V gorah srečujemo najrazličnejše ljudi. Nekateri na vrhove hodijo in plezajo zaradi razgledov, drugi zaradi prijateljstva, tretji zaradi športnega izziva, četrti zaradi tišine. V nemško govorečem alpskem prostoru pa že desetletja poznajo še poseben gorniški pojav: Gipfelsammlerje oziroma zbiralce vrhov.
Izraz navadno označuje turiste, planince, gornike in alpiniste, ki sistematično zbirajo vrhove ter vestno beležijo svoje dosežke. Njihov cilj ni le posamezna tura, ampak zaključena celota: vsi štiritisočaki Alp, vsi tritisočaki določene gorske skupine, najvišji vrhovi posameznih regij ali pa vrhovi, zbrani v posebnih vodnikih in izzivih. Če je mogoče sestaviti seznam, ga je mogoče tudi dokončati.
Marsikdo bi rekel, da v tem ni nič nenavadnega. Navsezadnje ima vsak alpinist svojo »listo želja«. Toda pri tipičnem Gipfelsammlerju ne gre zgolj za sanje o prihodnjih vzponih, temveč za skoraj metodološki pristop. Vrhovi so cilji, ki jih je treba odkljukati, poti postanejo deli večjega projekta, zadovoljstvo pa pogosto prinese občutek dokončanja zbirke.
Nemška natančnost tudi v gorah
O takšnih gorniških navadah pogosto pripovedujejo oskrbniki koč v Avstriji in Nemčiji. Nemški obiskovalci slovijo po tem, da se svojih načrtov držijo skoraj ne glede na vreme. Ko rezervirajo prenočišče, praviloma tudi pridejo. Ko si zastavijo cilj, ga želijo doseči.
Za tem ni nujno slepa trma. Deloma gre za kulturno navezanost na bivanje v naravi v vseh letnih časih, deloma pa za dejstvo, da imajo številni obiskovalci iz severnih delov Nemčije do Alp dolge poti. Gorski dopust je pogosto skrbno načrtovan mesece vnaprej, vsak dan ima določeno nalogo, vsak vrh svoje mesto v programu.
Težava nastopi, ko načrt postane pomembnejši od gora.
Mnogi starejši gorniki poznajo rek, da se je treba v gorah znati obrniti. Vendar za nekatere zbiralce vrhov obračanje pomeni zgolj neprijetno prekinitev projekta. Slabo vreme, megla, neugodne razmere ali zanimive možnosti ob poti zato včasih izgubijo boj proti potrebi po zaključeni zbirki.
Med doživetjem in evidenco
»Fenomen Gipfelsammlerjev»« je zanimiv tudi zato, ker razkriva različne poglede na gorništvo. Na eni strani stoji raziskovalni pristop, kjer je pomembna izkušnja, na drugi strani pa zbirateljski pristop, kjer je pomembna celota opravljenih ciljev.
V nemškem prostoru je temu prilagojena tudi bogata založniška ponudba. Vodniki predstavljajo sezname vrhov, zbirke ciljev, regijske in višinske izzive ter nešteto različic vprašanja: kaj še manjka?
Ko nekdo prepleza zadnji vrh s seznama, pogosto ne govori o posamezni turi, temveč o zaključku projekta. Vrh postane podobno kot znamka v filatelističnem albumu ali knjiga v zbirki. Pomemben je tudi sam občutek popolnosti.
Slovenska različica
Pri nas je položaj nekoliko drugačen. Slovensko gorništvo sicer pozna zbiranje vrhov, vendar se zdi, da je bolj razširjeno nekaj drugega: zbiranje pristopov.
Marsikateri slovenski planinec se desetletja vrača na isti vrh. Triglav, Grintovec, Stol, Krn ali Nanos niso cilj zato, ker še niso bili »osvojeni«, temveč prav zato, ker so že bili. Včasih nekdo vodi evidenco desetih, petdesetih ali celo stotih vzponov na isto goro. Ne zbira novih vrhov, ampak nove obiske istega kraja.
Takšno početje bi bilo za marsikaterega nemškega Gipfelsammlerja skoraj nerazumljivo. Zakaj bi šel petdesetič na isti vrh, če pa je toliko tistih na katerih nisi bil? Po drugi strani pa se številnim slovenskim gornikom zdi nenavadna misel, da bi vrh obiskali zgolj zato, ker manjka na seznamu.
Kaj pravzaprav zbiramo?
Vprašanje zato ni, kdo ima prav. V gorah je prostora za oba pogleda.
Morda pa velja ob tem pomisliti, da največji gorniški dosežki pogosto niso tisti, ki jih je mogoče zapisati v tabelo. Seznam vrhov lahko nekoč dokončamo. Težje pa je prešteti sončne vzhode, prijateljstva, prespana bivakiranja, nepričakovane ovinke, vrnitve in zgodbe, ki jih prinesejo leta v gorah.
Zbiralci vrhov bodo zato gotovo ostali del alpske kulture. Toda gorništvo se začne spreminjati v trenutku, ko vrh ni več cilj poti, temveč zgolj številka v evidenci. Takrat gora postane predmet zbirke. In prav tedaj se velja vprašati, ali še hodimo v gore zato, ker si tega želimo, ali zato, ker menimo, da moramo.
Britanski alpinisti 19. stoletja so se radi pošalili, da je razlika med njimi in Nemci v tem, da si Angleži želijo v gore, Nemci pa menijo, da morajo vanje. Šala je stara več kot stoletje, toda v njej je še danes mogoče prepoznati kanček resnice. In verjetno ne samo severno od Alp.
