Planinski vestnik 2010/06
V spomin se najtrdneje vtisnejo “nepomembni” trenutki
Pred petimi leti, natančneje v junijski številki Planinskega vestnika, sem se razpisala o Raduhi in eni njenih najpogosteje obiskani smeri – o Platah. Plate so prvi preplezali Lipi Lagoja, Zdenko Štern in gluhi alpinist Jože Peruš, ki smo ga v PV tudi že predstavili. Prvo ponovitev te lepe smeri je opravila naveza Jože Petrič – Drago Zagorc, slednji pa je v tistem prispevku omenjen tudi kot eden prvih resnih raziskovalcev te gore.
“Raduha in Grohot nam pomenita več kot druge gore. Tu smo začeli. Vabita nas nazaj in mi se vračamo,” je zapisal Drago. Drago Zagorc je z bratom Zvonkom leta 1960 v Raduhi “potegnil ZZ, smer, ki je ravno tako postala klasika naše gore in jo izrabljamo predvsem za “učne urice”, kar pa ne pomeni, da ni resna smer. Ocenjena je s IV+, da pa je tako zelo pogosto obiskana, so krivi tudi (sicer redki) svedrovci, ki omogočajo, da malo bolj prestrašen tečajnik v alpinistični šoli tudi “potegne kak cug”. Tega Zagorca so na ferajnu kar pogosto omenjali, tudi v zvezi s presežki (vsaj kar se mene tiče), zato sva se s Stankom Mihevom, ki dobro pozna koroško alpinistično srenjo, odločila, da ga obiščeva.
Drago Zagorc je skromen gospod, ki se rad spominja predvsem detajlov, drobcev poti svojega življenja. Ne razlaga rad o dosežkih (o številnih prvenstvenih smereh, solo plezanju …), ki jih mi tako radi izpostavljamo, raje pove kaj drugega, kaj takega, kar ga je pri doseganju dosežkov spremljalo ali pa presenetilo.
Kako ste začeli s “plezarijo” in zakaj ravno na Raduhi?
Rad sem bral knjige, tudi alpinistične. In vedno sem bil rad v naravi. Vse skupaj se je začelo pri tabornikih, kjer sem se naučil že marsikaj, kar mi je prišlo kasneje prav v hribih. Tam smo se o tem tudi pogovarjali in nekaj se nas je odločilo, da se vpišemo v alpinistični tečaj, ki ga je vodil Cic Debeljak. To je bilo leta 1955, seveda na Grohotu pod Raduho. Raduha je pač nam Črnjanom oz. Žerjavčanom najbližje … Zelo pogosto smo se ob prostih dneh in koncih tednov dobivali na Grohotu, se pogovarjali, igrali karte in seveda plezali. Luštno je bilo. Janez Gorjanc je bil takrat načelnik, kot oče nam je bil.
Ste se z družino selili iz Črne v Žerjav ali obratno, da omenjate oboje?
Selili se ravno nismo, je bilo pa odvisno od trenutne oblasti, kaj smo. Če so rekli, da naša hiša stoji v Žerjavu, smo imeli hišno številko 92, zadnjo, kadar pa je spadala v Črno, so ji dali številko 1 (smeh).
Začeli ste torej na Raduhi, predvsem zaradi bližine. Kako pa je bilo z drugimi, bolj oddaljenimi hribi?
Pogosto smo hodili v gore nad Logarsko dolino, tudi tečaje smo imeli na Kamniškem sedlu. Sobota je bila takrat delovni dan, tako da smo takoj po službi krenili čez Sleme v Solčavo, nato pa na Klemenčo peč ali na Okrešelj. Malo smo spali, v nedeljo plezali, po plezanju pa je bilo treba domov. Peš, seveda. Utrujeni smo pogosto naredili “čik pavzo” malo pred domom. Spominjam se, kako nesrečnega sem se počutil, ko smo med počitkom ugotavljali, kdo ima najdlje do doma. Prav zavidal sem soplezalcu, ki je bil že doma, sam pa sem imel še tristo metrov do hiše. Tretji prijatelj je moral premeriti pa še nekaj korakov več … Ja, veliko je bilo treba pešačiti.
