Poljaki v Julijcih
Na povabilo komisije za GRS pri PZS je prišla dne 22. 7. 1963 z jutranjim brzovlakom preko Avstrije na Jesenice skupina poljskih alpinistov. Udeleženci odprave, 8 članov in 4 članice, so imeli namen prebiti deset dni v Julijcih, štiri dni v Kamniških Alpah in teden dni na morju.
Komisija GRS je dala odpravi na razpolago tri vodnike. Petra Ščetinina, Vida Mesariča in Cirila Pračka. Slednji je bil obenem tudi vodja odprave v naših gorah. Od Poljakov se je mudil pri nas že prej edino tov. Zbiegny iz Zakopan, vsi ostali so bili pri nas prvič. Odprava je imela srečo z vremenom, saj je pošteno deževalo le eno noč. Poljaki so se zelo navduševali nad našimi gorami. Če začnemo od kraja, so si z Jesenic zaželeli najprej na Vršič. Dva jeepa sta jih potegnila do Erjavčeve koče, kjer so si postavili šotore in uredili camping. To je bilo v ponedeljek, na državni praznik 22. 7. 1963. Tisti dan smo šli edino do Poštarske koče, želeli so si odpočili od dolge vožnje po železnici.
V torek 23. 7. naj bi šla ena skupina na Prisojnik po jeseniški poti, druga pa na Jalovec čez Špičko. Zmenili smo se, da krenemo ob peti uri na pot. Tu so nastopile majhne težave. Vodniki smo bili ob petih pred šotori pripravljeni na odhod, goste smo pa šele zbudili. Ob sedmih je šele povedel Vid svojo skupino proti Prisojniku, ob osmih je šel za njim Ščetinin in ob pol devetih Praček proti Jalovcu. Jalovca niso dosegli, ker je bil štart le prepozen, zato je Praček povedel svojo skupino na Mali Kot, od koder se lepo vidi stena Jalovca, Mangrt in greben Rateških Ponc. Do večera so bile vse tri skupine v taborišču. Poljaki so bili navdušeni nad izletom, povedali so tudi, da v Tatrah ne vstajajo tako rano, ker so stene blizu in zvečine kratke, tako da opravijo vse v nekaj urah. Z vstajanjem so bile vsak dan težave, šele v Vratih so se navadili rane ure.
V sredo 24. 7. 1963 smo se odpravili v severno steno Mojstrovke, in sicer kar štiri naveze. Ščetinin je vodil svojo in še eno navezo po severozapadnem razu. Mesaric je imel v navezi dva plezalca in Praček enega. Skupno 9 plezalcev v kaminih in v razu. Zaradi številnosti je šlo bolj počasi, toda v redu in brez težav.
V četrtek 25. 7. 1963 se je odločil Ščetinin s tremi Poljaki za Hudičev steber. Mesaric in Praček pa za smer Debeljakove v Veliki Mojstrovki. Glede na pozno uro (ob polenajstih bi šele lahko vstopili v steno) sta se Mesarič in Praček odločila za zahodni raz Male Mojstrovke, ki je zelo lep in zanimiv za plezalca. Mladi dr. Coiser, ki jo plezal z Mesaričem, je imel nekoliko težav v dolgi prečnici, ki drži fakoj nad vstopom v desno, toda končno je le šlo. Nad vrhovi so se zbirali temni oblaki, grozila je nevihta, tudi to je odvrnilo oba vodnika, da nista šla v Veliko Mojstrovko. Izstopili so okrog treh popoldne, kratko smer so plezali razmeroma počasi, kar pa itak nikoli ne škoduje. V daljavi je grmelo, zato so se spustili takoj v taborišče.
Tudi Ščetinin je imel težave v Hudičevem stebru v Prisojniku. Ne s svojo navezo, Ščetinin je mojster in mu steber ni delal težav, toda druga naveza, čeprav dva dobra plezalca, se ni počutila dobro in jima je moral pokazati polico v zadnji tretjini stene, kjer sta se lahko umaknila iz stene. S svojim tovarišem je smer nadaljeval in hitro izplezal.
V petek 26. 7. 1963 se je odpravil ves tabor s kombijem GRS Kranj na Bled in naprej k Boh. jezeru. Ta dan je bil namenjen počitku, povezan obenem z ogledom naših lepih počitniških središč.
V soboto 27. 7. 1963 je krepko deževalo. Še v dežju smo se odpeljali v Tamai\ vedrili dolgo v koči in ko se je pričelo svetliti, odšli proti Kotovemu sedlu. Nekateri so se odločili, da gredo raje čez Sleme na Vršič, večina je šla v gosti megli na Kotovo sedlo. Tega zaradi megle sploh nismo videli, bili smo nekje v bližini sedla, morda prav na njem. Nazaj grede smo šli čez drn in strn proti kuloarju, da bi sestopili po običajni stezi čez prodišča in snežišča pod Jalovcem. V megli ni bilo lahko zadeti prave smeri, prepustil sem se kar instinktu in zgrešil za približno dve sto metrov. Jalovec je v meglicah morda še lepši kakor v čisti jasnini, zato ni čudno, če si je mladi poljski zdravnik dr. Coiser zaželel plezati Hornovo smer v Jalovcu. Zmenil se je z Mesaričem za v ponedeljek.
V nedeljo 28. 7. 1963 se je taborišče selilo v Vrata.
