Alpinistični razgledi 4/1980

VSEBINA

3    P kot polemika

5    Veliki pionirji alpinizma (IV. del)

7    Kaj je in kam sodi prosto plezanje v našem alpinizmu

12  Po premisleku

14  Pot razvoja

16  Piz Badile (IV. del)

17  Slovenski planinski film

19  Novi vzponi – Paklenica

20  Informacija o bosanskoher­cegovskem alpinizmu

21  Odprava v Fanske gore

23  Še drugi pogled v leto 1979

25  Cerro Torre v poldrugem dne­vu

26  Kamniško sedlo v februarju

P KOT POLEMIKA

Pri polemiki se bolj ali manj glasno prijateljsko prepričujeta vsaj dva človeka, od katerih sku­ša vsak prvi obdržati zadnjo be­sedo.
Nekako tako kaže naša debata o novostih v našem alpinizmu. Vsak skuša nekaj ugotoviti, dodati ali vsaj ponovno prvič poudariti že povedano in tako bolj ali manj prispevati k temu, da bi se stvari razčistile, in bi nam bilo čim bolj jasno tisto, kar je bi­stveno. Nikakor pa naša polemi­ka ne pomeni morebitnega obraču­navanja s poleni ali celo, da bi morda kdo koga oblajal in obgrizel, čeprav je bilo med dru­gimi predlagano tudi geslo o psih, ki lajajo, in o slovenskem alpinizmu, ki gre dalje (predlog kaže le to, da nam ne manjka energije).
Slovenski alpinizem gre torej čisto zares dalje. Seveda se spotoma učimo vsega, sem pa tja tu­di pravega načina, kako neko stvar povedati, ne da bi zvene­la preveč osebno. K sreči pa si nismo zadali nedosegljivega ci­lja, da bomo šli pri vsej stva­ri do konca. S tako obljubo se otepa in se zaradi nje stalno opravičuje tudi tako resen in svetovnoznan časnik, kot je na primer Teleks.
Alpinistični razgledi so nastali iz želje po tem, da bi bili slo­venski alpinisti kar najbolj na tekočem. Kaj kmalu pa se je pokazalo, da si imamo povedati še kaj več kot le novice. Tako so razmišljajoči in razčiščujoči polemični članki kmalu stopili na osrednje mesto.
Pravzaprav niti nismo tako zaspani, kot kaže včasih. Tako Alpinistični razgledi iz glasila komi­sije za alpinizem vedno bolj po­stajajo glasilo slovenskih alpi­nistov, zaenkrat še interno in razmnoženi s prostim delom in na tehnično zelo pomanjkljiv način. Prostovoljno delo vsekakor mora ostati, še posebno, ker tudi avtorji pišejo zastonj; želimo si le, da bi se ledenodobne razmno­ževalne tehnike spominjali le še kot hitro prebolele otroške bo­lezni .
Glede vsebine še vedno velja, da smo veseli pohval še bolj pa prispevkov.

France Malešič

ALPINISTIČNI RAZGLEDI številka 4, februar 1980, interno glasilo slovenskih alpinistov.
Prispevke pošiljajte na naslov Planinska zveza Slovenije, Komisija za alpinizem, Dvoržakova 9, 61000 Ljubljana.
Četrto številko so pripravili: Muhamed Gafič, Janko Humar, Mitja Jesenovec, Stane Klemenc, Franček Knez, Zvone Korenčan, Rok Kovač, Rado Krpač, France Malešič, Irena Markuš, Nada in Bine Mlač, Željko Perko, Franci Savenc, Iztok Tomazin, Jure Ulčar in Franci Vrankar.

NAŠE SLIKE

1. stran – NEVARNOSTI V GORAH – NAŠE KOLUMBOVO JAJCE. Njega dni so se učenjaki kregali, kako bi bilo mogoče jajce postaviti pokon­ci, ne da bi se prevrnilo. Zadevo je rešil Krištof Kolumb, ki je jajce postavil bolj trdo … Lahko se le še vprašano, kako se bomo lotili nevarnosti v gorah, da bo ravno prav?!
Avtor jajčaste razdelitve nevarnosti v gorah je Rado Krpač, dia­pozitive na to temo pa ima Slavko Šikonja iz alpinističnega od­seka PD Domžale.
2. stran – Paklenica – Aniča Kuk – skici novih smeri ALBATROS in EL CONDOR PASSA. Tekst je na strani 19, avtor pa je Iztok Tomazin.
27. stran – Zgornje skice predstavljajo GARDA VOZEL kot nadomestilo za zadrgo na vponko. Besedilo je na sosednji 26. strani. Avtor je Zvone Korenčan.
Srednja fotografija je iz Fanskih gor: 2 – Energija, 3 – Zindon,
spodnja fotografija: 7 – Čapdara (5200 m), Pik Promežutočniji (4810 m), 9 – Adamtaš (4700 m). Tekst avtorja Željka Perka je na strani 21.
28. stran – Grebenski zemljevid FANSKIH GOR, levo spodaj mali zemlje­vid z okoliškimi gorstvi. Avtor Željko Perko govori o tem področ­ju na strani 21.
Avtorja naslovnic v 2. in 3. številki sta Lidija Honzak in Janez Marinčič. Naveza se priporoča za predloge.

Današnji Alpinistični razgledi so doslej najslabše razmnoženi, čeprav je bilo za to porabljeno doslej največ časa. Zato so izpadli nekateri zelo zanimivi članki. Razmnoženi so na zasilnem stroju, kar je krivo tudi za zamudo naslednje številke, za katero je gradivo že dlje časa pripravljeno, upamo, da bomo to težavo z razumevanjem in pomočjo Pla­ninske zveze Slovenije lahko prebrodili.
Letna naročnina je 100 din oziroma 10 din za številko. V naslednjih Alpinističnih razgledih bodo objavljena točna navodila, vsi načelniki pa bodo prejeli skupne položnice za vse svoje člane, ki glasila ne prejemajo brezplačno. Vsi naj torej obveznosti poravnajo preko domačega AO, da ne bodo kapljali vsak zase.

Veliki pionirji alpinizma (4. del)

Bine Mlač

Paul Preuss (1886 – 1913)

Bilo je veliko nemško govorečih plezalcev, ki so neprestano zavrača­li uporabo klinov in to upravičeno, če sodimo po njihovih pomembnih uspehih. Med temi je bil predvsem Paul Preuss. Rodil se je leta l886 na Dunaju. Njegov oče je bil glasbeni profesor madžarskega rodu, ma­ti pa Francozinja. Prvič je bil v gorah z 11 leti. Potem ko je leta 1912 zapustil Dunaj in odšel študirat v München, je doktoriral iz fiziologije rastlin. Želel je nadaljevati s študijem izkustvene filo­zofije in postati profesor.
Preplezal je 1200 smeri oziroma dosegel 1200 vrhov. 300 od teh smeri je opravil sam, 150 vzponov je bilo prvenstvenih. Leta 1913 se je 27 let star ubil v Gosaukammu med plezanjem severnega grebena Nördlicher Manndlkogla; zadnjikrat so ga še videli na grebenu, deset dni kasneje so reševalci našli njegovo telo pod novozapadlim snegom ob vznožju stene.
Veliko plezalcev povezuje Preussa s tehničnim plezanjem, saj je danes veliko njegovih dolomitskih smeri dobesedno napikanih s klini, toda ti klini zagotovo niso bili zabiti med prvim vzponom, saj je Preuss vztrajno odklanjal uporabo klinov in vseh manevrov z vrvjo. V tem je videl nekakšen prestopek v plezalni etiki. Uporabo klinov je imel za nazadovanje v razvoju alpinizma. V času, ko so se plezalci oprijeli tehničnih pripomočkov, s katerimi so lažje premagovali »nemogoče« raztežaje, je Preuss podkrepil svoj način plezanja z množico fanta­stičnih solo vzponov. Največja senzacija je bil njegov nenavadni pr­vi vzpon po vzhodni steni Campanille Basso, 29. julija 1911. Smer so imeli za eno najtežjih in žal je bila ta ocena potrjena s smrtjo Pina Prattija, ki je poskušal opraviti prvo ponovitev, na katero je smer čakala 17 let!

S takimi dejanji kot so njegove smeri, ki jih je preplezal brez kli­nov, je s svojimi sposobnostmi kazal osupljiv pogum in obenem samo­zavest. V neverjetno izpostavljeni Campanille Basso ni uporabil niti vrvi za najnujnejše varovanje. V tej sezoni je s Paulom Rellyjem pre­plezal zanimivo 1000-metrsko severovzhodno steno Crozzon di Brenta. V istem letu sta nato Preuss in Relly obiskala tudi Tri Cine. Prese­netila sta »prebivalce« koče Drei Zinnen s plezanjem po severni ste­ni Male Cine (Cima Piccola). Plezala sta Fehrmannovo kaminsko smer in od odhoda pa vse do prihoda v kočo je minilo samo 8 ur. Naslednji dan, 6. septembra sta ob 15.30 uri zapustila koče in se zapodila v severovzhodno steno Cime Piccolissime (ocena V). Plezalca sta never­jetno hitro napredovala, enkrat po eni in drugič po drugi strani ka­mina, ki seka to steno. Preuss je briljantno vodil preko previsne stene. Svojo težo je zaupal najmanjšim oprimkom, Slučajno sta vstopila v kamin (sedaj imenovan »Preussova poč«) in na vrh »priplavala« v manj kot eni uri. Sestopila sta, ne da bi uporabila klin ali vrv za direktno pomoč in varovanje. Preuss je vedno govoril, da mora al­pinist znati plezati navzgor ali navzdol brez pomoči klinov. Njego­vi podvigi so bili tudi solo prečenje Sassolunga, Cinque Dita in Sassolevante v enem dnevu.

Dr. Günter Freiherr von Saar je velikokrat opazoval Preussa med ple­zanjem: »Bilo je čudovito opazovati, kako je premagoval težke plezalne pre­dele; kako je sistematično napredoval meter za metrom. Poskušal je vse mogoče, vendar se je vedno umaknil, če je bil preutrujen ali če se ni počutil dovolj varnega. Ves čas pa je z neverjetno natančnost­jo lovil ravnotežje s svojim vitkim, lepo razvitim telesom.«

Preussov seznam vzponov je tako dolg, da ga je težko v celoti nave­sti. Čeprav ga imajo nekateri predvsem za skalnega plezalca, je opra­vil precej težavnih lednih vzponov v Ortlerju, v letu 1912 pa si je po srečanju, z Eckehsteinom izpopolnil ledno tehniko in obiskal Zahod­ne Alpe. Njegov podvig je dovolj vreden objave. 20. julija 1913 je z Ugom di Vallepianno preplezal južni greben in vzhodno steno Pointe Gamba v Aiguille Noire v Peuterreyu in 27. julija dolg in zanimiv greben Punte Innominate. Opravil je prvi dostop in smučarski spust z Gran Paradisa in prvi zimski vzpon na Monte Roso. Imel je v načrtu prečenje celotnega Peutereyskega grebena, kar je bilo opravljeno še­le leta 1935. Le on je bil zmožen prikazati celotno in edinstveno zbližanje z gorništvom.
Za nas je težko, da bi ga oponašali ali da bi celo izjavljali, da je bodočnost razvoja njegov alpinizem. Vedno je plezal tako, da je živ­ljenje viselo na nitki in je vse počel na robu padca. Šele čas bo pokazal in razodel razumnost Preussove trditve, da tehnični pripo­močki, kadar so nekontrolirani, vodijo k omalovaževanju čiste alpini­stične veščine. V sedanjem plezalskem svetu se spet čuti težnja ki vodi k stilu Paula Preussa.

