Planinski vestnik 2018/04
Plezanje je prestiž
Po uspešni reševalni akciji iz stene Šit je pisno zahvalo reševalcem zaključila takole: “Zavedam se, koliko svojih življenj darujete za to, da rešujete nespametne ljudi, kot sva bili tudi midve.” Zahvala je bila seveda na mestu, občutek krivde pa nikakor, saj sta se plezalki po nesrečnem odlomu oprimka in posledično zlomu gležnja preudarno spustili po vrvi do mesta, ki je bilo reševalcem dostopnejše od tistega, kjer je prišlo do padca, nesreča pa je bila izključno objektivne narave. Pred dobrimi dvajsetimi leti je bila slovenska reprezentantka v športnem plezanju, zdaj je zlata tekmovalka v slovensko-hrvaško-srbskem pokalu in domov nosi pokale z evropskih tekmovanj v lednem plezanju. Naša edina tekmovalka v tej disciplini, Maja Šuštar, služi kruh zase in za dve hčerki kot razvojna raziskovalka na Očesni kliniki v ljubljanskem Univerzitetnem kliničnem centru.
Kakšna je pravzaprav zgodba vajine (ne)sreče?
Zgodilo se je predlani, v letu velikih življenjskih preobratov. Želela sem več, predvsem so me zanimale težje opremljene smeri. Pred tem za to namreč ni bilo časa, otroci so bili majhni, hribi pa zahtevajo celega človeka. Zgodilo se je v sedmem raztežaju, do koder sva plezali zelo solidno. Sicer sva kar nekajkrat prekleli avtorja smeri in ugotavljali, da je ime “Das ist nicht kar tako” zelo primerno; v najtežjem raztežaju sem se namučila dosti bolj kot v marsikaterem detajlu z oceno 8a. Ta nesrečni sedmi raztežaj je dobila Tjaša (Tjaša Jelovčan, alpinistka leta 2016.). Na prvi pogled je bila skala videti dobra in to je bil prvi raztežaj, ki je bil v celoti suh. Pa je Tjaši naenkrat v roki ostal večji kos skale, padla je nekaj metrov globoko in si ob nerodnem nihaju zlomila gleženj. Kot rečeno – objektivni razlog nesreče. Moj občutek krivde pa … Če se je to zgodilo izkušeni alpinistki, kot je Tjaša, Maja, a se sploh zavedaš, v kaj si se podala? Hribi niso športno plezalni poligon! Seveda sem se še isti mesec vpisala v alpinistično šolo, za katero prej niti pomislila nisem, da jo zares potrebujem. Zelo oholo razmišljanje, vem!
Plezati ste začeli pri dvanajstih letih, dosegali ste vrhunske rezultate v tekmovalnem športnem plezanju, potem pa ste se naenkrat zaljubili v led in ledno orodje. Kako to?
Da, plezati sem začela kot otrok na pobudo učitelja telovadbe, žal preminulega alpinista Janeza Benkoviča. Ko sem se prijavila na tečaj, nisem niti vedela, da obstajajo plezalne stene, zanimalo me je le zato, ker sem vselej rada plezala po drevesih in uživala na višini pa tudi z očetom sem redno zahajala v hribe. Takrat so bili težki časi za športno plezanje, trenerjev ni bilo, nekaj so mi svetovali starejši alpinisti, večino časa pa sem preživela sama sredi gozda na skalni prečki na Perovem pri Kamniku. Z mladinsko in člansko reprezentanco so se začeli resnejši treningi na umetnih stenah, vendar me je bolj potegnilo v skalo, v plezanje težjih športnoplezalnih smeri. Potem pa lani ta preobrat s cepini … Ne vem, morda mi je postalo v skali dolgčas, plezanje s cepini pa zahteva kar nekaj modifikacij tehnike in novega učenja. Poleg tega se s tem odpre nov nabor zanimivih plezalnih projektov – kombinirano plezanje me zares zanima.
Menda ste po preplezanem Peričniku v navezi s Silvom Karom rekli, da se tega ne greste več. Zakaj?
