Planinski vestnik 2016/01
Plezanje se je sprevrglo v strast
”… in bi rad naredil z vami intervju.” Za trenutek, dva je pomolčal, nato je rekel: ”Prav, toda pojdiva najprej dol pogledat, kaj imajo za kosilo.” Medtem ko sva čakala v vrsti, sem mu omenil, da pišem za revijo, ki izhaja že 120 let. Odobravajoče je prikimal: ”To je pa dolga doba.” Ko je dobil krožnik riža z omako in koščki mesa, sva odšla nazaj v prvo nadstropje, v sobo za uradne osebe, in sedla za mizo v oddaljenem kotu. Med grižljaji je odgovarjal na vprašanja.
Na seznamu njegovih vzponov z oceno 8a ali več, ki jih je opravil od avgusta 2002 do 7. decembra 2014, je po Wikipediji skupno 1162 smeri. Dobro, da se ga ni treba naučiti na pamet, tako kot npr. angleške nepravilne glagole, saj je kar sedemkrat daljši kot list of irregular verbs. Tri smeri, do zdaj najtežje na svetu, imajo oceno 9b+ (Change, 55 m, Dura Dura, 40 m, in Vasil Vasil, 12 m; kot prvemu mu je uspelo preplezati vse tri), 548 jih je preplezal na pogled, od teh imajo tri oceno 9a in petnajst 8c+. Preplezal je čez sto smeri z oceno 9a ali več, prvo – Martin Krpan – leta 2006 v Mišji peči, ko je bil star trinajst let. Včasih trenira z zavezanimi očmi, na tak način je preplezal smer, težko 8b. Je tekmovalen značaj z zmagovalno mentaliteto. Ko je dobil knjigo Heinza Zaka Rock Stars, se je odločil, da bo postal enak junakom te knjige. Približno eno leto je njegov trener Patxi Usobiaga, nekdanji odlični tekmovalec in po Ondrovem mnenju obsedenec s treningom, zato ga je sprva skrbelo, ali bo zmogel. Na univerzi v Brnu študira ekonomijo. Predavanj se veseli, ker po napornem jutranjem treningu lahko sedi in počiva. Upa, da bo naslednje leto diplomiral ( Intervju je nastal 23. 11. 2015.).
Kako to, da ste tako zgodaj začeli plezati? Se kot otrok niste nikoli igrali z avtomobilčki ali pištolami?
Veliko sem se igral z avtomobili, tega ne bom nikoli pozabil. Toda bilo je samo po sebi umevno, saj sem se rodil v plezalski družini, vsi prijatelji mojih staršev so bili plezalci. Bilo bi čudno, če ne bi začel plezati že pri treh ali štirih letih. Bili smo kar aktivna družina, veliko smo tudi kolesarili in smučali. Ko sem bil s starši pod steno, je bilo razumljivo, da sem počel iste stvari kot oni. Nisem premišljeval, ali mi je to všeč ali ne, videl sem, da vsi to počnejo. Ko sem bil star šest ali sedem let, se je sprevrglo v strast. Pozneje sem spoznal, da mogoče le ni tako normalno, da vsi plezajo.
Sta s Chrisom Sharmo bolj prijatelja ali bolj tekmeca?
Mislim, da si nisva tekmeca, zagotovo ne. Motivacija je lahko večja, če smeri delava skupaj, si zaupava informacije, mnenja, načine, kako preplezati smer …, da, prijatelja sva, to je čudovito pri plezanju. Mislim, da v plezanju sploh ni toliko rivalstva in kar je še bolj zanimivo, stanje se še izboljšuje. Zdi se mi, da ga je bilo v športnem plezanju dosti več pred približno petindvajsetimi leti, če sodim po zgodbah, ki sem jih slišal ali bral.
Gotovo veste, da so vas imenovali čudežni otrok plezanja. Se še vedno počutite kot otrok, ko plezate?
