi članica uredništva Planinskega vestnika, zdaj pa uslužbenka na Inštitutu za varovanje zdravja, se po hribih najraje potepa – sama. Z veseljem deli svoje znanje, svetuje in izobražuje, hkrati pa trdno stoji za svojimi naravovarstveni mi načeli.

Marjeta, ljudje vas poznajo kot avtorico nekdanjih TV-oddaj Gore in ljudje in po naravovarstvenem udejstvovanju, predvsem na področju gora. Kako pa bi se opisali sami?
Trenutno sem zapečkar, ampak upam, da ne bo več dolgo tako. Ljudje me velikokrat vprašajo, kaj sem po poklicu – v bistvu sem varuh in pripovedovalec zgodb, že celo življenje. Rada se klatim in zgodbe se lepijo name. Zelo rada poslušam zgodbe ljudi in očitno ljudje verjamejo, da bodo njihove zgodbe pri meni na varnem, kar je zelo lep občutek. Lahko so pa to zgodbe tudi drugih ljudstev, drevesnega ljudstva, medvedjega ljudstva. Za te zgodbe slišati pa je treba imeti mir, zato se zelo rada klatim sama.
Ste naravoslovka ali družboslovka?
Najprej sem doštudirala zgodovino in etnologijo. In vmes malo kolovratila tudi po oddelku za biologijo. Potem me je po spletu čudnih naključij vrglo v medije, kjer je prišla do izraza moja ustvarjalnejša žilica. Takrat sem se srečala z interpretacijo dediščine kot komunikacijsko stroko. Sem patološko radovedna ženska in tako sem se na Biotehniški fakulteti lotila podiplomskega študija varstva narave, ki pa se je deloma dogajal na Univerzi v Londonu. Tudi pri varstvu narave gre v bistvu za družboslovje. Narava je sama sebi zadosti. Je izredno pronicljiva in iznajdljiva gospa in mene za naravo prav nič ne skrbi. Me pa skrbi za Homo sapiensa (Človek). Ta pa je v težavah! Za seboj bo potegnil še marsikaj, kar je zelo neodgovorno. Znanost je seveda koristna, odnos do narave pa je nekaj, kar z znanostjo nima nič. To je bolj intuitivna sfera, ki ji znanost včasih prav škoduje.
Širše poznavanje stanja in dogajanja v naših gorah pa verjetno ni prišlo samo iz študijskih vod?
Ne. Oba moja starša sta bila alpinista. Vsak razpoložljivi trenutek smo preživeli v hribih. Mene je tudi od nekdaj vse zanimalo. To zanimanje me je spremljalo od zibelke naprej – to je znana zgodba. Še niti treh let nisem imela, ko me je mama parkirala na odejico pred Aljažev dom v Vratih in šla malo telovadit po balvanu zraven doma. Ko je čez deset minut prišla nazaj, ni bilo otroka nikjer. To je bil najhujši škandal, ki sem ga kdaj naredila. Jaz sem jo odmahala za nosom in šele ponoči me je našel Šrauf, ko sem jo že ubirala v Zadnjico, čez Luknjo sem šla! Življenje mi je na pot prineslo veliko odličnih učiteljev – pastirje na Gojški planini, lovce v Kamniški Bistrici. Nekoč sva trčila tudi z znamenitim botanikom dr. Wrabrom. V gorski samoti, kjer on ni pričakoval, da bo koga srečal, jaz pa tudi ne. On je bil tudi kriv za moj podiplomski študij.
Kakšen odnos imamo Slovenci do gora?
