»Naše gore, naša pravila.« Slogan, ki ga uporablja švicarska skrajno desna skupina z zgovormi nazivom Junge Tat, se marsikomu morda zdi le še ena nacionalistična parola. A zgodovinar Damir Skenderovic opozarja, da gre za nekaj veliko globljega: za poskus prisvajanja gora, narave in planinstva za potrebe izključujoče ideologije.
V intervjuju za švicarski medij pojasnjuje, da gore za skrajno desna gibanja niso zgolj prostor rekreacije. So simbol domovine, »čistosti«, tradicije in domnevnega naravnega reda, ki ga želijo prenesti tudi v družbo. Četrtina ali tretjina ozemlja držav, kot sta Švica in Avstrija, je gorata, zato imajo gore močno identitetno vrednost. Prav zato jih skušajo skrajneži prikazati kot nekaj ogroženega, kar je treba braniti pred modernostjo, globalizacijo, priseljenci in družbenimi spremembami.
Kot pravi Skenderovic: »Gore veljajo za zatočišče, kjer je še mogoče najti domovino in neokrnjeno naravo, nekakšno protimodernost.« Pri tem se pogosto sklicujejo celo na varstvo narave. Toda ne zaradi ekologije same, temveč zato, ker lahko prek nje širijo ideje o »preveliki poseljenosti«, priseljevanju ali domnevnem izgubljanju nacionalne identitete. Narava tako postane politično orožje.
Posebej zanimivo je opozorilo, da planinstvo in alpinizem v teh krogih nista cenjena le kot stik z naravo, temveč tudi kot oblika telesnega urjenja. V videoposnetkih skupin, kakršna je Junge Tat, mladi vadijo plezanje, vrvno tehniko, borilne veščine in pohodništvo. V ospredju je ideal močnega, zdravega in »pravega« moškega telesa.
Skenderovic v tem prepoznava staro evgenično logiko: »V njihovem poudarjanju mišičastega in utrjenega telesa je prisotna ideja izbiranja ljudi, ki so dovolj močni in sposobni.«
Damir Skenderović, profesor sodobne zgodovine na Univerzi v Fribourgu in eden najvidnejših evropskih raziskovalcev radikalne in skrajne desnice: bosna.hr – Kako se je radikalna desnica preobrazila v evropsko gibanje
Takšne predstave niso nove. Že v času nacizma je bilo osvajanje gora pogosto predstavljeno kot dokaz domnevne rasne in nacionalne superiornosti. Eden od prvih osvajalcev severne stene Eigerja je bil član SS in nacistične stranke, Hitlerjeva propaganda pa je vzpone v Alpah pogosto uporabljala za utrjevanje mita o »germanski moči«.
Toda bistvo problema ni v hoji v gore.
Skenderovic izrecno opozarja, da je pohodništvo samo po sebi nekaj povsem običajnega in pozitivnega. Težava nastane, ko se skupinska doživetja v gorah uporabljajo za utrjevanje ideologije: »Gorska izkušnja naj bi povezala skupino, da lahko nato deluje skupaj tudi v vsakdanjem življenju.«
Prav zato imajo skupni pohodi, tabori in alpinistične aktivnosti v takih gibanjih posebno vlogo. Ne gre zgolj za šport, ampak za gradnjo skupinske identitete in pripadnosti.
Zanimiv je tudi njegov pogled na uporabo opreme in blagovnih znamk. Številni pripadniki skrajnih gibanj nosijo oblačila priznanih outdoor znamk, kot sta The North Face ali Helly Hansen. S tem se skušajo predstavljati kot povsem običajni mladi ljudje, hkrati pa simbolom pripisujejo lastne pomene.
Po Skenderovicu je to del širšega procesa: »S tem ko skrajni desničarji vsakdanje predmete in blagovne znamke obremenijo s svojo ideologijo, svoje sporočilo tihotapijo v vsakdan.«
Vendar zgodovinar opozarja, da rešitev ni v prepovedovanju planinstva, gorskega športa ali običajnih znamk oblačil. Pomembnejša sta poznavanje ozadja in kritična presoja.
Njegov odgovor na vprašanje, kako preprečiti prisvajanje gora, je presenetljivo preprost: »Ena od možnosti je, da teh prostorov ne prepustimo določenim skupinam.«
V Nemčiji in Avstriji zato nastajajo pobude, ki poudarjajo odprtost gora za vse ljudi, ne glede na narodnost, spol, politično prepričanje ali družbeni položaj.
Gore kot prostor srečevanja, ne izključevanja
Za slovenski prostor ima razprava posebno težo. Tudi pri nas so gore tesno povezane z narodovo zgodovino, identiteto, veliko razdeljenostjo in simboli. Triglav je v grbu države, po novem ima praznik, ki ga ni izbralo ljudstvo ampak peščica … politikov, planinstvo pa (je)predstavlja(lo) eno najširših oblik prostovoljnega združevanja.
Toda prav zato je treba biti previden. Ko kdo začne govoriti o »naših gorah« in »naših pravilih«, velja vprašati, kdo vse naj bi iz tega »mi« ostal zunaj.
Planinska tradicija je namreč v svojem najboljšem delu vedno temeljila na drugačnih vrednotah: na sodelovanju, tovarištvu, pomoči, odprtosti in spoštovanju drugačnosti. Gora ne sprašuje po politični opredelitvi (na prireditvi v Kopru pa smo gledali može z našitki obrobljenega rdečega križa na zunanji strani?), veri, spolu ali narodnosti. V nevihti, na ferati ali v steni smo predvsem ljudje.
Morda je zato najmočnejši odgovor na vsakršno ideološko prisvajanje gora prav tisto, kar planinci že dolgo vemo: gore niso nikogaršnja last. So prostor skupne odgovornosti in skupne svobode. In ostati morajo odprte za vse.