Preussove podvige je čudovito opisal že omenjeni dr. Günter Freiherr von Saar v članku, ki ga je objavil v Alpine Journalu: Če upoštevamo, kako važna je etična stran, se lahko veliko naučimo. Preuss začne z osnovnim načelom, da mora vsak plezalec, posebno tisti, ki se zavzema za čistost in za enostavnost v plezanju, poznati mejo med željami po uveljavljanju in svojo sposobnostjo. Naj ne po­skuša ničesar takega, česar ne bo zmožen izvesti. Iz tega osnovnega načela je razvil še šest napotkov:
1. Ne bodimo samo enakovredni podvigu, ki ga želimo izvesti, temveč bodimo več kot enakovredni.
2. Merilo težavnosti, ki jo želimo varno premagati med sestopom in za katero smo prepričani, da jo bomo zmogli tudi v resnici, pome­ni mejo, ki smo jo zmožni tudi preplezati.
3. Uporaba tehnike je edino opravičljiva, če nam grozi nenadna nevarnost.
4. »Mauerhaken« (neke vrste klin) je zasilna pomoč in ni osnova plezalnega sistema.
5. Vrv uporabljajmo samo v primeru, ko si želimo olajšati zadrego, vendar ne mislimo kot nekateri, da bomo z njo zmogli izsiliti vsak vzpon.
6. Osnova za največjo varnost ni v tem, da krčevito uporabljano že­ljo po varnosti z uporabo primerne pomoči, temveč da je varnost predvsem rezultat, ki ga dosežemo s tem, da vemo, česa smo zmož­ni in kaj si želimo doseči.
Ta načela in napotki so začeli izredno živahno razpravo. Prav goto­vo pa je, da se je Preuss predvsem spraševal o čistosti stila. Do­kazoval je, česa je plezalec zmožen in obenem kakšne želje lahko ima. S tem je prodrl v smisel gorniške morale, poglobil se je v skrivne misli in čustva alpinista. Zaradi teh njegovih misli bo vedno ostal v našem spominu.

Preussove dosežke so potrdili njegovi veliki sodobniki, Dülfer in Piaz, kasneje pa še Welzenbach, Cassin in Heckmair. Vsi so o njem govorili z velikim spoštovanjem, čeprav so uporabljali tehniko, ki jo je Preuss zaničeval. Domenico Rudatis je v knjigi »Sesto Grado« (Šesta stopnja) zapisal: »Preuss je resnični gorski vitez – naziv, ki ga sicer ne more nositi nihče.« Dülfer, Herzog in drugi, ki so bili podobno kot Preuss v tistem času vodilni plezalci v velikih stenah, so se podajali v neverjetno strme stene, toda ti plezalci so bili še bolj ambiciozni, saj so se spogledovali s smermi, ki so bile daljše še za nekaj sto metrov, kot pa si jih je izbral Preuss. V teh veli­kih stenah ni bilo časa, da bi se prosto spoprijemali z »mogočimi« predeli. Poleg tega je v tako dolgih in izpostavljenih smereh nemogo­če najti samo logične prehode, kot se to večinoma dogaja v krajših smereh, kjer nas vodi oblikovanost skale, tako da lahko prosto ple­zamo, ne da bi uporabljali kline in vrv.

Kaj je in kam sodi prosto plezanje v našem alpinizmu

Iztok Tomazin

V vsaki plezalni tehniki, učbeniku alpinistične šole in podobni lite­raturi piše, kaj je prosto plezanje. Ena prvih stvari, s katero se­znanjamo začetnike v alpinizmu, je ravno pojem prostega plezanja. Zato mi je težko razumljivo, čemu takšne nejasnosti pri razumevanju definicije in vloge prostega plezanja ter pojava tako imenovanega skrajno težavnega prostega plezanja v zadnjem času.

Kaj je prosto plezanje
Naj na kratko ponovim že znana dejstva: prosto plezanje je tisto, pri katerem plezalec za napredovanje (vzpenjanje ali sestopanje) v skali oziroma steni uporablja le svojo moč, znanje in naravne razčlembe (stope, oprimke, poči itd.) ali trenje, ki mu ga nudi skala. Vse vrste umetnih pripomočkov, na primer kline, zagozde, bonge, zatiče, kaveljčke itd. pa uporablja samo za varovanje, nikakor pa ne za napredovanje. Tudi počivanje oziroma visenje v klinih, stopanje ali prijemanje za kline, vrvni potegi in podobno sodijo k tehničnemu, ne pa k prostemu plezanju. Izvzeto je seveda morebitno visenje varujočega plezalca na slabih stojiščih, ker to ne služi neposredno napredovanju plezajočega.
Načelno se prosto plezanje na primer druge ali pa šeste in sedme stopnje prav nič ne razlikuje. Pleza se prosto, razlika je le kako­vostne narave – drugačna je telesna in duševna obremenitev, nevar­nost, strmina, izpostavljenost itd. Tega preprostega dejstva pa ne­kateri še niso ali pa nočejo dojeti. Po prvih prostih ponovitvah so nekateri naši znani alpinisti spraševali, ali je bistvo našega pro­stega plezanja oziroma prostih ponovitev v tem, da ne uporabljamo varovanja, da vrvi ne vpenjamo v kline ali da se za kline samo prije­mljemo, ne uporabljamo pa lestvic in podobno. Kako nesmiselna vprašanja!
Načini, kakovost in količina varovanja ne določajo ali je plezanje prosto ali pa ne. Varovanje je pri prostem in tehničnem plezanju na­čeloma enako. »Klinofobija« in prosto plezanje nista neposredno povezana. Upam si celo trditi, da pri zahtevnih prostih ponovitvah upo­rabljamo boljše ali vsaj tako dobro varovanje, vpenjamo več klinov in delamo boljša stojišča kot pri večini drugih vzponov, čeprav tudi pri njih ne zanemarjamo varnosti. Samo tisti, ki je že plezal skraj­no težka mesta v steni, na meji padca ali blizu nje, se zaveda, kako pomembno je dobro varovanje. Razumljivo pa je, da novejše gibanje prostega plezanja teži k temu, da bi v čim večji meri uporabljali take pripomočke za varovanje, ki ne poškodujejo skale. To so zlasti vse vrste zatičev, roglji in druge skalne oblice. Sredstva, ki zahtevajo uporabo kladiva (klini, zagozde itd.) naj se uporabljajo le tam, kjer brez njih ne gre.
Ocenjevanje pri prostih ponovitvah: zaenkrat so v evropskih stenah ocene od I do VII, lestvica, pa odprta navzgor. Te ocene se uporabljajo SAMO za prosto preplezana mesta oziroma smeri. Za tehnično pleza­nje pa so ocene od A1 do A4. Na prvi pogled zelo preprosto, toda v našem alpinizmu so glede tega še mnoge nejasnosti, nedoslednosti in napačna tolmačenja. Še vedno mnogi skušajo iskati kompromise ali pa se ne zavedajo ostre meje med prostim in tehničnim plezanjem. Znanih je mnogo primerov, kjer plezalci plezajo neko smer ali raztežaj pro­sto, na primer do stopnje V+, kar je težje pa preplezajo tehnično, raztežaj pa potem ocenijo na primer s VI ali VI, A1. Do tega nimajo pravice. Ocena mora biti resnični prikaz težavnosti, ki so bile premagane posebej v prostem in posebej v tehničnem plezanju. Potrebno je pač tudi nekaj poštenosti – ocenimo to, kar smo plezali prosto, ne pa to, kar mislimo, da se lahko prepleza prosto. Zlasti to velja za prvenstvene vzpone, kjer je precej težje doseči na primer VI. stop­njo v prostem plezanju kot v neki drugi smeri, kjer so klini za va­rovanje že zabiti in so znane tudi približne težave in potek smeri.

Razumljivo je, da se pri prostih ponovitvah nekdaj tehničnih ali de­loma tehničnih smeri lahko ocena precej zviša. Primer: namesto stare ocene VI, A2 je nova ocena na primer VI itd. To pa ni pravilo. V ne­kaj primerih iz naših sten se je že izkazalo, da je neka smer oce­njena na primer s VI, A1 in podobno, v prostem plezanju celo lažja, na primer VI-, kar samo dokazuje nestvarnost prvotne ocene. Ocene pri prostih ponovitvah niso razred zase, niso močno znižane, kot do­mnevajo nekateri. Res da so nekoliko poostrene, v nižjih smereh bolj, v višjih manj, vendar ne odstopajo od težavne lestvice UIAA. VI. stopnja pri prosti ponovitvi je približno enaka VI. stopnji v pravih klasičnih prostih »šesticah«. Vsako realno ocenjevanje mora težiti k čim večji objektivnosti, še posebej važna je primerjava, težavnosti med različnimi smermi. Kot pri vsakem ocenjevanju pa so tudi pri prostih ponovitvah možne osebne razlike, pogojene zlasti z razpolože­njem in treniranostjo. Vsak izkušen in preudaren alpinist se lahko zaveda, da je osnovni namen ocenjevanja težavnosti smeri ali posa­meznih detajlov v čimbolj objektivnem prikazu težav, primerjalnost pa je osnovna metoda in značilnost. Žal so danes še pogosti primeri odklonov na tem področju, deloma v smislu pretiravanja z višino oce­ne, predvsem pa (zaenkrat) neutemeljenega zniževanja ocen.
Pojem proste ponovitve: prosta ponovitev je vsak vzpon v katerikoli smeri, če je bil opravljen v prostem plezanju. Prosta ponovitev je absolutni pojem – neko smer lahko preplezamo samo prosto ali samo kombinirano (s prostim in tehničnim plezanjem). Tretje možnosti ni. Pri prostem plezanju ni kompromisov, ne moremo zamižati na eno oko in spregledati kakšen uporabljen klin in podobno. Za boljšo ponazoritev navajam oster, a značilen primer: če plezamo na primer 1000 metrov visoko smer in se med plezanjem na kakem težkem mestu enkrat primemo za klin in potegnemo navzgor (uporabimo ga za napre­dovanje), potem to ni več prosta ponovitev. Tak vzpon lahko označimo kot poskus proste ponovitve z uporabo tehnike na enem, dveh ali več mestih – kolikorkrat smo jo pač uporabili.
Prva prosta ponovitev: to je v stilu prostega plezanja opravljen prvi vzpon po neki smeri, ki je bila do tega vzpona plezana pretežno ali vsaj z delno uporabo tehnike, to je tehničnih pripomočkov za napre­dovanje. Pri naslednjih prostih vzponih gre potem za drugo, tretjo itd. prosto ponovitev.
Kljub navidez zelo strogim zahtevam pa pri prostem plezanju ne gre za uveljavljanje dogmatičnih pravil ali nekakšno plezalsko puritan­stvo (strogost ali prenapetost), pač pa le za dosledno razumevanje in izvajanje točno opredeljenega pomena in smisla izraza prosto plezanje.
Prosto plezanje težkih smeri je tudi preizkus poštenosti in samodi­scipline. V steni plezalca navadno nihče ne vidi, ali res pleza po­polnoma prosto, zato mora biti pošten in iskren do sebe in do dru­gih. Ni sramota na težkem mestu uporabiti klin za napredovanje, če je mesto pretežko za trenutne sposobnosti plezalca. Lahko pride dru­gič, ko je bolje razpoložen in treniran, ali pa se zadovolji z dej­stvom, da nečesa ni zmogel. Sramotno pa je uporabiti tehniko, na pri­mer prijemati se za kline in se potem zlagati, da smo smer zmogli v prostem plezanju. Omenjena poštenost, lahko jo imenujemo tudi plezalski »fair play«, je zelo važna sestavina prostega plezanja. Pravi alpinist mora imeti izoblikovale določene moralne nazore in norme, ki izhajajo iz morale alpinizma in zajemajo celotno alpinistično de­javnost, torej tudi prosto plezanje. Vsak alpinist se zaveda, kako velika je razlika med prostim in tehničnim plezanjem nekega mesta. Primer: če plezamo nek previs ali streho z lestvicami ali s potego­vanjem (prijemanjem) za kline, gre ob dobrih klinih razmeroma za lagod­no telovadbo, ki jo zmore tudi manj izkušen ali slabše pripravljen plezalec. Lahko pa je isti previs ali streha v prostem plezanju skraj­no težaven, lahko zahteva od najboljšega ali odlično pripravljenega vrhunskega plezalca vse njegovo znanje in moči, ali pa je mesto celo nepreplezljivo v prostem plezanju.

