Nepalski vrh Bahai Jar (6142 m) v dolini Rolwaling je za švicarskega alpinista Stephana Siegrista predstavljal dolgoletno zamisel. Že leta 2018 je skupaj z Jonasom Schildom raziskoval območje in poskušala sta najti nov prehod na malo obiskano goro, takrat pa je odprava zaradi zahtevnih razmer in okoliščin ostala nedokončana. V zapisu All’s Well That Ends Well je Siegrist opisal prav to prvo srečanje z goro, ki je tedaj ostala nedosežen cilj.
Osem let pozneje se je vrnil. Tokrat skupaj s Filippom Salo, Benjaminom Bosshardom in fotografom Christophom Detschmannom, pri čemer jim je uspelo uresničiti načrt po severozahodnem grebenu.
Odločilen trenutek je prišel 3. oktobra, ko so po številnih razpravah in dvomih zapustili bazni tabor. Poleg težkih nahrbtnikov so nosili tudi precej negotovosti. Filippo Sala in Benjamin Bosshard pred tem še nikoli nista stala nad 6000 metri, zato so vsi razmišljali o možnostih višinske bolezni in morebitnega umika z zahtevnega terena.
Prva noč na višini 4900 metrov ni bila obetavna. Sala je trpel zaradi glavobola, zato so skoraj odpisali misel na vrh. Toda prav tedaj je napetost v ekipi popustila. Ker so verjeli, da bo prihod nevihte kmalu zaključil sezono, so si zastavili preprostejši cilj: povzpeti se čim višje in se aklimatizirati brez pritiska na uspeh.
Kmalu jih je doletela še neprijetna ugotovitev. Med opremo je manjkal gorilnik. Rešitev je prinesel Christoph Detschmann, ki jim je manjkajoči kos opreme dostavil (kar) z brezpilotnikom. Dogodek, ki se je kasneje izkazal za ključnega za nadaljevanje vzpona.
Naslednjo noč so preživeli na 5250 metrih, kjer se je počutje presenetljivo izboljšalo. Zato so nadaljevali na severozahodni greben, najzahtevnejši del smeri. Tam se je prvič porodila misel, da bi vrh vendarle lahko dosegljiv.
Največji preizkus je sledil na 5700 metrih. To je bila višina, ki je nekateri člani odprave še nikoli niso dosegli, obenem pa je nova vremenska napoved napovedala hitro slabšanje razmer. Dvomi so se vrnili. Razmišljali so celo o umiku.
Po neprespani noči so ob četrti uri zjutraj krenili naprej. Nebo jim je bilo še vedno naklonjeno. Ko so dosegli zadnja pobočja, približno 300 višinskih metrov pod vrhom, je cilj prvič postal oprijemljivo blizu.
Ob 7.44 so stali na vrhu Bahai Jara.
Še posebej osupljiv je podatek, da so vrh dosegli zgolj šest dni po prihodu v bazni tabor. Zaradi bližajočega se vremena so se hitro spustili po t. i. japonski smeri, ki jo je leta 1985 prva preplezala ženska odprava. Ko so dosegli tabor na 4900 metrih, se je nebo že zaprlo, ob vrnitvi v bazni tabor pa je začelo snežiti.
Po (zapisanih) besedah alpinistov posebnost vzpona ni v tehničnih težavah ali ekstremnosti smeri. Prav nasprotno. Poseben je bil občutek, da jim je gora po dolgih letih čakanja tokrat dovolila varen prehod. Da so se vremensko okno, razmere, zdravje in sreča sestavili v redek trenutek popolnega ujemanja.
Za Siegrista tako vzpon ni pomenil le novega vrha, temveč tudi zaključek zgodbe, ki se je začela že leta 2018 pod isto goro. Takrat je Bahai Jar ostal nedosežen cilj. Leta 2026 pa se je severozahodni greben vendarle povezal v uspešen vzpon in na vrhu pustil občutek, da nekatere alpinistične zgodbe preprosto potrebujejo svoj čas.
