Prvi portret alpinista
V soboto je bilo v Cankarjevem domu predavanje alpinista Tomaža Humarja. Večer se je spremenil v poseben dogodek, saj so obiskovalci lahko videli prvi portret kakšnega slovenskega alpinista od njegovih začetkov do danes. Lepo se navezuje na pred dobrim letom posnet portret slovenskega alpinizma, v katerem so plapolale zmagovite zastave na vrhovih vseh himalajskih osemtisočakov. Alpinistična pot Tomaža Humarja je precej krajša, zato pa toliko intenzivnejša. Dogodek ni rezerviran le za Cankarjev dom, ampak se začenja njegova pot po vseh Sloveniji.
N. M.
Tomaž Jakofčič: Obvestila
11.03.2000 bo na Zelenici 6. smučarsko alpinistični rally LJUBELJ 2000 v organizaciji PD Tržič in Koren Sports. Prijave do 9. marca na tel. (064) 564-500 ali (041) 641-490 (Matija Koren).
V sredo, 01.03.2000, bo ob 19 uri v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, v Ljubljani. ob diapozitivih in glasbi, predstavitev nove knjige Darka Berljaka »Ključevi neba« Tibetska trilogija (v hrvaščini).
Za nov alpinistični vodnik Raduha-Peca-Uršlja gora, zbira Stanko Mihev vse podatke na naslov Čečovje 30, 2390 Ravne na Koroškem, tel. (0602) 226-07.
Izšla je 28. številka revije Grif. Na stotih straneh najdemo največ branja iz področja gorniških športov, zanimivi pa so tudi prispevki s področja jamarstva, letenja z baloni in kolesarjenja.
Pomembne ponovitve v gorah
Smer Beli trak v Vršacu že od prvega vzpona bratov Podgornik leta 1981 velja za eno najbolj želenih zimskih smeri pri nas. Edini, ki mu je do letos uspelo ponoviti smer (v kombinaciji s Popoldansko) je bil Slavko Svetičič.
Erik Švab (SPD Trst) in Giovanni Bazzo sta letos opravila 2. ponovitev v precej skromnih lednih razmerah in zato je bilo potrebno preplezati tudi nekaj kombiniranih mest. Plezala sta do mesta, kjer se grapa zapre in je možen izstop po Ceklinovih smereh in se od tam spustila ob vrvi nazaj po smeri. Plezanje sta ocenila s IV/5+, 500 m. V soboto sta smer ponovila tudi Tadej Golob in Miha Valič.
Andrej Markovič (Vrh) je zopet dokazal, da je zelo vztrajen plezalec. V petih dneh je opravil 1. solo in 3. zimsko ponovitev Peklenske pomaranče v Rzeniku (VI+, A3, 400 m). Razmere v steni so se menjavale od poprhane skale v spodnjem delu do predelanega snega in kopne skale v zgornjem.
Peter Mikša in Primož Lajevec sta v Nad Šitom glavi ponovila Zajedo (V+, 300 m).
Iz Chamonixa
Minula dva tedna je v času Mednarodnega zimskega srečanja v gorah okoli Chamonixa plezalo kar nekaj naših alpinistov. Prvi teden je bilo vreme slabo, zapadlo je dosti snega in plezalci so v večini plezali v nižje ležečih slapovih. Obiskali so slapove nad Argentierom, v italijanski dolini Olmondt in Cogne. Drugi teden se je vreme popravilo in lahko so opravili tudi nekaj vzponov v gorah. Nejc Bevk in Uroš Samec ter Tomaž Jakofčič in Tina Di Batista (oba Dumo), so v Aiguile du Requin ponovili smer Nouvelle Horizons (IV/5, 550 m). Marko Prezelj in Blaž Navršnik pa sta poleg smeri Ice is Nice (IV/5, 550 m) v Requinu, ponovila tudi smer Jackson v Les Droites (V/5+, 1000 m).
Razmere v tamkajšnjih gorah so bile pred sneženjem dobre, verjetno pa se bodo ob dvigu temperatur še izboljšale. Plezalci, ki so zaradi ponovnega kratkotrajnega poslabšanja obrnili v nekaterih visokih stenah, so prav tako poročali o sicer dobrih lednih razmerah (Grandes Jorasses, Aig. Verte itd).
– – –
Še ena ponovitev
29. februar 2000
V soboto sta smer ponovila tudi Tadej Golob in Miha Valič, je pisalo v zadnjih Alpinističnih novicah. Več podatkov Jakofčič še ni imel.
Tadej Golob je dodal nekaj podrobnosti:
Plezati sva začela v soboto (bilo je 26.02.2000) ob devetih zjutraj in za smer do višine tistega kotla, do katerega sta dospela tudi Erik in njegov kolega prišla po sedmih urah. Med tem sva se hotela že nekajkrat vrniti, ker je meni v prvem raztežaju padla rokavica in sem moral nadaljevati v zelo strgani tanki notranji rokavici, kar ni bilo najbolj prijetno. Smer se nama je zdela zelo težka, še posebej vstopni previs in pa tretji raztežaj čez zaveso – verjetno je v boljših zimah vsaj prvi raztežaj (na skici samo 70 st.) precej lažji. V tem prvem raztežaju sem se enkrat obesil v cepin, ker se mi je razpletla zanka na cepinu in me je navilo. Led v smeri pa je bil odličen in smer je fantastična – strma in mogočna.