Zelo različen. Gre za nek stereotip, da smo Slovenci zelo navezani na gore, ampak to je samo stereotip. Imamo zelo ambivalenten odnos do hribov. Po eni strani gojimo navezanost na gore, rinemo na Triglav. Ko se pa hočeš enkrat res ukvarjati s hribi, bodisi z znanstvenega, umetniškega ali kakršnegakoli vidika, te pa ne jemljejo več resno. Npr. vrhunski znanstvenik dr. Wraber se je znanstveno ukvarjal z alpsko floro, ampak prosim vas, kakšna znanost pa je to, pohajati po hribih? Tudi moja avtorska oddaja na televiziji o gorah ni štela za resno avtorsko delo. To je torej druga plat medalje. Tretja plat medalje pa se pokaže, ko želiš nekaj ohraniti. Takrat se izkaže, da večine teh ljudi, ki plezajo, kolesarijo, skačejo in počnejo še marsikaj, hribi prav nič ne zanimajo niti jih ne spoštujejo, ampak so zanje samo kulisa, potrebna za neko njihovo početje. Ne zanima jih, kaj se v resnici s hribi zgodi, samo da njihova dejavnost ne bo ogrožena. Navezanost na hribe torej ni ravno resnična.
Prijatelj pravnik je mnenja, da pravniki skrbijo za pravne posle, zdravniki za zdravje ljudi, naravovarstveniki pa naj čuvajo naravo …
Naravovarstveniki niso tisti, ki naj bi skrbeli za naravo. Oni naj bi skrbeli za to, da ljudje vedo, kaj se dogaja. Za naravo pa bi morali skrbeti vsi. Izraz naravovarstvo mi pravzaprav sploh ni všeč. Narava ne potrebuje varstva, narava že naredi tako, kot je prav. Ni pa rečeno, da je ljudem to všeč. Problem 21. stoletja je odsotnost svetosti in to ne v religijskem smislu. Enostavno spoštovanja in občutka odgovornosti. Je pa zanimivo, da je tista generacija pastirjev na planinah, ki sem jo jaz še doživela, imela ta občutek dobesedno izbrušen. Kaj smem jaz vzeti, kje so moje meje, kaj se spodobi in kaj ne. V odnosu do ljudi, hrane, do krave, do trave, do dreves, česarkoli. Neka notranja skromnost. Nič prilaščanja, le skromno sožitje. To je temelj trajnosti. Nenehno izkoriščanje in prilaščanje vrže stvari iz ravnotežja. Zlorabljanje škoduje predvsem človeku.
Se vam zdijo ljudje dovolj aktivni in glasni, kadar se s kakšnimi posegi v gorah ne strinjajo?
Ne, premalo. Ljudje imajo občutek, da tako ali tako nič ne morejo. Včasih se s kakimi posegi ne strinjajo, a večinoma ne naredijo nič. Pa tudi, če začnejo kakšno akcijo, navadno ni haska. Lahko povem, kako se taka aktivnost v bran narave lahko konča. Pri Zakonu o Triglavskem narodnem parku smo se številni zelo angažirali, veliko planincev, znanstvenikov in strokovnjakov za trajnostni razvoj. Z aktivno participacijo smo hoteli doseči, da bi se za Julijske Alpe res naredilo nekaj dobrega. Dosegli smo matematično ničlo. To je bila zame življenjska šola. Dovolijo ti, da hodiš na sestanke, na delavnice, na koncu pa uradniki in veljaki naredijo po svoje. Nikogar jim ni potrebno poslušati. Zato ta občutek, da ne moreš ničesar spremeniti, ni iz trte izvit, stoji na realnih izkušnjah. Vzemimo DOPPS (Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije.) – če ne bi šli tožit države (Tožba DOPPS-a zaradi namena postavitve vetrnic na Volovji rebri, območju, pomembnem za ptice, ki je bilo neupravičeno umaknjeno iz Nature 2000. Primer proučuje Evropsko sodišče.), ne bi dosegli ničesar. Kakšna družba pa smo, da je potrebno državo tožiti, da upošteva lastne predpise?
Kateri aktualni problemi v gorah se vam zdijo najbolj pereči?
