Planinski vestnik 2018/05
Trpljenje me bogati
Po padcu berlinskega zidu se je iz NDR zaradi boljše službe preselila pod bavarske Alpe, kjer je odkrila vertikalo in začela hoditi v hribe. Je ledna in skalna plezalka, ki obvlada tudi kombinirano plezanje. Zmagala je na več kot dvajsetih tekmah svetovnega pokala v lednem plezanju, štirikrat je bila skupna zmagovalka. Med plezanjem v Maroku si je poškodovala ramo. Takoj po napornem okrevanju je odšla v Nepal, kjer je novembra 2013 po novi smeri v solo vzponu kot prvi človek dosegla vrh Likhu Chulija, 6719 m. Bila je prva ženska, ki je preplezala kombinirano smer M11. Odlične vzpone ima tudi v zimskih smereh na Škotskem.
Foto: Thomas Senf
Za ogrevanje začniva z začetnimi vrsticami vaše knjige Vertical – Life on the Steepest Faces. V eni izmed njih pravite: Trpljenje me bogati. V kakšnem smislu?
Pravzaprav gre bolj za hvaležnost. Uživam v športnem plezanju in če so temperature zmerne, še bolj. Trpljenje ni zabavno, a je včasih del izkušnje. Ste slišali za trditev, da teže ko si nekam prišel, bolj se boš tega spominjal in srečnejši boš? Tako je s trpljenjem, a če se trpljenje konča na vrhu gore, toliko bolje. Ne gre za to, da bi bivakirala pred domačimi vrati, da bi tu in tam malo trpela. Zares cenim toplo posteljo, toda če bi vedno spala v topli postelji, bi verjela, da so to normalne razmere.
Tu je še ena: “Male radosti so tiste, ki so moje resnično razkošje.” To je zelo podobno maksimi našega pokojnega satirika, pesnika in humorista Frana Milčinskega – Ježka, ki je rekel: “Sreča je v majhnih stvareh.” Torej, katere so vaše najljubše majhne stvari?
Moja blazina za pod glavo s prosenim polnilom, ki je prenerodna in pretežka, da bi jo nosila s seboj. Včasih jo med bivakiranjem pogrešam. Zbuditi se ob dobri, sveže zmleti kavi, pripravljeni na italijanski način, je nekaj, kar neizmerno cenim, posebno po dolgi odpravi, enako kot vroč tuš zvečer. Rada sama kuham; po navadi je na odpravi kuhar, ali pa samo vlijem vročo vodo v vrečko z dehidrirano hrano. Drugače pa ničesar preveč ne pogrešam.
Doslej ste napisali dve knjigi. Na splošno je v alpinizmu mnogo več moških, ki pišejo knjige, kot žensk. Zakaj ženske tako redko izdajo knjigo o svojem plezalskem življenju?
O tem lahko samo ugibam. Ker JE manj alpinistk kot alpinistov? Verjetno ne ustreza ženski miselnosti, da bi delile svoje uspehe in dosežke. Tu je še dejstvo, da večina žensk po rojstvu otrok konča plezalsko kariero. Kar pomeni, da bi bila ženska zgodba krajša od moške.
Ne zanima vas “višje, hitreje, dlje”, ali preseganje rekordov, temveč je slog tisto, kar vas spodbuja. Kaj je za vas najpomembnejše pri slogu?
Veseli me, da ste to prepoznali. Ne, nikoli ne gledam na uro, da bi izračunala, kateri rekord lahko podrem. Vedno pogledam, zato ker me zanima, če sem dovolj hitra, da bom po plezanju, teku, turnem smuku … lahko skuhala kosilo za svojega sina, ko se bo vrnil iz šole. In da, to mi ne pomeni dosti. Vredno se mi zdi poskusiti na oko privlačno linijo (nepreplezana smer je vedno pustolovščina) ter tu in tam potisniti svoje meje v alpskem slogu, z malo opreme in v tako kratkem času, kot se da. Takrat ko lahko izkoristiš samo krajša okna lepega vremena, kot sva jih (Luka in jaz) na Kizil Askerju (Kizil Asker, 5842 metrov, na meji med Kirgizijo in Kitajsko.), na primer.
Poznate svoje meje, skrbno se pripravite za vsak podvig in podrobno pretehtate tveganje. Koliko zaupanja vredno je to preračunano tveganje?
Ko gledaš fotografijo gore, lahko izbereš objektivno najvarnejšo linijo, tako da se ogneš plezanju pod visečimi seraki, na primer. Vendar so še vedno tveganja, ki jih doma ne moreš predvideti samo iz opazovanja fotografije. Moraš priti do stene, poslušati (padajoče kamenje), pazljivo opazovati, vendar med plezanjem alpskih smeri še vedno potrebuješ kanček sreče. Žal stoodstotne varnosti ni, toda bodimo pošteni, tudi vožnja v avtu se zdi včasih malo tvegana. Kakor koli že, potrjeno je, da pogosteje ko nekaj počneš, večja možnost je, da boš zašel v težave ali celo umrl. Izbiram vzpone, ki jih lahko dobro opravim, kakovost je pred količino. Svojo lekcijo sem se naučila pri zelo ambicioznem poskusu v neki smeri v Dolomitih, ko vremenska napoved ni bila dovolj točna. Leta 2005 sem se hudo poškodovala, in imela srečo, da se nisem ubila. To so bili časi, ko nisem mogla brez gora. Zelo motivirana, premalo kritična in zelo neizkušena.
