Planinski vestnik 2009/09
»Plezanje nas ohranja mlade v srcu«
Sprva sem njeno plezanje občudovala le kot gledalka na Rock mastrih (Master tekme so tekme, kamor organizatorji povabijo le najboljše plezalce na svetu.) na kranjskem bazenu, kamor jo je kot posebno gostjo vabil Tomo Česen. Zmagala je tri leta zapored (’91, ’92 in ’93). Leta 1994 sem priložnost za nastop dobila tudi jaz in z Lynn sva si delili peto mesto. To je bilo nekaj, na kar sem bila ponosna! Seveda je bilo to po tem, ko je Lynn že zaključila svojo tekmovalno kariero, v kateri je nanizala vrsto zmag v svetovnem pokalu in na največjih mastrih ter se posvetila samo skali, kjer je blestela še bolj kot na tekmah. Ko je kot prva na svetu prosto preplezala znameniti Nos v El Capitanu, ki ga je neuspešno poskušalo precej moških, je zame postala legenda. A šele lani, ko sem se s pomočjo ‘tehničarjenja’ sama borila z zlizanimi počmi Nosa, sem šele resnično dojela, koliko pred časom je bila Lynn, ko je smer leta 1994 prosto ponovila v enem dnevu. Takrat je zame postala LEGENDA.
Ponovno sva se srečali deset let pozneje, na Petzl Roc Tripu (Petzl Roc Tripi so srečanja najboljših skalnih plezalcev na svetu.) v Cantobru leta 2004, kamor je prišla z dobro leto starim sinom Owenom. Še vedno ga je dojila, vmes pa malo skočila v steno. A ne v kakšne lahke smeri. Bila je edina med povabljenimi plezalkami, ki ji je uspelo preplezati tekmovalno smer, ocenjeno z 8b! 43-letnica nam je dala vsem misliti!
Na Roc Tripe še vedno prihaja, kadar ji čas »polno zaposlene mame« to dopušča. Gledalci in plezalci smo nad njenim plezanjem vsakič navdušeni, saj je inspiracija za vse – preprosta, prijazna in dostopna. Že večkrat sem imela priložnost plezati z njo in jo tako bolje spoznati. Z njo je užitek plezati, ker je vedno motivirana. Čutiti je njeno strast do plezanja. Všeč mi je njen način razmišljanja, pristop do težav v smereh ter odnos do skale. Če želite o Lynn izvedeti kaj več, vam predlagam, da v roke vzamete knjigo, ki jo je napisala leta 2002: Climbing free – my life in a vertical world.
v smeri Nos.
Tvoji spomini na Slovenijo …?
»Bohinjska Bela! Plezala sem tudi v Mišji peči. Fantastična skala! Slovenci ste zelo prijazni ljudje. Slovenska mentaliteta je podobna germanski; zelo ste odgovorni, veliko delate. Imate drugačen odnos do dela in zdi se mi normalno, da ste želeli postati samostojna država. Tudi bolj organizirani ste kot južne države.«
Lepo te je vsako leto srečati na Roc Tripih!
»Na ta srečanja prihajam, ker so zabavna in ker se veselim srečanja s prijatelji. To je po navadi tudi edina priložnost, da jih vidim, še posebej sedaj, ko imam Owena.«
Verjetno je Owen kar precej spremenil tvoj življenjski stil.