Kam sodi prosto plezanje v našem alpinizmu
Prosto plezanje, proste ponovitve nekdaj tehničnih smeri in vsa dru­ga dejavnost v zvezi z njimi (priprave in podobno) sodi in mora sodi­ti v alpinizem. Zaenkrat pri nas še ne moremo govoriti o razvitem gibanju prostega, plezanja kot ga že imajo v mnogih drugih državah, vendar zanimanje in tovrstna dejavnost naraščata. Že sedaj moramo pa­ziti, da se ne bo naše prosto plezanje izrodilo v plezalstvo – spe­cializirano obliko športne dejavnosti, ki je osamosvojena, izolira­na od alpinizma, in jo z njim povezuje le še ena osnovnih dejavnosti – plezanje. Dobro vemo, da se je po svetu to že dogajalo in se še do­gaja. Značilni primeri so skalolazenje v Sovjetski zvezi, plezanje po balvanih (bouldering) v ZDA, plezanje v peščenjaku na Češkem in v Vzhodni Nemčiji itd. Položaj teh dejavnosti je danes jasen in uradno priznan: plezalci, ki se ukvarjajo na primer samo s skalolazenjem ali na primer samo s plezanjem v balvanih NISO alpinisti, njihova ozko usmerjena dejavnost ni alpinizem. To je zelo pomembno dejstvo in do­bro se ga morajo zavedati tisti, ki se intenzivno ukvarjajo s pros­tim plezanjem, kot tudi tisti, kateri bi radi to dejavnost kritizira­li.
Povsem nekaj drugega pa je poglobljeno ukvarjanje s prostim pleza­njem v okviru alpinizma oziroma alpinistična dejavnost, ki je kvali­tetno in kvantitetno obogatena s prostim plezanjem. In ravno za to si prizadevamo. Nekateri pa si naša prizadevanja napačno razlagajo in nam očitajo, da uhajamo v plezalstvo, da se odmikamo od alpiniz­ma. Kaj je slabega v tem, če se hočemo do skrajnosti preizkusiti v stenah, gorah tudi s prostim plezanjem, solo vzponi itd. To predstav­lja le najbolj izstopajoči del naše alpinistične dejavnosti. Ta dejavnost pa zajemo, prav vse: od turnih smukov, vzgojnega dela, oprav­ljanja zimskih, lednih in kombiniranih vzponov, pa do čisto »navadnih« užitkarskih potepanj po gorskem svetu. Plezanje po balvanih, zi­dovih in krajših stenicah predstavlja, le skromen del v naši alpini­stični dejavnosti. Ni nam samo sebi namen, pač pa predvsem priprava za zahtevnejše vzpone v gorah, ne glede na to ali gre za tehnično smer ali za prosto ponovitev.
Za boljšo ponazoritev navajam primer: dve navezi preplezata dolgo, težko smer v Julijcih, na primer Čopov steber. Prva naveza ga preple­za v »normalnem stilu«, to je tako, da v najtežjih raztežajih upo­rablja lestvice ali se prijemlje za kline. Vsak se bo strinjal, da je vzpon te naveze res alpinistični dosežek, ki je lahko v čast vsa­kemu alpinistu. Druga naveza pa prepleza isto smer popolnoma prosto. In sedaj vprašanje: je njen vzpon tudi alpinistični dosežek ali pa je zaradi čistega prostega plezanja po tem vzponu sama smer (na pri­mer že omenjeni Čopov steber) zdrknila na nivo golega plezalskega problema, balvana oziroma, gužve, kot menda nekateri zaničljivo imenu­jejo balvane. Je vzpon, opravljen s prostim plezanjem alpinistično manjvreden? Vprašanje je otročje lahko in kdor vsaj malo pozna al­pinizem, si bo odgovoril: preplezati neko smer prosto namesto teh­nično, je vsekakor pomembnejši alpinistični in plezalski dosežek, kvalitetno je zahtevnejši, saj zahteva večje telesne in duševne napo­re, boljšo pripravljenost itd.
To vprašanje nas postavi v območje vrednotenja alpinističnih dosež­kov in obenem postavlja nova vprašanja. Med njimi je eno najvažnej­ših in najbolj perečih: »Ali je kakovost alpinistične dejavnosti, zlasti plezanja lahko splošno merilo v alpinizmu? Ali lahko alpini­sta vrednotimo predvsem ali samo po tem, kako težke smeri pleza? Ali jo alpinist, ki lahko pleza VI. in VII. stopnjo zaradi svojih več­jih sposobnosti več vreden in bolj pravi alpinist od tistega, ki mu sposobnosti, zdravje in podobno dovoljujejo plezanje največ V, stop­nje?« Mislim, da je odgovor kratek, jasen in utemeljen: »Ne.« Pri presojanju človeka kot alpinista je najvažnejši njegov odnos do go­ra – koliko mu gore pomenijo, koliko zna živeti z njimi in zanje. Vse ostalo, tudi kakovost njegovih plezalskih in drugih sposobnosti na lik-alpinista vsekakor tudi vpliva, vendar je ta vpliv drugotnega po­mena. Tega se moramo zavedati tako »ekstremisti« kot tudi pohlevnejši alpinisti. Obsojanja vredno je zaničevanje manj sposobnih alpini­stov, »šodrovcev«. Ko jih ocenjujemo in cenimo kot alpiniste ali nealpiniste, se vprašajmo najprej po vrlinah in lastnostih, ki so bi­stvene v alpinizmu, šele nato jih ocenjujmo s stališča plezalnih in drugih sposobnosti.

Ob rastočem zanimanju za prosto plezanje in druge novejše pojave v našem alpinizmu obstaja možnost, da bi se nekatere oblike začele iz­dvajati oziroma osamosvajati od alpinizma. Alpinisti kot posamezniki in naša alpinistična organizacija kot celota si moramo prizadevati, da do tega ne pride. Kakršnekoli specializirane oblike plezanja, na primer skalolazenje ali plezanje po balvanih, skratka plezalstvo, ne smejo postati same sebi namen, saj je njihovo mesto v alpinizmu. Bo­do naj le drobec v pestrem mozaiku alpinizma. Verjamem, da se lahko vsaj nekaj časa vztraja pri alpinistični dejavnosti tudi ob primarni vzpodbudi dejavnikov, ki nimajo dosti zveze s »klasičnimi« nagibi pravega gorništva. Na primer izrojene pustolovstvo, ekshibicionizem, častihlepje, ostro izraženi športni nagibi in podobno. Vsak alpinist, ki razmišlja o svojem početju, si lahko z nekaj iskrenosti seveda, pride na čisto, ali je res pravi alpinist (»z dušo in telesom« so rekli včasih), ali pa je le omejen plezalec ali zapečkar, ki mu ska­la, stene in gore pomenijo le predmet plezalske dejavnosti in zado­voljevanja športnih in podobnih motivov, alpinizem pa mu pomeni le »dobro druščino« za razpravljanje o svojih naj-naj-dosežkih, za popi­vanje ali kaj podobnega.
V zadnjem času se pojavljajo tudi razne »modne muhe«. Vsesplošno »frajerstvo« zajema vse od trakov v laseh namesto čelad, pa do huj­ših oblik kot so pomanjkanje previdnosti, zanemarjanje varnosti, pre­cenjevanje zmogljivosti, zaničljiv odnos do lažjih smeri in podobno. Ti pojavi nimajo mesta ne v alpinizmu ne v prostem plezanju. Naša vzgojna alpinistična dejavnost jih bo morala v prihodnje bolj ener­gično zatirati. Toda najprej moramo stvari postaviti na pravo mesto. Pričujoči članek poskuša to na primeru prostega plezanja.
O smislu poglobljenega ukvarjanja s prostim plezanjem je morda celo odveč razpravljati. Če lahko govorimo o etiki (teoriji) in alpinistič­ni morali (praksi), potom ima v njej pomembno mesto človekov odnos do gora, zlasti pa način prisvajanja gorskega sveta oziroma alpinistove dejavnosti v gorah in drugod. Pri neposrednem soočanju člove­ka z goro (steno), to je pri plezanju, je najbolj pošteno in moral­no utemeljeno prosto plezanje – ko je plezalec vezan predvsem ali pa same na svoje telesne in duševne zmogljivosti. Vsakršna uporaba teh­ničnih pripomočkov zlasti za napredovanje, vsaj nekoliko razvrednoti vsak vzpon, saj ga olajšuje, včasih celo bistveno. Razmerje človek – gora ali plezalec – stena se pomembno spremeni v človekovo korist. Kar je v najbolj naravni obliki gibanja v skali – prostem plezanju nemogoče ali zelo težko dosegljivo, postane z uporabo tehnike mogoče, vendar za določeno ceno. Nekaterimi se zdi ta cena nepomembna, nekak­šna lepotna napaka, drugi pa se je zavedamo.
Na koncu pa še nasvet vsem, ki imajo namen kritizirati pojave v na­šem alpinizmu (tudi prosto – plezanje): »Preden hočem neko stvar kri­tizirati, jo moram dodobra spoznati. Torej moram kot pravi alpinist odlično poznati alpinizem. Moram pa se tudi vprašati, zakaj bom kri­tiziral – zaradi osebnih pobud, nesimpatičnosti določenega pojava, nerazumevanja itd. ali pa zaradi nečesa drugega. In če gre za nekaj drugega, se lahko zberem, razmislim in napišem kritiko, po možnosti konstruktivno.«