Rodili ste se v Nemški demokratični republiki. V otroštvu in mladosti ste pogrešali svobodo. Zdaj vas zelo privlačijo divji oddaljeni kraji. Mislite, da zaradi tistega pomanjkanja svobode ali zaradi čiste lepote takih krajev?
O tem veliko premišljujem. Da, omejitve, ki smo jih imeli, ko je šlo za potovanje, so bile res mučne in svoboda, ki jo zdaj uživamo, je še vedno nekaj, s čimer se zjutraj prebudim in pomislim: Presneto, zelo smo srečni, da lahko potujemo po svetu. Samo potovati je eno, plezati v tisti čisti lepoti gora pa je dodatna dimenzija.
Zakaj ste nehali tekmovati v svetovnem pokalu lednega plezanja?
Osvojila sem več, kot sem si v sanjah kdajkoli domišljala, in seveda sem (bila) zelo tekmovalna oseba. Toda zmagati na vseh tekmah leta 2006, samo nekaj mesecev po hudem zlomu noge, je zadostovalo, da sem se dokončno odločila. Med tekmovanji sem po vsem svetu srečala mnogo zanimivih ljudi, a tudi zelo zatežene plezalce – in to ne samo na plastiki. V izolaciji pred tekmo sem poslušala njihove zgodbe in kmalu sanjala o še več – da bi spet plezala v gorah, z novimi izkušnjami, ki sem jih dobila med tekmovanji. Pri tekmah sem pogrešala skupinski duh; plezanje v gorah s prijatelji je intenzivneje, avantura na drugačni ravni. S pokalom v lednem plezanju se je začelo novo poglavje v mojem življenju. Dobila sem priložnost, da s plezanjem zaslužim dovolj za življenje (kar sicer ni bil moj prvotni namen), denar od nagrad, in še nekaj od sponzorjev, je ravno zadoščal, da sem pustila službo fizioterapevtke in uresničila sanje o potovanju in plezanju.
Vas led privlači bolj kot skala?
Zelo me pritegne, morda zato, ker je tako občasen. Zime so kratke, v mesecih, ko čakaš na led, si vedno bolj vznemirjen. Toda če sem odkrita, res plezam precej več v skali, kajti preostalega dela leta je skoraj devet mesecev in ponuja toliko možnosti. A plezanje dolgih smeri na visoko goro v Himalaji, kamor je treba priti z izkušnjami v skali in ledu, je tisto, kar je zame najprivlačnejši cilj. Alpsko … torej bolj ko je plezanje izpostavljeno in daljše, tem bolje. Če je kaj ledu, še bolje.
V uvodu knjige Vertical – Life on the Steepest Faces pišete, da vam sin Emanuel pomeni mnogo več kot gore, vendar ste se odločili za kariero poklicne plezalke. Ko ste postali mama, je mnogo ljudi pričakovalo, da boste opustili plezanje, a to ni bilo v vašem načrtu. Kako ste uspeli biti dobra mati samohranilka in hkrati ena najboljših vsestranskih plezalk na svetu?
Zdi se mi, da je bolj odločilo življenje, ki ga živim, kot obratno. Manu je bil eden glavnih razlogov, da sem tekmovala šest let zapored. S seboj sem ga jemala na večino tekem in nikoli ni bilo videti, da se je naveličal potovati. Torej sva s tem nadaljevala, dokler nisem nehala tekmovati. Skupaj sva bila na mnogih izletih, toda pri nekaterih posebnih projektih sem ga morala pustiti doma. Zaradi ogromne pomoči njegove babice sem se vedno lahko osredotočila na vzpone. Ko sem doma, se delam, da sem najboljša mama na svetu, kar drži za osemdeset odstotkov časa. Če bi morala vsak dan preživeti po osem ur v pisarni, ne bi bila toliko skupaj. Ni mi treba imeti slabega občutka, enostavno sem srečna, ker lahko vsak dan sama načrtujem in se mi ni treba ravnati po nikogaršnjih pričakovanjih in zamislih – to je natančno tisto, kar si želim.
Kako sta z Luko Lindičem postala soplezalca? Kakšno je vaše mnenje o njem?
