Glas, 2. julij 1975
V soboto se je tiho poslovil od nas starosta slovenskih planincev, alpinistov in gorskih reševalcev, nenadkriljiv zmagovalec severne triglavske stene, učitelj in vzornik mladega rodu alpinistov in gorskih reševalcev ter človek s kristalno čistim značajem in polno mero zdravega humorja Joža Čop z Jesenic. V 83. letu starosti je odšel človek, ki se je iz revnega bohinjskega fantiča razvil v železarja-valjavca, tovarni zvestega skoraj pol stoletja, in gornika, ki mu pri nas in na tujem težko najdeš enakega. Pogosto je delal tudi po 16 ur dnevno, da jo je v prostih sobotah in nedeljah lahko mahnil v tako priljubljene in drage mu gore. Sledovi Čopovih klinov in cepina se ne poznajo le v triglavski steni, v Julijcih in Karavankah. temveč tudi v francoskih, švicarskih. avstrijskih, italijanskih in celo albanskih gorah.
Joža Čop se je leta 1922 prvič povzpel na vrh Triglava prek severne stene. Njo je kasneje preplezal več kot tristokrat, v drugih slovenskih gorah pa začrtal še 25 prvenstvenih smeri. Že pred vojno je sanjal, da bi se povzpel na vrh triglavskega očaka po stebru sredi stene. Bal se je, da ga ne bi prehiteli tujci. Sanje so se mu uresničile, ko je bil star že 52 let. Od 26. do 30. junija leta 1945 je legendárni Joža preplezal mogočni steber skupaj s tovarišico Pavlo Jesih. Po njem imenovani steber je njegov najlepši spomenik, obenem pa zapovednik mlajšim, kako je treba ljubiti domače gore.
Čopov Joža je simbol slovenskega planinstva in njegova legenda. Slava mu. Obenem pa hvala za vse, kar je naredil za nas!
-jk