Vrnila sva se enako kot najina predhodnika.
Še ocena. Erik jo je ocenil s V+ za tehnične težave in IV za kompleksnost smeri, če se ne motim. Se kar strinjam. Tisti V+ je v normalnih zimah kar realen, v tokratnih razmerah pa podcenjen.
Pripis urednika:
Govorilo se, da naj bi (menda letošnjo zimo) Beli trak ponovila že dva Avstrijca. So ju celo srečali, bilo je menda januarja.
Kdo ve kaj več o o tem, kdo pozna podatke?
– – –
Erik Švab
Beli trak tekmovalno plezanje v Julijcih
Marsikdo pravi, da tekmovanja v ledu nimajo nobene veze z alpinizmom… ti verjetno niso nikoli plezali Belega traku v Vršacu! Smer sta leta 1981 preplezala brata Podgornik (bila je prva ledna – snežna smer v Zahodnih Julijcih) in potem jo je leta 1987 ponovil eden izmed najboljših solerjev in lednih plezalcev vseh časov, Slavko Svetičič. Za njim, menda vseh teh 13 let, smer ni bila ponovljena.
21. februarja letos sta se tržačana Giovanni Bazo in Erik Švab odpravila v Zadnjico “malo pogledat” kakšne so razmere in ko sta videla, da Beli trak stoji, si nista mogla kaj, da ga ne bi šla poskusiti preplezati. Tako sta vstopila v krasno ledno-snežno-kombinirano smer, tipično za zimske Julijce, ki je že dolgo čakala na obisk. Smer začne s strmim lednim skokom, katerega prvi metri pa so se, verjetno zaradi nedavne otoplitve, odlomili, tako da je bilo treba zapičiti cepite čez polmetrsko streho in začeti kar po rokah, tako kot na tekmah v ledu, ha ha. Po prvih navpičnih metrih se raztežaj nadaljuje po tankem ledu in snegu, kjer naklonina malce popusti in po 65 metrih se lahko uredi stojišče v skali v naravni luknji. Od tam se smer nadaljuje po strmem ledu (do 90 stopinj), ki nato preide v mehkejši sneg, kjer je treba biti pazljivi, saj vse skupaj bolj simbolično drži. Tako se prebiješ do votline, katere izstop je ključni del smeri. Prečiš proti levi po snegu po ozki polici, potem delikatno prestopiš v led in po nekaj metrih dry-toolinga spet preideš v visečo zaveso kjer moraš malo pokvihtati po rokah, da prideš čez; sledi še en strm skok in po 60 metrih dosežeš led, kjer lahko urediš stojišče. Razmere v ključnem delu so bile dovolj dobre, da se ga je dalo preplezati, vendar precej slabše od tistih, kot so na sliki prvestvenega vzpona bratov Podgornik v Kresalovem vodničku Zimski vzponi – Julijske Alpe, na strani 88. Potem je še 30 metrov delikatne plezarije po požlenjenem kotu, kjer ni možno urediti nobenega varovanja in grapa se položi. Tu pa tam so še zoprni skoki v katerih je včasih led, včasih pa ne in na vrhu se smer konča pod skalno zaporo. Od tu je možno prečiti desno po skali na greben v Desno Ceklinovo smer (zelo gladko in zoprno) in po njej nadaljevati proti vrhu Vršaca ali sestopiti, ali še prej prečiti v Levo Ceklinovo smer in potem na vrh. Tržačana sta se odločila, da sestopita po grapi peš in potem abzajlata čez najstrmejši del (6 spustov).
Za ponovitev je treba računati na resno plezarijo v snežni smeri z nekaterimi kombiniranimi odstavki, od opreme pa je dobro imeti: čimdaljšo vrv (ker možnosti za dobra stojišča ni dosti), 5-6 klinov, serijo zatičev, srednje metulje, zanke, vsaj 6 lednih klinov (tržačana sta imela 4, vendar bi jima še kakšen prav prišel). V smeri je ostal en jeseničan, ki sta ga pustila brata Podgornik in en zatič. Smer je od vstopa do skalne zapore na koncu grape visoka točno 500 metrov (v Kresalovem vodniku 600) in si v primerjavi z drugimi smermi te vrste zasluži oceno IV/5+. Tržačana sta verjetno opravila drugo ponovitev te smeri v 5 urah in pol.
Naveza Bazo–Švab je v zadnjih sezonah ponovila že nekatere izmed najbolj zahtevnih zimskih smeri v Julijcih (Sanjski ozebnik v Triglavu, Kombinacija Uporniške + Slap v Kanjavcu, Bele sanje v Vrhu polic) in je mnenja da ta smer spada v kakovostni razred najlepših in najbolj zahtevnih smeri v Julijcih.
