Himalajski Peter in travniški Pavel

GRIF 4/1996

Tisto popoldne, ko smo sedeli v prijazni, z lesom opaženi sobi na Maximilianstrasse 8 sredi Kufsteina, je lilo kakor iz škafa. Sicer slikovito tirolsko mestece je bilo videti sivo, nizki oblaki pa so zakrivali čudovito kuliso Wilder Kaiserja, pogorja, ki se dviga tako rekoč za zadnjimi hišami mesta. Popoldne, kot ustvarjeno za klepet.
Ves čas sem imela občutek, da nismo sredi mesta, ampak v kakšni koči visoko pod stenami “Divjega cesarja”. Morda je bila kriva oprema sobe – kmečka miza z leseno klopjo, po stenah fotografije gora in stara alpinistična oprema … Nasproti mene velika slika Nanga Parbata in poleg nje cepin. Model “aschenbrenner”.

Že dolgo sem si želela spoznati oba moža, ki sta mi sedela nasproti. Peter in Paul Aschenbrenner. Alpinistični legendi. Ko sem se dan poprej s pomočjo tajnice Avstrijske planinske zveze v Innsbrucku po telefonu skušala dogovoriti za srečanje z njima, sem imela kar majčkeno treme. Kakšen bo pogovor s človekom, ki se je rodil leta 1902 … Saj to je skoraj v prejšnjem stoletju! Oglasila se je prijazna gospa Cili, Petrova žena.
“Prepričana sem, da se bosta prav rada pogovorila z vami, samo ne danes. Veste, moj mož je v hribih in bo bolj pozno nazaj. Pridite jutri popoldne, bolj proti večeru. Oba bosta tu.” Peter Aschenbrenner torej pri svojih triindevetdesetih letih hodi v hribe!
Pred nami je na mizi ležal kup fotografij. Oba, Peter in njegov enajst let mlajši brat Paul, sta se razgovorila. Spomini so kar vreli iz njiju. Vsaka fotografija je imela svojo zgodbo.

Začetki, prvi vzponi. Kako sta fanta, doma s kmetije, prišla med alpiniste?
Peter: Plezati sem začel leta 1925. To mi je popolnoma spremenilo življenje. Prej sem se ukvarjal z mnogimi športi, kolesaril sem, tekel, telovadil, kar dober sem bil v kajaku. Kajakaštvo je bilo že takrat zelo priljubljeno v Zillertallu, brzic je tam več kot dovolj. Nekateri moji prijatelji so plezali in nekajkrat sem šel zraven, tako, bolj za poskus. Potem smo nekoč igrali nogomet in Josef Klammer, takrat eden najboljših alpinistov, se mi je smejal, češ: “Nogomet že znaš igrati, o plezanju pa nimaš pojma!” Pa sem mu rekel: “Vzemi me s seboj, pa me nauči!” In me je res.
O plezanju res nisem imel pojma. Nisem vedel, kako je treba prijeti oprimke, o pravilnem varovanju se mi še sanjalo ni. Nobenega strahu pred globino nisem poznal. Mislim, da sem imel na začetku veliko srečo, da se mi ni nič zgodilo. Plezanje me je tako prevzelo, da sem počasi opustil vse ostale športe. Lahko rečem, da sem se plezanja naučil tako rekoč na ramenih starejših, ki so me, popolnega zelenca, jemali s seboj. Recimo takrat znameniti vodnik Weinberger; s katerim sem preplezal južno steno Totenkirchla. Kadar so prišle plezat v Kaiserja alpinistične veličine, recimo Tita Piaz, sem se skušal od njih kaj naučili. Potem sem poskušal preplezati smeri, ki so jih pred mano v Kaiserju splezali Dülfer, Piaz, Preuss in drugi znameniti alpinisti. Takrat je bil za nas velik vzornik Purtscheller. Šele ko si opravil z veliko težkimi smermi, si lahko sploh pomislil, da bi začrtal kakšno svojo, novo.
Paul: Seveda sem začel plezati z bratom. Kot otrok sem bil v telovadnem društvu, veliko in kar dobro
sem smučal. Ko sem bil star enajst let, me je Peter prvič vzel s sabo na smučarsko turo. Šla sva na Piramidenspitze – kar pet ur vzpona je tja gor. Zelo sem bil ponosen na tisto turo. Pri sedemnajstih me je prvič peljal plezat. Močan sem bil dovolj in sem mu lahko sledil. Kar dobro mi je šlo.
Peter: Oh, z njim sem imel skrbi! Plezal je res odlično, ampak to še ni vse. Odgovoren sem bil zanj. Imel sem deset let več izkušenj v alpinizmu kot on. Kar precej strog sem moral biti z njim. Tako kot je bil Klammer z mano. Zelo nestrpen je bil, o nevarnostih pa ni imel niti najmanjšega pojma. Nekoč je kar skočil v deročo Zillo – pa še ponosen je bil na to. Takrat sem ga pošteno prebunkal! Veste, v alpinizmu je tak odnos zelo nevaren. Na turah sem se trudil, da bi delal kot Klammer ali pa Knubel, takrat eden najboljših gorskih vodnikov. Trudil sem se, da bi delal čim manj napak. Nisem smel dajati slabega zgleda.

