Dr. Nada Praprotnik (1951-2023)

varuhinja Juliane, herbarijev in botaničnega spomina Slovenije

Ko govorimo o slovenski botaniki druge polovice 20. stoletja in začetka 21. stoletja, se med imeni, ki so najbolj zaznamovala raziskovanje rastlinstva, zgodovino botanike in varstvo gorske narave, nedvomno uvršča dr. Nada Praprotnik. Njeno delo je presegalo običajne okvire znanstvenega raziskovanja. Bila je botaničarka, kustosinja, publicistka, naravovarstvenica, predavateljica in predvsem neutrudna skrbnica slovenske botanične dediščine. Za seboj ni pustila zgolj obsežne bibliografije, temveč tudi herbarijske zbirke, razstave, vrtove, knjige in številne ljudi, ki jih je navdušila za rastline in gore.

Rodila se je 23. maja 1951 na Jesenicah, otroštvo pa preživela v Mostah pri Žirovnici pod Karavankami. Njen brat Davorin (9. november 1955 − 9. marec 2002) je bil alpinist in metalurg. Prav bližina gora in bogatega alpskega rastlinstva je v njej že zelo zgodaj prebudila zanimanje za botaniko. Kasneje je sama večkrat poudarila, da se je za študij biologije odločila že v osnovni šoli. Osnovno šolo je obiskovala v Žirovnici, gimnazijo pa na Jesenicah, kjer je leta 1970 maturirala. Po študiju biologije na ljubljanski Biotehniški fakulteti je leta 1975 diplomirala z nalogo Floristična oznaka območja Vrtače v osrednjih Karavankah. Sledila sta magistrski študij o skupini muškatnih kamnokrečev (Saxifraga moschata agg.) in leta 1988 doktorat z naslovom Ilirski florni element v Sloveniji.

Istega leta, ko je diplomirala, se je zaposlila v Prirodoslovnem muzeju Slovenije in tej ustanovi ostala zvesta vse do prisilne upokojitve leta 2013 zaradi določil ZUJF. V muzeju je vodila Kustodiat za botaniko, od leta 2002 pa je bila muzejska svetnica. Skoraj štiri desetletja je skrbela za eno najpomembnejših slovenskih botaničnih zbirk, herbarij Prirodoslovnega muzeja Slovenije, ki danes obsega okrog 50.000 herbarijskih pol in hrani tudi najstarejši znani herbarij na Slovenskem iz leta 1696. Herbarij je dvakrat selila, urejala njegove zbirke, pospešila digitalizacijo številnih eksikatnih serij ter raziskovalcem doma in v tujini omogočala dostop do gradiva. Obenem je opozarjala na zahtevne razmere hranjenja dragocenih zgodovinskih zbirk in se zavzemala za njihovo ustrezno zaščito.

Njeno raziskovalno delo je bilo izjemno široko. Sprva se je posvečala floristiki, sistematiki in fitogeografiji. V okviru magistrskega raziskovanja je obdelala skupino muškatnega kamnokreča ter opisala novo podvrsto škrlatnordečega kamnokreča. Kasneje se je vse bolj posvečala zgodovini botanike na Slovenskem. Prav na tem področju je pustila morda najglobljo sled. Z natančnim raziskovanjem arhivov je osvetlila življenje in delo številnih botanikov in naravoslovcev, ki so raziskovali slovensko ozemlje: od Karla Zoisa, Franca Ksaverja Wulfna, Balthasarja Hacqueta in Franca Hladnika do Henrika Freyerja, Andreja Fleischmanna, Karla Dežmana, Angele Piskernik ter drugih pomembnih imen slovenske znanstvene zgodovine. Njeni kolegi so jo označevali kar za »živi leksikon slovenske botanike«.

Pomemben del njenega življenjskega dela predstavlja Alpski botanični vrt Juliana v Trenti. Kot dolgoletna strokovna vodja je odigrala ključno vlogo v obdobju, ko obstoj vrta ni bil samoumeven. Juliana, ki jo je leta 1926 ustanovil Albert Bois de Chesne, je v času različnih institucionalnih sporov in organizacijskih težav potrebovala odločnega zagovornika. Nada Praprotnik je poskrbela, da je vrt ostal na svoji zgodovinski lokaciji, da ni izgubil naravovarstvenega poslanstva ter ostal pod okriljem Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Rastline je sistematično popisovala, pripravljala sezname vrst, skrbela za pravilno označevanje in izvajala nešteto strokovnih vodenj. O Juliani je napisala več vodnikov, pripravila interaktivni vodnik, vrt predstavljala na domačih in mednarodnih simpozijih ter mu posvetila obsežno zgodovinsko monografijo v reviji Scopolia.

Njeno delo ni bilo omejeno na muzejske depoje in akademske publikacije. Bila je izjemna popularizatorka botanike. Pisala je za revije Proteus, Gea, Pil, Mavrica, Mohorjev koledar, Mohorjeva pratika, Jeseniški zbornik in številne druge publikacije. Pripravljala je recenzije knjig, predavanja ter razstave. Njena bibliografija obsega več sto bibliografskih enot, ob njeni 70-letnici pa ji je Botanično društvo Slovenije posvetilo posebno bibliografijo njenega ustvarjalnega opusa.

Svoje znanje je prenašala tudi v planinske vrste. Kot načelnica Komisije za varstvo narave in Gorske straže pri Planinski zvezi Slovenije je pripravljala izobraževanja za inštruktorje varstva narave ter sodelovala pri oblikovanju vsebin s področja varstva gorske narave. Bila je članica upravnega odbora PZS in sodelavka Planinskega vestnika. Za svoje delo je leta 2009 prejela diplomo dr. Angele Piskernik, eno najvišjih priznanj na področju varstva gorske narave.

Posebno mesto ji je pripadalo tudi v Botaničnem društvu Slovenije. Bila je ena izmed pobudnic ustanovitve revije Hladnikia in njena prva urednica. Ob ustanovitvi društva leta 1998 je postala njegova članica, leta 2018 pa častna članica. Ob njeni smrti so v društvu zapisali, da ostaja njeno delo navdih sedanjim in prihodnjim rodovom slovenskih botanikov.

Dr. Nada Praprotnik je umrla 20. maja 2023 v Begunjah na Gorenjskem, le nekaj dni pred svojim 72. rojstnim dnevom. Za sabo je pustila neprecenljivo dediščino. Njena zapuščina ni le v strokovnih člankih, knjigah in razstavah, temveč tudi v ohranjenih herbarijih, v Juliani pod vršaci Trente, v poznavanju zgodovine slovenske botanike in v številnih ljudeh, ki jim je približala svet rastlin. Bila je ena redkih raziskovalk, ki je znala enako suvereno stopati med redke alpske cvetice kot med arhivske dokumente pozabljenih naravoslovcev. Zato njeno ime ostaja trajno zapisano med najpomembnejše osebnosti slovenske botanike.