»Res je, z njim se je moje življenje zelo spremenilo. Spominjam se dni, ko sem bila svobodna kot veliko ljudi tule na Roc Tripu. Živijo v avtu in potujejo po plezališčih … Tega si zdaj ne morem privoščiti, zato je del mene žalosten, po drugi strani pa sem tudi zelo vesela, da sem mati. Rodila sem šele pri 42 letih, tako da sem imela prej dovolj svobode, da sem videla svet. Veliko ljudi naredi ravno obratno; imajo otroke, ko so mladi, in so svobodni, ko so starejši. A niso se razvili in dozoreli na enak način, tako da ne znajo narediti tistega, kar sem jaz.«
Owen zgleda neustavljiv otrok. Pleza vsepovsod, skače v bazen, teče naokoli. Kdaj pa kdaj vse skupaj zgleda nevarno …
»Spoznala sem, da se v nevarnih situacijah uči. Vsi se učimo na svojih napakah. Owen je majhen, a zelo močan otrok, tako fizično kot značajsko, tako da kar hoče narediti, po navadi tudi naredi. Z njim je vsak dan izziv. Vzame mi veliko časa in energije. Še posebej sedaj, ko zanj po večini skrbim sama, saj z njegovim očetom ne živiva več skupaj. Hitro se razvija in stalno se mu moram prilagajati. Je tudi hiperaktiven. Upam, da se bo pri osmih letih malo umiril in bo sposoben poslušati in ubogati. Res sem se osredotočila na to, kaj lahko storim. Šla sem tudi k psihologu. Ena od stvari, ki mi jo je svetoval, je bila doslednost, ki pa je popolnoma navzkriž z mojim načinom življenja. Doslednost v določenem smislu že, a moje življenje ni stabilno, ni rutina. Ne počnem vsak dan ob isti uri istih stvari. Takšna pač sem in mislim, da je Owen tudi tak, a kot otrok bi rabil stabilnost. Učim se. Toda naslednje poletje ga bom za dva meseca odpeljala v Evropo in bova plezala po Španiji in Franciji.«
Torej si še vedno neke vrste »plezalni odvisnik«, nekdo, ki vsak dan potrebuje svojo dozo plezanja?
»Ja, a na drugačen način kot včasih. Moj odnos do plezanja se stalno razvija. Plezanje je zame ‘gibalna meditacija’. Z njim se spoznavam in preverjam. Je tudi moj način razumevanja, kako se soočam s stresom in izzivi.«
Imaš v tem trenutku kak specifičen plezalni projekt?
»Ja, eno smer v Riflu (Plezališče v Koloradu.). Po oceni sicer ni nič posebnega, 8b. A zame je težka zaradi detajla v zgornjem delu; če si velik, lahko dobro ‘zakajlaš’ koleno in se z lahkoto stegneš do oprimka. Jaz moram tam narediti res težek gib. Ocena me niti ne zanima. Zame je ‘velika’ smer. A trenutno je moj največji projekt snemanje videa o plezalni tehniki. Mislim, da o plezanju in tehniki razmišljam drugače, kot je prikazano v večini knjig in videov. Plezam že 28 let in ves ta čas sem se poglabljala v tehniko. Rdeča nit videa bo razvoj plezalne tehnike. Ta je odvisna tudi od okolja, v katerem odraščamo. Ti na primer prihajaš iz Slovenije, kjer je velik poudarek na nevarnem (Ona uporabi besedo »bold«, kar se ne da dobesedno prevesti, pomeni pa plezanje z minimalnim varovanjem.) alpinističnem plezanju, mar ne? Tudi pri meni je bilo nekako tako. Mogoče ne tako ‘bold’. Plezati sem se naučila, ko je bilo glavno pravilo: »Ne padi!« Potem, ko sem prišla v Evropo in začela plezati v apnencu, v smereh, zavarovanih s svedrovci, sem spoznala, da je to velika prednost. Plezaš lahko hitreje, zaupaš padcu in s tem lahko razširiš svoje meje. Svoje plezalno mišljenje sem morala spremeniti v mnogo pogledih.
Za video, ki ga delam, sem analizirala različne plezalne tehnike in pokazala veliko malih trikov. Pri plezanju obstajajo določene prvine, ki jih lahko primerjamo s škatlo za orodje, knjižnico gibov. Imamo jih shranjene, a znati jih moramo uporabiti v pravilni situaciji. Mi plezamo avtomatično, a začetniki morajo o gibih razmišljati. Lahko se učimo preko izkušenj, lahko pa postanemo boljši le z opazovanjem nekoga, ki dobro pleza. To začetnikom lahko zelo pomaga. Zato si želim narediti dober video.«
Že dolgo si profesionalna plezalka, a poleg plezanja imaš še druge obveznosti, predvsem do svojega glavnega sponzorja, Patagonie. Kako zgleda tvoj delavnik?