Eden hudih problemov je izguba tradicionalnega znanja. Veliko ljudi, ki zdaj uporabljajo pašne planine, se ni imelo priložnosti učiti od starih pastirjev. Nedolgo nazaj je bilo to namreč zasramovano delo. Rezultat tega danes je, da ljudje na planini ne vedo več, kako si zorganizirati vodo, in ne znajo več popravljati hiš na tradicionalen način. Zato se soočamo s posegi v prostor, ki za alpsko okolje niso primerni. Drugi problem je preobljudenost hribov. Pojavile so se prostočasne dejavnosti, s katerimi se ukvarja vedno več ljudi, in to je težava, kajti prostor je omejen. Zato se je potrebno zmeniti, kdo bo kaj počel in kje. Imamo tudi problem ekonomije časa. Čas je denar. Pridobivanje izkušenj pa terja čas! Če nekdo ni pripravljen investirati dovolj časa v to, da bi se izuril v veščinah, ki so potrebne za gibanje po gorah, to za seboj potegne veliko posledic. Stroške reševanj, motorizacijo, ceste. Potem rečejo: “Potrebujemo cesto za reševanje ljudi, ki se izgubijo.” Naj pa doma ostanejo! Vendar je želja, zapeljati se popoldne nad gozdno mejo, steči na vrh gore in hitro dol, velika.
Ste tudi članica Komisije za varstvo gorske narave (KVGN) Planinske zveze Slovenije. Kaj ta komisija počne in kakšna je njena vloga?
To je skupina 7–8 ljudi, ki deluje prostovoljno, imamo pa tudi veliko zaledje varuhov gorske narave in gorskih stražarjev, ki delujejo po planinskih društvih. Večino energije komisija porabi za izobraževanja bodočih in sedanjih varuhov gorske narave. Druga stvar, s katero se ukvarjamo, pa je obravnava res najhujših ekscesov, s katerimi planinci pridejo do nas in rečejo, naredite nekaj. Ne moremo seveda kar nečesa narediti, stvar je potrebno proučiti, potem pa napisati kakšno protestno pismo, ugovor ali mnenje. Naša komisija skrbi za načelne vrednote. Mi smo lahko pobudnik dogovorov znotraj planinske organizacije, to je naša vloga. Planinci moramo namreč najprej počistiti pred svojim pragom, preden pljuvamo koga drugega. Mislim, da ima Planinska zveza pri tem ogromen adut v planinskih društvih, ki imajo v lasti planinske koče. To bi lahko bili centri izobraževanja, pojasnjevanja, vplivanja; tudi tu jaz vidim vlogo KVGN.
Ali PZS upošteva vaše predloge?
Po eni strani se PZS prilagaja planinskim društvom, ki na zadevo gledajo izrazito podjetniško, po drugi strani ne želi izgubljati članstva, ker brez članstva ni denarja, po tretji strani pa ima status nevladne organizacije, ki deluje v javnem interesu tudi na področju varstva narave. Torej je razdvojena. Ne zastopa vedno interesov gorske narave, še manj gorske kulture. Nekateri bi v tako funkcijo radi porinili KVGN – da mi branimo naravo, ostalim pa je zato ni treba. Ne bo šlo. Ali vsi ali pa nihče. Mnenje KVGN gre na vodstvo PZS, ki ga upošteva ali pa ne. Včasih KVGN zahteva tudi ločeno mnenje, ker se mnenji ne skladata, to pravico smo si pridržali. Potem pošljemo to mnenje na organizacijo, ki ga išče. Ni pa to mnenje nikjer zavezujoče.
KVGN je objavila negativno mnenje do nastajajočega smučišča v Bohinjski Bistrici. Kaj vas je pri tem projektu tako zmotilo?
