Primorski dnevnik, 10. avgust 1974
V založbi združenj «Club alpino italiano» in «Touring club italiano» je že pred časom izšla knjižica žepnega formata «Alpi Giulie», ki jo je priredil znani italijanski alpinist Guido Buscaini. Že pred dvema mesecema je Buscaini priredil v dvorani Trgovskega združenja srečanje s tržaškimi planinci na katerem je predstavil ta svoj vodič, žal je naklada takoj pošla in danes jo je nemogoče najti na trgu. Pričakuje se ponatis. Mimogrede povedano je cena knjige zelo visoka (9.000 lir za nečlane klubov CAI). Treba je priznati, da je Buscaini s svojo ženo Silvio Meltzeltinovo (ki mu je pomagala pri vzponih, ogledih terena ter pri delu za mizo) opravil hvalevredno delo.
Knižica je, kot smo dejali žepnega formata, toda šteje skoraj 500 strani. V njej je strnjen opis Julijskih Alp od zahoda do vzhoda. Kot pravi avtor sam v uvodu, je opisal v popolnosti vse smeri, plezalne in druge, v Zahodnih Julijcih, medtem se je omejil na določeno izbiro smeri in vzponov v Vzhodnih Julijcih, to je v tistem delu tega enotnega gorovja z zemljepisnega in geološkega stališča, ki spada pod Jugoslavijo. Ko prebiramo ta bogat planinski vodič, ne moremo predvsem mimo dejstva, da je Buscami (ki je doma iz osrednje severne Italije) posvetil veliko pozornost imenoslovju v Julijskih Alpah, bodisi zahodnih, kakor tudi vzhodnih. V zahodnih Julijcih navaja imena vrhov v treh oblikah: italijanski, slovenski in nemški. Kratek primer: gora, ki je nad Ovčjo vasjo, Jof Fuart, je po svojem imenu starega furlanskega izvora. Slovenski pastirji, pravi Buscaini, so jo imenovali Višnja gora, kar se je pozneje skrčilo na Viš, Nemci pa so povzeli to slovensko ime ter imenovali goro Wischberg. V nekaj odstavkih Buscaini mojstrsko pove, da je Viš gora na meji dveh narodov, Italijanov (Furlanov) in Slovencev, a da so Nemci sprejeli imenoslovje, ki so ga našli pri domačinih. No teh primerov je mnogo.
Za vse gore, poti, vzpone so navedena imena tistih, ki so se prvi povzpeli nanje. Glede gora v Vzhodnih Julijcih, ki so pod Jugoslavijo, Buscaini navaja za področja, ki so bila pod Italijo med obema vojnama najprej slovensko ime, doda pa še italijansko. Za ostale dele Julijcev v Jugoslaviji pa navaja samo slovensko line. Priznati je treba, da je slovensko imenovanje pisano brez napak. Temu se ni čuditi, saj je Buscainiju pomagal pri tem delu znani slovenski planinec, Tržačan po rodu, Sandi Blažina, kateremu se v samem uvodu pisec zahvaljuje za sodelovanje, tako pri izbiri smeri in poti v Vzhodnih Julijcih, kakor tudi z jezikoslovnega stališča. Naše planince in ljubitelje gora bo seveda v prvi vrsti zanimal vodič kolikor nam prikazuje Vzhodne Julijce, kamor že po stari tradiciji najraje zahajajo. Kljub skrčenim navedbam pa dobi bralec dokaj dovršeno sliko o gorah, ki gredo od Mangarta preko Jalovca, Razorja, Škrlatice, tja do najveličastnejšega vrha vseh Julijcev, Triglava.