Po premisleku

Janko Humar

V prvih številkah Alpinističnih razgledov smo lahko prebrali tri članke, ki imajo precej skupnih točk. V vseh je zaslediti obsodbo, nekaj kar diši po dobrih starih časih (ki jih nikoli ni bilo), ne­poznavanje problema (kar se za ljudi z dolgoletnim alpinističnim sta­žem res ne spodobi) ali pa namensko prikazovanje samo ene plati (kar pa je iz istega vzroka še slabše). Nobeden od piscev se ne more več šteti med mlado generacijo in mogoče je vzrok v tem. Staranje pač prinaša svoje probleme, kot so strah pred novim, odklanjanje, pa vedno večja pozabljivost (tista pesmica o dobrih starih časih, sicer težkih a polnih brezmadežnega idealizma je zame dokaz za to) in prepričanje v svoj edini lastni prav, ki samo s tem, da temelji na izkušnjah, še ni dovolj upravičen. Nepoučen človek, ki bi te tri članke prebral, bi bil prepričan, da je prišla s tistega boržujskega zahoda strašna nevarnost, ki je v temeljih pretresla naš alpinizem; ki grozi, da bo uničila vse naše ideje, stoletno delo naših prednikov, ki grozi, da bo vse razvrednotila – naš alpinizem naj bi bil v zadnjih krčih svo­jega obstoja. Ne vem, mogoče se res ne zavedam krvave resnosti nastalega problema, zato pa bi rad dodal nekaj svojih misli, da bi mi po­tem mogoče le kdo razložil, da je zadnji čas, da pridem k sebi in pomagam reševati, kar se še rešiti da. Torej: gužve, gneče, ne vem od kod tile izrazi, mislim pa, da označujejo plezanje po balvanih. Ne vem, mogoče si malo otročje predstavljam stvar, mogoče je pa tuidi res, da je nekje v veliki deželi Ameriki še ena bolj majhna deželica, kjer ni nobene »konkretne« stene pač pa množica balvanov. In potem pride nekaj Američanov na idejo, da bi to lahko lezli, potem pa plezajo in padajo in spet plezajo, pošljejo nekaj sličic v alpinistične revije, se dvigujejo na enem prstu ene roke in nalete na strašen od­mev – pri nas. In potem se med tistimi milioni Američanov, ki jih je toliko, da si lahko privoščijo skakanje s padalom z vrha »El Capa« ali pa sprehod po Luni, najde eden, ki izjavi, da je njegov balvan trikrat težje zlesti, kot priti na Everest, pa je nenadoma ves alpi­nizem ob ugled. Torej smrt gnečam in gužvam! Ob tem pa se nihče ne spomni peščenjakovih stolpov, ki v svojem bistvu niso nič drugega ka­kor malo večji balvani, pa tudi v načinu plezanja in težavnosti, ni bistvenih razlik. Glejmo vendar stvari v okviru razmer, ki jih pogo­jujejo. Res ne razumem zakaj pri nas tak preplah. Če sam lezem po skalcah blizu hiše, je to zame samo dejstvo, da bom odšel v stene bolje pripravljen. Bodimo konkretni, pokažite mi nekoga, ki vidi v naši enkratni alpski deželi smisel alpinizma v lezenju po balvanih. Potem bomo lahko govorili naprej, dotlej pa mislim, da je čisto brez potrebe izgubljati čas, živce in besede ob gužvah in gnečah, ob strahovih, ki jih ni.

Prosto plezanje pa bi lahko bila povsem druga stvar. Pollak vse to posplošuje na gužve; je pa verjetno velika razlika med plezanjem nekaj metrskega balvana (ali peščenjakovega stolpa) in prostim pleza­njem 1000-metrske stene. In tudi tisti moralnoetični vidik, stik z naravo, na katerega se naš alpinizem sklicuje (in za katerega nam ni­hče ne daje pravice, da ga popolnoma odrekamo balvanom in peščenim stolpom), je pri tem ob zmanjšani uporabi tehničnih sredstev (čeprav o popolni doslednosti pri pojmu »by fair means« oziroma »s poštenimi sredstvi« res ne morem govoriti) kvečjemu pristnejši. Kaj smo mi, sedanja generacija, krivi, da smo rojeni v času, ko ni več tako izra­zitih problemov, kot so bila nekoč ostenja nad Tamarjem, Čopov ste­ber, Sfinga ali pa Steber Dedca. Seveda obstaja še vedno neskončno število manjših problemov, toda neke resne, lepe, dolge, predvsem pa naravne prvenstvene, smeri pri nas poleti skorajda ni več mogoče zle­sti (v Sloveniji), če pa bomo silili vedno bolj v detajle in izsilje­vali nenaravne smeri, bomo počasi res prešli na balvansko plezanje, čas zahteva svoje, razvoj gre naprej. Zimski alpinizem ima sicer še vse možnosti, poleti pa je tudi treba nekaj najti; nimamo vsi dovolj sredstev, da bi si privoščili Centralne Alpe, ali pa še kaj več, ka­darkoli bi hoteli. Imamo klasično, letno, ledno, zimsko, tehnično plezanje, himalajske vzpone; zakaj ne bi imeli še prostega plezanja tam, kjer bi si to lahko privoščili. Mislim, da bi bila to veliko prej obogatitev našega alpinizma, kot pa njegovo razvrednotenje. Prosto plezanje, plezanje na robu osebnih zmogljivosti, je s stališča ideje alpinizma ravno tako upravičeno kot pa na primer plezanje v skrajnih razmerah v zimski steni, pa prav nič bolj nevarno. Ob pra­vilnem ravnanju, seveda. Če tisk dela iz prostega plezanja cirkus, ga še ne delajo plezalci. Če pa se pojavlja napačen odnos do stvari, smo za to krivi vsi, ker je ne znamo pravilno predstaviti in presta­viti v naše okvirje. Dokončni NE ne bo ničesar rešil in bo kvečjemu dosegel nasprotno, kajti prosto plezanje JE nekaj novega.

Druga stvar, o kateri bi rad spregovoril, je oprema. Plezanje v krat­kih hlačah in brez čelade, taki primeri so zmeraj bili in bodo. Če­prav v določenih primerih res niso tako strašno nevarni, lahko pa nevarni postanejo in posledice bi lahko bile prehude, da bi se spla­čalo to stvar opravičevati. Druga stvar pa so copati. V neko visoko alpsko steno, kjer obstaja možnost, da bo sneg in se vreme lahko hi­tro preobrne, gotovo nihče, ki ima zdravo pamet, ne bo šel brez čev­ljev. Pa vzemimo za primer Paklenico. Vsi več ali manj poznano ta os­tenja, skalo in razmere in ne vem, zakaj ne bi v nekajdnevnem bivanju tam doli raje tvegal, da uničim copate kot pa čevlje, ki so mnogo več vredne. Skala, tam omogoča plezanje na trenje in človek ima v copatih veliko boljši občutek (za stop, ne samo za počutje) kot v čevljih. Boljši občutek pa je faktor večje varnosti. Druga stvar glede opreme pa so še vedno v veliki meri sredstva posameznika. Cic je pred tridesetimi leti preplezal Varianto v Travniku s 16 klini, eno vrvjo, brez čelade in s štirimi jabolki. Verjetno iz čisto preprostega raz­loga, ker je bilo to vse, kar je imel. Vsi vemo, koliko stane solidna oprema, velik del aktivnih alpinistov pa nas je študentov (veliko pa je tudi takih, ki imajo opremo, pa niso več aktivni). Plezanje pozimi v ne ravno najboljših Alpininih čevljih lahko pusti precej hujše po­sledice, kot pa letno plezanje v copatih, pa se nihče ne pritožuje nad tem.

Pa še nekaj pripomb imam k člankoma Ali se temu reče športizacija? in Izumljanje smodnika. Občni zbori, društveni izleti, družba in pesem, vse to je res lepo in prav. Vsi se moramo zavedati dela svojih pred­nikov, planinske organizacije kot naše osnove in svoje odgovornosti do vsega tega. Prav tako res pa je tudi, da so občni zbori, predvsem pa društveni izleti in podobno, velikokrat čisto dobesedna sranja, ki se začenjajo z nekaj lepimi besedami, nedolžnim pivom, nadaljujejo z vinom, raznimi »šnopčki«, pesem ne prihaja več iz srca, temveč iz kozarcev, vsebine, le-teh pa se seli v glavo; mislim, da mi naprej ni treba več opisovati. In tisti, ki raje vidijo smisel v stenah kot pa v bajtah pod njimi, niso več »tapravi« gorniki, popolnoma so izrodili, »športizirali« idejo alpinizma. Toliko se govori o športizaciji, nihče pa se ne obregne nad kategorizacijo, ki trenutno najbolj diši po tem, kar pojem športizacija predstavlja. Sprejeli smo jo vsi, ker čas zahteva svoje, ker je bilo to nujno, razpravljanju o njej v tem smislu pa se izogibamo. Grešni kozel, ki mora v takih primerih biti povsod, pa je v tem primeru prosto plezanje. Še nekaj mi v Borovem članku ni jasno, namreč to, kdo naj bi ustvarjal in se zgledoval po idolih, alpinistih, ki so dosegli popolnost? Meni se zdi čisto logično, da nekdo, ki je mlad in zagnan, takih ljudi že zaradi svojih želja po uveljavljanju ne more in ne sme priznavati (kot idole in al­piniste, ki so dosegli popolnost, da ne bo nesporazuma).

O Cicevi konstruktivni in zelo vzgojni predstavitvi cirkusantov prostašev, modernistov in nadalpinistov pa samo to: edina sreča, da pri nas ni nobenega takega »alpinista«, kakor jih kritizira on, sicer bi mogoče res šel kdo ponavljat Črno ploščo v Dedcu brez čelade, klinov in varovanja. Alpinistu njegovega kova, alpinistu, za katerega mora na izpitu vedeti vsak začetnik, tak način res ne pristoji.

