Dr. Leo Baebler je bil alpinist in zavzet ljubitelj narave. V desetletju pred drugo svetovno vojno je bil eden najvidnejših plezalcev, plezal prvenstvene smeri v Julijskih Alpah. Goram je ostal zvest vse življenje.
Dne 9. avgusta 1976 je po hudi bolezni v Ljubljani umrl dr. Leo Baebler, upravni direktor Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Rodil se je 4. februarja 1912 v “stari šoli” v Žireh, kamor sta njegova starša prišla učiteljevati iz Postojne. Njegova mati, rojena Delak, je izhajala iz Tržaške okolice in je bila doma v Rojanu pri Trstu.
Med prvo svetovno vojno je tedanja politična oblast družino razgnala kot politično nezanesljivo. Oče je moral v Grahovo, mati pa sama s tremi majhnimi otroki v Ledine. Po letu 1918 se je družina iz krajev, ki sta pripadla Italiji, spet našla na Bledu, pozneje pa se je preselila v Radovljico.
Baebler je začel tudi smučati in se vključil v smučarski klub. Tekmoval je v nordijskih kombinacijah in smučarskih skokih. Kot eden najboljših tekmovalcev na svojem področju je bil izbran za predstavnika Jugoslavije na zimskih olimpijskih igrah leta 1936 v Garmisch-Partenkirchnu. Na tekmovanju v nordijski kombinaciji je skupaj s štirimi drugimi rojaki zasedel 34. mesto v skupini 51 tekmovalcev.
Leo Baebler je maturiral leta 1930 v Kočevju in študiral v Zagrebu ter v Ljubljani, kjer je pravne študije dokončal z doktoratom leta 1938. Naslednji leti je prakticiral na sodišču v Radovljici in v Ljubljani ter odslužil vojaški rok. Februarja 1941 je bil imenovan za pogodbenega direktorja pisarne Akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, kjer je ostal tudi med vojno in je že od leta 1941 povezan z OF. Po drugi svetovni vojni je delal v Komisiji za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev do novembra 1945, ko se je vrnil na delovno mesto na akademijo. Decembra 1945 je bil postavljen za direktorja upravne pisarne SAZU in je kot upravni direktor ostal na tem mestu do konca svojega življenja.
Predsednik SAZU, dr. Janez Milčinski, je ob zadnjem slovesu na Žalah dejal: “Skopi in zgoščeni biografski podatki ne morejo prikazati delovnega življenja in njegovih sadov, ki so vgrajeni v temelje Slovenske akademije znanosti in umetnosti v vseh povojnih letih njene rasti in razvoja. Pokojni dr. Baebler je doživljal in gradil ta leta ter ostajal vselej predan in zvest delavec akademije v njenih lepih in hudih dneh. Zaradi narave dela, ki ga je opravljal, še bolj pa zaradi njegove osebne skromnosti, se uspehi Baeblerjevega znanja, vestnosti in izkušenosti ne kažejo z bliščem pesmi, zgradbe, spomenika ali podobe. Vzidani so v hišo te naše akademije, njenega predsedstva, njenih inštitutov, njenih domov in tudi njenih publikacij. Preprosto tako, kot se vgradi in izgine pod ometom kamen v mostu ali oboku nad vrati. Kamen nosilec je to in bo ostal; samo tisti, ki je doživljal gradnjo in sodeloval v njej, ga pomni in pozna njegovo delovanje. Slovenska akademija znanosti in umetnosti se bo s hvaležnostjo spominjala vsega, kar ji je v desetletjih vestnega in tvornega dela dal njen upravni direktor dr. Leo Baebler.”
Vir: Loški razgledi 1/1976 in olympedia