»Kot ambasadorka in svetovalka za oblikovanje delam za Patagonio. Kot ambasadorka imam odgovorno vlogo okoljevarstvene aktivistke. Plezalci smo ljudje, ki smo blizu naravi in imamo res dobre argumente, da jo ohranimo. Ali se ne moremo mi prilagoditi naravi, namesto da jo poskušamo nadvladati? Delo ambasadorke pomeni tudi, da se moram udeležiti številnih plezalnih dogodkov, pomagati pri zbiranju denarja za organizacije, kot je npr. American Alpine Club in še za nekaj okoljevarstvenih organizacij. Sodelujem tudi v številnih intervjujih, pri fotografiranjih in snemanjih, občasno pišem prispevke za določene revije, kataloge.«
Na Roc Tripih dokazuješ ne le, da si še vedno v izvrstni formi, temveč tudi, da je v tebi še vedno tekmovalni duh.
»Že od nekdaj sem bila do sebe zelo zahtevna, a tega ne projiciram na druge ljudi. V mnogih športih, recimo v atletiki, poskušaš premagati tistega, ki teče poleg tebe. Plezanje je drugačno. Bolj kot za tekmovalni duh gre za nagon, željo, da daš vse od sebe, da narediš največ kar lahko. Vedno sem se priganjala in to je bilo moje sredstvo za rast, za napredek. Mislim, da imam ta nagon še vedno v sebi in ga ne nameravam izgubiti.«
Veliko si plezala v Yosemitih. Kaj si misliš o tem kraju in o El Capitanu?
»Ko sem prvič prišla v Yosemite, si nisem mogla predstavljati lepšega kraja na svetu. Bilo je preprosto ‘wow’! El Capitan je mogočna gmota granita, ki oddaja posebno energijo. Ron Kauk je napisal: »Skala je živa.« Kot plezalec steno spoznaš še bolj. Pokaže ti, kako ogromna in zahtevna je ter kako majhen si ti. V steni moraš biti potrpežljiv in znati sprejeti dejstvo, kje se nahajaš. Lahko pogledaš dol na reko in si rečeš: »Joj, kako super bi bilo zdaj zaplavati v njej in iti na dobro večerjo ter se stuširati.« A to niso prave misli. Moraš si reči: »Zdaj sem tukaj, v steni, za to sem se sam odločil, tu sem zato, da preplezam svoj projekt, zato se bom skoncentriral nanj, naj bo še tako naporno, v tem uživam!«
Vsekakor si se morala zelo močno zbrati, da ti je uspel tvoj ‘življenjski vzpon’ – prva prosta ponovitev legendarne smeri Nos!
»To je bil zame res velik dogodek, velika smer. Med tem projektom sem imela poleg plezalnih še mnogo drugih izzivov in ovir. Ko sem ga leta 1994 preplezala v enem dnevu, sem hotela vse skupaj še posneti. Skozi vzpon sem hotela prikazati svojo zgodbo in tudi nekaj o zgodovini, o razvoju opreme in miselnosti prostega plezanja. A ljudje, ki so mi obljubili sodelovanje, filmska ekipa, so se umaknili drug za drugim. Bila sem žalostna, saj je bil to zame zelo velik projekt. Moški, ki naj bi bil koproducent filma, me je celo vprašal: »Pa res misliš, da si to sposobna preplezati?« Stalno sem si morala govoriti: »Vse je v redu, tudi s tem se lahko soočim, tudi te težave lahko premagam, sposobna sem se soočiti z vsemi problemi, ki me še čakajo!« Verjamem, da je pomembno, da imamo tudi v vsakdanjem življenju tak način delovanja, saj se stvari na splošno ne odvijajo tako, kot si želimo. Vedno je nekaj nepričakovanega. In to je pravi test našega značaja.
