NEKAJ OSNOVNIH NAPOTKOV ZA RAVNANJE V PLAZOVIH
A. Kdaj grozi nevarnost plazu
1. Pogoji, ki omogočajo nastanek plazu, so: Teren. Če se veča naklon pobočja nekako od 28 do 45°, je tudi nevarnost, da nastane plaz, večja. Pomembno je tudi, s čim so poraščena ogrožena pobočja, kako so oblikovana, kako jih obseva sonce in v katerih smereh pihajo vetrovi.
Nov sneg. Pomembna je količina novo zapadlega snega.
30 cm: nevarnost ni omembe vredna, 30—50 cm: krajevno povečanje nevarnosti, 50—80 cm: znatna nevarnost za ceste in komunikacije na sploh, 80—120 cm: velika splošna nevarnost; plazovi ogrožajo tudi izpostavljena poslopja, nad 120 cm: skrajna splošna nevarnost za naselja.
Snežna odeja
Če je osnovna plast rahla in če so tudi vmesne plasti snega le narahlo povezane, je vsa snežna odeja nestabilna. Posebno nevarne so velike količine nanesenega snega v zavetnih krajih.
Veter. Zaradi vetra se v zavetnih krajih nabirajo ogromni zameti, ki so v veliki strmini stalen vzrok nevarnosti.
Temperatura
Vplivi so različni. Zelo nevarno je, če se po-veča temperatura v trdi zimi. Stalno nizke temperature so vzrok stabilnim razmeram, pri njih se okoliščine le počasi spreminjajo. Če se na spomlad segrejejo vrhnje plasti snega, pomenijo veliko nevarnost. Nasprotno ohladitev pomeni povečanje varnosti. Toplo vreme poveča nevarnost.
Krajevni vplivi. Pogosto je določeno področje v daljšem obdobju varno. Spremembe vetra in temperature, zlasti povečanje temperature pa lahko hipoma povzroče občasno ali trajno nevarnost plazu.
Opozorila in obvestila
Ravnati se je treba po nasvetih izkušenih ljudi, zlasti domačinov, poznavalcev terena in gorskih reševalcev. Prav je, če upoštevamo ustrezne objave GRS v časopisju in radiu.
B. Kako ravnamo, kadar grozi plaz
1. Kadar je nevarnost plazu zelo očitna, ostanemo raje v zavetju (zgradbe, zavetišča, koče itd.).
2. Pobočja, ki jih očitno ogroža plaz, smemo prečkati samo tedaj, ko je to nujno potrebno
zaradi reševanja ali kake druge akcije, ki je ne smemo odložiti.
3. Če se že moramo podati v nevarnost, zaradi varnosti ukrepamo takole: Izberemo si najbolj varno pot. Pri vzponu in sestopu se držimo kar največ varnih grebenov reber, skal, dreves, zgradb, predelov, kjer se strmina položi. Prečnice, ki se jim ni moč izogniti, prečimo čim višje, če je mogoče, plaz miniramo ali pa ga sestrelimo z metalcem min, če ni mogoče ukreniti česa drugega, sestopimo tamkaj, koder menimo, da bo mejno področje plazu in še zunaj nevarnosti. Določimo, kaj nam je storiti v primeru, da se utrga plaz.
Zapomnimo si število oseb, posebnosti in vrstni red. Če so v koloni zdravnik, lavinski
pes in reševalna oprema, jih namestimo na konec kolone postavimo opazovalca, razvijemo lavinsko vrvico, čepico za ušesa si navežemo prek ust in nosu. sprostimo vezi na smučeh. Jermen, ki veže
prednji del čevlja, odstranimo, roke snamemo iz zank na smučarskih palicah, izberemo veliko medsebojno razdaljo, tako da bo v vsakem trenutku ogrožen kvečjemu en član skupine.
C. Kaj storimo, če nas je zajel plaz
1. Zapeljemo s smučmi iz ogroženega področja.
2. Oprimemo se vej in grmičja, skalnih blokov ali česa podobnega ter se poskusimo namestiti tako, da bo plaz zdrsel mimo nas.
3. Odpnemo smuči in odvržemo palice. Če nas zajame sneg, se poskusimo obdržati na površini s plavalnimi gibi, usta držimo zaprta, če smo pri zavesti, telo sunkoma zravnamo, ko začutimo, da se plaz ustavlja. Roki potisnemo pred glavo.
D. Naloge tistih, ki jih plaz ni zajel
1. Zaznamovati je treba nemudoma mesta, kjer smo poslednjič videli izginule tovariše. Če groze še novi plazovi, postavimo opazovalca, da bo opozarjal reševalce. Poskusimo določiti, kje naj bi bili ponesrečenci. Največja je verjetnost, da posamezniki leže v smeri plazu pod mestom, kjer so izginili.
Zelo velika je verjetnost, da so ponesrečenci ostali v isti medsebojni legi, v kakršni so bili, ko so šli preko plazu. Če svet, ki ga je zajel plaz, ni raven, lega ponesrečencev navadno ne ostane ohranjena.
2. Izdelamo si načrt reševanja.
Najprej iščemo v plazu od mesta, kjer je izginil ponesrečenec do izteka. Iščemo v smeri toka plazu. Če se spreminja konfiguracija tal, to upoštevamo. Posebej pazimo na tista mesta, koder se sneg zaradi reliefa terena zaustavlja in nagrmadi.
Če nam ne uspe najti ponesrečencev, iščemo ob straneh najbolj sumljive iztočnice. Nazadnje preiščemo še ostale predele plazu.