Pa še en konkreten predlog. Zakaj ne bi pojmov razčiščevali, tisti, ki probleme najbolj poznajo; zakaj ne bi Pollak pojasnil, ne samo opisal kategorizacije, zakaj ne bi Knez razložil način svojega ocenjevanja, za katerega vemo, da »ni po JUS-u«, Tomazin, ki se je najbolje spo­znal s prostim plezanjem, pa le-tega.

Pot razvoja

Franček Knez

V tem sestavku imam namen izraziti le svoje mnenje, ki ga nočem nobe­nemu vsiljevati. Za vzpodbudo pa so mi bile vrstice in polemike raz­nih člankov. Vsepovsod zasledimo besedo alpinist, redkeje tudi ple­zalec. Ali je med njima razlika? Brez dvoma. Področje delovanja alpi­nista je tako široko, da meji na vsestranskost. Plezalec pa je ti­sti, ki je omejen le na problematiko sten, obenem je to tudi njegov glavni cilj. Seveda, zaradi tega stvari ne smemo posploševati in za­vistno ocenjevati, glej, za plezalca pa druge stvari ne obstajajo. Nobeden ne živi samo od kruha.
Prosto plezanje prav tako ni nobena modna muha (amerikanizacija). Da­leč od tega. Že od samih začetkov pionirjev je prosto plezanje osno­va vsemu plezanju. Šele z razvojem tehnike so nastale tehnične smeri, vendar se danes nekatere od teh že plezajo prosto. Seveda je tu po­trebno upoštevati, da se take smeri lahko splezajo šele z večkratni­mi poskusi (specializacija smeri). Nikakor se tudi ne da primerjati opreme s tisto »včasih«. Povsem jasno pa je tudi, da danes noben ekstremist ne more biti ekstremist, če ne trenira. Naravni talent je precej premajhen. Čas in razvoj potujeta naprej, zato razvoja ne mo­remo primerjati s preteklostjo. Ravno tako je absurdno vsako podcenjevanje, saj ima prav vsaka smer ali stena svoj čar, pa naj bo taka ali drugačna.
Tudi plezalskemu razvoju moramo pustiti svobodo.«Ali se ti zdi, da so res najbolj primerne za plezanje?« Prav gotovo ne. Veliko boljše so trenirke. Le zakaj toliko hrupa okoli kratkih hlač? Ali ni etično? Brez dvorna je plezanje, v kratkih hlačah v vročini velika lagodnost. Hkrati pa mora vsak kratkohlačar paziti, kako pleza, da se ne popraska in se ne plazi po kolenih. Tako rekoč skrbi naj za estetsko ple­zanje. Dvomim, da bi pri katastrofalnem padcu kratke hlače kaj pome­nile. »Ali si že slišal, da je kdo poskusil priti v Himalaji na ka­terega od osemtisočakov v kratkih hlačah?« Misliš, da tam velja pra­vilo, da obleka naredi človeka? Vse je odvisno od danih pogojev.

Amerikanizacija je le plod tistih, ki z zavistjo gledajo plezalce, ki plezajo stvari, ki jih sami niso sposobni. Na ta način skušajo raz­vrednotiti njihov uspeh; namesto, da bi jim stisnili roko. Žal je ta­ko in tisti simbolični stisk, roke krepko izumira. Po vsem tem hrupu o amerikanizaciji pa v stenah nisem opazil prav nič več samohodcev. Samohodstvo zahteva celega človeka, ne pa z amerikanizacijo natrpa­no dušo. Edino, kar se mi zdi, da je v vsem tem ostalo od amerikani­zacije, je pač del opreme, ki se tudi pri nas s pridom uporablja. Vsak razvoj temelji na večji in boljši kakovosti. Tako je tudi v plezalstvu – začelo se je s prostim plezanjem in vrača se k njemu. To je tisti »začarani krog«, vendar je med začetkom in koncem velika razli­ka, razlika rastočega razvoja, ki se nikoli ne spoji v zaključeni krožnici. Ali ni življenje ravno tako?

V plezalstvu obstajata še dve zvrsti plezanja; skalolazenje in plazanje po balvanih. Skalolazenje je športno plezanje izključno na čas. Je popolnoma varno in zanimivo za publiko. Balvani pa so skalni blo­ki majhne višine, kjer plezalec lahko išče meje možnega. Obe zvrsti pa sta kvalitetni in enkratni trening za dviganje možnega vse do me­je nemogočega.
Vzroki za nesreče so tudi sila različni. Glavni vzrok pa prav gotovo tiči v vzgoji. Ali ni največ napak v tistem osnovnem, varovanje, vi­hravost, neizkušenost, nedoraslost … Zadnji problemi tiče v oseb­nosti sami.
Če boš bral tole, raje razmisli, kaj daje kategorizacija. Ali imaš sedaj kaj več, kakor si imel prej? Imaš tudi ti »prijatelje«, ki z računalnikom računajo pike (se razume, da ne pri košarki)?

*****

»Če ne bi bilo prijateljev in gora, tudi te knjige ne bi bilo,« pra­vi v predgovoru k svoji knjigi »SFINGA« (521 strani, 64 barvnih foto­grafij) Ante Mahkota, ki jo imenuje »romansirana dokumentacija« ter pristavlja: »V vsaki povesti mora biti junak, in v tej sem pač jaz.« (… in njegovi prijatelji, skromno pristavljajo pri Teleksu, v katerem je bil 28. 12. 1979 na 61. strani objavljen odlomek. Knjiga je medtem že izšla in bomo o njej še poročali.).

Ali še veste …
… da je zadnji prestopni rok nogometnega kluba Olimpija stal le ma­lo manj od himalajske odprave Everest 1979?
… da se o kategorizaciji še vedno lahko zelo temeljito poučite v Planinskem vestniku 1979, številka 5, stran 315, vse spremembe in do­polnila pa so že prejeli vsi odseki?
… da traja letošnja registracija, aktivnih alpinistov le še mesec dni, in je združena z obveznim zavarovanjem za primer reševanja v tujini? Zavarovanje bo nato trikrat dražje!

Piz Badile (4. del)
severozahodna stena

Bine Mlač

Zahodno od severnega grebena se dviga 750-metrska severozahodna ste­na, ki ni nič nanj imenitna kot severovzhodna, vendar pa je plezalcem manj znana. V steni je bila do leta 1973 samo ena smer, ki sta jo preplezala milanska študenta Ettore Castiglioni in Vitale Bramani med 27. in 28. julijem 1937. Do stene sta prišla z desne po precej razpokanen ledeniku Trubinasca. S tem sta se izognila padajočemu kamenju v ozebniku Badile, poleg tega pa sta si spotoma natančno ogledala steno in določila približno potek nove smeri. Ker je spodnji del stene izgledal nepreplezljiv, sta vstopila desno od vznožja ozebnika, kjer sta pač morala računati na padajoče kamenje. Poleti tega dela stene sonce skoraj ne obsije, zato je polna požleda. Plezalca sta ugotovi­la, da so težave podobne težavam v »Likalniku« v Piz Gemellih. Smer poteka, po zajedi, ki jo prekinjajo težavne plošče, zato je plezanje izredno kočljivo in sta morala zato večkrat prečiti. Med plezanjem sta naletela na mesto, kjer se je topil led in curljal po steni nav­zdol. Bivakirala sta na majhni polici, nekako v višini vrha Piz Trubinasco. Naslednje jutro sta se vzpela navzgor proti desni in se pri­ključila zgornjemu delu zahodnega grebena. Na vrh sta prišla ob 11. uri. Celotno smer primerjata, z že omenjenim Likalnikom, vendar je daljša od njega. Zabila sta 38 klinov, večino pa sta tudi izbila. Prvo ponovitev sta opravila julija 1947 Giovanbattista Cesana in E. Monticelli, drugo pa julija 1949 Camilo Barzaghi in Walter Bonatti. Smer še vedno čaka na prvi zimski vzpon, prvi samohodec v njej pa je bil 24. 7. 1977 Ermando Gugliatti.
Prvi podatki o tej smeri so se pojavili šele z Bonattijevo knjigo »V višavah«. Bonatti in Barzaghi sta naletela na prvo oviro že pri vsto­pu, kjer je bila ogromna krajna zev, ki jima je branila vstopiti v skale; ni pa bila tudi zadnja. Kasneje sta komaj ušla kamniti salvi. Orientacija v steni je izredno problematična in šele po nekaj neuspe­lih prečenjih in negotovem nihanju sta končno našla, pravo smer. V steni sta resnično uživala, saj sta plezala preko gladkih plati Sciora in preko previsov. Tik pod vrhom sta padla, v zasedo že običajne nevihte in prišla do grebena malce težje. Drugače je o smeri le malo znanega; lahko pa se kdo hudo zmoti, če misli, da je v tem področju dovolj prostora za nove velikopotezne smeri.
Leta 1976 sta Bob Shaw in Alan Kimberr to smer ponovila in nista opa­zila strašnega ledeniškega prehoda in nevarnosti padajočega kamenja v sami steni. Smer sta preplezala v enem dnevu, težave pa se gibljejo okoli pete težavnostne stopnje, dva raztežaja pa sta težja (VI). Shaw je opazoval smer iz leta 1974, ki jo je takrat preplezal Bruno de Angeli s prijatelji. Poteka precej naravnost navzgor, izstopa pa po veličastni zajedi.
Poleti 1976 so Francesco Boffini, Guido in Jaccopo Nerizzi, Giuseppe Miotti in Giovanni Pirana preplezali steber della Goccia. Smer je dolga 650 metrov, ocenili pa so jo s VI, A 1 in imenovali »Via Chiarra«. 350 metrov pod vrhom se združi s severnim grebenom. Smer ima še prvo ponovitev, ki sta jo 17. 7. 1977 opravila Ruedi Homberger in Paul Muggli.
Leta 1950 se je na to področje vrnil Bonatti s Pierrom Nevaro. Pre­plezala sta severno steno Punte St. Anne, ki je nasproti severoza­hodne stene Piz Badile in ju loči samo ozebnik. »Problem« je že dol­go časa čakal na uspešen vzpon, saj so že mnogi poskušali. Med njimi je bil tudi Christian Klucker. Bonatti je povedal, da je največ te­žav v prvi polovici smeri, saj poteka preko vidne bele lise in desno mimo previsa. Po tem predelu je svet lažji in pripelje prav do vrha.

