Novomeščani na Velem polju
Alpinistična sekcija pri PD Novo mesto je priredila skupno turo na Velo polje, ki se je je udeležilo osem članov. Opravili so pristope na Mišelj, Vernar in Tosc ter plezali v Koštrunovcu (29. novembra Pristopno smer – Božena Gerjevič in Janez Železnik), dan kasneje pa še v Vernarju Pastirsko smer (Lojze Rogelj, Nada Špiler in Železnik).
Novo vodstvo Obalnega
AO Obalni AO iz Kopra je imel na Slavniku 5. t. m. letni občni zbor. V domačih in tujih gorah so v preteklem obdobju odpravili 229 tur ali 14,2 na aktivnega člana. Med alpiniste so sprejeli Bojana Fondo, Slavka Samotorčana in Fulvija Živca, za novega načelnika pa izvolili Ines Božič.
Zagrebška alpinistična šola
AO Železničar iz Zagreba je bil organizator letošnje alpinistične šole. ki je trajala od 30. septembra do 2. decembra. Vpisalo se je 22 novincev, toda redno jih je šolo obiskovalo le 14, kolikor jih je na koncu tudi uspeš no opravilo izpit. Imeli so 14 predavanj in 9 vaj v plezalnem vrtcu, skupno pa so bili na terenu 19 dni. V tem času so opravili skupno 80 vzponov, največ v Veliki Paklenici. Šolo je vodil Vladimir Mesarič, delovala pa je brez kakršnekoli podpore. Pri AO Zagreb-Matica pa so konec novembra in začetek decembra priredili alpinistični tečaj, na katerem je okoli 30 udeležencev dobilo osnovno znanje. Z njimi bodo do poletja v okviru možnosti plezali starejši člani, šele potem bo sledil sprejem med pripravnike.
Letos boljše razmere
Po številnih težavah v preteklem letu, a tudi še v začetku letošnjega, so člani AO Črnuče letošnjo sezono končali zadovoljni. Dobili so nove prostore v stavbi KS, enkrat tedensko imajo trening v telovadnici nove OŠ, že jeseni pa so začeli tudi z AŠ, ki jo obiskuje povprečno po 15 tečajnikov. Z njimi so že napravili prvo turo po poti P-P, od 26. novembra do 1. t. m. pa so imeli tabor v Paklenici. Udeležilo se ga je skupno 21 članov AO in kljub slabemu vremenu je lepo uspel (opravili so 113 vzponov), saj so vsi alpinisti ves čas plezali le s tečajniki. Nekaj pa jih je bilo v istem času tudi v Julijskih Alpah: Aleš Goluh, Miha Kuhar, Peter Lampič in Filip Štucin so prečili Malo M. Ponco izpod Srca v Dnino, nato pa še Oltar. 6, t. m. pa so plezali v steni nad Ospom. Boris Benedičič in Danilo Patarčič sta opravila 2. ponovitev Sarkofaga.
Srečanje koroških in štajerskih alpinistov
Tradicionalno srečanje koroških in štajerskih alpinistov je bilo letos 12. t. m. na Naravskih ledinah, vodila pa ga je Irena Kolar, načelnica AO Ravne. Udeležili so se ga člani AO Celje, Črna, Kozjak, Mežica, Prevalje, Ravne in Velenje, manjkali so torej le zastopniki AO Impol iz Slovenske Bistrice in Slovenjgrajčani. Poročila načelnikov dokazujejo, da je daleč najbolj uspešen AO Celje, tako po kvaliteti kot kvantiteti in v vodenju AŠ. Po kvaliteti tur se mu pridružuje le še AO Ravne z AS v Prevaljah, ki pa zaostaja na področju šolanja kadrov. Tudi večina drugih odsekov ima premajhen odziv na AŠ ter prevelik osip. Finansiranje ima zadovoljivo rešen le Šaleški AO, ki tudi tesno sodeluje s TO. Udeleženci srečanja so se pogovorili tudi o morebitni skupni odpravi, izvedbi področnega tečaja za IA, o pripravi alpinističnih vodnikov itd… sklepe pa bodo pripravili načelniki, ki se bodo sestali januarja prihodnje leto. Po zboru pa so si ogledali še film o Koroški odpravi Andi 80«, diapozitive o odpravi Daulagiri 81 in vzponih v domačih gorah.