V ponedeljek 29. 7. 1963 so šli Praček in Stašek Obrochta v bavarsko smer, Drago Zagorc in še trije z njim v nemško smer in Triglavsko okno. Plezanje je poteklo v redu. Takoj iznad stene so se vrnili v taborišče.
V torek 30. 7. 1963 je šel Praček s svojim tovarišem v nemško smer, Zagorc pa v bavarsko in naprej po dolgi nemški smeri prav na vrh Triglava. Poljaki so bili navdušeni nad to maratonsko plezarijo. Na nemškem stebru sta se srečali obe grupi. Zagorc je nadaljeval po nemški smeri, ostala dva sta šla preko Zlatorogovih polic v slovensko smer, skozi Prevčev izstop in proti Kredarici. Obrochta je nadaljeval pot na vrh, sklenil sem, da ga počakam v domu na Kredarici.
Tu se bom dotaknil stvari, ki ne spada v članek, ker se mi je pa primerila ravno v družbi s Poljakom, jo bom opisal kar takoj: Vstopil sem v kočo, raztrgan, umazan, kot navadno alpinisti, ko pridemo iz stene. »Lepo prosim en čaj in tjale mi ga prinesite!« sem pokazal v sosedno sobo, ker je bilo v prvi prevroče. Temnolasi čudež (oprostite, če posnemam Remarquea) me je pogledal, na mah precenil po ropotajočem železju in osorno dejal: »Kar tjale se usedite, saj je tu prostora dovolj in zakurjeno je« Prokleto ste prijazni, sem zabrundal sam sebi, naglas pa sem rekel: »Ravno zato bi šel rad tja, ker mi je tu prevroče.« »Kar ostanite, se boste že ohladili,« mi je odvrnilo brhko Slovenija-truplo (oprostite, tudi to ni izvirno). Po tej brezdušni izjavi mi je bilo dovolj. Pograbil sem težki oprtnik, odkrevsal iz gostilne in mimogrede še zabrusil točajki v obraz: »Hudičevo ste prijazni pri tej hiši! Brez vas bom že shajal.« Za gostilno sem se usedel na kamenje in pomalical kot že stokrat v steni. Da se je to pripetilo meni in še mnogim alpinistom v naših planinskih domovih, ki so postali navadne gostilne, kjer toliko veljaš, kar zapiješ, to ni važno. Bolj važno je dejstvo, da bomo alpinisti prisiljeni postaviti povsod bivake, kajti opisani gostilniški odnos je zelo pogost pojav v naših planinskih gostilnah, ki jih nočem imenovati več planinski domovi. Alpinist bo prisiljen, da nosi poleg vse običajne ropotije s seboj v steno še kravato, zlikano belo srajco in čiste hlače, da se bo skrivoma pred kočo preoblekel, pustil cape in oprtnik skrite za skalo in prišel v kočo v kakršnikoli najbolj planinsko neprimerni obutvi, ves zlikan, preko ramen pa samo fotoaparat. Tako bo točajka v gostilni takoj videla, da je ovca primerna za striženje in bo pritekla na vrat in na nos takoj k njemu, še posebno, če bo v nahrbtniku pod skrivališčem pustil tudi rodni slovenski jezik in se bo pačil vsaj po angleško ali francosko, kajti nemško »zna« že vsakdo. Takšen je položaj v mnogih (ne še vseh) naših planinskih gostilnah v letu 1963 in tega tudi to moje pisanje ne bo spremenilo. Radoveden sem samo, kako se bodo počutili alpinisti v Aljaževem domu, ko tam ne bo več prijazne Tince, ko bo tam katerokoli brezdušno Slovenija-truplo? Ugotavljam samo, da je bil alpinist nekoč zaželen v vseh planinskih domovih, čeprav je popil samo en čaj, danes pa se npr. v gostilni na Kredarici počutijo alpinisti skrajno neugodno.
Stotine tistih z zlikanimi hlačami so šli mimo turista na ledeniku in so ga v glavnem le z žganjem »krepčali«. Kaj je naredil moj znanec, ko se mu je ponesrečil tovariš v steni? Do srajce je slekel vse s sebe (ne bom ga imenoval, ker bi bil užaljen) in ko je tovariša še zeblo, ga je grel s svojim telesom. Študent, plezalec. Vedno brez denarja. »Fantje, boste jedli,« je dejal in postavil konservo pred skupino. Natanko sem vedel, da je to vse, kar ima, in da je sam lačen kot volk. Vem, da je vse to zastonj, kar sem napisal, za vsako nepravilnost se najde tisoč izgovorov, prezaposlenost, nervoznost, dogodki se lahko tudi obrnejo, taje itd. Toda nekaj drži: Problem je pred nami. Stašek Obrochta se je vrnil z vrh Triglava in nisem ga upal peljati v gostilno, no tudi povedal mu nisem zakaj, šla sva brez besede v tabor.
V sredo 31. 7. 1963 so šli Poljaki v Kamniške Alpe, tu jih je vodil Vid Mesarič, ker je meni potekel dopust. Iz opisa se razvidi, da so Poljaki pridno plezali, čeprav to še zdaleč ni bilo najboljše poljsko moštvo. Njihovi najboljši so bili v istem času na Kavkazu in nekateri v Dolomitih. Glavno je: Vzljubili so naše lepe Julijce in še si žele k nam.
Ciril Praček
