AO TAM-MARIBOR
V jeseni bo minilo tri leta od ustanovitve AO TAM. Začetne težave so premagane in odsek stopa v novo obdobje.
V jeseni je odsek razpisal alpinistično šolo. Odziv je bil precejšen, vendar se je izkristalizirala le peščica ljudi, ki jih trda disciplina v odseku ni vrgla iz tira. Tako je šolo končalo 15 pripravnikov.
Za zaključek je odsek organiziral v lastni organizaciji petdnevni alpinistični tečaj na Okrešlju (od 2. VII. do 7. VII. 1965). Kljub slabemu vremenu so člani s pripravniki izvršili 32 vzponov do V. stopnje.
Veliko pozornosti je odsek posvetil turnemu smučanju. Odsek je organiziral sedem turnih smukov, člani in pripravniki pa so se udeležili dveh pohorskih, krnskega in triglavskega smuka. Za zaključek sezone se je odsek udeležil smučarskega tekmovanja na Grohatu pod Raduho in s prvim mestom osvojil prehodni pokal koroškega alpinističnega odseka.
Zaradi pomanjkanja zimske opreme in rekvizitov niso člani odseka izvršili pomembnejših zimskih vzponov. Vendar se odsek zaveda, da mora tudi ta hiba odpasti še to zimo.
Odsek šteje danes dvanajst članov in 15 pripravnikov. Med njimi je nekaj lepih talentov (Pristavnik, Prelog, Rataj). Razveseljivo pa je, da se člani in pripravniki niso zaprli zgolj v plezanje, temveč so tudi gonilno kolo v matičnem planinskem društvu PD TAM. Pomagajo pri delu v MO, pri organizaciji in izvedbi izletov kakor tudi pri administrativnih poslih. Vsak član in pripravnik vodi svoj alpinistični dnevnik, ki ga mora mesečno dati v pregled sekretariatu AO. S tem je doseženo redno in vestno opisovanje vseh tur. Odsek vodi tudi svojo kroniko, vsi člani in pripravniki pa so naročeni na Planinski Vestnik.
Edo Bedenik
… IN NISEM VEDEL, SMRT, DA SI NAJSKRIVNOSTNEJŠA LJUBEZEN …
(Prijatelju Tonetu Grušovniku v spomin, ki se je lani avgusta smrtno ponesrečil v Jalovcu)
Kratek čas sva bila prijatelja, komaj tri leta. Sedaj ga ni več. Odšel je v gore — za vedno. Narava ga je vzela v svoje naročje.
V začetku avgusta lanskega leta nas je doletela tragična novica, da se je v Hornovi smeri v Jalovcu smrtno ponesrečil. Kako se je nezgoda pripetila, najbrž ne bo nikoli ugotovljeno.
Skoraj vsako nedeljo je odhajal z nahrbtnikom v naravo. Poleg visokih gora mu je bilo najljubše Pohorje. Bil je med najboljšimi alpinisti v našem AO in dober tabornik. Posnel je mnogo diapozitivov in jih zbiral za predavanja. Kot član GS je poznal mnogo rastlin in živali. Svojega znanja o planinah ni obdržal le zase, temveč je vabil v gore, na hribe in tam razlagal mladim planincem.
Pred dvema letoma sva se skupaj vključila v AO ter trenirala v kamnolomu in na skalah ob Šumiku. Naslednje leto sva prvič v življenju, navezana z nylonsko vrvjo, premagovala težave v stenah Kamniških Alp. Postal je alpinist ter s tem dobil spričevalo za samostojen vstop v plezalno smer katerekoli težavnostne stopnje. Z veliko vnemo se je lotil plezanja in je mnogo obetal.
Tone, bil si moj najboljši prijatelj. Skupaj sva hodila v šolo, lovila ribe, taborila, hodila v gore ter počenjala nešteto drugih dobrih in slabih stvari. Ne morem verjeti, da te nimam več, da nimam več prijatelja. Še vedno mislim, da se bova srečala kje v gorah in se pozdravila kot stara tovariša. Spoznal sem, da je smrt res najskrivnostnejša ljubezen.
Jože Marinšek
