AKADEMSKO PLANINSKO DRUŠTVO V LETU 1965
Tudi v 17. letu svojega obstoja se je Akademsko planinsko društvo afirmiralo v naši planinski javnosti predvsem po zaslugi močnega alpinističnega odseka. Rekordno število vzponov (409), v domačih in tujih gorah, je res zavidanja vreden uspeh 56 članov in pripravnikov. Številka pa bi bila še precej večja, če ne bi več najaktivnejših plezalcev služilo vojaški rok. Pomembno je zlasti veliko število pripravnikov (24), ki jih je uspelo pridobiti in zadržati z doslednim izvajanjem zanimivega programa. Akcije v zimskih mesecih so bile: seminar v Tamarju s predavanji in praktičnimi vajami iz zimske alpinistične tehnike, udeležba na turnih smukah in instruktorskem tečaju na Planini na Kraju, organizacija VTK memoriala. Spomladanska in jesenska plezalna šola na Turncu je zadovoljila, saj je uspelo pridobiti 12 novih pripravnikov, ki se sedaj aktivno udejstvujejo, pa tudi pomagajo pri organizacijskem delu društva. Na že tradicionalnem sprejemu novih članov v Tamarju so bili med alpiniste sprejeti trije pripravniki, ki so izpolnili zahtevne kriterije. V letni sezoni so se plezalci udeležili taborov v Paklenici in Tamarju. Pomembna je udeležba petih članov v lanskoletni odpravi na Kavkaz. V drugih tujih gorstvih je bilo preplezano 58, tudi renomiranih smeri. Število prvenstvenih vzponov (5) pa ni veliko. AAO bi moral biti tudi v tem pogledu dostojen člen naše alpinistike.
Sklep, da se okrepi delo med študenti-nealpinisti, je treba pozdraviti, saj je prav vzgojno delo pravo poslanstvo APD. Ne samo plezalec, vsak, ki ga veseli spoznavanje gorske narave, mora biti seznanjen z uporabo osnovnih rekvizitov — cepina, derez, s tehniko hoje in plezanja v lažjem terenu, kjer ni nadelanih poti, pa tudi s prvinami smučanja. V prihodnje naj bi vsak član AO obvezno vodil vsaj en izlet dijakov in študentov in jim s praktičnim vzgledom pokazal pot do zdrave in varne hoje po gorah. Organizacijsko poslovanje je bilo dobro, AAO je npr. prvi med našimi alpinističnimi odseki uredil vse potrebno za registracijo članov pri komisiji za alpinizem. Vsakdo si je lahko nabavil permanentno dovoljenje za gibanje po obmejnem pasu, torej po predelih, kjer je veliko malo poznanih ali celo pozabljenih smeri. Spričo takšne aktivnosti je razumljivo, da je UO PD namenil levji delež svojih sredstev prav alpinističnemu odseku. Tretjina tega denarja je bila porabljena za nabavo nove opreme. Vrvi, klinov, karabincev, kladiv in cepinov je zdaj dovolj, nabavljen pa je bil tudi material za zimsko opremo. Omembe vredno je vsekakor delo foto-kino kluba APD, ki se je pred leti organizacijsko ločil od matičnega društva, da bi se kot samostojno telo lažje uveljavil. Čeprav je bilo za opremo temnice in nakup literature porabljeno precej denarja, bo potrebno še veliko pomoči, da bo klub ljubiteljev gorske fotografije zaživel v polni meri. V filmski dejavnosti bo treba ledino še preorati. Poleg prispevkov za propagandno dejavnost društva (fotografije za razstavne omarice, fototeka, diapozitivi) so v načrtu predavanja o fotografiranju v gorah, z osnovami pa se bodo interesenti lahko seznanili na predavanjih, ki jih organizira Zveza študentskih organizacij Ljudske tehnike. Klubska razstava planinske fotografije je