Študirali ste v Ljubljani, gozdarstvo. Ste takrat pogrešali svojo plezalsko druščino ali ste si našli novo?
Malo sem jih že pogrešal; veliko sem namreč plezal z Dodijem (Ferdo Pušnik, “župan” Grohata.). Ampak v Ljubljani sem našel veliko novih prijateljev, predvsem med člani AO Matica in v Akademskem AO. S prijatelji, ki so tudi študirali, smo hodili na sestanke teh dveh odsekov in s člani plezali na Turncu pod Šmarno goro. Marka Dularja sem tam kar dosti srečeval. Spomnim se aprila 1957 … Bil sem na Okrešlju. Silno veliko plazov je bilo, vsakih nekaj minut sem slišal kakšnega. Takrat se je zgodila tista tragična nesreča, ko sta se Marko Dular in Franc Zupan smrtno ponesrečila … Marko je bil poseben fant, ja … In izredno močan je bil; na Korošici je bil v enem tramu zabit klin in Marko se je s sredincem obesil v njegovo uho ter se dvigoval. To je zmogel samo še en plezalec, za koga drugega se ni vedelo. S prijatelji iz Ljubljane se zdaj videvamo na srečanjih “starih” alpinistov.
Sem pa plezal tudi s Korošci, s katerimi smo se pač dobili nekje na poti. Nekoč pozimi smo šli na Kokrsko sedlo in na Grintovec. Nameravali smo čez Velike in Male pode, potem pa bi prijatelji šli v Logarsko, sam pa sem se nameraval vrniti v Kamniško Bistrico. Pod Grintovcem nas je ujela megla, potem pa še noč. Naleteli smo na večji kamen, pod katerega smo se lahko stisnili, tam pa je – prav nenavadno – ležal še kos lesa. Strgali smo par listov iz dnevnika, ki ga je pisal prijatelj, in zakurili tisti les. Kake tri ure nas je grel.
Čez noč je zapadlo kar nekaj novega snega, kar je pomenilo tudi plazove, zato smo se odločili za vrnitev po isti poti. A glej ga zlomka, po par urah tavanja po megli smo se vrnili na lastno sled. Nekako smo se izvlekli in sestopili čez Kogel, kjer smo spet imeli neverjetno srečo. Našli smo poličko, na kateri je rasla smreka, okoli nje smo napeljali vrv in se po njej spustili do dna. Ravno prav dolga je bila. Do večera smo bili v Kamniški Bistrici. Soplezalca sta krnila proti Koroški, jaz pa v Ljubljano.
Moralo je biti precej naporno …
Ja, kar naporno je bilo. Takrat se je navadno plezalo po eno smer, ne tako kot danes, ko jih nekateri preplezajo po pet, in to v velikih stenah. Kar je ob vsej opremi in možnostih dostopanja tudi razumljivo. Včasih je bilo povsod treba peš ali s kolesom. Z Dodijem sva nekoč na večer prišla na Okrešelj, zjutraj preplezala Direktno v Štajerski Rinki, zvečer pa jo mahnila na Korošico. Drugi dan sva v Dedcu preplezala dve smeri, prespala, šla pod Ojstrico, zavila v Herletovo, potem pa steno še prečila. Plezalo pa se je seveda v čevljih – bolj “bikasti” so bili, boljši so bili. Da pa je bilo vse skupaj še bolj pestro, je Dodija ves čas mučil zobobol, sam pa sem se kresnil s kladivom, ko sem zabijal klin za spust po vrvi. Takrat se je ves čas čemeren in molčeč Dodi oglasil: “A se ti lahko vsaj malo smejim?”