Uf, da, to je bilo nekje leta 2000, 2001. Takrat sem začela plezati v ledu in za mano je bilo nekaj lažjih slapov. Nato me je nekega dne poklical Silvo, če bi šla z njim v Peričnik. Seveda me je mikalo, ampak nisem vedela, v kaj se podajam, predvsem pa sem bila popolnoma neizkušena. Ledna orodja so bila takrat mnogo slabša, cepina pa niti nisem znala prav zabiti v led. Poleg tega je Silvo, izurjen, kot pač je, le skopo nameščal ledne vijake. Ko sem plezala za njim in odvila vijak na začetku prečnice, sem ugotovila, da sem v resni nevarnosti, saj bi ob padcu bodisi priletela na tla bodisi bi me odneslo daleč desno v grozeče sveče. Ledu zaradi neizkušenosti nisem zaupala, navijalo me je in mislila sem, da bom umrla. Ampak kot pravijo: ”Face your fear, live your dream!” (Sooči se s strahom in uresniči svoje sanje.) In to je to, s strahom sem opravila in lanskoletni preplezan Peričnik je bila najlepša in najbolj uživaška plezarija do zdaj.
Plezanje vam pomeni ogromno, a vendar je to le en del vašega življenja, kajne?
Res je, plezanje mi pomeni veliko, ampak življenje je zahtevalo od mene celosten pristop. Vsakič, ko sem se v dijaških in študentskih letih hotela osredotočiti zgolj na plezanje, so šle stvari pošteno narobe. Potem se pač predaš in slediš temu, kar od tebe zahteva življenje. Ampak tudi kar se tiče mojega poklica, je ta bolj povezan s plezanjem, kot se zdi na prvi pogled. Na fakulteti sem imela status športnice, kar mi je omogočalo kar nekaj ugodnosti in lažje prehajanje med letniki. Najtežji izpit na študijskem programu Biologije je bila zoofiziologija in nosilec predmeta je bil Kazimir Drašlar – Mikec, starosta slovenskega alpinizma in udeleženec prve jugoslovanske odprave v Himalajo. Do njega sem pristopila s prošnjo o ugodnosti v zvezi z ustnim opravljanjem izpita in seveda sem pri tem večkrat poudarila, da plezam, saj sem računala na njegovo podporo. Njegov odgovor pa je bil sledeč: ”Glede na to, da imam simpatije do vašega športa – ravno zato ne!” Še vedno mi odzvanja ton njegovega glasu v glavi (smeh). Odgovor, ki je kriv, da sem prvič zares sedla za knjige in se naučila snov. Posledično pa me je fiziologija popolnoma prevzela in na Mikčevi katedri sem opravila diplomsko nalogo, veselje do področja elektrofiziologije vida pa ni presahnilo in je postalo moja profesionalna kariera, ki jo imam rada in mi veliko pomeni.
A življenje vam je postreglo še z dodatnimi izzivi, kajne?
Drži, v študentskih letih sem nepričakovano postala mama. Čeprav si sebe do tistega trenutka nisem mogla niti predstavljati z otrokom v naročju, me ideje o splavu in trditve zagovornikov ”najprej štal’ca, pol pa krav’ca” niso niti najmanj zanimale. Namesto tega je moje možgane prevzela druga trditev, ki me spremlja še zdaj: ”Nimam časa za slabe misli.” Ni časa! Če moraš skrbeti za otroka, ne smeš izgubljati časa z zapletanjem v neproduktivne misli, ampak moraš vsakič znova, v vsaki situaciji iskati pozitivne rešitve, imeti svoje misli v oblasti in v vsakem trenutku delovati po svojih najboljših močeh. Mnogo ljudem pomeni otrok odpovedovanje lastnemu življenju, meni pa je takrat s to miselnostjo, ki me je prevzela, to pomenilo začetek življenja. Intenzivnega življenja, ki me osrečuje in ki ga skušam približati in predati tudi svojima hčerama.