bila preložena na letošnje leto (v aprilu v izložbah »Dela«). Fotisti si želijo, da bi čim več njihovih posnetkov objavil Planinski Vestnik, saj se je kvaliteta slik lepo dvignila. Propaganda — tako preko omarice na »Šestici«, kot z objavami in sestavki v Mladini, Tribuni in dnevnem tisku, še ni izpolnila vseh pričakovanj, ker še ni jasno, kakšni prijemi so potrebni. V načrtu je ciklus sedmih televizijskih oddaj. Televizija bo začela predvajati tudi 8 mm filme, s čimer bo lahko vključila v sodelovanje tudi amaterje. Na TV zaslonih želimo videti čim več gorske narave. Na XVI. rednem občnem zboru APD so navzoči ponovno izvolili za svojega predsednika tov. Franca Savenca. Tov. Savenc ima brez dvoma največ zaslug za uspehe društva, organizacijsko delo bi si brez njega le težko zamislili. — Občni zbor je z zadovoljstvom ugotovil, da je UO sklepe prejšnjega leta zadovoljivo izpolnil. Planinski dom v Tamarju je bil izročen v upravljanje PD Medvode, s čimer je bil znatno razbremenjen društveni proračun. Gospodarska dejavnost je bila res nehvaležno breme. Novoizvoljenemu odboru je občni zbor priporočil, naj skrbi za to, da bo APD, ki je bilo med iniciatorji planinske vzgoje pri nas, tudi v bodoče uspešno posredovalo pozitivne ideje, ki ločijo gorništvo od ostalih športnih organizacij.
Peter Magajna
JUGOSLOVANSKI ALPINIZEM
KAKO JE Z ALPINISTIČNO DEJAVNOSTJO PRI NAS?
Ko sem se 4. IV. 1965 na zadnji redni skupščini PZS oglasil s kritiko našega alpinizma (PV 1965 6-249), sem zastopal le svoja osebna gledišča, ki bi jih zelo težko podprl vsaj s približnimi številkami. Toda želel sem vsaj vzbuditi javni razgovor, ki bi pripeljal do resnične analize stanja — žal, pa razen nekaj osebnih pripomb, ki sem jih zvedel posredno, do tega ni prišlo.
To pot poskušam ponovno. Iz neuradne ankete sem zbral nekaj podatkov (ostali so na razpolago v arhivu komisije za alpinizem pri PZS), ki kažejo in potrjujejo večino tistega, kar sem trdil. Vsi skupaj pa smo bili prepričani, da gre na bolje, številke pa kažejo drugače.
Morda se bo kdo vprašal, zakaj vse to. Imam samo en odgovor, ki zadošča: Čas je, da polemike o našem alpinizmu postavimo na realno osnovo in se lotimo stvari, dokler je pravi čas. Ni birokracija, če se enkrat ali dvakrat letno zahtevajo podatki. Vodstva odsekov ali pa tudi posamezniki bi bili lahko toliko zavedni, da bi jih PZS dostavili — in to točne. Tako pa je bilo za to anketo potrebno nešteto urgenc, dostavljeno gradivo pa še vedno ni kompletno. To ni posledica preobilice dela, pač pa neurejeno poslovanje.
SLOVENIJA
V Sloveniji smo lahko včasih našteli 26 alpinističnih odsekov, ki so delali bolj ali manj aktivno, danes jih je le še 20 (in pododsek Hrastnik), med temi pa jih je nekaj, ki komaj opravičujejo svoj obstoj. Ce so iz navedenih podatkov morda kateri izpadli (Domžale, Slov. Bistrica, Posoški AO), je to le krivda njihovega mrtvila, saj o sebi niso dali nikakega glasu — niti jih ni bilo čutiti kako drugače.
V prvi koloni — št. vzponov v letu 1964 so pomanjkljivi podatki, čeprav so odseki na občnih zborih poročali in bi bilo potrebno poiskati le zapisnik. Če pa to kolono primerjamo s sosednjo številko vzponov v letu 1965, vidimo pri večini odsekov padec. Ali je to res le posledica dolge zime?
