Med spuščanjem z gore Jongsang se je smrtno ponesrečil 24-letni novomeški alpinist Andrej Markovič – Nesrečo je v dnevniku opisal Andrejev soplezalec – Planinsko društvo Novo mesto bo danes pripravilo žalno slovesnost
Dolenjski list, 12. oktober 2000 – dlib.si
NOVO MESTO – Zgodilo se je v soboto ob 7. uri po nepalskem oziroma ob treh zjutraj po našem času. Med spuščanjem s 7305 m visokega južnega vrha gore Jongsang v pogorju Janak Himal se je novomeškemu alpinistu Andreju Markoviču izpulilo snežno sidro in zdrsnil je v globino. Zdrs je bil usoden. Njegovemu soplezalcu Urbanu Ažmanu je uspelo samemu spustiti se do tovarišev ob vznožju stene, Andreja pa so kasneje našli in pokopali na ledeniku pod usodno goro. Kaj se je tiste dni dogajalo na gori, je v svojem dnevniku opisal Andrejev soplezalec Urban Ažman.
Zapiski iz dnevnika Andrejevega soplezalca Urbana Ažmana
4. oktober
Z Andrejem sva po dveh dneh počivanja po aklimatizaciji spočita in odideva do ABC-ja že dan pred ostalimi. Varčujeva z močmi in do tabora prideva precej spočita.
5. oktober
Pripravljava se na odhod pod južno steno Jongsanga. Zjutraj se še pošteno najeva, nato pa po ledeniški moreni proti steni. Občasno naju jezijo težki nahrbtniki in velike količine hrane, ki sva jih vzela s sabo a apetit pod steno nama pove, da količine te niso pretirane. Zvečer se pogovarjava in kar ne moreva zaspati, alarm si nastaviva na polnoč.
6. oktober
Po eni uri spanja naju alarm vrže pokonci, skuhava si še liter čaja in ob po! dveh sva pod steno, vsak po liter pijače, polovico bikolorke, nekaj čokoladi in kamera. Minimalno opreme za vzpon v alpskem stilu. V spodnjem delu trd predelan sneg 60st. Pobočje s kratkimi strmejšimi odstavki, ves čas plezava nenavezana, napredujeva zelo hitro in ob svitu sva te na dveh petinah stene. Sonce je te navsezgodaj zelo močno, stena se nekoliko poloti (55 stopinj). Ko prideva do žleba, ki petje proti desni naju ves čas pesti padajoče kamenje, zato plezava tik ob desnem robu. Na vrhu sva zelo počasna, višina, Sonce in dehidracija. Ob petih sva na desnem vrhu Jongsanga. Poslikava in se pripraviva na sestop. Odideva proti levemu vrhu in po spominu iz slik sestopava po snežnem razu proti vznožju. Popolnoma se zmrači in očitno zaideva preveč proti levi. Naletiva na kombiniran teren in nekaj metrov še plezava vzvratno. Nato je skok le prestrm in odtočiva se za spust po vrvi. Na snežno sabljo se najprej spustim sam, ne da se mi vpenjati osmice, zato se spustim kar po rokah. Čakam pod skokom, nakar brez kakršnegakoli zvoka mimo mene prileti temna senca, ne morem verjeti, kličem v temno noč, brez odgovora. S čelno svetilko le težko zaznavam globino pod seboj, vendar mi je vse bolj jasno, kaj se je zgodilo – Andreju se je izpulila snežna sablja. Vem, da moram sestopiti, pod seboj opazujem bele krpe snega in se odločam za smer sestopa. Na skokih porabim vse vrvice, ki jih imam, trakove, paščke od cepinov, velur, ko plezam skalen skok, jn i zdrsne še cepin in na koncu plezam le še z enim cepinom brez paščka. Ko pridem na ledeno pobočje dvakrat zaspim in se komaj še ujamem na cepin. Plezam, med seraki in skalami, na koncu ne vem več ali sanjam ali je res. Opazim lučko spodaj na ledeniku, vendar še vedno ne vem kaj je res. Vmes na pobočju še nekajkrat zaspim, še skok čez zev in uležem se na ledenik. Pred seboj opazim lučko, najprej mislim, da je Andrej a proti meni prihaja Matic, prime me pod roko in me odpelje proti šotoru, ki sta si ga pod steno postavila z Blažem. Popolnoma dehidriranega me oskrbita in zavijeta v toplo spalko. Hvala vama prijatelja predvsem pa hvala Tebi, kajti moči v meni za tako preizkušnjo so bile daleč preskromne.
Urban Ažman
Alpinistična odprava Janak Himal 2000 je bila osrednja odprava slovenske planinske zveze. Odprava je štela 12 članov, med katerimi sta bila tudi novomeška alpinista Andrej Markovič, član alpinističnega odseka planinskega društva Novo mesto, in Jernej Breščak, ki je sicer član akademskega alpinističnega odseka v Ljubljani. Med več cilji odprave je bil tudi prvenstveni vzpon na goro Jongsang, ki sta ga opravila Andrej Markovič in Urban Ažman.
