Če je bila uporaba dodatnega kisika največja tehnološka sprememba v »alpinističnem osvajanju« najvišjih vrhov Himalaje in Karakoruma sredine 20. stoletja, bi lahko bili nosljivi eksoskeleti naslednji velik korak. Kar je bilo še pred nekaj leti domena vojske, rehabilitacije in znanstvene fantastike, se danes seli na planinske poti, romarske poti in celo na najvišje gore sveta. Kot pišejo, so bili nedavni poskusi na Everestu nakazujejo, da je prihodnost mehansko podprtega gorništva bližje, kot si večina alpinistov želi priznati.
Spomladi so bili na Everestu preizkušeni eksoskeleti Hypershell X Ultra S, ki uporabniku z elektromotorji in senzorji pomagajo pri hoji ter zmanjšujejo fizični napor. Proizvajalec navaja do 30 kilometrov dosega in občutno zmanjšanje obremenitve med vzponom. Tehnologija ni več omejena na laboratorije, saj je dosegla najvišjo točko planeta.
Podobni sistemi se hitro širijo tudi drugod. Na kitajski sveti gori Taišan so že leta 2025 začeli izposojati lahke eksoskelete turistom. Naprava, težka približno 1,8 kilograma, z umetno inteligenco spremlja korak uporabnika in mu pri vzponu pomaga z dodatno močjo. Preizkusi kažejo, da lahko zmanjša porabo energije za več kot 30 odstotkov, zato je še posebej privlačna za starejše obiskovalce in manj telesno pripravljene pohodnike.
Poleg tega sta podjetji Arc’teryx in Skip razvili znamenite »pametne hlače« MO/GO, nekakšen eksoskelet, vgrajen v pohodniška oblačila. Sistem z motorji pri kolenih uporabniku pri vzponu zagotavlja približno 40-odstotno povečanje moči nog, pri sestopu pa zmanjšuje obremenitve sklepov. Namenjen je predvsem ljudem z omejeno mobilnostjo, vendar tehnologija jasno kaže smer razvoja: pomoč pri gibanju postaja del običajne gorniške opreme.
Vprašanje zato ni več, ali bodo eksoskeleti prišli v Himalajo, ampak kako hitro se bodo tam uveljavili. Ben Ayers, raziskovalec in soustanovitelj projekta Everest Live, meni, da jih bomo kmalu videvali tudi na Lhotseju, Makaluju, Annapurni in Dhaulagiriju. Komercialne odprave namreč že desetletja sprejemajo tehnološke novosti, ki povečujejo varnost ali izboljšujejo možnosti za uspeh.
Toda s prihodom eksoskeletov se vrača staro vprašanje: kaj sploh še pomeni »pravi« vzpon? Podobno kot pri sporih med alpskim slogom in oblegovalnimi odpravami ali med uporabo kisika in vzponi brez njega bo tudi pri eksoskeletih prišlo do delitve mnenj. Puristi bodo govorili o tehnični pomoči, drugi pa o logičnem nadaljevanju razvoja opreme.
Posebej občutljivo je vprašanje nosačev. Himalajske odprave še danes močno temeljijo na delu visokogorskih nosačev, ki v tabore nosijo šotore, vrvi, hrano in jeklenke s kisikom (tudi droni vse bolj nosijo). Če bi si drage eksoskelete lahko privoščili le tuji klienti, ne pa tudi nosači, bi se neravnovesje še povečalo. Stranke bi napredovale hitreje in z manj napora, obremenjeno podporno osebje pa bi moralo njihov tempo še vedno dohajati brez enake pomoči.
Po drugi strani imajo eksoskeleti nesporne prednosti. Reševalne ekipe bi lahko hitreje dosegle ponesrečence, nosačem bi zmanjšali fizične obremenitve, starejšim romarjem pa omogočili dostop do krajev, ki so jim danes nedosegljivi. Prav zato številni strokovnjaki opozarjajo, da tehnologija sama po sebi ni problem. Ključno bo vprašanje, kdo jo bo uporabljal in pod kakšnimi pogoji.
Morda bomo čez nekaj let podobno kot danes ločevali vzpone s kisikom in brez njega tudi vzpone z mehansko pomočjo in brez nje. Gotovo pa velja nekaj: eksoskeleti niso več futuristična zanimivost. Pot od rehabilitacijskih centrov do planinskih poti je že opravljena. Zdaj se odpirajo vrata na najvišje gore sveta.
In ko enkrat tehnologija prispe na Everest, se tam običajno ne ustavi. Morda bodo pa s temi pripomočki najbolj samozavestno oholi gorski reševalci (na svetu?) končno zmogli spet peš in kot nekoč vsak posamezno na ramenih nosili ponesrečene z gora?