Ampak ti napori so bili zmeraj poplačani. Neko jesen sem se iz Ljubljane s kolesom peljal v Kamniško Bistrico, šel na sedlo, preplezal Jugovo poč in se vrnil nazaj v prestolnico. En sam detajl (–V) je bil v smeri, s katerim mi je bil ves napor poplačan.
Bili ste eni izmed prvih solo plezalcev. Plate, Čopov steber, Rumena zajeda … Slednja je takrat doživela drugo solo ponovitev. V tistih časih je bilo to precej drzno in obsojanja vredno dejanje, danes je stil plezanja drugačen, ravno tako želje in trendi. Kaj vas je gnalo v tak način plezanja?
S soplezalci sem se zelo dobro razumel, nikoli nismo prišli v konflikt, a vseeno sem rad plezal sam. Čopov steber sem pred tem plezal že velikokrat, tako da sem ga dobro poznal. Bom raje povedal nekaj drugega. Enkrat sem plezal Skalaško z namenom, da nadaljujem v Čopovem stebru, a me je nekaj prepričalo, da sem zavil raje v Ladjo. Kjer je bilo težko, sem si napravil samovarovanje, ampak ravno na najtežjem mestu se mi je zataknila vrvica, s katero sem se varoval. Nikakor mi je ni uspelo rešiti, tako da sem se moral izpeti in nadaljevati brez varovanja. To je bil zame eden najbolj napetih trenutkov v mojem življenju.
V Rumeni zajedi me je prvič že na začetku smeri zaustavil en previs. Sedel sem na kolo in se vrnil v Ljubljano, a mi ni dalo miru, zato sem se naslednji dan zopet vrnil s kolesom in smer preplezal. V tistem težjem delu sem naletel na leseno zagozdo in klin in ga zgrabil, a se mi je izpulil. Zavrtelo me je in obvisel sem na eni roki. Uspelo se mi je zadržati, ampak roka me je pošteno bolela. Ja, pa enkrat mi je zdrsnilo v Jugovem stebru … Nič hudega se ni zgodilo in prvi trenutek se niti nisem prestrašil, sem pa kasneje začutil precejšnjo tesnobo; tak občutek navadno “pride zadaj”. Res je, solo plezanje takrat ni bilo dobro sprejeto. Alpinizem je pomenil dva tovariša, ki se na vrhu preplezane smeri rokujeta …
Leta 1966 sta se z Janezom Golobom potepala po Kavkazu …
Tja smo potovali z vlakom, vse skupaj pa je trajalo kak mesec dni. Z Janezom Golobom sva v SV steni Mishirghi-tau preplezala Timofejevo smer, ocenjeno s V. Plezanje s sestopom vred je trajalo šest dni. Kljub naporom in ozeblinam, ki sem jih dobil že drugi dan, so bili ti dnevi čudoviti. Resnično. Podnevi sva hodila in plezala, noči pa mirno prespala. Prvi večer sem leže v topli spalni vreči zaprl oči in uspaval me je zvok vode, ki je tekla pod ledenikom. Ko sem jih zopet odprl, je bil dan in povsod naokrog sama tišina … Res lepo doživetje. Vsak večer sva imela srečo, da sva našla udoben kotiček, ki nama je nudil zavetje in mir celo noč. Smer sva uspešno preplezala in sestopila. Pogovarjala sva se, ko je bila za nama že glavnina sestopa, kje je bolje, na morju ali tam, kjer sva. Sva nekaj časa molče tuhtala in ugotovila, da nama tukaj prav nič ne manjka. Gori, na kateri sem plezal v Rusiji, sta še Kashtan-tau (5151 m) in Ullu-auz (4680 m). Udeležil sem se tudi mednarodnega srečanja alpinistov na Rili v Bolgariji. Bili smo v območju nastajajočih športnoplezanih smeri, ki spominja na Paklenico. Zanimivo je bilo, takrat so se smeri šele začele opremljati.
Vaše najplodnejše obdobje, kar se alpinizma tiče, je bilo …?