Da, marsikdo se zaradi službe in družine odpove že majhnim “razvadam”, ker se težko znajde med vsemi obveznostmi. Vi ste poleg vsega doktorirali, ste alpinistična pripravnica, dosegate odlične rezultate na mednarodnih tekmah, ukvarjate se tudi z agilitijem …(Maja ima doma tri pse pasme border collie, ki so idealni za agiliti. Agiliti (agility) je dejavnost, pri kateri vodnik teče s psom mimo zaporedno postavljenih ovir in ga usmerja z različnimi slišnimi ter vidnimi ukazi.) Bi kar koli od tega zamenjali za kaj, kar morda pogrešate?
Z veseljem zamenjam gospodinjska opravila za še več plezanja (smeh)! Drugega ne bi menjala niti za pikico. Obožujem skupni čas s hčerama in rada imam svojo službo, ki mi omogoča mentalni razvoj ter vzbuja občutek družbene koristnosti. Ob teh osnovnih življenjskih obveznostih mi ni težko trenirati pozno v noč, ko otroci že spijo, in vstajati zgodaj, da pred službo peljem pse na sprehod. Ni mi težko pozno v noč zlagati perila, zato da bom naslednji dan lahko preživela v stenah. To je pot, ki me osrečuje in izpolnjuje. Mislim, da je napaka tistih, ki se svojim strastem odpovedujejo zaradi službe in družine ravno v odpovedovanju. Če bi se odpovedala hobijem, ki jih obožujem, bi se težko znašla med osnovnimi obveznostmi. Stvari, ki jih počnemo s strastjo in srcem, so velikanski rezervoar energije, in ko vzpostavimo stik z njim, so vse življenjske obveznosti zgolj mačji kašelj.
Vas ni nikoli zamikalo, da bi se profesionalno ukvarjali s plezanjem?
Morda sem imela nekaj prebliskov o tem, ampak življenje me je vodilo po drugi poti. Pa je bolje tako, mislim, da bi z vstopom v profesionalne vode plezanje zame izgubilo svoj čar. Če moraš nekaj početi zato, da preživiš, je to zagotovo bolj obremenjujoče, kot če to počneš zgolj za zabavo in za osebnostno rast. Plezanje je prestiž, kot takega ga jemljem in vsakič znova sem hvaležna zanj.
Ste tekmovalci v lednem plezanju, a večinoma ne plezate po ledu, ampak po umetnih konstrukcijah in v skali. Za kaj torej gre?
Ledne tekme so se z razvojem postopno selile z ledu na umetne konstrukcije, zato da so se zagotovili enotni pogoji za vse tekmovalce. Govorim o težavnostnem lednem plezanju, medtem ko hitrostno plezanje še vedno poteka po pravem ledu. Led je lomljiv in v začetnih fazah tekmovanj se je pogosto dogajalo, da zadnji tekmovalci niso več imeli nekega dela “stene” ali obratno, med tekmovanjem so tekmovalci naredili ogromne luknje v led, kar je zadnjim tekmovalcem zelo olajšalo plezanje. Vseeno pa so se glavne prvine lednega plezanja – tolčenje z derezami in cepini – v veliki meri prenesle tudi na umetne konstrukcije. Pri tem mislim na tekme svetovnega pokala, medtem ko je bil tovrsten način plezanja v Sloveniji prvič omogočen letos ob odprtju nove stene v Domžalah, ki kot prva dovoljuje zabijanje derez v samo konstrukcijo. Gre za plezalno prvino, ki jo zares obožujem. Z zabijanjem derez v steno dobimo neomejene možnosti postavitve nog in občutek, da telo samo najde optimalen položaj za napredovanje, je fantastičen. Ko v previsu zanihaš, brcneš v steno in se “prilepiš” nanjo, se počutiš kot Spiderman (smeh).
Tekmovalk in tekmovalcev v lednem plezanju je pri nas zelo malo, tudi primernih objektov ni ravno na izbiro. Kje in kako trenirate?