Paul se ob spominu na bratove vzgojne metode šegavo smeje. “Pa sva se v stenah zelo dobro razumela. Popolnoma sva se zanesla drug na drugega.”
Peter: Res je. Veliko sva plezala skupaj, veliko težkih tur sva opravila. Postala sva precej znana. Če sva prišla v kakšno kočo, sva slišala, kako za najinim hrbtom šušljajo: “To sta tista dva!” Dobra alpinista sva bila in sva bila kar ponosna na to.

Marsikaj sta preplezala skupaj, njuna najbolj odmevna tura pa je bila prav gotovo prva ponovitev Comicijeve smeri v steni Velike Cine.
Paul: Prvi so smer prepletali Comici in brala Dimai. Menda so potrebovali tri ali štiri tedne. Mnogi znani alpinisti so poskušali smer ponoviti, pa jim ni uspelo. Comicijev uspeh v severni steni Velike Cine je bil takrat prvorazredna senzacija. Zamisel, da bi se lotila te nezaslišane smeri, je bila bratova. Za nama je bila vrsta zelo težkih vzponov v Kaiserju, posebno po Dülferjevi smeri in drugih vzponih na Fleischbank nama je zrasla samozavest. Ko je Peter predlagal, da bi šla plezat v Cine, sem bil takoj navdušen. On je vse organiziral kot pravo malo ekspedicijo. Peljal se je z motornim kolesom, jaz pa z dvema spremljevalcema z avtom za njim. Še preden je prišel do cilja, se je z motorjem skoraj ubil, ker se je razbesnela strahovita nevihta. Bilo je sredi septembra.
Najprej smo se hoteli malo razgledati in splezali smo na Malo Cino. Oh, groza, kakšen pogled je z nje na tisto severno steno! Sklenila sva, da v koči ne bova povedala, da hočeva preplezati Comicijevo smer. Če ne bi šlo, bi se kar potuhnila.
Potem sva si pa rekla: “No, pa dajva.” Vstopila sva 12. septembra 1933. Nisva imela opisa smeri, samo skico. Takoj sva naredila isto napako, kot vsi tisti pred nama, ki so poskušali preplezati steno: tam je izrazit steber, ki te kar vabi, toda ko sva bila že precej visoko, se je izkazalo, da ne gre nikamor naprej. Peter, ki je plezal prvi, je sestopil precej daleč nazaj, potem pa kar na slepo prečil in tam naletel na prve kline. Italijani so mnogo klinov izbili in smer sva si morala velikokrat iskati sama. Že od vsega začetka je bilo varovanje s klini zelo, zelo zasilno. Italijani so uporabili zelo majčkene kline, midva sva pa svoje lahko zabila le kaka dva centimetra, ne več. Severna stena Velike Cine je polna presenečenj. Zmeraj najdeš police – nekatere so tako majhne, da se komaj opreš nanje, druge tako velike, da lahko na njih sediš. V vodstvu naveze sva se menjavala. Ko sva bila kakih dvesto metrov visoko, sva na zelo ozki polički ravno zamenjala nahrbtnik, ki ga je zmeraj nosil drugi, nato pa je Peter začel plezati. Ko je zagrabil za Comicijev klin, mu je ostal v roki in že je kazalo, da bo omahnil vznak. V takih trenutkih ravna človek nagonsko – enostavno porinil sem ga v steno. Potreboval je samo rahel sunek, da je ujel ravnotežje. Spogledala sva se in rekla: “To je bilo pa zadnje, kar sva tvegala!”
Bivakirala sva na kar dobri polici, kjer sva lahko celo malo dremala. Drugi dan opoldne je začelo deževati, klinov v steni nisva več našla in sva plezala kar po svoje. Pozneje se je izkazalo, da še bolj naravnost kot Comici. Na vrhu je bil že mrak. Spremljevalca sta nama obljubila, da bosta na vrhu pustila prižgano svetilko in steklenico žganja in nama označila pot navzdol. Svetilke ni bilo, žganja tudi ne, papirnatih trakov, s katerimi sta označila pot, pa nisva videla, ker so bili mokri. V temi sva komaj sestopila po južni strani.
Peter: Zelo sva bila srečna, ker sva preplezala tisto steno, in v Bolzanu sva si privoščila veliko slavje.
Paul: Res. V Cortini sva potem hotela v trgovini kupiti fotografijo stene. Med tem so že slišali, da je nekdo v dveh dneh preplezal Comicijevo smer. Ko sva povedala, da sva jo midva, so nama dali cel paket fotografij. Nekaj jih imava še zdaj.
Peter: Res sva bila kar dobra naveza. Ampak potem je tako naneslo, da je šel on po svojih potih, jaz pa po svojih. Plezal sem z mnogimi znamenitimi alpinisti, z Weltzenbachom, Merklom, Weisnerjem, tudi s Herronom, s Francozi in Švicarji. Vse sem poznal. V Kufsteinu smo bili specialisti za skalno plezanje, v Innsbrucku je bilo pa več takih, ki so bili zelo dobri v ledu, recimo Wili Meier, s katerim sem zelo rad plezal.

