Planinski vestnik 2008/11
Ključ do sožitja med planinci in turnimi kolesarji je v vzgoji
Pogovor z Jožetom Rovanom, načelnikom Komisije za turno kolesarstvo pri PZS
Planinska zveza Slovenije je 19. maja 2007 na skupščini sprejela dopolnilo statuta in med dejavnosti članov PZS dodala turno kolesarstvo, ki »nima tekmovalnih ciljev, kolesar uživa tako pri vzponu kot pri spustu, njegov cilj je doživetje v naravi. Turni kolesar je skozi svojo planinsko vzgojo pridobil znanje o varovanju naravnega okolja in o nevarnostih gibanja v njem. To znanje s pridom uporablja pri svojih aktivnostih v naravi, spoštuje naravo in pravice ostalih uporabnikov.« Kot je še zapisano na spletni strani Komisije za turno kolesarstvo (KTK) pri PZS, »člani KTK želimo, da bi na planinskih poteh zopet zavladal mir, lepa beseda, prijazen nasmeh.« O tem, ali je to realni cilj ali zgolj pobožna želja, ter o turnem kolesarstvu nasploh smo se pogovarjali z načelnikom KTK Jožetom Rovanom.
Gospod Rovan, ste v prvi vrsti planinec ali turni kolesar?
» (Smeh) Trudim se biti planinec v vseh pogledih. Začel sem kot gimnazijec v planinski sekciji PD Ljubljana Matica na bežigrajski gimnaziji, potem sem postal mladinski vodnik, pa planinski vodnik in sem leta vodil izlete na matičnem odseku. Nato sem postal markacist, ker so dotedanji člani markacijskega odseka PD Ljubljana Matica zaradi starosti prenehali z delom. Kasneje so me povabili v Komisijo za pota PZS, kjer vodim tehnično ekipo, s katero vzdržujemo zavarovane poti. Nekako pred petnajstimi leti je »prišlo« kolo in od takrat v vse večji meri »hodim« v hribe tudi s kolesom. Skratka, skušam zahajati v gore na vse možne načine, ki so mi v veselje – to je peš, s kolesom, s turnimi smučmi – te so še vedno prva ljubezen (smeh)!«
Kako so planinci »na terenu« glede na pogoste konflikte med njimi in gorskimi kolesarji sprejeli dejstvo, da je turno kolesarstvo ena izmed dejavnosti PZS? Mislite, da bo formalna vključitev turnega kolesarstva res pripomogla k izboljšanju razmer med njimi? Kako nameravate to doseči?
»To ni čisto preprosto. Ko se neka dejavnost pojavi na novo, se včasih stvari ne dogajajo v pravi smeri. Kaj se je zgodilo? Z gorskim (ali turnim) kolesarstvom so se začeli ukvarjati ljudje, ki so prihajali iz različnih okolij. Tisti, ki so planinci, imajo pravilen odnos do narave in če se bodo usedli na kolo, ne bodo ravnali nič drugače. Tisti, ki prej niso delali bližnjic, proti čemur se najbolj borimo markacisti, jih tudi s kolesom ne bodo delali. Dejstvo je, da se je na kolesa usedlo veliko ljudi, ki jim je to prvi šport v naravi in med temi je žal precejšen delež tistih, ki nimajo pravega odnosa, ki z neprimerno vožnjo na poteh povzročajo škodo in ogrožajo planince. Tu vidim edino rešitev v vzgoji, prav zato smo se teh stvari sploh lotili. V KTK smo vsi planinci v širšem smislu, vsi smo najprej hodili peš, zdaj se vozimo tudi s kolesi in nekako prideš sam s seboj v nasprotje: ko sem peš, je vse v redu, če sem na kolesu, sem pa nebodigatreba. Prva naloga, ki smo si jo zadali, je bila napisati priporočila turnim kolesarjem, ki so objavljena na spletni strani KTK, druga pa začeti z izvajanjem izobraževalnih akcij. Upam, da bomo ljudi počasi vzgojili, da se bodo zavedali, da se je treba, ko na ozki poti zagledaš pohodnika, ustaviti in ga spustiti mimo, predvsem pa zmanjšati hitrost, da se bodo naučili pravilne vožnje in da se bodo držali načela »vozim po takšni poti, ki sem ji v tolikšni meri kos, da ne puščam sledi«. V tem smislu sem optimist na dolgi rok – poudarjam na dolgi rok.«
Pa ste dobili kakšne konkretne odzive na ustanovitev KTK?