Ko plezam, se počutim zelo zrelo. Ne želim zveneti bahavo, toda mislim, da vem, kako je treba plezati. (nasmešek)
Seveda, toda mislil sem na tisto otroško veselje …
Zagotovo gre za veselje, toda težko bi rekel, da je otroško. Je samo veselje, užitek. Vedno bo enako, tudi ko jih bom petdeset, če mi bo zdravje dopuščalo plezati. Plezanju se ne želim odpovedati, nikoli. To gibanje potrebujem, ni važno, ali v 7a ali 9b, to je vseeno, všeč mi je, da sem visoko nad tlemi, v svojem svetu in skušam najti pot do vrha, do konca smeri.
Pri šestnajstih ste prvič tekmovali v svetovnem pokalu in zmagali. Po tej uverturi ste zmagali več kot 150-krat. Kako prenašate vse te zmage? So postale nekaj normalnega, morda že rahlo dolgočasnega?
Niso. Če bi samo tekmoval, bi lahko postalo dolgočasno. Zgolj treniranje in tekmovanje bi lahko postalo dolgočasno, ker je vedno bolj ali manj enako. Toda plezanje zunaj, v skali, je tisto, kar me zares navdušuje. Vsaka smer je drugačna; toliko je projektov, da ni nikoli dolgčas. In vsak je drugačen od drugega, drugačni oprimki, stopi, gibi, celo trenirati moraš na drug način. To me zelo motivira, prepričan sem, da mi nikoli ne bo zmanjkalo idej. Celo v tem trenutku imam v glavi projekte, za katere sem prepričan, da vseh nikoli ne bom mogel uresničiti, si jih pa zelo želim vsaj nekaj. Kar zadeva tekmovanja, mislim, da so stvar psihe. Leta 2009 in 2010 sem bil zelo zagret za tekme, ker so bile zame nekaj novega, nekaj, česar nisem poznal. Poskusil sem se v težavnostnem in balvanskem plezanju, potem mi je motivacija upadla. Nato so se pojavili močni tekmovalci in v zadnjih dveh letih sem spet začel tekmovati. Scena je zdaj popolnoma drugačna. Morda so na njej še vedno nekateri isti ljudje, toda zdaj so precej močnejši, in to me spet motivira za tekme. Svojo sposobnost želim primerjati z njihovo.
Je v bližnji prihodnosti že mogoča 9c? Ste vi ali kdo drug opazili potencialno linijo?
Prepričan sem, da je 9c v okviru mojih sposobnosti – v prihodnosti. V bližnji ali čez pet let, tega ne vem. Zelo sem motiviran, da bi dvignil prag. Imam nekaj projektov, ki so gotovo težji kot Change ali Dura Dura, zelo sem motiviran, da bi jih pospravil. Vendar nimam pojma, ali so dovolj težke za 9c. Vprašljivo je, ali je smer, ki je malce težja od obstoječe 9b+, dovolj težka, da bi dvignila plezanje na višji nivo. Ne vem, mislim pa, da bom kmalu videl. Zame to za zdaj ni najbolj pomembno. Trenutno je moj največji cilj projekt v Flatangerju na Norveškem. Ni pomembno, kdaj ga bom uresničil in ali bo 9b+ ali 9c. Smer je lepa, čudovita linija. Četudi to ne bo prva 9c na svetu, ne bo težav z iskanjem nove smeri, ki bo še težja. Mislim, da ni težko najti smeri take težavnosti, problem je, ali si dovolj dober, da jo sploh poskusiš.
V različnih državah ste preplezali nekaj večraztežajnih smeri, v nekaterih ste opravili prvo prosto ponovitev. Kakšna je za vas razlika med temi smermi in kratkimi športnimi, če sploh je kakšna?