Tu je bil potreben tehten razmislek. Najprej moram povedati, da imamo nekateri v komisiji kar precej kilometrine, kar se tiče razvojnih projektov v Alpah. Vemo, kaj so uspešni razvojni projekti. Če bi jaz imela ta denar, ki ga ima investitor, mi še na misel ne bi prišlo, da ga zabijem za žičniški sistem pod 2000 metri nadmorske višine. Poleg tega je zdaj tam biotsko zelo pester gozd, ki ni kar tako. Ne potrebujemo razritih površin, ki bodo zasejane z belgijsko travo namesto sonaravnega gozda. Potem dalje – Bohinj že ima smučišče, celo zelo dobro smučišče, ki pa je v propadajočem stanju. Najprej uredite to, preden se boste šli take ogromne prostorske projekte. Zmotilo nas je tudi stališče lokalnih planinskih društev, ki so rekla, da bodo tako imela večji promet v planinskih kočah. Ali so planinske koče zato tam? Vrnili smo se na vprašanje, kaj je zdaj to – gorski turizem ali gorništvo? Zato se KVGN ne navdušuje nad tem projektom oziroma je proti.
Z mejo 2000 metrov ste verjetno mislili na pomanjkanje snega?
Lahko se zgodi, da bo zadeva tekla na podlagi dejavnosti, ki ne potrebujejo snega. Zasneževanje pa je še dodaten problem. Vode ni, torej jo bo potrebno nekje vzeti. Danes lahko zasnežujete že pri plus ena, celo pri plus dve, s pomočjo kemičnih aditivov ali mikroorganizmov, vendar to vodi v onesnaženje vode. Voda pa vemo, da teče navzdol, torej v podtalnico in Savo Bohinjko. Po drugi strani pa je treba nekaj priznati – Bohinjska Bistrica leži izven narodnega parka. S tega stališča je še vedno bolje, da se to in še kaj hujšega zgodi tam in ne znotraj TNP. Če bi ljudje naš narodni park jemali resno, potem bi imelo smisel razmisliti o delni renaturaciji Vogla, npr. Žagarjevega grabna, ki ga skoraj nikoli ni mogoče presmučati. Če Vogel ne bi bil tako razrit in uničen, bi bil čudovit tudi kot poletni cilj. Ko bi bil sneg, bi smučali, sicer pa bi ta cilj lahko bil perfekten parkovni cilj dvanajst mesecev na leto. Samo smučanje pa bi intenzivneje razvijali v Bohinjski Bistrici. Potem bi se tudi mi kot KVGN malo zamislili – še vedno nam ne bi bilo všeč, ampak to bi bilo pa potem že razvojno tehtanje. To, kar se dogaja zdaj, gre pa vse v škodo narave. Ljudje ne vidijo razlike med narodnim parkom in nezavarovanim območjem in povsod bi radi imeli vse.
Kakšno pa je vaše mnenje o potrebni meri udobja v planinskih kočah?
V gore hodijo ljudje z zelo različnimi cilji. Po raziskavah, ki so bile opravljene v Sloveniji, hodi del ljudi tja tudi zgolj zaradi športnega dosežka, veliko več ljudi pa se odpravi v gore z namenom, da doživijo neka navdihujoča doživetja in da premislijo svet. Želijo si estetsko uživati in napolniti duševne baterije. Številne raziskave in mnoga razmišljanja kažejo, da ta proces ni uresničljiv, če ni povezan z neko mero skromnosti, preprostosti, odrekanja, neke askeze. Ta delež ljudi, ki tako hodi v hribe, si seveda ne želi udobja. Saj ga imajo kje drugje. Pustili se bodo z veseljem razvajati, ko se bodo za to odločili, ampak tega ne pričakujejo v hribih. Od hribov želijo iztržiti nekaj drugega in to je povezano tudi z asketskim prenočevanjem. To seveda ne pomeni svinjarije! Čistoča je absolutno v ospredju. To pomeni le – drugače. Ne želijo torej hotela s petimi zvezdicami, tuša, solate ali dunajskega zrezka, ker to pokvari tisto, kar hočejo v gorah doživeti. To je preprosta oblika nekega herojskega pohoda, kjer moramo malo trpeti, zato da se v glavi nekaj zgodi, in potem smo tako srečni, ko pridemo domov in se postavimo pod tuš.