»Ko so šla priporočila v javno razpravo, smo dobili precej odzivov, večina je bila pozitivnih v smislu, da podpirajo našo dejavnost, deloma tudi zato, ker so si obetali to, o čemer sem govoril: da bomo z vzgojo dosegli sožitje s pohodniki. Presenetilo me je, da je bilo negativnih zelo malo. Drugi primer je bil, ko smo letos pozvali planinske vodnike, da bi prišli na tečaj za turne kolesarje; bilo je spet precej pozitivnih odzivov, pa tudi dva, ki sta bila izrazito negativna. A po večini so odzivi pozitivni, klima se nekako »mehča«. Težavo predstavljajo le tisti, ki planinske poti ali kolovoze uporabljajo za trening spusta (downhill). To je tekmovalna disciplina, ki se povsod po svetu dogaja na zaprtih progah, kjer kolesar pelje »na polno«. Proti temu nimam nič, to je zelo lepa športna panoga, ki pa ne sodi na planinske poti. V tujini je to večinoma organizirano kot poletna ponudba smučarskih centrov. Pri nas se pogosto dogaja, da se z avtomobili vozijo navzgor, po planinski poti pa dol in to shuttlanje pomeni za naravo veliko onesnaževanje, medtem ko turni kolesar naravi škodi manj kot pešec. Zakaj? Včasih sem se z avtom peljal v Presko ali v Žlebe in nadaljeval peš na Jakoba. Zdaj grem od doma s kolesom. Kje začne turni kolesar? V dolini pod hribom. Kje štarta pohodnik? Na zadnjem parkirišču na hribu, ker ne želi požirati prahu makadama; do tja gre pač z avtom, tudi sam, kadar grem peš, ravnam enako.«
Med vsebino dela KTK, zapisano na vaši spletni strani, med drugim sodi tudi »vzpodbuditi spremembo zakonodaje v smeri večje svobode turnega kolesarstva«. Kaj natančno ste mislili s tem?
»V tem trenutku je, strogo formalno, komaj možno kje kolesariti, razen po širokih gozdnih cestah in po asfaltu. Gozdne ceste nas zanimajo, asfalt pa zelo malo. Primer je Pokljuka – tam lahko delamo krasne kroge po gozdnih cestah. A zanimajo nas tudi kolovozi in steze. Zakon o planinskih poteh in Zakon o gozdovih tega neposredno ne dovoljujeta, omogočata pa, da se v dogovoru s PD oziroma v skladu z gojitvenimi načrti občin lahko del poti odpre za tako imenovano dvonamensko rabo. Naša želja je, da se tam, kjer menimo, da to ni problematično, odpre čim več teh poti. To so poti, ki so dovolj široke ali pa manj obljudene. Za primer: na Šmarno goro razen ceste ne vodi nobena taka pot. Ne morem si zamisliti, da bi kolesarjem odprli pot Čez peske ali pa Romarsko pot. Je pa veliko poti, ki jih lahko odpremo. Primer: s Planine Razor vodita v Tolminske Ravne široka mulatjera in lepa planinska steza. Mulatjera lahko brez težav sprejme tako pohodnike kot kolesarje, če se bodo oboji primerno vedli. V tem smislu želimo razširiti mrežo poti, ki bi bile odprte tudi za kolesarje. Vse mulatjere na področju od Komne proti Krnu so bile zgrajene za vožnjo, imajo ustroj, ki to lahko prenese, treba jih je samo malo urediti. V Italiji so recimo mulatjere iz prve svetovne vojne pretežno odprte in sožitje tam po mojih izkušnjah ni problem.«
Glede na to, da so pri nas mulatjere po večini znotraj Triglavskega narodnega parka, bo to verjetno zahtevna naloga.