Smeri z juga
Najboljši dostop do vzhodnega in zahodnega grebena je prav z juga, pa čeprav je Klucker pripeljal soplezalce s severa. Med grebenoma so štiri različno kvalitetne smeri. Na tej strani gore je tudi Gianettijeva koča. Omenjene smeri so različno težavne, potekajo po manj str­mih, manj resnih in bolj krušljivih stenah in rebrih. Originalna smer poteka po lahkih ozebnikih in rebrih v bližini skalnega področ­ja, ki ga imenujejo »Južni steber«. Skalovje je precej krušljivo. Če po njej sestopamo, ji težko sledimo, posebno še v slabem vremenu. Med vzhodnim grebenom in prvotno smerjo sta v tej 450 metrov visoki jugo­vzhodni steni speljani dve smeri. Mario Molteni in Camporini sta prvo preplezala avgusta 1935. Smer je vredna spoštovanja, saj je nekaj raztežajev ocenjenih s peto težavnostno stopnjo, poleg tega pa ima težavno prečenje in nekaj diagonalnih spustov po vrvi. Direktni izstop sta kasneje preplezala Piccini in Mattaglia. Marca 1956 sta brata Giulio in Dino Fiorelli opravila zimski vzpon. Direktno smer »Via Vera« sta aprila 1972 preplezala Claudio Corti in Claudio Gilardi. Smer sta preplezala v osmih urah, uporabila pa sta 50 klinov. Tudi ta smer ni od muh. V decembru jo je ponovila večja skupina italijanskih plezal­cev. Težja je od Moltenijeve smeri, saj je nekje ocenjena s VI, po­leg tega pa ima nekaj tehničnih raztežajev.

Jugozahodno steno sta prvič preplezala Raedelli in Sertoni leta 1904; leta 1957 pa so direktno smer preplezali Romano Merendi, Emilio Frisia in Giulio Fiorelli. V opisu piše, da je skala v srednjem delu izredno slaba in mokra, zgornji del pa je boljši. Tu so tudi trije raztežaji šeste težavnostne stopnje. Uporabili so 27 klinov in 3 zagozde.
Poleg smeri v Piz Badile so še smeri v Cengalu, Punti St. Anni in Piz Trubinasci. Sodeč po pripovedovanjih so smeri zelo lepe. Severo­zahodni greben Cengala je danes izredno obiskan, druge smeri pa še vedno čakajo na ponovitve.

(konec)

Slovenski planinski film

Jure Ulčar

Čedalje več ljubiteljev gora svoje vtise iz narave beleži ne le na barvni in črno-beli film in slike vseh vrst fotografskih formatov, temveč si zaradi naraščajočega standarda omisli tudi filmske kamere, v glavnem formata »super 8«, včasih pa tudi s 16-milimetrskim fil­mom.
Eden takih vnetih amaterskih ljubiteljev narave je tudi Andrej Veličkovič, katerega kratkometražni prvenec z naslovom »Samotna pot« smo si pred kratkim lahko ogledali na sporedu ljubljanske televizije.
Filmu samemu se sicer pozna, da ga je zrežiral in posnel amater, ki se je poleg amaterskih; začetniških problemov moral otepati tudi ča­sovne stiske in težav z vremenom, vendar nas že sam njegov nastanek postavi pred osupljivo vprašanje: koliko planinskih oziroma alpini­stičnih filmov pa smo Slovenci sploh že posneli (razen seveda odpravarskih)? Mar smo res prisiljeni odgovoriti z besedo: nobenega?
Pustimo raziskovanje o naslednikih filmov »V kraljestvu zlatoroga« (1931) in »Triglavske strmine« (1932) komu drugemu in si raje čisto na kratko oglejmo Veličkovičev film. »Samotna pot« traja približno dvajset minut in je vsebinsko razdeljena na dva dela, ki pa se med seboj lepo dopolnjujeta in se izkažeta na koncu kot dokaj homogena celota. Prvi del prikaže gledalcu svet pod gorami, poln idilike, ču­dovitih trenutkov in naravnih lepot. Gore so temu svetu le odmaknje­na, navidez nedostopna kulisa, ki je človeku morda nekolikanj naspro­tujoča in celo sovražna. Pa vendar, dolinski svet homo sapiensu ni dovolj. Dokaz: drobna stezica, ki jo je iz kdo ve katerega razloga v stoletjih svojega bivanja uhodil prav do strmih sten, stezica, sa­motna pot, ki veže življenja polno dolino s hladnim naročjem mrko zročih gora. Na to stezo postavi Veličkovič dva alpinista, človeka, ki hitita prav do tam, v tisto surovo, odmaknjeno goro. Njuna pot se zlagoma dviga, oži, včasih izgine, se spet pojavi, nato pa privede do stene. Tam se konča. Od tod dalje vodi naprej drugačna, trša sa­motna pot. Pot, na kateri o človekovi nadaljnji usodi odloča droben oprimek, solidno zabit klin, harmonija mišic rok, nog in pa seveda zdrave pameti. Stena, ki se boči nad človekom, je preplezljiva centi­meter za centimetrom, meter za metrom. Roke včasih mirno, včasih hlastno tipajo za oprimki, noge jim počasi, bolj zanesljivo sledijo. In ravno v sekundah plezanja se Andreju posreči, da obdrži film na solidnem nivoju. Ne zaide namreč v ceneno in neokusno »grozljivko« s posnetki plezalca, ki bo »nad grozečim prepadom zdaj zdaj omahnil in potegnil tovariša za seboj v smrt«, kot to počne večina avtorjev alpinističnih filmov, temveč izpelje vzpon do konca brez alpinistič­nih osebnih »tveganj« in »kritičnih situacij«. Na vrhu se vzpon kon­ča, plezalca si sežeta v roko in ostrmita ob čudovitem razgledu z vrha, ob katerem se konča tudi film, gledalcu pa prepusti dovolj mo­žnosti za razmišljanje o vzrokih za hojo v gore. Prepusti mu, da si sam najde svoj vzrok za iskanje samotne poti, kajti kolikor nas je, ki hodimo v gore, toliko samotnih poti nam odkriva skrivnosti gora.
Glasbo za film (Pink Floyd) je za planinske filme že kar malo stere­otipno, a še vedno solidno izbral Blaž Telban. Morda bi bilo v bo­dočnosti dobro pogledati še po drugih avtorjih (R. Wakeman, Tangeri­ne Dream, J. M. Jarre), še bolje pa pokukati v zakladnico slovenske narodne glasbe. Film bi tako zvenel bolj naše, slovensko.
Odličen, čeprav včasih malce premehak tekst je napisal Danilo Cedil­nik – Den, pri plezanju pa so sodelovali Stane Belak – Ničo Kregar in Vanja Matijevec.
Upamo, da avtor s temle člankom ne bo ponovno spodbudil vroče, pred­vsem pa silno potrebne debate o tem, ali je bil prvi slovenski film iz leta 1931 ali morda oni iz leta 1932 (glej Nedeljske dnevnike iz leta 1977). Glede na navade naše ljube televizije, ki navadno »na splošno željo obeh gledalcev ponavlja res čisto vse«, priporočamo bralcem, da se poslužijo te možnosti.

Paklenica

Severozahodna stena Aniča kuka (714 m)

Smer Albatros
Prva plezala: Matjaž Ivnik in Iztok Tomazin
Datum: 23. in 24. 4. 1979
Čas: 26 ur
Višina smeri: 350 m
Ocena: VI, A2, e (svedrovci so le na stojiščih)
Smer poteka v območju velike luske, nad njo pa po gladkem stebru med Jenjavo in Velebitaško smerjo.
Opis: Vstop 8 metrov levo od vstopa v Velebitaško smer. Mimo drevesa v poč in po njej (kk, 50 m) v veliko votlino. Iz nje desno v previ­sni kamin z bršljanom do dobrega stojišča (40 m). Po strmih počeli navpično na rob velike luske. Prestop z luske v steno in še 10 metrov po Velebitaški smeri. Nato vodoravno navzgor s težnjo v levo, po tankih počeh in gladkih ploščah 25 m na travnato polico (e). Desno čez previsek in še 7 metrov navzgor, nato vodoravno levo 10 metrov preko gladke plošče do razčlemb v razu stebra. Po njih do previsne poči in skoznjo (k, zagozda, e) na ploščad z drevesom in še 5 m višje na udobno polico (bivak prvih plezalcev). S sredine police čez previs, prestop desno v travnato vdolbino in takoj spet levo ter čez gladko ploščo v široko poč. Ko se ta neha, prestop 2 metra desno okoli ste­brička in spet 5 metrov levo na slabo stojišče. Po poči-zajedi 45 me­trov v položnejši kamin, skozenj in po lažjem svetu na veliko travna­to gredino. Z nje v kamin, ko se ta zoži, 10 metrov levo čez položno ploščo in navzgor po kratki previsni poči na rob stene.
Potrebna oprema: 3 zagozde ali bongi, 15 do 20 navadnih in profilnih klinov, nekaj zatičev (čepi, matice).
Opomba: po prvenstvenem vzponu je v smeri ostalo okrog 40 klinov in lesenih zagozd. Prva plezalca prosita vse ponavljalce, da v smeri ne puščajo odvečnega železja. Smer naj ostane taka kot pri prvenstvenem vzponu – lepo prosto plezanje z le nekaj tehničnimi mesti.
Glej levo skico na drugi strani!

Smer El Condor passa
Glej desno skico na drugi strani!
Prva plezala: Matjaž Ivnik in Iztok Tomazin.
Datum: 25. – 27. 2. 1979
Čas: 23 ur
Ocena: VI+ dve mesti, A1 – A3 /VI, V/, e (1 za napredovanje, drugi na stojiščih)
Višina smeri: 350 m
Smer poteka po veliki zajedi, ki jo tvorita stena in Klin (levi krak).
Opis: Vstop v vpadnici Klina. Po zajedi dva raztežaja do razcepa (ko­nica Klina). Levo navzgor 50 metrov po kotu med Klinom in steno do stojišča v položnih ploščah. Desno v kot in do zapore (k, Oranžni pas), tu 3 metre levo in prek previsne poči (Krvava poč) na dobro sto­jišče. 20 metrov navzgor do stojišča vrh prislonjene luske. Po plo­ščah do široke poči (začetek mokrega pasu), ko se poč močno prevesi, prečnica v levo (rogelj, 1 e), nato prosto (VI+) do strehe, čeznjo in preko prislonjene luske na stojišče (1 e). 10 metrov po previsni za­jedi in levo na slabo stojišče (4 e, bivak prvih plezalcev). 5 metrov levo in 30 metrov navzgor po široki razpoki med lusko in steno na ve­liko nagnjeno polico. Z nje po levi poči 15 metrov do rjave vdolbine, tu levo okrog roba in izpostavljena prečnica do stojišča nad drevesom v Velebitaški smeri. Po njej tri raztežaje na rob stene.
Potrebna oprema: 4 navadni klini, 5 profilnih klinov, 3 bongi, zatiči: matice od št. 5 do 11 (po dva primerka vsake velikosti), čepki (nekaj primerkov večjih velikosti), možno pa je uporabljati tudi druge vrste zatičev (rogovilice, metulji itd.).
Opomba: smer je bila pri prvem vzponu preplezana večinoma prosto, za zavarovanje in napredovanje je bilo zabitih približno 23 klinov in zagozd, najbolje pa so se obnesli zatiči. Skoraj vsi klini in zagozde so ostali v steni, mnogo jih je še od prejšnjih poskusov. Smer je mo­žno ponoviti samo z uporabo zatičev.