V Nosu sem morala narediti kar nekaj, kakor temu pravim, mentalnih preklopov. Ob težavah lahko le s spremembo svojih misli dostopimo do moči, ki se skriva v nas. Na tem sem veliko delala skozi svojo celotno plezalno kariero in mislim, da sem dobra v tem. Težko je razložiti, kako to naredim. Potrebno je biti pripravljen spremeniti svoje misli, se popolnoma zbrati, skrbi, negativne misli in egocentrične želje pa popolnoma odpisati. Ena najlepših stvari pri plezanju je ravno ta, da dostopimo do moči, ki jo imamo vsi skrito v sebi in gremo preko tistega, kar mislimo, da smo sposobni.«
V svoji knjigi si napisala, da si v Nosu čutila podporo svojih prijateljev ter da si smer preplezala zanje.
»Res je. Na polico Campa VI, pred najtežjim delom smeri (Changing Corner), sem po nočnem plezanju prišla zelo utrujena. Imela sem pet ur časa, med katerim sem veliko razmišljala. V mislih sem šla čez svojo plezalno kariero, se spomnila vseh ljudi, prijateljev, ki so mi pomagali, da sem bila v tistem trenutku tam, v tako težki smeri. Začutila sem njihovo pozitivno energijo in to, kako si želijo, da bi mi uspelo. Bilo je skoraj, kot da bi bili tam in me gledali. Utrujenost je izpuhtela. Začutila sem, da je preplezati to smer moja usoda.«
Poskusila si skoraj vse vrste plezanja, od ‘trada’ (Tradicionalno plezanje s sprotnim nameščanjem pasivnih varoval.), alpinizma do športnega plezanja; katera zvrst ti je najljubša?
»Športno plezanje! Sicer imam rada tudi sprotno nameščanje varoval, a le v lažjih smereh, kjer mi ni potrebno nositi težke opreme. Smeri z oceno 5.10 in 5.11 so res popolna igra in zabava. Na ta način lahko preplezaš lepe formacije, stolpe, ki jih brez znanja nameščanja varoval ne bi bil sposoben. Gre torej za neko drugo vrsto vertikalnega potovanja. Športno plezanje je izziv predvsem v fizičnem pogledu. Dober občutek je, da te popolnoma ‘navije’ in se še kar boriš. Všeč mi je. In ponavadi je tako previsno, da lahko brez skrbi padeš in se ne udariš.«
Še vedno treniraš na umetnih stenah?
»Ja. A temu ne rečem trening, temveč plezanje, igra. Ena od sten, na katerih plezam, je tako rekoč na prostem, saj je zgrajena v bivšem skladišču, in ko odprejo vrata, nanjo posveti sonce in zapiha veter. Všeč mi je tudi površina stene, saj zgleda kot skala. Pomemben vidik plezanja je tudi estetika, kar mi je pri tej steni zelo všeč. Druga stena, na kateri plezam, v Boulder Rock Clubu, mi je bolj všeč zaradi same izgradnje, saj je višja in lahko plezam z vrvjo ter tako pridobim vzdržljivost. Tja grem rada tudi z družabnega vidika, saj se na njej zbira mnogo mojih prijateljev. Dober občutek je biti del plezalske skupnosti.«
Se poleg plezanja ukvarjaš še s kakšnimi športi?
»Pozimi rada tečem na smučeh. Všeč mi je, ker dela celo telo in ker tehniko lahko nenehno izpopolnjujem. Včasih grem tudi smučat ali deskat. Poleti si po večini vzamem čas le za plezanje. Malo tudi tečem. Zelo rada naredim malo joge ali ‘strečinga’. Veliko stvari počneva tudi skupaj z Owenom. Plavava, rolkava …«
Aktivna mama! Nikoli ti ne bi prisodila 48 let!
»Tudi sama se ne počutim toliko staro. Še vedno imam otroški duh. Mislim, da je plezanje tisto, ki nas ohranja mlade v srcu. Nekaj posebnega je v plezanju, kar ima to moč!«
Martina Čufar