»To je dodaten problem. Upam, da bomo na dolgi rok v tem smislu uspeli. Pot na Komno je stara vojaška pot, po kateri se je pred dvajsetimi leti še dalo priti visoko celo s kolesljem. Zdaj je v žalostnem stanju, uničili so jo pohodniki z bližnjicami. Treba bi jo bilo obnoviti, potem tudi za kolesarje ne bi bila problem.«
Vas po drugi strani ne skrbi, da bi z ureditvijo in odprtjem tovrstnih poti pritegnili širše množice, kar bi pomenilo večjo obremenitev za okolje?
»Prvi pogoj je, da se koles nikakor ne sme voziti s tovornimi žičnicami, namenjenimi oskrbi koč. To bi takoj pomenilo visoko frekvenco kolesarjev. Dvomim tudi, da bodo ljudje brez določenih planinskih izkušenj vozili na Komno, to sta le najmanj dve uri vožnje v strm breg, tako da me ne skrbi, da bi prišel gor nekdo, ki nima primernega odnosa do gora. Ti problemi se pojavljajo predvsem na hribčkih okoli Ljubljane in drugih velikih mest. Višje gori se mi ni še nikoli zgodilo, da bi imel kakšen konflikt, prej sem bil deležen priznanja. Tu ne vidim kakih posebnih težav; te so tam, kjer je v bližini smučarska žičnica ali kjer je možen dostop z avtom. Pri nas dvouporabniških poti še nimamo odprtih, s tem ne bomo hiteli, šli bomo postopoma, v dogovoru s PD. V tujini so pred nami, marsikje je že čisto odprto, recimo v Švici, kjer je bil kolesarski lobi dovolj močan. Ob Gardskem jezeru pa je dovoljeno kolesariti povsod tam, kjer ni označeno kot zaprto. Ampak tam ni šale. Kazni so visoke, če ne plačaš takoj, začasno zasežejo kolo. Ko je neka pot resneje poškodovana od kolesarjev ali pohodnikov, jo zaprejo, dokler si narava ne opomore. In to vsi spoštujejo. Tudi na Tirolskem so odprli kar tretjino planinskih poti, turizem prinaša denar in zato so lažje dosegli dogovor z lastniki.«
V programu KTK sta trenutno dve izobraževanji: za turno kolesarskega vodnika (TKV) I in II. Prvič ste usposabljanje izvedli letos. Kako ste zadovoljni z odzivom in znanjem tečajnikov?
»Odziv je bil zelo dober. Imeli smo veliko srečo, saj so prišli pretežno izkušeni kolesarji, od tega skoraj polovica vodnikov PZS, ki so se odločili, da bodo osvojili še to znanje. Tega smo si najbolj želeli, kajti to so izkušeni kadri, za katere smo si želeli, da bi začeli potem voditi izlete na društvih. Nekatera društva že imajo izlete, velika večina pa ne, zato smo si najbolj želeli vodnikov, ki bodo to najlažje premaknili. Zdaj jeseni že tečejo njihovi izleti.«
Pred usposabljanjem morajo udeleženci opraviti sprejemni izpit in preskusno turo. Kako je to videti v praksi?
»Na sprejemnem izpitu morajo pokazati osnovna znanja iz planinske šole. To so vsi naredili dobro. Planinski vodniki so bili tega dela oproščeni. Drugi del je bila preskusna tura. Šli smo izpod Šmarne gore čez Savo na Jakoba in nazaj; gor po ozki makadamski cesti, dol po poti čez Marjeto, to je markiran širok kolovoz, in kdor je pokazal, da se zna dobro peljati, je bil sprejet. Naš namen ni učiti osnov vožnje, tečajniki pravzaprav že znajo dobro voziti kolo v težkih pogojih, naš namen jih je učiti vodništva. Kako gre prvi, kakšne so razdalje, kako se zavira, da se ne dela škoda, kako umakneš skupino k strani, ko pride pohodnik, orientacija, prva pomoč, takšne stvari. Vožnjo samo nekoliko izpopolnjujemo, ampak vsi morajo osnovno znanje že imeti. Morda bomo nekoč imeli tudi kolesarsko planinsko šolo, v tem primeru bi učili tudi tehniko vožnje, ampak zdaj moramo najprej narediti bazo, tudi organizacijsko.«
Splošni pogoj za TKV II je tudi naziv Vodnik PZS najmanj A kategorije z veljavno licenco. Kaj pa, če se na usposabljanje prijavi alpinist ali alpinistični inštruktor, ki ni vodnik PZS?