Trenerjev nimamo, ledu je vedno manj, edini primerni objekti za treniranje so nova stena v Domžalah in nekaj urejenih plezališč v naravi. Žal tekmovalno ledno plezanje pri nas ni popularno. No, saj ni nikjer na svetu razen v Rusiji in Koreji. Kako naj bi tudi bilo, saj je šlo sprva za šport, vezan izključno na zimsko sezono. Tudi razvoj drytoolinga (Plezanje z lednim orodjem v skali.) nekako ni prinesel razmaha v tem športu, tekmovalci v zgodovini slovenskega tekmovalnega plezanja so bili samorastniki, kljub temu pa so posegali po najvišjih mestih; recimo Janez Svoljšak, ki letos žal ne tekmuje. Ampak mislim, da je prav domžalska stena prva poteza k popularizaciji tega športa. Stena je za zdaj še prosto odprta za vse, in to 24 ur na dan, saj je ponoči osvetljena. Na njej so še vedno postavljene smeri z minulega evropskega pokala, zagnani člani AO Domžale pa so dodali še nove. Za razvoj tekmovalnega lednega plezanja v Sloveniji bi bilo nujno treba postaviti notranjo steno, ki bi dovoljevala tako plezanje s cepini kot tudi z derezami ter omogočala izoliran trening vseh prvin, ki jih srečujemo na tekmah.
Kakšne so torej možnosti za mlajše ledne plezalce oz. tekmovalce?
Možnosti zanje so ta trenutek podobne mojim leta 1991, ko sem kot otrok začela športno plezati. Lahko se zahvalim le dobroti nekaterih kamniških in domžalskih alpinistov, ki so me kljub moji mladosti začeli jemati s seboj v plezališča. Mislim pa, da bo tisti, ki ga to zares zanima, z lahkoto našel pot. Lednoplezalska skupnost je majhna, zato pa toliko bolj odprta do vseh novih navdušencev. Najbolj priporočljiv začetek je udeležba na delavnici drytoolinga, ki se pod mentorstvom plezalne legende Vilija Gučka tradicionalno odvija vsako jesen v Zasavju. Drug korak je udeležba na tekmah slovensko-hrvaško-srbskega pokala. Glavni namen teh tekem je približati šport vsem, ki se zanimajo zanj. In tretji (ali mogoče prvi) korak – pocukati za rokav aktivnega tekmovalca, lednega plezalca, drytoolaša. Vsakega bomo z veseljem povabili na trening in skupne izlete v tulišča. (Drytoolišča ali tulišča so plezališča, namenjena plezanju z lednim orodjem.)
Kaj je tako privlačnega v tem športu v primerjavi s klasičnim plezanjem?
Sama vidim v tem športu ravno toliko privlačnega kot v vsaki drugi zvrsti plezanja. Osnovni razlog, zaradi katerega bi bila priporočljiva večja razširjenost plezanja z orodji, je vsekakor izvrstna fizična priprava za zimski del alpinistične sezone. Če je nekdo sposoben pol ure “viseti” v previsni smeri drytoolaške smeri, bo toliko lažje več ur “visel” v navpičnem ledenem slapu in nameščal ledne vijake, ne da bi ga pri tem navijalo. Tudi športno plezanje je alpinistom najprej pomenilo le pripravo na letni del sezone, preraslo pa je v zares popularno samostojno športno disciplino. Morda enako usodo nekoč doživi tudi drytooling, ki ga danes nekateri žal še vedno obravnavajo kot slepo vejo plezanja.
Kako je s pokrovitelji? Stroške tekmovanj in opreme v celoti krijete sami?
Uf, glede iskanja pokroviteljev sem neizkušena, že misel na to mi povzroči velik cmok v grlu. Nekako ne verjamem, da so moji vzponi dovolj kakovostni, da bi si upala “prodajati se pokroviteljem”. Morda, če mi uspe viden dosežek na tekmah svetovnega pokala ali če preplezam kako smer z oceno D15, Illuminati, Bellavisto ali kako drugo smer s svoje sanjske liste plezalnih projektov. Glede tekmovanj sem v tej sezoni prejela nekaj pomoči od občine in PD Domžale, vendar predvsem na račun mednarodne kategorizacije, ki sem si jo priborila s športnoplezalnimi vzponi. Na lednoplezalne tekme za zdaj gledam kot na svoj osebni razvoj in iluzorno je pričakovati, da bi me v tej fazi kdor koli financiral odprtih rok.