Do nerazumljivih ugotovitev pa pridemo, če primerjamo koloni II in III. Skoro 60 odstotkov odsekov (od tistih, ki so svoje člane registrirali do 15. V. 1966) je poročalo o večjem številu vzponov (posebno očitno AO Kranj in AO Lj. Matica), kot jih lahko ugotovimo po kartončkih za registracijo. Odkod to? Odgovor, da so mnogi pri vojakih ali da so prenehali z alpinizmom, ne more povsem držati. Člani najbrž ne vpisujejo svojih vzponov v odsekovo knjigo, za kar smo se že davno dogovorili. Toda če upoštevamo pobudo na sestanku načelnikov AO na Kalu, da naj odseki pri registraciji upoštevajo tudi članovo aktivnost, bi tudi morala odpasti. Vpisovanje vzponov je res najmanj, kar lahko pričakujemo.
Koloni IV in V vsebujeta podatke o povprečnem številu vzponov aktivnih članov AO. Prva glede na poročilo, druga pa po registraciji. Že sama primerjava s povprečjem za vso Slovenijo nam dokazuje, kako upravičen je bil sklep, da naj bodo v bodoče registrirani le tisti, ki se za alpinizem resnično zanimajo. Povpreček 7,9 vzpona na leto je za naše razmere nizek, znižali pa so ga tisti, ki se lotevajo alpinistične dejavnosti le občasno. Ker je teh ob registraciji letos precej odpadlo, se je povprečje takoj dvignilo na približno 8,1, čeprav (sodeč po podatkih aktivnih AO) je tudi to še vedno nizko.
2e število 409 alpinistov, ki ga ugotovimo iz poročil 20 AO, je nizko, toda kaj moremo reči ob številki 288, kolikor jih je registriranih za letošnje leto! Ali so obveznosti — plačana zavarovalnina pri DOZ in naročnina za Planinski vestnik — res prevelike, da bi jih ne zmogel tisti, ki se z alpinizmom aktivno ukvarja? Čeprav so števila iz VI in VII kolone javljala društva (kot število aktivnih članov AO), lahko nad njimi upravičeno podvomimo (ali pa se aktivnost alpinista odraža kako drugače kot z vzponi!?). Naj navedem tri evidentne primere: AO Litostroj: skupno 9 aktivnih članov s 104 vzponi, registrirali pa so jih le 8, na kartončkih, katere lahko prav tako seštejemo, pa beremo točno 104 vzpone.
AO Lj. Železničar: 6 aktivnih s 33 vzponi, registriranih 3 s 33 vzponi.
AO Mojstrana: 11 aktivnih z 78 vzponi, registriranih pa je 16 z enakim številom vzponov.
Predzadnja kolona pa nam daje rezultat, koliko alpinistov imamo trenutno. Res številka ni povsem točna, ker jih je še nekaj, ki so aktivni, pa niso registrirani, nekaj pa jih je, ki so registrirani, pa niso aktivni. Preko številke 300 pa ne moremo in ne smemo iti. In kako je z neaktivnimi člani AO? Nekateri jih sploh ne vodijo več, pri drugih pa zasledimo naravnost ogromne številke (AO Jesenice, AO Matica). Mislim, da bi v bodoče ta rubrika lahko odpadla, saj je dovolj, če zanje ve odsek. Kadar jih potrebuje, jih bo pozval k sodelovanju, oni pa, če se jim bo dalo, se bodo odzvali. Če pa se aktivirajo (in to dokažejo z dejavnostjo v gorah), naj se enostavno zopet vodijo kot aktivne.
HRVATSKA
Podobni podatki in problemi kot pri nas. Število vzponov se je v letu 1965 občutno (za 17 %) znižalo, visoka pa je tudi številka neaktivnih članov, saj jih je skoraj toliko kot aktivnih (oz. jih bi bilo več, če bi bila razdelitev pravilna — AO Zagreb).