Izpis Petrovih vzponov, ki jih hrani računalnik v gorniškem muzeju v Innsbrucku, je prav impresiven. Že konec dvajsetih let cela vrsta prvenstvenih vzponov nad Zillertalom in v pogorju Wilder Kaiserja. Leta 1930 je začrtal svojo najbolj znamenito smer, smer “Asche-Lucke”, ki sta jo preplezala s Hansom Luckejem v vzhodni steni Fleischbanka. Več kot 2400 vzponov na vrhove – med drugim na dva pettisočaka, en šesttisočak ter Rakhiot Peak, visok 7070 metrov. Ljubezen do lednega plezanja ga je že zelo zgodaj pripeljala v Zahodne Alpe, leta 1928 na Mont Blanc.
Peter: Tiste čase je bilo tam čisto drugače, kot je danes. Bil sem prvi iz Kufsteina, ki je šel na Mont Blanc, še iz Innsbrucka jih ni bilo prav veliko. Takrat je bila to velika reč. Od starejših alpinistov smo se naučili, kako je treba ravnati. Potoval sem s kovčkom, v katerem sem imel hribovske čevlje in nahrbtnik. Stanovati je bilo treba v hotelu. Ni bilo v navadi, da bi tujci tam hodili brez vodnika. Mi smo bili vsi brez denarja, hotel je bil pa drag, zato smo hoteli vso stvar kar se da hitro opraviti. Pa še dopusta nisem imel prav veliko. Izbrali smo si najtežjo smer, Peutereyski greben. Pred tem je doživel samo sedem vzponov. Malo me je skrbelo, kako bom prenesel višino, pa je šlo odlično. Ko smo se vrnili v hotel, smo morali na kosilo v črnih oblekah, tako je pač takrat bilo. Med obedom je prišel šef strežbe in nas pozdravil, ker je zvedel, da smo bili na Mont Blancu. Vprašal je, kje smo šli, mimo katerih koč. Povedal sem, da nismo šli mimo nobene koče. Zelo se je začudil: “Saj potem je pa samo še ena smer, najtežja, Peuterey!” Odgovoril sem, da smo šli prav tam. Potem so se nam vsi v veliki jedilnici priklonili. Tedaj sem imel 25 let. Vsa kri mi je šla v obraz.

