Avgusta 2026 so italijanski alpinisti Alessandro Baù, Alessandro Beber in Giovanni Zaccaria med raziskovanjem kirgiških gora opravili prvenstveni vzpon po smeri Eureka! (580 m, 7b+) na doslej nepreplezanem (? https://www.mountain.ru/legacy-material.php?article_id=10020, https://www.mountain.ru/legacy-material.php?article_id=9720) granitnem stolpu Archimedes’ Spire (4751 m) v odročni dolini Orto Chasma. Pot do smeri pa je bila vse prej kot načrtovana.
Odprava se je začela v znameniti dolini Ak-Su v regiji Karavšin, enem najbolj znanih plezalskih območij srednje Azije. Štirje prijatelji so v Kirgizistan pripotovali brez velikih ambicij po prvenstvenih vzponih. Kot so zapisali, jih je vodila predvsem želja po skupnem času v gorah, raziskovanju navpičnega sveta in pripravljenost, da jih dogodki presenetijo.
Po prihodu v bazni tabor jih je pričakal veličasten pogled na granitne velikane Pik Odessa, Kirtchilko in vrh »1000 Years of Christianity«. Za uvod v odpravo so se podali na legendarno smer Perestroika Crack na Pik Slesovu, eno najslavnejših razpokarskih smeri na svetu. Francoski alpinisti so jo splezali leta 1991, dokončno pa je v alpinistično zgodovino vstopila po prostem vzponu, ki sta ga leta 1995 opravila Lynn Hill in Greg Child.
Po uspešnem vzponu na Perestroiki je sledil prvi poskus prvenstvene smeri. Na gori Ortutjubek so se lotili estetske, a neznane linije. Pričakovali so lahek enodnevni vzpon, vendar se je smer izkazala za mnogo zahtevnejšo. Razpoke so bile zapolnjene z nestabilnimi ploščami, napredovanje je zahtevalo počasno tehnično plezanje, nevarnost padajočega kamenja pa je naraščala. Po tehtnem premisleku sta se Baù in Beber odločila za umik.
Razočaranje ni trajalo dolgo. Po nekaj dneh plezanja po že obstoječih smereh je trojica začela iskati novo priložnost. Izbrali so skoraj neznano dolino Orto Chasma, o kateri naj bi med plezalci krožile govorice, da tam ni ne kakovostne skale ne resnih sten. Dve starejši ruski odpravi sta vendarle pustili nekaj fotografij in koordinat nenavadne gore z izrazito koničastim vrhom. To je bilo dovolj, da so zapustili udobje baznega tabora in se podali proti neznanemu.
S pomočjo treh konj so več ur prenašali opremo skozi sosednje doline in postavili šotore v novi bazi. Naslednji dan jih je čakalo skoraj šest ur dostopa po komaj vidnih pastirskih stezah, številnih prečkanjih deročih potokov in gradnji improviziranih mostov. Ko so se končno znašli pod skrivnostno goro, so z dronom in fotografijami začeli iskati najlepšo možno linijo vzpona.
Kar je sledilo, je preseglo vsa pričakovanja.
V steno so vstopili obteženi z opremo in zalogami vode za štiri dni. V naslednjih treh bivakih so se nahrbtniki sicer lajšali, navdušenje pa je raslo. Smer Eureka! se je izkazala za neprekinjeno verigo odličnih raztežajev v čvrstem granitu. Plezalci so jo večkrat primerjali s Perestroiko, saj ponuja podobno kakovost razpokarskega plezanja in logično linijo skozi steno.
Po številnih zahtevnih raztežajih so dosegli veliko sklepno steno, ki so jo premagali v treh raztežajih. Nad njo jih je pričakal popoln granitni vrh, osamljen monolit brez krušljivega kamenja na višini 4751 metrov.
Tudi po uspehu delo še ni bilo končano. Povratek v bazni tabor je postal tekma s časom, utrujenostjo in visokimi temperaturami, ki so ledeniške potoke spremenile v skoraj neprehodne ovire.
»Na začetku smo imeli zelo nizka pričakovanja, radovednost pa je bila neizmerna. Od prvega do zadnjega metra nas je skala presenečala. Danes smo prepričani, da je to verjetno najlepša nova smer, ki smo jo odprli po Colonne d’Ercole,« so zapisali po vrnitvi.
Ime smeri je predlagal Alessandro Beber. Po odkritju nepričakovano kakovostne stene v pozabljeni dolini se je zdelo samoumevno. Eureka!
Foto in vris: Alessandro Baù
Podatki o vzponu
gora: Pik Ostrij (4818 m)/Archimedes’ Spire (4751 m)
območje: Orto Chasma Valley, Kirgizistan
smer: Eureka!
dolžina: 580 m
težavnost: 7b+
bivaki: 3
prvi vzpon: Alessandro Baù, Alessandro Beber in Giovanni Zaccaria avgusta 2026.
