Nekatere alpinistične zgodbe ostanejo zapisane v vodničkih, druge pa živijo predvsem v spominih ljudi. Med slednje sodi tudi zgodba Giuseppeja Bepija Murtasa, alpinista, ki je s prvo prosto solo ponovitvijo Diedra Cozzolino na Malem Mangartu Koritniškem ustvaril enega najzanimivejših, a dolgo časa manj znanih poglavij zgodovine Julijskih Alp.
Novi videoportret, ki ga je pripravil Cîl di Mont, gledalca popelje daleč onkraj samega vzpona. Pred njim se odpre življenje človeka, rojenega leta 1954 na Sardiniji, ki se je kot otrok preselil v Furlanijo in v Julijskih Alpah našel svoj pravi dom. Prav tam, pod stenami Mangarta, se je rodila navezanost na goro, ki ga spremlja vse življenje. Njegovo pripoved prežemajo spomini na alpinizem, prijateljstva, padce, vztrajnost in ljubezen do sveta, ki ga ni nikoli zares zapustil.
Ta navezanost je pred kratkim dobila tudi literarno obliko v knjigi Là dove nasce il silenzio (Tam, kjer nastane tišina). V njej Murtas ne pripoveduje zgolj o vzponih, ampak predvsem o posebnem odnosu do Mangarta, njegovih sten in ljudi, s katerimi je delil to izkušnjo. Knjiga govori o strasti do kraja, o prijateljstvu in o življenjski poti, ki jo je zaznamoval tudi hud nesrečni dogodek oktobra 1983, po katerem se je moral znova naučiti živeti in se vrniti v gore. Njegova pripoved ne idealizira nevarnosti in ne poveličuje solo plezanja, temveč iskreno govori o obsedenosti, sanjah, strahu in hvaležnosti.
Morda je prav zato vprašanje, ki ga je ob knjigi zastavil eden od predstaviteljev, tako zanimivo: kdo je pravzaprav (bil) Bepi Murtas? Človek brez dolgih seznamov prvenstvenih smeri in brez zvenečega imena v alpinističnih enciklopedijah, pa vendar avtor izjemnega vzpona in nosilec globokega razumevanja gora. Njegova zgodba dokazuje, da bistvo alpinizma pogosto ni zapisano v stopnjah težavnosti ali številu smeri, temveč v tistem, kar ostane človeku po vseh vzponih.