Peter Aschenbrenner je bil na Mont Blancu šestkrat. Nazadnje leta 1970. Oseminšestdesetletni veteran je turo opravil – s smučmi! Tri odprave, vse tri na Nanga Parbat, so mu prinesle vzdevek “himalajski Peter”, ki ga pozna vsa Tirolska. 1932 in 1934 je bil na odpravah pod vodstvom nesrečnega, nesposobnega Merkla, 1954 je bil sam operativni vodja odprave, ki jo je v Pendžab pripeljal Merklov polbrat Herrligkoffer.
Peter: Naš himalajski vzornik je bil Mummery, po mojem mnenju eden največjih alpinistov vseh časov. Po zamislih je bil pred svojim časom. Odprava 1932 je bila zelo težavna in slabo načrtovana. Mislim, da smo bili edina odprava, ki je do Himalaje pešačila čez vso Indijo. To nas je popolnoma izčrpalo. Dolgo sploh nismo imeli dovoljenja za Nanga Parbat, ker so bili v Pakistanu veliki nemiri. Nismo vedeli, ali bomo plezali na Broad Peak ali na Nanga Parbat. No, potem smo dovoljenje v zadnjem hipu le dobili. Pod goro smo prišli zelo pozno. Velik del opreme so nam že spotoma ukradli, čeprav smo imeli spremstvo angleške vojske. Takrat je bila tam še angleška oblast. S Kunigkom sva se povzpela na Rakhiot Peak. Poleg tega, da smo si vse dobro ogledali, je bil to pravzaprav največji dosežek odprave. Na Nanga Parbatu sem takrat prišel nekaj nad 6500 metrov visoko. Brez kisika. Treba se je bilo odločiti, ali težak nahrbtnik z jeklenkami kisika ali pa lahek tovor brez kisika. Odločil sem se, da bom raje plezal brez dodatne teže. Dobil sem hude ozebline in moral sem nazaj dol.
Leta 1934 je bilo precej drugače, imeli smo dobro opremo.

Nobene druge pripombe ni hotel dati na dogajanje, ki je poleti 1934 pripeljalo do ene največjih himalajskih tragedij. Z Erwinom Schneiderjem sta bila takrat že 7890 metrov visoko, vrh sta imela na dosegu in zelo verjetno bi tja tudi prišla, če ne bi neizprosna logika vodstva odprave zahtevala, da se vrneta k Merklu, Wielandu in Weltzenbachu, ki so z višinskimi nosači urejali tabor VIII. Toda ta umik jima je rešil življenji. Ko sta razočarana sestopala proti taboru IV, se je zgoraj razbesnelo neurje in vsi, ki so bili na taboru VIII, so umrli. Deseta žrtev gore je bil višinski nosač, ki sta ga Schneider in Aschenbrenner z zadnjim močmi s popolnoma zmrznjenimi nogami privlekla v tabor IV.
Peter: Dolgo smo upali, da je zgoraj mogoče še kdo živ. Potem je bilo jasno, da so vsi mrtvi. Deset ljudi
smo pustili na gori! Spomnim se, da sem kar sedel v snegu, v tistih velikih dvojnih čevljih, in si želel samo to, da bi lahko sedel tam gori, kjer so ostali prijatelji, in umrl z njimi. Zgubiti na taki gori tovariše, to je tako hudo, da bi raje ostal kar v tistem snegu, kot pa se sam vrnil domov. To je hudo doživetje, ki se ga ne da opisati.
Po vsem tistem nisem imel nobenega veselja, da bi še kdaj videl Nanga Parbat. In vendar sem šel tja še enkrat. 1953., ko so Angleži plezali na Everest. Herrligkojfer me je rotil, naj grem. Rekel sem, da si tega ne morem več privoščiti in da bom pomagal stvar organizirati, ampak samo dokler ne bo odprava na vlaku. Moja žena ni bila ravno navdušena, da bi šel pri svojih 52 letih še enkrat tja. Postavil sem tudi pogoj, da gresta zraven dva odlična, res odlična alpinista, Kuno Reiner in Herman Buhl. Z Buhlom sem veliko plezal pozimi in vedel sem, da je zelo dober. Toda bil je skrajno težaven človek. Popolnoma brezobziren do vseh, še najbolj pa do sebe. Takoj ko je postal član ekipe, sem vedel, da bo, če bo kdorkoli prišel na vrh, to on. In res je bilo tako. Vsi so rekli, da sem jaz edini, ki bom lahko obvladal Hermana. Tudi to je bilo res. Vse sem mu lahko rekel in vse je prenesel. V ekipi so bili zelo različni ljudje, veliko energije je bilo treba, da ni prišlo do hujših sporov. To je bil razlog, da sem navsezadnje šel z odpravo.