Med študijem. Malo dlje smo študirali, pa je šlo. Časi so bili takrat precej bolj prijazni do ljudi. Imel sem štipendijo, v Ljubljani pa sem delal kot policist v križišču in tako še nekaj zaslužil.
Kako bi primerjali takratni alpinizem z današnjim?
Zdaj je alpinizem postal tudi profesionalen, precej bolj se gleda skozi denar, kar mi ni všeč. Pogosto je tako, da po določenih pomembnih vzponih nastane knjiga, kar pomeni določen tržni prispevek, obenem pa tudi zadovoljstvo. To je vsekakor velik motiv. Ni pa mogoče primerjati “mojih” časov z današnjimi, vse je drugače – od opreme, hrane, miselnosti do težavnosti. Takrat je bilo merilo težavnosti pogosto izraženo z besedami: “Tako težko je bilo, da še stopiti nisem imel kam. “No, torej “bikasti” čevlji le niso najboljši čevlji …
Na Koroškem so takrat izstopali alpinisti Mirko Kalčič, Franc Smrečnik, Dodi, Ivo Dokl in drugi, z ostalimi slovenskimi alpinisti pa smo se srečevali tudi na taborih, ki jih je organizirala PZS. Zelo aktivni so bili Ante Mahkota, Aleš Kunaver, Marjan Keršič-Belač … Joža Čop pa je pogosto vodil tabore. Njegova žena je kuhala, on pa se je družil z nami. “Fajn ded!”
Tudi vaša žena Nuška je alpinistka. Ste jo vi navdušili za hribe?
Ne, spoznala sva se v hribih. Ja, kar dosti sva plezala skupaj in prav luštno je bilo. Sva pa počela skupaj tudi vse ostalo: smučala sva, tekla na smučeh … Žena ima zdaj težave s hrbtenico, zato sva se lotila kolesarjenja. Koroška je za kolesarjenje čudovita. Rada jo raziskujeva. Pogosto se peljeva na avstrijsko Koroško, čeprav razdalje niso ravno kratke. Lani sva vzela šotor in kar nekaj časa kolesarila okoli Lienza.
Zanimivo življenje imate, vitalno, polni ste energije in spominov. Kaj vam najprej pride na misel, če vas vprašam po trenutku, ko vam je srce začelo tolči malo bolj divje? Dober ali manj dober razlog.
Zanimivo je, kaj se najbolj usidra v misli, v spomine. Tisto, kar je bilo res močno, pa četudi se zdi prav smešno. Pogosto sem šel iz Črne v Ljubljano oz. do Kamnika kar peš. Neko noč sem korakal skozi Podvolovljek. Na temnem nebu so se videli le obrisi koničastih vrhov smrek. Tam stoji cerkev sv. Antona. Kar naenkrat se je med vrhovi smrek pojavil cerkveni stolp, kot bi zrasel pred mano, in odbilo je enajsto uro. Takrat sem se prestrašil kot nikoli prej ali kasneje (smeh). Pa še nekaj bi rad povedal. Me je ena gospa v Črni nekoč ogovorila: “Čujte, Drago, l’di prajijo, da vi, ko tol’k peš hodite v Ljubljano, poznate take bližnjice, da ste v eni uri tam!?” Res pa je, da sem bil peš tam v istem času, kot če sem se peljal z vlakom ali avtobusom – oboje je trajalo skoraj dvanajst ur. Kadar pa sem se usedel na kolo, sem bil v Ljubljani v šestih urah.
V njegovem življenju (morda bomo spoznali, da tudi v naših) se stvari odvijajo nekako ravno prav – začel je s taborjenjem, nadaljeval v hribih, veliko plezal, se lotil turnega smučanja, nato teka na smučeh, kolesarjenja … ves čas živi aktivno in ves čas z naravo. Nazadnje je plezal oktobra pred štirimi leti, za svoj 70. rojstni dan. V Zeleniške špice se je podal. Sam.
Marta Krejan
