Prispevek: Luče, med Ojstrico in Raduho, kjer je domačinom gorništvo v DNK na SiOLu, ki ga je pred kratkim podpisal Matej Podgoršek o gorniški vasi Luče je prijazno reklamen, topel, poln razgledov, tradicije in zgodovinskih anekdot. A hkrati je to besedilo, ki se bere kot idealizirana razglednica, ne kot realen prikaz kraja, ki se že desetletja sooča z zelo konkretnimi planinskimi, infrastrukturnimi in okoljskimi težavami. Če bi Luče res imele po tujki mountaineering povsem nedefinirano gorništvo v DNK, bi bile zgodbe drugačne.
Luče so »gorniška vas«, a v kraju ni gorniškega društva, ni alpinističnega odseka (je pa nekaj izvrstnih alpinistov), ni organizirane gorniške skupnosti, krave pa se pasejo po planinah. Obstaja pa že nekaj časa planinsko društvo, kar je lepo, a to ni isto kot gorniška tradicija, ki jo mreža zahteva in promovira.
Še več: gorski reševalci iz Luč in tam okoli so že pred desetletji vrnili svoje knjižice, ker se niso strinjali z oddaljeno matično postajo. Kraj jih ni podprl. Regija jih ni podprla. Država jih ni podprla.
To je za »gorniško vas« precej nenavadna zgodba — skoraj paradoks. Gorniška vas brez gorniške skupnosti, brez reševalcev, brez odseka. Kot položaj: figura stoji na plošči, a se ne more premakniti. Prava (gorniška) skupnost je le tista, ki je ubranila gradnjo ceste (še) na Korošico in zasluži vse pohvale ter tudi v bodoče vso podporo.
Prispevek »govori« o »umirjenem življenju,« »neokrnjeni naravi« in reklamni »filozofiji bergsteigerdörfer«. V resnici pa se Luče že leta ne morejo dogovoriti niti za obvoznico, ki bi razbremenila ozko ulico (in jim jo država že lep čas ponuja), skozi katero se valijo tovornjaki, ki kao »obnavljajo pokrajino«.
Pod-gorska vas, ki ne zmore urediti niti osnovne prometne varnosti? To je še en pat‑položaj: vsi se strinjajo, da bi obvoznica bila dobra, a je ni. In medtem se kraj duši v tranzitu.
Prispevek govori o »ohranjanju narave,« a ne omeni dejstva, ki ga domačini dobro poznajo: odplake z Velike planine se spuščajo v dolino v sistem, ki obremenjuje okolje Luč.
Korošci so se znali za cesto postaviti zase. Luče se nikakor ne odpre »direktno« na »kranjsko«. Raje se vozijo daleč naokrog. Tu ni protestov, ni pritiska, ni politične teže. V prispevku je vse lepo, mehko, razgledno.
»Občina kot gorniška vas in partnerji gorniške vasi plačujejo letno članarino. Združenje jim nudi mednarodno promocijo v svojih spletnih in tiskanih medijih in oglasih.«
Prispevek se pohvali z eno kočo — Kočo na Loki. Ta je odlična srčna, dobro vodena. A to je edina koča v sistemu vasi.
Medtem: Snežna jama je zaprta in uničena. Korošica, ki so jo kupili (zaradi ?), je pogorela in je že leta v začasnih zabojnikih. Ljudje, (tudi novinar), vse bolj radi pridejo v kraj, kjer se lahko pripeljejo čim višje in se potem čim manj potijo.
Prispevek se nostalgično sklicuje na »nosačice iz Luč,« kar je zanimiv zgodovinski detajl. A to je planinska in ne novodobna gorniška tradicija — to je socialna zgodovina preživetja, ne organiziranega gorništva, ki predstavlja le novodobni turizem.
Prispevek je napisan kot turistična brošura: vse je prijazno, vse je urejeno, vse je razgledno, vse je tradicija. A realnost je, da lučke prav nič več ne »razsvetljujejo možganov« …
PN