Ko je bil Peter poleti 1934 na nesrečni odpravi na Nanga Parbatu, si je Paul privoščil plezalne počitnice v Julijcih. Takrat je nastala ena pomembnih novih smeri z njegovim podpisom, ki je odigrala posebno vlogo v naši alpinistični zgodovini – Aschenbrennerjeva smer v severni steni Travnika.
Paul: Nameravali smo si privoščiti lepe, lahke ture v Julijcih. Začeli smo v čudoviti dolini, v Tamarju. Nastanili smo se v koči in se povzpeli na Sleme. Pri sestopu sem prvič videl tisto steno. Herman Tifenbrunner je takoj predlagal, da bi jo bilo treba preplezati. Zamikala je tudi mene in tako sva se je res lotila. Toda prvič nisva imela povsem ustrezne opreme, težave pa so bile večje, kot sva sprva mislila. Čas je kar prehitro minil in ob štirih popoldne sva sklenila, da bova raje sestopila. Stena je tam kar zelo previsna, zato sva morala za spuščanje obe vrvi zvezati. Za spuščanje ob vrvi sem navadno uporabljal dve vponki. Preizkusil sem, če bo šel vozel skozi in šel je. Toda ko sem potem visel na vrvi, se je ravno na najbolj previsnem delu stene vozel zataknil. S težavo sem splezal po vrvi malo nazaj, spet zdrsnil, da bi sunek sprostil vrv – ni šlo. Vrv se je začela vrteti, jaz pa sem visel v zraku. Obupno je bilo. Potem sem z dvema klinoma nekako le izbezal vozel, da je zdrsnil skozi vponko in se rešil tako rekoč v zadnjem trenutku. Pot mi je curkoma lil po obrazu, ampak vse se je srečno končalo. Ko sva se 25. junija znova lotila stene, sva imela s seboj 40 metrov vrvi, 17 klinov in 12 vponk. Takrat nama je uspelo.

Med 25. in 26. junijem sta Paul Aschenbrenner in Herman Tiefenbrunner v Travniku preplezala svojo smer, ki je na prvega ponavljalca čakala kar 14 let. Predvojni slovenski alpinisti so do nje čutili tako strahospoštovanje, da se je zamisel dveh mladih članov AO Ljubljana, da jo preplezata, zdela poleti 1948 naravnost heretična. Kot mi je pripovedoval Rado Kočevar, zato s soplezalcem nista dobila nove, najlonske plezalne vrvi, ki so se prav takrat pojavile v skladišču odseka, z obrazložitvijo, da se lahko ubijeta tudi s staro vrvjo. Tako sta Rado Kočevar in Janez Frelih konec avgusta 1948 smer ponovila s konopljeno vrvjo, dvojno tridesetmetrsko, ker druge nista imela.
Paul: Žal mi je, da smer ni več taka, kot je bila. Slišal sem, da se je menda podrla. Kočevar je kmalu po tistem, ko je ponovil smer, prišel plezat v Kaiser in me je obiskal. Prinesel mi je moj klin, ki ga je našel v steni. To je bila res lepa poteza, zelo sem bil vesel. Klin imam zdaj na zidu v sobi, večkrat ga pogledam in se spomnim tistega bingljanja v steni.