Iztok Tomazin

Informacija o bosansko-hercegovskem alpinizmu

Muhamed Gafić

Pri komisiji za alpinizem Planinarskega saveza BiH je registriranih pet alpinističnih sekcij. Delujejo pri planinskih društvih v Saraje­vu, Zenici in Mostarju ter imajo približno 70 alpinistov. V letu 1978 je bilo preplezanih približno 440 vzponov. Med temi vzponi je mnogo ponovitev težkih vzponov, pa tudi prvenstvenih. Posebno izstopata Davorova in Centralna smer v severni steni Veleža. Višina stene je 450 metrov, ocena obeh smeri VI. Plezali so Naim Logič, Branimir Maltarič in Muhamed Šišič.
V Alpah je bilo v štirih skupinah 15 alpinistov. Pristopili so na Mont Blanc in Matterhorn, naveza Naim Logič in Muhamed Gafič pa je preplezala Welzenbachovo smer v severni steni Lyskamma (850 m). V jugoslovanski odpravi na Everest sta sodelovala Muhamed Gafič in Mu­hamed Šišič.
Branimir Maltarič in Mujo Mulaosmanovič sta sodelovala v jugoslovan­ski odpravi Pamir 1979 in dosegla vrh Korženevska (7105 m) po sme­ri Budanova (ocena 5b).
Pri ponovnem obiskiu Alp je bila najuspešnejša skupina AS Željezničar: Ismet Mulalič, Dženinir Abaza, Redžep Grabus, Slobodan Pandžič in Bo­ris Kovačevič. Povzpeli so se na Mont Blanc, preplezali severno steno Tour Ronde, zadnja dva pa sta preplezala tudi Gervassuttijev ozebnik v Mont Blanc du Taculu.
Jesensko tradicionalno sarajevsko alpinistično šolo je obiskovalo 45 udeležencev.
Uspeh naše odprave na Mount Everest je dvignil ugled alpinizma tudi v javnosti naše republike. Poleg drugega pripravljamo tudi drugo, bosansko-hercegovsko odpravo v Ande, ko pa bo rešen tudi problem sred­stev za alpinizem kot kvalitetni šport, pa lahko pričakujemo tudi intenzivnejši razvoj in množičnost.

Jugoslovanska alpinistična odprava v Fanske gore 1979

Željko Perko

Cilj: Območje Alplagerja »Artuč« v severozahodnem rajonu Fanskih gor.
Sistem gora, kjer prehaja gorovje Tien-šan v pamirsko gorstvo, se ime­nuje Pamiro-alaj. Tvorijo ga štirje mogočni gorski hrbti – Zeravšanski, Gisarski, Turkestanski in Alajski. Prvi trije potekajo vzporedno od zahoda proti vzhodu in se skupaj z vzhodnim najmogočnejšim Alajem stikajo v Mačenskem vozlu (Glej malo skico levo spodaj na zadnji strani 1.).
Fanske gore so gorski sistem, ki veže na vzhodu Zeravšanski in Gi­sarski hrbet. Njihova geološka zgradba jih uvršča pod Zeravšansko gorstvo, zemljepisno pa so dokaj samostojna gorska skupina, ki je le z nižjimi grebeni in prevali vezana na sever z Zeravšanskim in na jug z Gisarskim hrbtom. Na zahodu jih omejuje reka Voru, na severu reka Pasrud, na vzhodu Iskander-Darja in na jugu reka Karakulj. Severne, vzhodne in južne reke se stekajo proti severovzhodu v Fan-Darjo, manj vode pa se v reki Voru izteka v nižinske zahodne predele.
Kamenina Fanskih gora je apnenčasta s prisotnostjo skrilavcev in nam na južnih pobočjih strmih sten ponuja tudi »kraško« oblikovane stene. To zasledimo le v nižjih štiritisočakih, drugače so stene zaradi ne­nehnega površinskega delovanja vode, vetra in večjih temperaturnih razlik silno krušljive ter razčlenjene. Ogromni viseči ledeniki na severnih straneh so njihova značilna podoba. Na prostranih ledeniških morenah nekdanjih ledenikov se nahajajo številna jezera. Najve­čje je Iskander-kulj, po lepoti pa za njim ne zaostaja tudi Kara­kulj in sistem Kulikalonskih ter Alaudinskih jezer. V severozahodnem rajonu Fanskih gor v območju Alplagerja Artuč je tudi najvišji vrh Fan Čimtarga (5487 m). V njenem območju je še 5 pettisočakov in več vi­šjih štiritisočakov, ki oklepajo doline Alaudin, Kulikalon in Zindon. V nižjih dolinah Artuča, Pasruda in Iskander-Darje živijo v raztrese­nih vaseh – kišlakih pastirji tadžiške narodnosti. Vse pogorje Fan spada pod Tadžikistansko SSR, v Leninabadskem okraju. Prometno so dobro povezane s Samarkandom na zahodu, Taškentom na severu in Dušanbejem na jugovzhodu. Glej veliko skico na zadnji strani! Fotogra­fije na predzadnji strani: V sredini: 2- Energija (5112 m), 3 – Zin­don; spodaj: 7 – Capdara (5200 m), 8 – Pik promežutočniji (4810 m), 9 – Adamtaš (4700 m).

Pot
13. julija smo odleteli z Brnika preko Beograda v Moskvo. Iz Moskve smo še isti dan nadaljevali pot v Samarkand, kamor smo prispeli naslednji dan zjutraj. Po turističnem ogledu samarkandskih zanimivosti smo popoldne nadaljevali pot s kamionom in po petih urah vožnje pri­speli v Alplager Artuč.
Potem smo dva dni tovorili hrano v 800 metrov višje ležeče Kulikalonsko dolino, kjer smo si postavili pod severno steno Miralija (5170 m) tabor ob jezeru Bibi-Džanat na višini 2863 metrov. V Kulikalonski dolini smo bivali 20 dni. 6. avgusta smo zaradi slabega vremena nekaj dni prej sestopili v Artuč.
Po treh dneh smo odpotovali v Samarkand in naslednjega dne (10. av­gusta) odleteli v Moskvo. 11. avgusta smo si ogledovali moskovske znamenitosti, naslednji dan pa odleteli domov preko Beograda in že ob 11. uri dopoldne prispeli na Brnik.

Člani
Ivo Avberšek (Šaleški AO, absolvent VEKŠ, star 24 let, pleza 8 let),
Mišo Čulk (Šaleški AO, električar, 24 let, pleza 5 let),
Janko Humar (AO Bohinj, študent, 20 let, pleza 4 leta),
Milan Kolar (AO Mežica, kovač, 25 let, pleza 8 let),
Ivan Lesjak (AO Celje, absolvent VEKŠ, 26 let, pleza 5 let),
Željko Perko (AO Tržič, delavec, 23 let, pleza 8 let),
Jože Rozman (AO Tržič, tesar, 24 let, pleza 6 let),
Marko Šurc (AO Bohinj, študent, 21 let, pleza 3 leta),
Stojan Verdnik (AO Celje, mizar, 27 let, pleza 6 let),
Lado Vidmar (AO Rašica, grafik, 22 let, pleza 3 leta),

Alpinistični vzponi
V 20 dneh alpinističnega delovanja v območju Čimtarge v Fanskih go­rah je 10-članska odprava opravila skupaj 50 plezalnih vzponov in sicer: 6 prečenj grebenov, 16 kombiniranih vzponov, 26 skalnih vzpo­nov in 2 ledna vzpona.

Prvenstvene
Jugoslovanski steber. Pik Mirali (5170 m), severna stena, 1800 m, V, kombinirana smer. Plezala Ivan Lesjak in Mišo Čulk 21. in 22. 7. 1979.
Slovenska varianta. Rozi-Ravat (3539 m), južni steber, 600 m, vari­anta 300 m, V, VI, plezali Ivo Avberšek, Jože Rozman, Stojan Verdnik, 12 ur, 22. 7. 1979.
Vzhodna zajeda – »Mumija«. Urječ (3400 m), vzhodna stena, 400 m, V, plezala Janko Humar in Marko Šurc 28. 7. 1979.
Smer »Poezija«. Urječ (3400 m), vzhodna stena, 400 m, IV, plezala Janko Humar in Marko Šurc, 31. Julija 1979.
Levi ozebnik. Bodhona (5304 m), zahodna stena, 1000 m, 50-55°, pleza­la Željko Perko in Lado Vidmar, 27. julija 1979.

Ponovitve
Opravljeni so bili 4 vzponi 3A kategorije, 7 vzponov 4A kategorije, 13 vzponov 4B kategorije, 9 vzponov 5A kategorije in 6 vzponov 5B kategorije.

Kvalitetnejše ponovitve
Alaudin (4237 m), južna stena, 4B (5C), 500 m. Plezal Željko Perko s sovjetskimi skalolazi 20. julija 1979.
Diamar (4000 m), severna stena, steber Kulišova, 5A, 900 m. Plezal Željko Perko s sovjetskimi skalolazi, 23. julija 1979.
Rudaki (4400 m), severna stena, Leva smer, 5A, 1200 m. Plezala Janko Humar in Lado Vidmar, 22. julija 1979.
Rudaki (4400 m), severna stena, Desni steber, 5B, 800 m. Plezala Ivan Lesjak in Mišo Čulk, 4. avgusta 1979.
Čapdara (5197 m), severni raz -Sfinga, 5B, 1500 m. Plezali Ivo Avberšek, Milan Kolar, Mišo Čulk, Ivan Lesjak, 27. in 28. julija 1979.
Kulikalonsko prečenje, 5A, 15 km: Adamtaš (4700 m), Pik Promežutočniji (4810 m), Pik Mirali (5170 m), Čimtarga (5487 m), Pik Marija (4970 m), Rudaki (4400 m) in Aurondji Pik (4573 m).
Plezali Milan Kolar in Marko Šurc 20. do 23. julija, Janko Humar in Jože Rozman 24. do 26. julija in Stojan Verdnik in Lado Vidmar 1. do 3. avgusta 1979.
V območju gorovja Pamiro-Alaja je poleg Artuča še nekaj organizira­nih alpinističnih taborov – alplagerjev. Eden od glavnih pogojev za postavitev teh alplagerjev so »dobre« prometne zveze, zato je večina gorovja neobiskana in alpinistično neobdelana.
Izhodišče za jugovzhodno Fansko gorovje je iz alplagerja »Varzob«, ki se nahaja južno v Gisarskeru hrbtu. V vzhodnem Alajskem hrbtu sta alplagerja Jagnjob in Sajani. V prvem je bilo lani zvezno alpini­stično tekmovanje za prvenstvo Sovjetske zveze.
Zanimiv in pomemben je tudi Ferganski hrbet, ki je že v sklopu Tien-šana. Ledeni vršaci se tam dvigajo preko pettisoč metrov in preko sten vodijo ledne ter kombinirane skalno-ledne smeri. Stene so ob­jektivno zelo nevarne, saj je bilo v lanskem letu v tem področju alplagerja »Dugoba« 50 % smrtnih žrtev vseh ponesrečenih v gorah Sov­jetske zveze.
Čudovite gore Pamiro-Alaja se dvigajo nad slikovitimi dolinami, ki so polne rek, jezer in ledenikov manjšega obsega. Te gore so zani­mivo področje za nadaljnje obiskovanje in alpinistično delovanje naših alpinistov. Zaradi organizacije pa bi bile mogoče le odprave s pomočjo zamenjave z uzbeškimi alpinisti (alpinistični klub Mehnat – Taškent).