Po navadi so v teh smereh svedrovci bolj narazen, vendar ne bi rekel, da je zato večina med njimi zelo nevarna. Razlika je v tem, da ni samo enega raztežaja, ampak več, ki jih je treba preplezati v enem dnevu. Morda se morate ubadati z utrujenostjo, medtem ko morate biti v enoraztežajnih zelo spočiti, počakati na pravi trenutek za en sam poskus in ga opraviti. Rekel bi, da gre v daljših bolj za boj, za vzdržljivost, postajate utrujeni, pa morate vseeno uspeti. Če delate na enoraztežajnem projektu, je psihično manj zahtevno. Na njem lahko delate dolgo časa, ena sama napaka morda pomeni samo, da ga niste sposobni preplezati danes, ker ste za naslednji poskus že preutrujeni. In seveda, v težkih smereh je veliko možnosti za napake. Mislim, da je večraztežajno plezanje zabaven koncept, rad bi ga opravil na višjem nivoju. Verjetno je težje najti linijo, ki bi bila konstantno težka v vseh raztežajih, v primerjavi z enim idealnim cugom v plezališču. Veliko težje je najti steno z odlično skalo v celotni smeri. Če bi jo, bi zelo rad preplezal novo smer v dobrem slogu in s sestopom brez spuščanja po vrvi. Prvi vzpon bi bil celo večji izziv kot vzpon z rdečo piko v enem dnevu. Seveda bi uporabil svedrovce, vendar bi bili dovolj daleč narazen, približno tako kot v smereh Silbergeier ( 8b+, 200 m, Rätikon, Švica.) ali Cesarjeva nova oblačila (8b+, 250 m, Wilder Kaiser, Avstrija.). Plezal bi od spodaj, za varovanje med opremljanjem bi uporabljal krempelj, metulja ali zatič, izvrtal luknjo in vstavil svedrovec.
Mislite, da bi se sčasoma lahko naveličali športnega plezanja in tekmovanj ter se usmerili v plezanje v gorah, z nahrbtnikom na ramenih?
Ne bi rekel, da se jih bom naveličal ali da me bodo dolgočasila, to bi naredil bolj iz radovednosti. Ne še kmalu, toda čez nekaj let bi se rad poskusil tudi v alpinizmu. Ne verjamem, da bom kdaj šel na osemtisočak, plezanje v ledu ali snegu me ne privlači. Toda najti goro, na katero bi plezanje potekalo v večini v dobri skali, kot na primer v Trangu ali Patagoniji, je nekaj, kar bi me zanimalo.
Vas bomo prihodnje leto spet videli v Kranju?
Še ne vem. Za naslednje leto sem se odločil, da me bo zanimalo samo svetovno prvenstvo v Parizu, mogoče pa tudi Kranj. Nameravam obiskati Yosemite, kjer še nisem bil. Sicer pa se bom osredotočil na plezanje v skali in skušal izboljšati svoje dosežke.
Se ne bojite, da boste pri organizatorjih nezaželeni, ker ste že trikrat zmagali?
(smeh) Morda bo vznemirljivo za publiko, ki se bo spraševala: ”Bo Adam spet zmagal?”
Pazite, kaj jeste?
Da, posebno v času intenzivnih treningov, ko skoraj ni počitka. Takrat je pomembno, kaj jem, da je regeneracija čim boljša in čim hitrejša. Zdaj, po končani sezoni, ne pazim več toliko kot med treningi. Sicer plezam težavne smeri, vendar manjkrat, zato je več časa za regeneracijo. Dejansko med tekmovanji ali tik pred njimi, ko ni obdobje super napornih treningov, nisem tako skrben. Sicer pa jem zdravo hrano.
Torej meso in banane?
(smeh) Izogibam se predelani hrani, v večini jem svežo. Moja prehrana v glavnem sestoji iz sadja, oreščkov, zrnja in nekaj super hrane (kot so chia, konopljina semena in goji jagode), ki vsebuje veliko aminokislin. Skušam se izogibati gensko spremenjenim organizmom, umetnim okusom in barvilom. Jem meso, toda največ dvakrat na teden. Tu je še etični dejavnik. Če vsaj polovica ljudi ne bi jedla mesa ali vsaj ne vsak dan, bi bila pridelava veliko bolj ekološka, bilo bi manj govedoreje, manj metana.
Pijete pivo?
Včasih, a ne med obdobjem treningov. Do pred nekaj leti ga sploh nisem maral, ker je grenko. Pri meni je plezanje bolj povezano z vinom.
Res?
Res. Veliko časa preživim v Španiji, Italiji in Franciji. Ko si po celodnevnem plezanju v svojem bivalnem kombiju skuham večerjo, si privoščim nekaj dobrega vina.
Mire Steinbuch