3. Na površini plazu iščemo dele opreme, opazujemo, ali ni kje videti ponesrečencev ali dela telesa, ki ga sneg ni povsem zakril. Iščemo lavinske vrvice in prisluškujemo, če ni morda kje slišati pozivov na pomoč. Vsa mesta, kjer smo našli dele opreme zaznamujemo ter plaz čim prej sondiramo. Za sondiranje uporabimo sonde, če pa ni teh, sondiramo s smučmi in smučarskimi palicami, ki smo jim sneli obročke.
4. Takoj pošljemo po pomoč sla s pismenim sporočilom, v katerem opišemo kraj in čas nesreče, število zasutih. Navedemo tudi. kakšno opremo imamo pri roki. Nadaljujemo z reševanjem.
5. Z vsemi sredstvi, ki so pri roki, sondiramo plaz.
6. Sondiramo načrtno, najprej grobo — reševalci razmaknjeni 75 cm, koraki po 70 cm — če ne uspemo najti zasutih, pa še podrobno — mreža sondiranja 25 cm X 30 cm. S sondami grobo sondiramo do globine 2 do 3 m.
7. Če imamo lavinskega psa, rešujemo najprej s psom.
8. Če nam ne uspe niti iskanje s psom niti sondiranje, plaz prekopljemo.
E. Prva pomoč ponesrečencem
1. Prvi ukrepi: najprej osvobodimo glavo, iz ust, nosu in žrela odstranimo sneg, vodo in izbljuvke. Če je mogoče, takoj začnemo z umetnim dihanjem (usta na usta, usta na nos), ponesrečenca izkopi jemo in po možnosti prenesemo na varen kraj.
2. Če je ponesrečenec pri zavesti: Grejemo ga z odejami, obleko in toplimi pijačami.
Ponesrečenca preiščemo in mu v primeru poškodb nudimo prvo pomoč in nego. Ponesrečenca odstranimo s plazu ter nanj pazimo tudi med prenosom. Ker ponesrečenci radi bruhajo in je nevarnost, da se zaduše z lastnimi izbljuvki, jih nosimo tako, da so z obrazom in sprednjim delom telesa obrnjeni proti tlom. Dopustna je tudi bočna lega.
3. Ponesrečenec je živ, a brez zavesti: Negujemo ga tako, kot smo navedli zgoraj, toda ne damo mu pijače!
4. Ponesrečenec ne kaže znakov življenja
Če ponesrečenec ne diha ali če mu srce ne utripa, ravnamo takole:
Skrbno očistimo vse dihalne kanale — usta, nos in žrelo. Odstranimo sneg, vodo in izbljuvke.
Pričnemo z umetnim dihanjem. Najboljše je dihanje usta na usta in usta na nos. Masiramo srce.
Ponesrečenca grejemo, ne damo mu pijače. Z umetnim dihanjem nadaljujemo, dokler se ponesrečenec ne zave ali ne prične dihati.
Če da zdravnik drugačna navodila, se ravnamo po njih. Če ponesrečenec ne pokaže znakov življenja, s pomočjo nadaljujemo, dokler se ne pojavijo povsem zanesljivi znaki smrti.
Ponesrečenca ne prenašamo, dokler ne prične dihati. Prenos je dopusten samo v primeru, če imamo pri roki naprave za umetno dihanje, ki omogočajo dihanje tudi med prenosom.
ing. P. Šegula
LAVINSKI TEČAJ V ŠVICI
V dneh od 10.—15. I. 1963 je Švicarski alpski klub priredil tečaj za vodnike lavinskih psov v Trubsee pri Engelbergu. Vabilu sva se odzvala preko komisije za GRS tudi s tov. Hrovatom Nacetom. Po 22-letnih izkušnjah je dokazano, da je še najbolj uspešen za iskanje ponesrečenca v plazu in zametih dober lavinski pes.
V Švici imajo trenutno registriranih preko 140 lavinskih psov, elitnih iz B in C kategorije preko 90, in so razdeljeni po vseh kantonih. Sistem iskanja v snegu s psi v Švici se od našega razlikuje v tem, da vodnik lavinskega psa dirigira v levo in desno, pri tem pa se vodnik pomika po sredini plazu navzgor. Mi prepuščamo iskanje psu, pri tem pa moramo paziti na predele, kjer pes ni iskal. Kateri sistem je boljši, bi prepustil izkušnjam. Sodim pa, da ostanemo za enkrat pri našem sistemu.
Tečaja se je udeležilo 35 vodnikov lavinskih psov B in C kategorije iz alpskih dežel, to je iz Švice, Italije, Francije, Avstrije in Jugoslavije.
Vsak vodnik lahko opravi izpit za višji razred po enem letu in sicer: Za kategorijo A morata vodnik in pes najti v odrejenem kompleksu lavine improviziranega ponesrečenca do 60 cm pod snegom. Po enem letu lahko opravlja izpit za B kategorijo in se mu prizna, če najde na večjem plazu ponesrečenca in njegov predmet npr. nahrbtnik. Zadnje leto pride C kategorija, ko mora poiskati dva ponesrečenca in njihova predmeta. Pri tem ocenjujejo, kako se vodnik loti akcije, in celotni njen potek. Činč in Črt sta nalogi kaj hitro opravila. Ponesrečenca in predmete sta našla v pičlih desetih minutah.
Od SAC sva z vodnikom Hrovatom prejela izkaznici Švicarske lavinske službe za B kategorijo. Lahko trdim, da je to lep uspeh naše lavinske službe.
V tečaju je bilo tudi nekaj predavanj o negi psov, transportu, nudenju prve pomoči itd. Vse pridobljeno znanje in lastne izkušnje bova s tov. Hrovatom skušala prenesti na naš lavinski tečaj, ki se bo vršil še letos, ostalim mladim lavincem ter članom GRS, JLA in LM.
Cveto Jakelj