Vzrokov za tako stanje je verjetno več (veljalo bi jih prikazati!), nekaj pa mora biti narobe tudi v sami organizaciji. Situacija, da se žele alpinisti osamosvojiti, sedaj pa izstop AO Rijeke iz PD Platak, opozarja na to. Razen v tabeli navedenih AO obstaja nekaj zanimanja za alpinizem tudi v drugih društvih: pri PD Grafičar je že od l. 1958 zametek, ki pa trenutno šteje le 2 neaktivna člana. PD Japetič iz Samobora ima 5 pripravnikov (1961). PD Platak — Reka pa je imel svoj odsek.
Za tradicijo, ki jo ima planinstvo in alpinizem v Hrvatski, je situacija več kot slaba. Število čla-
nov in vzponov bi komaj zadostovalo za enega, med aktivnimi pa so le trije, ki resnično zaslužijo ta naziv. AO Zagreb z 0,9 vzpona na aktivnega člana in AO Reka sta, tako kaže, v krizi.
SRBIJA
Trenutno je na področju republike Srbije čutiti mnogo večji napredek, kot ga lahko zasledimo v prvih dveh republikah. Čeprav obstajata le dva aktivna AO s 36 člani, imajo ti več kot zadovoljiv povpreček vzponov z 9,1. Res, ne moremo njihovih vzponov povsem enačiti z vzponi v drugih republikah (opravljeni so občasno in tedaj v večjem številu ter v nižjih stenah), toda primerjava številk iz leta 1964, nasproti l. 1965 je le pokazatelj, ki mu ne moremo oporekati. Razen omenjenih dveh AO je v Srbiji še AO pri PD Stražilovo — Sremski Karlovci, ki pa je neaktiven in aktivna alpinistična sekcija pri PD Kablar – Čačak. Člani te pa se udejstvujejo le v stenah Kablara (100 m). Neaktivne sekcije so še: PD Paštrik – Prizren, PD Črni vrh-Bor, PD Vukan Požarevac in PD Djerovica – Peč, v zametku pa pri: PD Čelik Smederevo, Bačka Bačka Topola, PD Dimitrije Janković Kragujevac.
BOSNA IN HERCEGOVINA
Trenutno obstaja na področju BiH samo en aktiven AO in to AO Sarajevo. Njihova komisija za alpinizem pa prav sedaj poskuša osnovati še AO v Mostaru in Konjiču, kjer so idealni terenski pogoji.
AO Sarajevo je osnovan šele 10. X. 1963 in sicer iz nekdanjih alpinističnih sekcij pri PD željezni-čar, Bjelašnica in Ozren, ter AO Treskavice. Delo odseka je zadovoljivo, še posebno če vemo, da do letošnjega leta niso dobivali nikakih finančnih sredstev (!) in imajo letos prvič obljubljeno minimalno dotacijo s strani Okrajne planinske zveze Sarajeva.
MAKEDONIJA
V tej republiki alpinizem nima kake posebne tradicije. C1 organiziranem delovanju lahko govorimo šele po letu 1960 (čeprav se je tudi popreje plezalo na področju Makedonije in so bili tudi že zametki organiziranega dela). Edini AO je sedaj v Skopju, pri PD Skopje.
Alpinistična sekcija pa je še pri PD Zlatovrv — Prilep (1959), ki šteje 25 članov, ima že od 1964 svojo alpinistično šolo, vendar še nima pravega načina dela. Pogojev za osnovanje pa je veliko: PD Orle — Kavadarci, PD Kozjak — Prilep, PD Kajmakčalan — Skopje in PD Pelister — Bitolj! Pri nekaterih od teh društev bodo AO oz. sekcije verjetno osnovane že letos.
Črna gora
Glede na dejstvo, da je bil Pla-ninarsko smučarski savez Črne Gore osnovan šele 1. 1950, delovanja njihove komisije za alpinizem, GRS in jamarstvo ne moremo meriti z istimi merili kot ostale.
Vendarle pa že samo dejstvo, da obstoja en odsek (pri PD Javorak) in dve alpinistični sekciji (pri PD »Stevo Kraljevič« — Titograd in PD »Vojo Maslovarič« — Ivan-grad) ter njihova, čeprav skromna aktivnost, dajo slutiti — da bi se ob primerni podpori tudi v Črni gori lahko razvil alpinizem, saj imajo obilico odličnih terenov.