Kaj najdete zase v tekmovanju z drugimi?
Na tekmovanjih najdem oziroma skušam poiskati vse razen tekmovanja z drugimi, to je najbolj obstranski del tekmovanja, žal pa edini zanimiv za občinstvo. Iščem optimalni nastop, in če mi tega ne uspe vzpostaviti, poiščem namige, kako napredovati. Zato so zame tekme tudi tako velik izziv. Imaš eno samo možnost, da narediš, kar moraš narediti, potem pa ti to uspe ali pa ne. Popolnoma drugače kot v plezalnih projektih, ki me sicer zanimajo. Tam je preprosto, vanje se lahko vračam milijonkrat ter pozneje doma vizualiziram gibe na najtežjih mestih. Tudi v tišini gorskih sten se je mnogo laže osredotočiti na to, kar delaš, kot pa v vrvežu množice in ob vseh drugih motečih elementih tekmovalnega okolja. Optimalni nastop imam dobro definiran, pravzaprav imam sestavljeno tabelo, v kateri ocenjujem določene vidike nastopa na vsakem tekmovanju, kot so uspešnost ogleda in vizualizacije smeri, efektivnost in natančnost izvedbe gibov, osredotočenost na sedanji trenutek in gib pred seboj, sproščenost in užitek med plezanjem ipd. Če ocenim, da so bili določeni vidiki nastopa zelo slabi, sem razočarana ne glede na končni rezultat tekmovanja. Na nedavni tekmi v Avstriji sem bila kljub zmagi na koncu zelo razočarana, saj sem bila v ledu absolutno prepočasna, to pa ni nastop, ki bi me navduševal. Vendar takšno razočaranje traja le kakih pet minut, dokler si na podlagi napak ne sestavim načrta za nekaj naslednjih treningov. Potem sem spet zadovoljna, saj vem, da bom na podlagi tega napredovala. Na tekmovanjih se torej plezalno razvijam.
Vaše življenje se zdi sanjsko. Je res tako?
Dokler so moji otroci živi, zdravi in zadovoljni, je vsekakor sanjsko. To pa je tudi edini vidik mojega življenja, ki se mi zdi sanjski. Ko namreč preplezaš smer z oceno 8b, si vselej želiš preplezati še za eno stopnjo težjo. Ko osvojiš medaljo na mednarodnem tekmovanju, si želiš finale na svetovnem pokalu. Ko preplezaš fantastično težko linijo v Steni, si želiš preplezati še težjo in daljšo smer v njej. Ko narediš doktorat, si želiš profesuro. In tako dalje. Ljudje nismo nikoli čisto zares zadovoljni s točko svojega življenja, v kateri smo. To je gonilo našega razvoja. Važno je, da se vselej trudimo po svojih najboljših močeh, da smo iskreni do sebe in drugih, da se ne bojimo delati napak, temveč se iz njih učimo in nikoli ne dopustimo, da bi se naš ego razcvetel na kateri koli lovoriki. In najvažneje, da vselej verjamemo, da je mogoče uresničiti prav vse svoje želje, če le vložimo dovolj energije in ljubezni v to.
Kaj so za vas v življenju (poleg očitnega) največji izzivi?
Hm, že generalno pospravljanje stanovanja se mi v tem trenutku zdi ogromen izziv (smeh). Življenje je polno izzivov, na vsakem koraku jih srečujemo, a le redko jih prepoznamo. Konstruktivna reakcija na nerealne zahteve šefa ali pa recimo odločitev, da ne bom presojala o pravilnosti dejanj drugih ljudi, saj nikakor ne morem poznati vseh njihovih razlogov, se mi zdita popolnoma enakovredna izziva, kot je izziv športne in akademske kariere. Ali pa to, kako se, medtem ko lovim zadnje minute za oddajo izvlečka za kongres, z nasmehom na obrazu posvetiti hčeri, ki se noče naučiti poštevanke … Mogoče je največji izziv najti ravnovesje in svojo pot med vsemi drobnimi in velikimi izzivi, ki jih ponuja življenje.
Marta Krejan Čokl