Trendi dogajanj v planinskih kočah nam sedaj hočejo vzeti to razliko. To je stvar resnega razmisleka. Zadeva je na nek način tudi politična. Skandinavci imajo poseben način zahajanja v naravo, filozofijo, ki ji rečejo friluftliv (Preživljanje prostega časa v naravi.). Ta stil zanje pomeni s čim manj sredstvi iti v naravo, se soočiti z njo in priti nazaj drugačen. Gre za odločitev in podporo na državni ravni, to je oblika spodbujanja državljanske pokončnosti in javnega zdravja, fizičnega in psihičnega.
Če premislimo stvar še v ekonomskem smislu – nikoli ni dobro, če prodajate nekaj, kar že vsi prodajajo. Veliko bolje je prodajati nekaj, kar je posebno, kar je drugače, ampak seveda ustreza nekim potrebam. S tega stališča bi se mi zdelo veliko bolje in bolj logično, da bi se PZS odločila, da bo svoje koče jasno opredelila, kaj so in v čem je doživetje, ki ga ponujajo, drugačno. Tržila bi gorniški turizem, za katerega ima Slovenija odlične možnosti, in ne navadnega gorskega turizma. Način asketskega doživljanja narave je v Evropi ena najhitreje razvijajočih se tržnih niš in temu rečemo ekoturizem v pravem smislu turistične stroke. Torej by fair means (Na pošten način (npr. vzpon so opravili by fair means – na pošten, čisti alpski način).), s čim manj vpliva na naravo, vključno z učenjem in izobraževanjem, raziskovanjem in nadgrajevanjem samega sebe. Vse to zahteva veliko znanja, potrebne pa so tudi investicije, ampak ne v klasično turistično infrastrukturo.
Zanima me vaše mnenje o še eni aktualni temi – o kolesarjenju po planinskih poteh.
Povedala bom subjektivno mnenje človeka, ki je pešec. Nimam izpita za avto, imam kolo, ampak z njim se vozim le po poljskih poteh Ljubljanskega barja. Kot pešec želim imeti prostore na svetu, kjer je pešec kralj. Za seboj imam izkušnjo srečanja s kolesarjem – na Hribaricah. Mladi mož se je ustrašil, pritisnil na zavore in priletel s kupom grušča vred na mojo glavo. Oba sva bila kar precej krvava. Tovrstnih stvari si pač ne želim. Jih čisto razumem, da si oni želijo to početi, ampak jaz ne želim, da to počnejo na tistih poteh, kjer sem jaz (smeh). Torej – dajmo se zmeniti. Seveda me ne motijo, če je to široka gozdna cesta, kjer se lahko srečamo. Na planinski poti pa je stvar drugačna. Odkrito priznam, da si na “svojih” stezah kolesarjev ne želim. “Njihovim” stezam sem se pa jaz pripravljena odreči in ne bom hodila tja delat zgage. Mislim, da je koeksistenca obojih težka.
Sicer pa še to – naš naravni način premikanja po svetu je hoja. Tisti, ki hodi, doživlja svet drugače kakor tisti, ki se premika na kakršenkoli drug način. Zagovarjam, da mora biti ta naš naravni način premikanja na določenih območjih zavarovan, zaščiten. Mislim, da so zavarovana območja, narodni parki območja, kjer naj bi ljudje tudi malce študirali svojo človeško bit in naj bi se tam premikali – peš. Pustili avto, kolo zunaj in se premikali tako, kot so se naši predniki.
Kaj pa mislite o Bohinju in njegovi želji po izstopu iz TNP? Imate kakšno rešitev, da bi bili prebivalci zadovoljni z življenjem tam, hkrati pa bi bilo naravno okolje ohranjeno na visoki stopnji?
