Vodstvo društva:
Primož Šenk – predsednik
Andrej Žagar – gospodar
Nadzorni odbor: Janez Krč, Izidor Karničar, Milan Šenk
Predstavitev:
Društvo Gorska reševalna služba Jezersko deluje kot društvo v javnem interesu na področju zaščite in reševanja, še posebej za reševanje v gorah in na težko dostopnih terenih na območju Občine Jezersko. Društvo ima 25 članov. Od teh so trije inštruktorji (Miha Kuhar, Milan Šenk in Janez Žnidar), eden reševalec letalec (Tone Karničar), eden vodnik reševalnega psa (Matej Tonejec) in medicinski tehnik (Janko Rebolj). Člani GRS Jezersko so še naslednji gorski reševalci: Drejc Karničar, Andrej Žagar, Franc Zadnikar, Gregor Muri, Janez Smrtnik, Rok Teul, Nejc Kuhar, Anja Karničar, Klemen Dolinšek, Matej Tonejec, Jakob Šenk, Izidor Karničar, Irma Šenk in Jože Žvokelj.
Zgodovina GRS Jezersko:
Že leto po ustanovitvi slovenske gorske reševalne službe (12. 6. 1912) je bila na Jezerskem organizirana za tiste čase velika reševalna ekspedicija. V reševanju padlega Janka Petriča (padel je z grebena Rinka-Skuta na takrat še pravi ledenik v Vadinah, z do 20 m globokimi razpokami /PV 1913/) je sodelovalo preko 20 reševalcev iz Savinjske doline in preko 10 z Jezerskega.
Na Jezerskem je vse organizacijsko delo v zvezi z reševanjem vodil od začetka stoletja pa do leta 1920 Jernej Krč, sicer prvi oblastveno potrjeni jezerski gorski vodnik in dolgoletni oskrbnik Češke koče.
Že 1947. leta je centrala na Jesenicah preko baze v Kranju začela dodatno opremljati reševalno moštvo. Leto pozneje je na Jezersko prišel službovat legendarni Pavle Kemperle. To obdobje je bilo zelo plodovito. Na Jezerskem so bili leta 1948 ustanovljeni samostojno Planinsko društvo, alpinistični odsek in reševalna skupina. Murovec, Štern, brata Karničar, brata Košir, Šinkovec, Volc, Justin in mnogi drugi so tvorili obetavno reševalno moštvo. Po odhodu Kemperla nazaj v Kamnik, je organiziranost počasi upadala. V šestdesetih letih je tako ostal le še Andrej Karničar, ki se je leta 1962 tudi uradno priključil Postaji Kranj. Kot oskrbnik Češke koče je sodeloval prav pri vseh reševanjih nad jezersko dolino.
Šele dvajset let kasneje so se spet nekateri jezerski alpinisti začeli priključevati kranjski postaji in vse do krute tragedije nizozemskih planincev na Kočni, leta 1986, niso bili organizirani v reševalno skupino. Po temeljiti analizi te nesreče, v kateri so štirje izgubili življenje, so bili organizirano priključeni kranjski postaji naslednji jezerski alpinisti: Davo Karničar (vodja skupine), Milan in Jakob Šenk, Rado Markič, Dane Jagodic, Rihard Murn ter Izidor, Tone in Luka Karničar.
Skupina je kljub oddaljenosti in nekaterim svojim posebnostim kar dobro sodelovala s kranjskimi reševalci in tudi s takratnim načelnikom Emilom Herlecem. Na vzgojnem področju se je izkazal predvsem inštruktor Zvone Korenčan. Že pred njim pa je Jezerjanom vcepil v glavo lik požrtvovalnega reševalca ustanovitelj jezerskega alpinističnega odseka, priznani in cenjeni gorski reševalec in inštruktor Jože Žvokelj, ki je tudi zaslužni član Postaje GRS Jezersko.
Tako je bila sredi osemdesetih oblikovana precej velika skupina sedemnajstih alpinistov, ki pa je novo vodstvo kranjske postaje, leta 1991, ni upoštevalo kot samostojno reševalno skupino. Visoka moralna zavest, velika pripravljenost za organizacijsko in reševalno delo, izkušnje in resnična enotnost reševalnega moštva so bili razlogi, ki so jih priznali tako kranjski reševalci, takratna Občina Kranj in seveda Komisija za GRS pri PZS.
Slovesni ustanovitveni zbor samostojne Postaje GRS Jezersko je bil 29.5.1992 v prostorih hotela Planinka. Zbora se je udeležilo poleg domačih reševalcev in predstavnikov krajevnih organizacij še 36 povabljenih gostov. Za načelnika je bil izvoljen gorski vodnik Luka Karničar. Ustanovni člani PGRS Jezersko so bili: Andrej Karničar, Jože Žvokelj, Dane Jagodic, Izidor Karničar, Jakob Šenk, Franc Zadnikar, Davo Karničar, Janez Smrtnik, Rihard Murn, Tone Karničar, Irma Šenk, Darja Eržen, Rado Markič, Peter Sušnik, Drejc Karničar, Milan Šenk in Luka Karničar.
Tragična nesreča petih gorskih reševalcev pri usposabljanju za delo s helikopterjem na Okrešlju leta 1997 je terjala za našo postajo izjemen davek. Izgubili smo načelnika postaje, Luko Karničarja, in njegovega namestnika, Rada Markiča.