ZAKLJUČEK
Če upoštevamo poročila, je bilo v Jugoslaviji opravljeno v letu 1965 okoli 4000 vzponov, aktivnih pa je bilo ca. 550 alpinistov. Vsaka primerjava tega stanja z drugimi alpskimi, pa celo nealpskimi državami bi bila brezpredmetna. Deloma zaradi specifičnih pogojev, deloma pa tudi iz preprostega dejstva — ki ga moramo priznati — da je naš alpinizem trenutno v krizi, iz katere pa se mora v najkrajšem času izkopati, da ne bodo nastale nepopravljive posledice za našo celotno planinsko organizacijo. Tisto, o čemer je trenutno vredno razpravljati (in kar želim s temi podatki tudi vzpodbuditi, je — kaj storiti, da se situacija čim hitreje popravi. VZGOJA in to temeljita ter usmerjena v daljše obdobje, je edino, kar nam bo lahko dalo rezultate, ki jih pričakujemo! O tem je bilo v zadnjem času že veliko govorjenega, pa tudi storjenega. Šolski odbor pri PZS (ki ga je zvezna komisija za alpinizem pooblastila pa tudi priporočila vsem ostalim republikam) je izdelal shemo za celotno planinsko organizacijo, ki jo je po daljši razpravi sprejel (začasno, do redne skupščine PZS) tudi UO PZS, deloma modificirane pa sprejemajo tudi ostale republike. Na podlagi te sheme, v kateri ima alpinizem najširše področje, je bil po letošnjih prvomajskih praznikih že prvi seminar za alpinistične inštruktorje, jeseni pa bodo verjetno tudi že izpiti. Alpinisti, ki bodo poslej vodili vzgojo v naših osnovnih enotah, naj imajo namreč enotne poglede in prijeme pri vzgoji, ker le tako se lahko izognemo odvečnemu delu ter dosežemo tisto, kar smo si — oz. si bomo zastavili. To pa je mislim jasno — doseči v alpinizmu tisto stopnjo, ki nam kot alpski deželi pripada.
ZGLEDI VLEČEJO
Če povsod velja, da zgledi — dobri ali slabi — vlečejo, potem velja to tudi v alpinizmu in lahko pričakujemo letos nadvse uspešno sezono.
Še nobeno leto ni bilo že v mesecu maju preplezanih toliko kvalitetnih smeri kot prav letos: 2. V. sta Boris Krivic in Martin Gričar (oba AO Lj. matica) opravila I. ponovitev kamniške smeri v Koglu (VI — 11 ur). 22. V. sta Boris Krivic in Franc Štupnik (AO Lj. matica) preplezala smer Dular—Juvan v Rzeniku, ki je bila pred tem komaj enkrat ponovljena. (VI — 10 ur). 28. V. je naveza Peter Ščetinin (AAO) in Tone Sazonov (AO Lj. matica) v 8 urah preplezala zajedo v Šitah (VI). Istega dne je vstopila v Travnik, v Aschenbrennerjevo smer naveza Boris Krivic in Franc Štupnik in jo preplezala v 10 urah. Dan za tem — 29. V., na dan ko se je na plazu pod Jalovcem vršil VTK, pa je naveza Boris Gruden (AAO) in Mitja Košir (AO Jesenice) preplezala zajedo v Šitah (9 ur).
Razen teh in že omenjenih vzponov pa je bilo opravljeno še precej drugih: raz Jalovca 7 ur, Rumena zajeda v Koglu 5 ur itd. Po teh vzponih sodeč so nekatere naveze pripravljene tako, da lahko pričakujemo od njih še bolj vzpodbudnih novic. Da se le ne bi ponovila situacija iz preteklih let, ko so naši odšli v tuje gore, pri nas pa plezali tuji alpinisti in to — stene, ki še čakajo na naše obiskovalce.
Ali bodo ti zgledi res potegnili še koga k delu za napredek našega alpinizma?
Franci Savenc