Ne. Jaz osebno sem mnenja, da mora Občina Bohinj čim prej ven iz narodnega parka. Jezero je tako in tako pod strogim varstvenim režimom ne glede na narodni park – je naravni spomenik državnega pomena. Nobeno območje v Sloveniji ni doživelo toliko prizadevanj najboljših strokovnjakov za ekonomsko rabo naravnih virov kot Bohinj. Že dvajset let tja hodijo svetovni vrhunski strokovnjaki za ekoturizem in razlagajo Bohinjcem, kako zelo ekonomsko učinkovito je imeti ultrazavarovano območje, ki ga lahko ustrezno tržiš. Bohinjcem je bila razgrnjena vsa teorija, vse svetovne izkušnje, alpske, škotske in še kakšne druge.
Zakaj ti predlogi niso bili upoštevani?
Očitno se ljudje, ki v Bohinju odločajo, torej imajo škarje in platno v rokah, s takim konceptom razvoja ne morejo identificirati. Če resnično ne vidijo razvojne vizije v parku, ker jih park samo moti, jim gre samo na živce, ker si svojo prihodnost pač drugače predstavljajo, jih je nesmiselno siliti v to. Bo pač toliko manjši narodni park. Tudi za park bo dobro, če gre Bohinj ven, upravljavcem bo neprimerno lažje.

V kateri konec gora se sami najraje odpravite?
Moj hrib je Jalovec – to je moj boter. Če Jalovec ne bi bil zelo prijazen do mojih staršev, mene nikoli ne bi bilo in moja mama je to vedno povedala. Tam gori se je odvijala strašna alpinistična drama in po tisti drami sta ustvarila mene. Potem recimo Kriška stena in okolica – ne znam razložiti, ampak tam se zelo dobro počutim. In Spodnje Bohinjske gore, kakšen skrit kotiček. Pa hribi nad Komno, lepo se je tam klatiti. Imam pa zelo rada tudi gozd. Če grem v hribe, ne začnem hoditi tam, kjer je gozda konec, ampak uživam v vzpenjanju po gozdu. Zelo rada hodim peš v Vrata, saj je to povezano z mojim otroštvom. Vedno odkrijem kaj novega. To že ni več raziskovanje, to je meditacija.
Vaša starša, Alenka Svetel in Marjan Keršič – Belač, sta bila velika ljubitelja gora in aktivna alpinista. Oče je bil tudi član prve jugoslovanske odprave na Trisul leta 1960. Sega gorniška tradicija daleč nazaj v vašo družino?
Imamo zelo dolgo gorniško tradicijo, moj praded je meril hribe, bil je eden prvih geodetov, Čeh po rodu. Po mamini strani so bili sami hribovci. Očetova družina ni bila hribovska, je bil pa oče študent Borisa Kalina (Slovenski kipar.), ki je tega svojega študenta vlačil okoli po hribih. Moja mati je bila hud ekstremist. V sedmem mesecu nosečnosti je plezala prvenstveno smer v Planjavi (Smer Svetelove v zahodni steni Planjave.), pozimi. Prvi spomin na mamo, ki mi pride na misel, je pa, veste kaj? Kako stoji v najhujši možni nevihti na vrhu Kanjavca in vpije: “Živijo, nevihta! A ni lepo?!?” Jaz sem jo pa vlekla za hlače in govorila, pojdimo dol, vsak čas bo treščilo semkaj! A ona je uživala v estetiki strel, ki so švigale naokoli. Oče pa ne, on je bil ziheraš. Bolj kot alpinist je bil gorski vodnik. Njegova filozofija je bila zanesljivost. Odločiš se tako, kot moraš, če vidiš črne oblake na nebu, greš domov!
Boste napisali kakšno knjigo?
Seveda bi se rada lotila kakšne knjige, če bi mi le Božiček prinesel kaj časa (smeh). Hribi so res velik del mojega življenja, nekaj zgodb mi leži na duši in bi enkrat rade šle na papir.

Tina Leskošek