Luko sem srečala pred leti v Chamonixu na nekem dogodku najinega skupnega sponzorja z oblačili. Veliko vem o slovenski mentaliteti in veščinah, ko gre za alpsko plezanje. Vedno me je zanimalo, kakšne skrivnosti imajo vaši alpinisti, da so v gorah tako močni. Luka je bil najboljši primer, mlad, motiviran in resnično inteligenten glede zamisli in odločitev. Pogovarjala sva se o nekaterih idejah, izmenjala telefonski številki, vendar se nisva uspela dogovoriti. Imela sva vsak svoje zamisli in cilje, toda o idejah sva vedno razpravljala. V nekem trenutku sem se odločila, da je dovolj govorjenja o plezanju in ga vprašala, če bi se mi pridružil na Kizil Askerju. Na tej gori mi je dvakrat spodletelo (2010 in 2011). Po zadnji odpravi v pogorje Kakšaal Too (Tudi Kokshal Tau) v Kirgiziji sem si obljubila, da se bom vrnila, če bom našla primernega soplezalca. Enako mislečega, z enakim pristopom do plezanja in z dobrimi skupnimi vibracijami. Luka je bil takoj za in samo dva tedna pred odhodom na Kitajsko sva šla skupaj v Severno triglavsko steno, v Čopov steber.
Z Lukom sta si bila enotna, da bosta prvenstveno smer na Kizil Asker imenovala Lost in China (ED, WI 5+, M6, 1200 m). Menda je ime v nekakšni povezavi z vajinim kitajskim fotografom Rockerjem?
Ha, ime smeri je še veliko več kot to. Šele na tem izletu sva se zares spoznala, počutila sva se nekam izgubljena v najinih čustvih drug do drugega, ker so bila veliko več od tistega, kar bi bilo pričakovati. Razmere, vreme, razpoloženje in vse ostalo je bilo tako popolno, da skoraj nisva mogla verjeti, in sva upala, da se bova na Kitajskem za nekaj časa kar izgubila.
Z Lukom sta opravila nekaj imenitnih vzponov. The Family Traverse v Watzmannu, ki je verjetno prvo zimsko prečenje, je samo priprava za vajin načrt v Šiša Pangmi. Nam lahko nekaj poveste o tem?
Če govorimo o partnerstvu, sem prepričana, da ni nikogar, s katerim bi lahko bolj delila strast do plezanja v gorah. Ko plezava skupaj, se vse zdi tako enostavno. Ja, malce se že počutim razvajeno … Lahko se popolnoma osredotočiva na plezanje, in ko greva plezat resno smer, se ne obnašava kot parček. Južna stena Šiša Pangme je bila točno to, o čemer sva se prvič pogovarjala, ko sva se menila, da bi šla skupaj plezat v hribe. Že kar nekaj časa je od takrat … vendar nanjo nisva pozabila. Vsak vzpon, ki sva ga opravila skupaj, je bil zato tudi neke vrste skupna priprava. Res imava v mislih novo smer, toda vreme, razmere in najina forma bodo odločali. Za vsak slučaj imava pripravljenih še nekaj drugih možnosti, prečudovito bo že samo prvič obiskati to deželo, ob vsem poznavanju doline, ki ga je Luka dobil na prejšnjem izletu.
Z Mayan Smith-Gobat (Profesionalna plezalka in smučarka iz Nove Zelandije.) ste opravili veličasten vzpon, peto ponovitev smeri Riders in the Storm v Centralnem stolpu skupine Torres del Paine v Čilu, ki so jo prvi preplezali Wolfgang Güllich, Kurt Albert, Bernd Arnold, Peter Dittrich in Norbert Bätz (7c, A3). Tudi prvi plezalci so si pomagali s tehničnimi pripomočki, a vidve z Mayan sta naredili korak bliže k prosti ponovitvi te 1300 metrov dolge smeri. Svoj poskus sta ocenili s 7c+, A2. Vama je pri tem pomagala razlika med žensko in moško perspektivo, ali sta bili toliko boljši?
Najin namen je bil prosto preplezati celo smer. Z Mayan sva si zelo prizadevali, da bi nama uspelo. Našli sva prosto preplezljivo petraztežajno varianto pri nihajni prečki, kljub temu sva morali tehnično preplezati štiri raztežaje. Dosegli sva vrh, to je bil moj glavni cilj, ki je v Patagoniji še vedno darilo. Toda najin vzpon je drugačna zgodba kot tista v letu 1991 od nemških legend. Sploh se ne da primerjati. Drugačni časi, drugačna oprema, vremenska napoved v steni. Uporabili sva tudi njihovo znanje in sledili liniji, za katero sva vedeli, da je možna …
Če se ne motim, ste zasvojeni s kavo, kadarkoli in kjerkoli. Drži?
Da … in še enkrat da. V najslabšem primeru vzamem s seboj vrečke z instant kavo. Ko se zbudim na bivaku, je zjutraj prva stvar kava. Brez nje sem grozna … Moj zdravnik mi je rekel, naj jo popijem, kolikor hočem, sicer bom morala goltati tablete za dvig krvnega tlaka.
Mire Steinbuch