Primorski alpinisti so se sestali v Tolminu
Organizator letošnjega srečanja primorskih alpinistov je bil Soški AO, pripravili pa so ga v petek, 11. t. m. v Tolminu. Blizu 170 članov je lani opravilo 1749 alpinističnih tur, alpinisti in pripravniki AO Idrija, ki je s 60 člani najštevilnejši na Primorskem, pa so jih opravili 529. Sedemnajst članov AO Nova Gorica je opravilo 314 tur, veliko pozornosti pa so posvetili tudi vzgoji. V Obalnem AO je enako število članov opravilo 229 tur. V Postojni so ta čas skoraj brez podmladka, čeprav so posamezniki zelo aktivni. V 30-članskem Soškem AO so se povsem posvetili šolanju, zato so opravili vsega le 150 tur. Opazna je dejavnost AS Ajdovščina in Vipava, katerih člani se šolajo pri AO Nova Gorica. V Ajdovščini so opravili v zadnjem letu že 108 tur, v Vipavi pa 204. Po poročilih so udeleženci zbora načeli dve pomembni vprašanji: organiziranost in povezava s KA PZS ter poenotenje vzgojno-izobraževalnega dela. Škoda, da je razprava preveč zvodenela in da niso sprejeli konkretnih sklepov. Ugotovili pa so, da je bil storjen pomemben korak naprej pri evindentiranju smeri ter variant in zbiranju opisov. V Novi Gorici so obdelali največ, v Idriji so začeli z zbiranjem za Zg. Trento, v Tolminu pa za Krn in Kanin. AO Postojna svoje lanske naloge ni izpolnil (sedaj obdelujejo Martuljk), od članov Obalnega ÁO pa že kmalu lahko pričakujemo vodniček za Osp, Glinščico in Črni kal.
Gorski vodniki so zborovali
V petek 11. t. m. je bil v prostorih doma slovenskih planincev Zlatorog v Ljubljani tudi zbor gorskih vodnikov, Sklepe in načrt dela bo sicer pripravila posebna komisija (Janez Duhovnik, Marjan Keršič-Belač, Zvone Korenčan, Roman Robas in Danilo Škerbinek), že sedaj pa je jasno, da vsi žele, naj bi delo steklo v prihodnje bolje. Odkar je bila leta 1968 ustanovljena posebna komisija pod vodstvom Janeza Krušica, je dejavnost slovenskih GV bolj ali manj stagnirala, čeprav delo ni zamrlo. V obliki 1098 vprašanj so zajeli glavnino snovi, ki naj bi jo obvladal naš GV, ki je (in bo najverjetneje tudi ostal) amater. Delujejo pa za sedaj žal le v 25 PD (od skupno 165, oziroma ob 44 AO in AS) in neorganizirano. Ob različnih profilih vodnikov v naši organizaciji (mladinski, planinski, gorski) in se inštruktorjih, bo potrebno podrobneje opredeliti njih vlogo, urediti včlanjenje v mednarodno organizacijo, pripraviti cenik (tudi za konkretne ture, ne le na splošno) in ga posredovati tudi turističnim organizacijam.
200 ur prostovoljnega dela
V AO Črna je bilo letos aktivnih 12 članov, med katerimi so tudi trije (Teodor Jelen ter Ivo in Milan Pesec), ki so bili letos sprejeti med alpiniste (vseh je sedaj 7). Opravili pa so skupaj 203 ture, ob tem pa še okoli 200 ur prostovoljnega dela. Pleskali so vlečnico v Črni in kopali luknje za telefonske drogove, tako pridobljeni denar pa bodo porabili za obnovo opreme. V začetku oktobra so začeli tudi z alpinistično šolo.