* Planinsko društvo Novo mesto bo danes (četrtek) ob 18. uri v galeriji Dolenjskega muzeja pripravilo žalno slovesnost v spomin na nesrečno preminulega člana društva Andreja Markoviča. Na slovesnost vabijo vse, ki so Andreja poznali, še posebej pa vse alpiniste, ki so kdaj z njim skupaj doživljali lepoto gora.
Andrej Markovič se je na odpravo Janak Himal pripravljal z dolgimi in zahtevnimi klasičnimi vzponi v domačih in francoskih Alpah. Pred odhodom v Nepal je preplezal severno steno Rakove Špice, kjer je švicarska smer ocenjena z oceno VII. V Franciji je z Urbanom Ažmanom preplezal 1000 m visoko ledeno smer v severni steni Aguille Verte (4100). V svoji 7-letni alpinistični karieri je doma in v tujini preplezal več kot 500 smeri, od tega 50 prvenstvenih. Pred štirimi leti je nabiral izkušnje v perujskih Andih, pred tremi leti se kot najobetavnejši slovenski alpinist udeležil tabora mednarodne alpinistične zveze v Tibetu, kjer je osvajal deviške vrhove pogorja Chola San, pred dvema letoma je preplezal prvenstveno smer v severni steni 8017 m visokega Daulagirija, lani pa je sodeloval v prvi dolenjski alpinistični odpravi v perujskih Andih.
I. V.
ANDREJU MARKOVIČU V SLOVO
Andrej je poznal svojo pot
Andrej Markovič se je goram nevede zapisal, še preden je dobro shodil. Ko je s starši popotoval po slovenskih planinah, jih je s planinskim klobučkom na glavi opazoval iz očetovega nahrbtnika. Kaj se je takrat motalo v njegovi glavici, je zares vedel samo Andrej, a očitno so se m u tiste slike zelo globoko vrezale v spomin. Posnetek iz tistih časov je velikokrat pokazal na začetku predavanj o svojih podvigih. Andrej ni dolgo zdržal na markiranih planinskih poteh, stene, ki jih sprva občudoval le od daleč, je hotel zgrabiti v roke, začutiti grobo mehkobo mrzle skale, in se s kot strunam i napetimi mišicami povzpeti na vrh. Pograbil je vrv za perilo in se zakadil v skale plezalnega vrtca v Luknji. Tedaj o plezanji ni vedel nič, a z njo je že bil zaznamovan za vse življenje. Kako neizmerno je ljubil gore in kako neizmerno si je želel na Vrh, najbolje vedo njegovi soplezalci Jure, Gric, Urban…
V gorah je vedno našel kaj novega, kar ga je neizmerno navdušilo. Letos je bilo to turno smučanje. Z naravnost otroškim navdušenjem je prijateljem pripovedoval jo svojih prvih resnejših spustih. Za vse kar je imel rad, je navdušil tudi Manco, ki je vse, kar ji je ponujal Andrej, sprejemala z veliko ljubeznijo, pa naj si bo to kolesarsko popotovanje ob morju ali Kolpi ali pa turna smuka pod triglavskim i stenami. Imel jo je rad, kot je imel rad gore, in na rokah bi jo nesel na najvišjo goro sveta.
O gorah je hotel tudi pisati, kot je pisal njegov vzornik Nejc Zaplotnik. Njegovo knjigo Pot je nosil s sabo kot biblijo. Pa saj je zanj to tudi bila. Andrejevi zapisi o neskončnem boju za Vrh in življenje na najbolj strmih stenah Himalaje in Andov so enostavni v svoji izjem ni pretresljivosti. Hojo na meji med življenjem in onostranstvom je opisoval tako enostavno, kot je vse to doživljal sam. Med branjem njegovih podlistkov v Dolenjskem listu je marsikdo spoznal, zakaj gre kdo na goro po najtežji poti in zakaj želi hoditi tam, kjer pred njim ni hodil še nihče. Tudi Andrej je imel svojo pot. Po njej je stopal naravnost, kot človek, ki natanko ve kaj hoče. Nič na svetu ga ni bi prepričalo, da ta pot ni prava in da bi morda skrenil z nje. Pot Nejca Zaplotnika se je končala v Himalaji, nedaleč od njegovega groba je svojo pot končal tudi Andrej.
Če se je na svojih alpinističnih začetkih Andrej v gore podajal dobesedno predrzno in ga je pred tragično usodo neštetokrat obvarovala le sreča, je z leti dozorel in postal previden. Vendar kot bi bilo človeku v življenju namenjeno le toliko in toliko sreče. Andrej je očitno porabil vso, med spuščanjem z vrha Jongsanga mu sreča ni več stala ob strani. Skopala mu je prezgodnji grob, tam, kjer je bil najraje, v objemu najvišjih gora, kjer bo za vedno poslušal pesem snežnih viharjev, ki se jih zdaj ne bo nikoli več bal.
IGOR VIDMAR