Še drugi del pogleda v leto 1979

Nada Mlač

Himalaja po monsunu 79
Everest (8848 m). Zahodnonemška odprava je uspela po prvotni smeri preko južnega sedla. Žal pa sta zmagovalca Ray Genet, vodnik in alpi­nist z Aljaske ter Hannelore Schmatz, žena vodje odprave Gerarda Schmatza, morala bivakirati pri sestopu na višini približno 8250 m. Genet je zmrznil že v bivaku, Schmatzeva pa je umrla med prenosom v dolino, ko sta ji skušala pomagati Šerpi, ki sta bila z njima. Po Japonki Junko Tabei (16. 5. 1975), Poljakinji Wandi Rutkiewicz (17. 10. 1978) in Kitajki Phan Do (27. 5. 1975) je bila pokojna Schmatzeva četrta ženska na vrhu sveta.
Lotse (8501 m). Poljska odprava je uspešno prišla na vrh po prvotni smeri 7. oktobra. Na vrhu sta bili dve navezi, od katerih prva ni upo­rabila kisika (Andrzej Heinrich, Jerzy Kukuczka; Andrzej Czok in Janusz Skorek). Lotse je že peti poljski osemtisočak. Navezi na njem sta bili dvojni oziroma skupaj 4 ljudje.
Anapurna (8078 m). Američani so na tej gori doživeli neuspeh in tu­di nesrečo, saj jim je plaz odnesel četrti tabor, kjer so umrli May­nard Comick, Gilharder in Anglež Eric Roberts.
Skupina Daulagiri. Velika japonska odprava, ki jo je vodila dr. Mičiko Takahaši, je prečila to gorovje. Začeli so z Belim vrhom, šli preko Daulagirija V, III, II in zaključili s Snežnim vrhom. Ekipa je imela na obeh koncih bazni taborišči, prečenje pa je bilo dolgo približno 25 km.

Karakorum
K2 – Čogori (8611 m). Francoska odprava ni uspela priti na vrh po jugojugozahodnem grebenu. Že med vzponom so imeli težave z vremenom. Bilo je 14 elitnih plezalcev, 1400 nosačev in 20 ton tovora. 13. 10. so bi­li v taboru I (6200 m), 14. 10. v taboru II (6751 m), 16. 10. v taboru IV (7618 m), 10. 11. v tabru VI (8300 m), nato pa je bil po 30 dneh 14. 11. samo 300 metrov pod vrhom dan znak za evakuacijo. Ob močnem sneženju je grozno pihalo, mraz je bil strašen. Bili so pravi zimski pogoji. Poleg tega jih je prizadela tudi smrt višinskega nosača Laskar Kana, ki ga je zadela srčna kap, ko je nosil tovor, do tabora IV. Na odpravi je Jean Marc Boivin dosegel rekord v spuščanju z zmajem. Ko­sil je v taboru IV (7618 m), nato pa je s posebno pripravljenim zma­jem, ki je bil za polovico lažji od običajnega, poletel 2600 metrov v dolino v borih 13 minutah.
Broad Peak (8047 m). Avstrijska ekipa je prišla na vrh in to Kurt Diemberger, ki je ta vrh dosegel že drugič in ima v žepu že 5 osemtisočakov. Z njim je bil Hans Schell, kateremu je bil to že tretji osemtisočak.
Španska ekipa je bila tu kasneje in je imela podobne vremenske raz­mere kot Francozi na K2 in prav tako ni uspela priti na vrh.

Andi
Tu je deloval predvsem Francoz Nicholas Jaeger, ki je opravil kar precej vzponov. Bil je na vrhu Tsacra Grande Oeste (prvi vzpon in prečenje tega vrha). Z njim sta bila Brian Hall in Alan Rouse. Pre­plezali so 560-metrsko severozahodno steno in sestopili po jugoza­hodnem grebenu. Datum 22. 5. Po dveh dneh so vsi trije skupaj s Phillipom Charliatom preplezali severovzhodno steno (350 m, III) in po njej tudi sestopili – Tsacra Chico Norte.
28. – 29. 5. je Jaeger prvi sam opravil celotno prečenje vrhov Rasacs. Splezal je po zahodni steni Rasacs Oeste (580 m, V+), nato se­stopil do sedla med zahodnimi vrhovi Principal, nato preplezal za­hodno steno Rasacsa (550 m, IV+) in nato sestopil po severnem grebenu, ki vodi tudi preko Rasacsa Centrala.
Blizu vrha Nevado Huascaran si je postavil tabor, v katerem je želel preživeti 100 dni, da bi proučil učinke višine in samote na človeško duševnost in telo. 5. julija je že stal šotor, s seboj je imel okrog 280 kg hrane in opreme. Preživel je že 70 dni, ko ga je z gore pre­gnalo slabo vreme. Izgubil je samo pol kilograma telesne teže.
Bil je tudi na Yerupaji. S prelaza pod južnim vrhom se je povzpel na sam vrh. Njegov solo vapor ste snemala Phillipe Charliat in njegov perujski pomočnik Alfonso Solano Morales. Z Brianom Hallom in Ala­nom Rousom je opravil tudi prvenstveni vzpon po jugozahodnem grebe­nu (500 m, VI), 13. – 14. junija. Hall in Rouse sta se vrnila po smeri, Jaeger pa je sestopil po severnem grebenu gore in tako opra­vil tudi prvo prečenje. S tem vrhom je hotel začeti veliko prečenje Huayhuasha, žal pa se mu ni posrečilo zaradi znanega globokega in slabega andskega snega. S seboj je imel pretežak nahrbtnik, poleg tega mu tudi vreme ni bilo naklonjeno. V bistvu pa se je lotil prevelikega zalogaja.

Cerro Torre v dnevu in pol

Jure Ulčar

Stewe Brewer v Mountainu poroča kako sta z Jimom Bridwellom ponovila navrtano Maestrijevo smer na Corro Torre. Plezala sta v alpskem slo­gu, nista pa našla večine opisanih starih svedrovcv, namesto njih pa le pet ali šest šopov opreme (zagozde, kline, ledne vijake in celo vzpenjalnika – očitno neke vrste vzpenjalnika vendar ne jümarje; angl.: clog ascenders; poleg tega pa tolikšno število vponk, da niti nista mogla porabiti vseh).
»Razcefrane vrvi – so visele s sider, prav take najverjetneje puščene leta 1972 ko je bila tam anglo-švicarska skupina. Maestrijevi svedrovci, ki sva jih uporabljala, so predstavljali le slabo četr­tino 1500 metrov visoke smeri oziroma manj kot nekatere smeri v El Capitanu. 100-metrska nasvedrana prečnica bi bila sicer izredno te­žavna za plezanje; prav tako bi bilo večino 200-metrske vršne stene skoraj nemogoče nabiti. Kljub temu je bil kompresor na tako lepi in daljni gori zelo škodljiv in tudi Maestri priznava njegovo neprak­tičnost in obžaluje uporabo. Plezala sva v alpskem slogu in prišla na vrh po poldrugem dnevu plezanja in že deseti dan bivanja v Patagoniji. Z Jimom sva bila le slučajna znanca in sva se srečala, ko ga ja zapustila njegova skupina. Pri plezanju sva imela opraviti z raz­težaji zelo strmega ledu in počmi z oceno težavnosti 5.9. Velikokrat sva plezala hkrati. Na vršni steni sva našla kompresor in Maestrijeve svedrovce, ki so bili delno polomljeni. Zadnji raztežaj v vršni steni je vodil Jim, jaz pa v Gobi (znano vrhnje ledišče oziroma kapa gore, ki ima obliko gobe), ki ni bila posebno težka. Pri sestopu je Jim padel 30 metrov in si zlomil dvoje reber. Tako sva Patagonijo zapustila rahlo ponižana in polna spoštovanja do vseh, ki so se sploh lotili vzpona na Torre.«
Prvi, ki se je povzpel na Cerro Torre Italijan Cesare Maestri, je porabil za vzpon kar 54 dni.

Garda vozel

Zvone Korenčan

Garda vozel, ki je povzet po Günterjevi knjigi Felsklettern, je ide­alno nadomestilo za »zadrgo na vponko« pri izdelavi dvojnega škrip­ca (Glej skice na sosednji strani zgoraj!). Pri drugih tehničnih postopkih ne pride v poštev, ker mora biti vrv številka 1razbreme­njena, če hočemo, da vrv številka 2 teče. Zanesljivost je večja kot pri zadrgi, trenje pri dviganju je manjše. Ker se mi je vozel do­bro obnesel, predlagam, da ga preskusijo tudi drugi.
Ugodno oceno nam je poslal tudi alpinistični inštruktor Peter Podgornik iz Nove Gorice. Priporočamo se za dodatne pripombe. Končno mnenje, ali naj bo vozel sprejet med splošno uporabljane poenotene postopke, seveda pričakujemo od komisije za gorsko reševalno službo.

Kamniško sedlo v februarju

Irena Markuš

Prvi gre na Brano s cepinom, brez derez in kljub opozorilom, naj ne tvega. Kmalu se vrne. Členke na rokah ima krvave.
»Pravi čas si se obrnil.«
»Ja, sem padel.«
»Še sreča, da imaš cepin.«
»Ja, sem ga kupil včeraj.«
»Pa se znaš ustavljati z njim?«
»Saj sem kar nanj padel, pa sem se hitro ustavil.«
Drugi se z nahrbtnikom sprehaja po Sedlu. Kmalu pride k skupini.
»Kako pa se pride na Okrešelj?«
»Saj se pozimi sploh ne »pride«.«
»Ali se potem brez derez ne da?«
»Ne, še z derezami ne! Samo v navezi. Ali si bil že sploh kdaj v hribih?«
»O, ja poleti …«
Če bi vedela tisto staro, »vse poti z Brane vodijo proti Okrešlju«, bi se morda spomnila, da sta se drugič rodila.

PODPRIPOMBA
Starogrški mislec Epiktet je pred pičlimi 2000 leti izjavil: če piješ samo vodo, so ne hvali, da si antialkoholik.
Če bi 22. februarja 1980 prebral v Teleksu intervju Plezanje z gla­vo, očmi in rokami, bi morda svojo misel povedal drugače: če res na vsak način misliš, da si samo plezalec, se ne hvali s tem, da ne bi šel na vrh Triglava, če bi se plezalna smer končala meter pod vrhom.