»Na Komisiji za usposabljanje smo veliko razglabljali o tem. Stališče je bilo, da mora imeti TKV II vodniška znanja. Alpinistični inštruktor jih ima, alpinist pa ne. Zakaj smo se sploh odločili, da tako oblikujemo profil TKV II? Ker želimo podpirati tako imenovane kombinirane ture. Da greš recimo iz Mojstrane na sedlo Jepca s kolesom, tam kolo skriješ v grm in greš na Kepo. Ali pa greš iz Trente na Staro Utro s kolesom, nato pa na Trentski Pelc peš. No, to sta malo ekstremna primera, to so težke ture, primerne zgolj za majhne skupine. Zato želimo, da imajo TKV II tudi planinska znanja, da lahko vodijo take ture.«
Se pravi, da alpinist ne more postati TKV II?
»Ne, lahko pa je TKV I. Zanimivo je, da je prav med alpinisti delež tistih, ki tudi kolesarijo, zelo velik. Ko smo orali ledino na PZS, ko je bilo tudi nekaj nasprotovanja, so nas najprej podprli alpinisti. Morda tudi zato, ker je to šport z nekaj adrenalina.«
Glede na to, da je TK vsaj formalno mlada panoga znotraj PZS, kako ste na usposabljanju zagotovili kakovostne oz. ustrezno izobražene predavatelje?
»Težko. Spraševali smo se, kdo bi učil in kaj. Najtežje je bilo izbrati predavatelje strogo kolesarskih veščin. Problem je bil tudi, kdo bo učil metodiko kolesarskega treninga, psihologijo vodenja – za to sem poiskal prof. Stojana Burnika s Fakultete za šport. Zdravnika sem hitro našel, sam sem prevzel orientacijo, ker delam tudi v Podkomisiji za kataster PZS. Nihče od nas ni turno kolesarski inštruktor, ker seveda ne more biti, saj smo komaj začeli s tem; poiskali smo kvalificirane ljudi in če sklepam po anketah udeležencev, smo imeli kar srečno roko. Nismo sicer edini, ki se s tem ukvarjamo, obstajajo tudi učitelji gorskega kolesarstva, to je skupina, ki jo vodi Gorazd Stražišar in ki izobražuje učitelje kolesarstva, njihova osnovna usmeritev je vrhunska tehnika vožnje, vožnja prek ovir, skoki, ne vodništvo.«
Imate morda kakšne podatke o članstvu, koliko je npr. že turnih kolesarjev znotraj PZS?
»Ne. Skušali smo oceniti, ampak je zelo težko. Občutek imam, da jih je zelo veliko. Pozitivno je, da opažamo, da je precej planincev pričelo del svojega prostega časa preživljati izven obsega najvišjih vrhov, kolesarsko zanimivi cilji so po vsej Sloveniji. Postalo nam je zanimivo tisto, kar nam včasih ni bilo. V krogu mojih prijateljev, moje in nekoliko mlajše generacije, večina kolesari. Morda je razlog tudi v tem, da mnogim planincem po štiridesetem letu pričnejo nagajati kolena, kolo pa je za to tako rekoč terapija. Dokler ni kakšnega padca, je kolo telesu bolj prijazno kot hoja. Naša vroča želja je, da bi v planinskih društvih nastali turno kolesarski odseki oziroma da bi vsaj na vodniškem odseku imeli tudi kolesarske izlete. Želimo si priti tudi v planinske šole, tu bi morali začeti. Zanimivo je, da je na izletih, ki jih organiziramo, največ udeležencev starih med 35 in 45 let, ni pa, kot bi pričakoval, mladine, tam med 15. in 25. letom. Morda so res kriva kolena (smeh).«
Mateja Pate