Paul, ki je po drugi svetovni vojni resnejše plezanje opustil, je pogosto v senci starejšega “himalajskega” brata. Zgodi se, da nepoučeni smeri, za katere v opisih piše, da jih je začrtal P. Aschenbrenner, pripišejo Petru. Toda mnoge med njimi so Paulove. Recimo direktna smer v južni steni Schuesselkarspitze, ki jo je preplezal s Kunom Reinerjem. Jeseni 1937 je v treh dneh preplezal severni steni Fuscherkarkopfa, Velikega Kleka in še Pallavicinijev ozebnik, za katerega je potreboval pičli dve uri, kar je bilo za tiste čase res bliskovito. Zbirko svojih vrhunskih vzponov je zaključil s prvim zimskim plezanjem severne stene Serlesa, z Wastlom Marinerjem januarja 1942.
Paul: Pride čas, ko začutiš, da moraš nehati izzivati usodo. V gorah se človeku zgodi marsikaj. Za preživetje ni zmeraj zadosti samo to, da si dober alpinist, da imaš dobro opremo, izkušnje. Alpinizem zahteva nenehno odločanje. Nenehno postavlja pred človeka dileme – ali bom šel desno ali levo. Ali se bom česa lotil ravno takrat, tisti dan, ali pa raje ne. Jaz sem se očitno zmeraj odločil pravilno. Imel sem srečo, resnično srečo. Večkrat sem se zavedal, da je šlo za las. Ta občutek poznajo vsi alpinisti. Mislim, da je zelo, zelo nevarno, če se na to navadiš – raje sem odnehal.

Seveda pa ni povsem nehal plezati. Peter in Paul sta s prijateljem iz mladih dni Heinrichom Fritzerjem zadnjič preplezala severno steno Fleischbanka, ko je bilo vsem trem skupaj že kar 221 let. Temu res lahko rečemo izkušena naveza!
Peter: Alpinizem je lepa stvar. Z mnogimi športi sem se ukvarjal, vendar tovarištva, ki je v gorah, ne najdeš nikjer drugje. V gorah smo odvisni drug od drugega. Ljudi spoznaš tako, kot jih sicer ne bi nikoli. Tistih, s katerimi si kdaj hodil ali plezal v gorah, ne pozabiš vse življenje.

Še dolgo smo sedeli za leseno mizo in gospa Cili je prinesla prigrizek, domač kruh, klobaso, zaseko in take vrste dobrote, kot jih je bil marsikdo deležen od nje v letih, ko sta bila s Petrom oskrbnika koče Stripsenjoch. Zdaj sta lastnika majhnega hotela Aschenbrennerhaus, ki ga vodi njun sin. Še o marsičem smo govorili – o mnogih reševalnih akcijah, pri katerih sta bila zraven, o številnih Petrovih tečajih, na katerih je mlade učil osnov alpinizma, tako kot nekoč svojega brata, in na katerih se mu v petdesetih letih ni primerila niti najmanjša nesreča. Pa o tem, kako ogromen napredek je doživel alpinizem v zadnjih letih in plezanje tudi. Vse to spremljata z velikim zanimanjem.
Potem se je kljub nalivu Paul domov odpeljal s kolesom, Peter pa mi je ob slovesu, ko mi je čvrsto segel v roko in sem mu zaželela zdravja, čudno resno (in v nasprotju z vedrim klepetom večera) dejal: “Veste, imel sem lepo življenje in zdaj imam lepo starost. Ampak nekaj je pa hudo, če človek doživi moja leta – vsi prijatelji so mrtvi. Zelo jih pogrešam.”

Marjeta Keršič-Svetel