najstarejši član družbe gorskih vodnikov iz Chamonixa
(1925-2026)
Foto: Philippe Fragnol
15. oktobra je v starosti 101 leta umrl Fernand Pareau, najstarejši član znamenite Družbe gorskih vodnikov Chamonix (Compagnie des Guides de Chamonix). Letos avgusta se je še udeležil tradicionalnega praznika vodnikov v Chamonixu, kjer je s cepinom in vrvjo čez ramo poziral skupaj s kolegi in številnimi družinskimi člani. Do zadnjih mesecev življenja je vztrajal pri preprostem dejstvu: ni bil nekdanji vodnik, temveč vodnik.
Ko ga je zdravnik v domu za dolgotrajno oskrbo povprašal: »Torej ste bili vodnik, gospod Pareau?«, je odvrnil: »Ne, jaz sem vodnik.«
Njegovo življenje je bilo tesno povezano z gorami, čeprav se je rodil daleč od Mont Blanca. Luč sveta je ugledal 21. januarja 1925 v vasi Ban-de-Laveline v Vogezih. Otroštvo mu je zaznamovalo delo na podeželju, druga svetovna vojna pa je njegovo generacijo pahnila v surove življenjske preizkušnje. Leta 1944 je bil kot prisilni delavec odpeljan v Nemčijo, domov pa se je vrnil po osvoboditvi leta 1945. Tam ga je pričakala porušena domačija in prihodnost brez prave opore.
Odločil se je slediti sestri v Argentière nad Chamonixem. Ta korak je za vedno določil njegovo življenjsko pot.
Sprva je delal v žagi in celo pri izdelovanju velikih ledenih blokov za hotele, vendar ga je kmalu prevzel svet alpinizma. Po poroki s Hélène Ravanel, ki je izvirala iz vodniške družine, je vse pogosteje zahajal v gore. Leta 1953 je opravil pripravniški tečaj za vodnike pod vodstvom legendarnega Armanda Charleta, tri leta pozneje pa pridobil naziv gorskega vodnika in postal član chamoniške vodniške družbe.
V času, ko je bil vodniški poklic še predvsem domačinska tradicija, je bil Pareau eden izmed tistih, ki so dokazovali, da lahko med najuglednejše vodnike stopijo tudi prišleki. To je bilo obdobje, ko so vodniški poklic soustvarjali velikani, kot sta Gaston Rébuffat in Lionel Terray.
Fernand Pareau nikoli ni slovel po iskanju rekordov ali odmevnih prvenstvenih dosežkov. Njegov pristop je bil drugačen. Vodil se je po željah in sposobnostih svojih strank. Njegov dolgoletni prijatelj in poznejši vodnik François Damilano ga je opisal kot idealnega vodnika: močnega, mirnega, redkobesednega, vedno prijaznega in zanesljivega.
V svoji karieri je opravil približno 150 vzponov na Mont Blanc. Zadnjič je na najvišji vrh Alp stopil pri osemdesetih letih, dolino Vallée Blanche je smučal do 88. leta, pri 94 letih pa je še zadnjič vodil enega svojih prvih klientov na gorski turi.
Posebno mesto v njegovem življenju je imela predanost ljudem. Mnogi klienti so postali družinski prijatelji. Med njimi je bil tudi Raoul Damilano iz Le Mansa, ki je po stikih s Pareaujem doma ustanovil sekcijo Francoskega planinskega kluba. Njegov sin François Damilano, danes eden najbolj znanih francoskih vodnikov, alpinističnih piscev in filmskih ustvarjalcev, večkrat poudarja, da je bil prav Pareau eden ključnih ljudi na njegovi življenjski poti.
Po smrti prve žene Hélène leta 1976 je novo življenjsko oporo našel v Nicole Cormier. Skupaj sta veliko potovala, Fernand pa je šele v poznih letih odkrival tudi druga gorstva sveta, od Nepala in Patagonije do Jordanije in Združenih držav Amerike.
Njegovo življenje ni bilo zaznamovano zgolj z gorništvom. Bil je tudi zavzet okoljevarstvenik. Po katastrofalnem požaru v predoru pod Mont Blancom leta 1999 se je pridružil gibanju, ki je nasprotovalo ponovni vzpostavitvi intenzivnega tovornega prometa skozi dolino Chamonixa. Redno se je udeleževal protestov in opozarjal na vplive prometa na občutljivo alpsko okolje.
Leta 2005 je sodeloval tudi v britanskem filmu The Age of Stupid, ki opozarja na posledice podnebnih sprememb. V njem je obiskovalcem pod ledenikom Mer de Glace razlagal hitro izginjanje ledu in izrekel misel, ki ostaja presenetljivo aktualna:
»Mislim, da nam bodo prihodnje generacije nekoč očitale, da nismo storili več za ohranitev narave, v kateri smo imeli srečo živeti.«
Fernand Pareau je za seboj pustil mnogo več kot bogato vodniško kariero. S svojim zgledom je več generacijam gornikov pokazal, da sta ljubezen do gora in spoštovanje do ljudi neločljivo povezana. Njegovo življenje je bilo dokaz, da je mogoče ostati vodnik tudi takrat, ko vrvi in cepina ne uporabljaš več vsak dan.