Vodenje postaje je prevzel Drejc Karničar. V naslednjih letih so se nam pridružili naslednji gorski reševalci: Janez Krč, Janko Rebolj, Gregor Muri, Rok Teul, Miha Kuhar, Janez Žnidar, Nejc Kuhar, Teja Arnež, Anja Karničar, Klemen Dolinšek, Andrej Žagar in Matej Tonejec.
Od leta 2006 delujemo kot samostojno društvo, ki je z drugimi društvi povezano v Gorsko reševalno zvezo Slovenije.
Leta 2019 je prišlo do menjave vodenja društva, ki ga je prevzel Primož Šenk. V preteklih letih pa so se društvu pridružili novi člani (Gašper Karničar, Denis Durič, Simon Babič, Boris Piskrnik, Jaka Capuder, Anže Šenk, Primož Šenk).
V letu 2019 nas je mnogo prekmalu zapusti dolgoletni član naše postaje Davo Karničar.
Vir: https://www.jezersko.si/objava/80873
– – – – – – – – – – –
Kako je nastala jezerska postaja GRS
(objavljeno v glasilu PrJezer, marec 2022)
Kratek opis nastanka postaje, ki ga je ob ustanovitvi GRS Jezersko leta 1992 zapisal Luka Karničar.
Postaja GRS je bila na Jezerskem ustanovljena na pobudo centrale GRS na Jesenicah že pred 45 leti. Ekipa je štela nekaj čez deset članov, vodil pa jih je znani alpinist in reševalec Pavle Kemperle. Ker pa je bil službeno premeščen in je odšel v Kamnik, je delo postaje po letu 1952 zamrlo. Niso pa se prenehale nesreče. V 60. letih se je v delo GRS postaje Kranj aktivno vključil že takrat oskrbnik Češke koče Andrej Karničar. Tako je bil pri vsem reševalnem delu zadnjih 30 let v naši dolini aktivno udeležen in še vedno je prav na tem področju zelo aktiven. V 70. letih se je članom GRS priključil – takrat službujoč na Jezerskem – Miloš Bregar. Z aktivnostjo gorskega reševalca – inštruktorja Joža Žvoklja pa je bila najprej bistveno oživljena alpinistična dejavnost, ob tem pa seveda tudi gorsko reševanje.
Leto 1975, ki je bilo z nesrečo helikopterja v Vadinah zelo tragično za kranjsko postajo, je naša generacija prvikrat številno sodelovala pri reševanju. Najprej v zahtevnem spustu ponesrečenega s Kremžarjeve poti in nekaj ur kasneje v nočni iskalni akciji za ponesrečenim helikopterjem. Potem smo bili redno vključeni v vsaki akciji v naših gorah, seveda pod budnim očesom Joža Žvoklja. Pomagali smo tudi pri popravilih poti, hiteli po pomoč in obveščali. Težke izkušnje pa sta doživela tudi dva naša alpinista, ki sta se ponesrečila v severni steni Triglava. Reševanje v steni – ponoči
v dežju z nevihtami – je bilo dejanje, ki je tudi določilo našo pot. V svojih alpinističnih vrstah pa smo doživeli tragedijo v zimski Kočni, ko so reševalci prinesli v dolino prijatelja Denča. Vse to, kar so drugi reševalci nesebično žrtvovali za nas, nas je še posebno prikovalo v to zahtevno in humano delo. Vse več izkušenj in spoznanj, da samo hitra pomoč brez potrebne opreme ne zaleže veliko, je vodilo k temu, da se moramo vključiti v organizirano delo kranjske postaje GRS. Nekako počasno dogovarjanje je prehitela tragedija Nizozemcev v Kočni leta 1986. Takrat bi bila naša pomoč uspešnejša – če bi bilo vsaj obveščanje bistveno bolje urejeno in bi bila na voljo primerna oprema. (Nekaj teh problemov nas tare še sedaj.) Najprej je bilo v postajo Kranj vključenih osem alpinistov,
nato še trije in kasneje še dva. Z načelnikom Emilom Herlecem smo iz leta v leto bolje sodelovali, še intenzivnejše pa so bile naše vezi z inštruktorjem Zvonetom Korenčanom, ki je skrbel za naše tehnično znanje zagnano in zelo kvalitetno. Vsaki naši prošnji za predavanje ali tečaj prve pomoči se je vedno ljubeznivo odzval in kadarkoli je prišel iz Ljubljane tudi prof. dr. Matija Horvat. To sodelovanje ter kljub oddaljenosti redno obiskovanje postajnih izobraževanj v Kranju je prineslo devet opravljenih izpitov za reševalce. Število nesreč pa je vztrajno naraščalo. Vsako leto štiri do pet
nesreč, lani pa kar osem, so dejstva, ki so zahtevala tudi vse več organizacijskega dela – tu pod gorami, kjer se vse to dogaja. Seveda pa za organizacijo niso dovolj le objektivne potrebe, tu je bilo še vseh 14 članov – zavzetih, da poleg reševanja prevzamemo tudi organizacijsko delo. Več kot šest let delovanja v postaji Kranj nam je dalo bogate izkušnje in menimo, da nam to lahko daje samozavest, saj smo stkali toliko osebnih vezi, da v kakršnikoli večji akciji sodelovanje ne bo prav nič vprašljivo. Danes, ko tudi uradno postajamo postaja GRS Jezersko (na osnovi sklepa komisije GRS pri PZS, 6. 5. 1992) se postaji Kranj iskreno zahvaljujemo za znanje in izkušnje ter želimo še naprej kot tudi z drugimi postajami in ostalimi specializiranimi službami strokovno in prijateljsko sodelovati.