Po Evropi je speljanih in odprtih šest pešpoti, označenih z zaporednimi številkami, skupna dolžina pa je 13.000 kilometrov. Najseverneje se začne E-6 v Kobenhavnu na Danskem, ki se končuje pri nas – v Kastavu na Reki, najjužneje pa seže prečna pot E-4 v Pugicerdi na francosko-španski meji. Zanimivo je tudi, da evropske pešpoti ne peljejo preko Nizozemske in Španije ter držav vzhodne Evrope, mali Luksemburg pa prečita kar dve poti. Glavno križišče kar štirih transverzal je Bodensko jezero, v povprečju pa ima vsaka država članica v oskrbi po dve poti, le njih dolžina je zelo različna.
Celjska GRS slavi petdesetletnico
Slovesnosti ob 50-letnici gorske reševalne službe Celje, ki je bila v Narodnem domu, so se udeležili vidni predstavniki družbenopolitičnega življenja Celja ter PZS s predsednikom Tomažem Banovcem na čelu. Dušan Gradišnik, predsednik PD Celja, je orisal delovanje te humane organizacije od 1931. leta naprej, o uspešni poti GRS Celje pa je spregovoril tudi Tine Orel, eden izmed animatorjev reševalne službe v celjski regiji. Gorsko reševalno službo v Celju so organizirali po področjih že takoj ob ustanovitvi. Prvi načelnik je bil Andrino Kopinšek iz Celja, pomočnika pa sta bila Jaka Robnik iz Luč in Miha Plesnik iz Logarske doline. Z razvojem planinstva, alpinizma in smučanja se je vse bolj večal tudi pomen GRS Celje. Pred vojno so organizirali že številne tečaje, po osvoboditvi, ko so vodili reševalno dejavnost Tone Dobrotinšek in kasneje Tine Orel, Stane Kokošinek in Franc Perc, pa so z delom nadaljevali. Stane Venišek, ki je predsedoval GRS po 1952. letu, je s svojo mladostno zagnanostjo in alpinističnimi izkušnjami pritegnil mladi rod reševalcev in tako prekinil s kriznim obdobjem. Člani GRS so dobili moderno reševalno opremo, na Okrešlju, Karavli in Golteh so organizirali gorske postojanke, izredno dobro pa so se povezali tudi z Republiškim sekretariatom za notranje zadeve, štabom teritorialne obrambe, civilno zaščito, tako da so bile številne akcije res uspešne.
Franci Savenc
2. tečaj za planinske vodnike
Alpinistični odsek PD Domžale je letos že drugič pripravil tečaj za planinske vodnike, ki ga izvajajo že skoraj izključno s svojimi kadri, predvsem GV in AI. Teoretična predavanja, ki so predvidena s programom PZS so večinoma že zaključena, imeli so tudi že prvo turo in sicer na Nanos. v soboto 19. t. m. pa bodo šli v Kamniško Bistrico in njeno okolico. Poudarek bo na orientaciji, vodenju in prvi pomoči. V programu pa imajo še zimske ture na Storžič, Grintovec in Kalško goro. Evropske pešpoti.
Stane Klemenc
S snegom prihaja nevarnost plazov
Pozimi so snežni plazovi največja nevarnost na gorah – Najpogosteje se prožijo plazovi zaradi izdatnih novih snežnih padavin
Letošnja jesen se je dolgo spogledovala s snegom in ga vabila v deželo. Nekajkrat se je ponujal in za silo pobelil gorska prostranstva. Vendar ga ni bilo kaj prida, zaradi mraza pa je bil v glavnem suh in tako igrača vetrov, ki so ga neumorno raznašali s pobočja na pobočje, z izpostavljenih grbin v zavetne jarke, kotanje in globeli. Ponekod so se tako nabrali kar spodobni zameti, drugod ga je bilo komaj za vzorec, tu in tam so ga sončni žarki rahlo omehčali, mraz pa osrenil, da je bila hoja brez pripomočkov kar neprijetna in negotova.
Sedaj so gore dobile debelejšo snežno odejo, ob kateri bo marsikdo spremenil svoje načrte in raje ostal v nižjih predelih. Dosti planincev, zlasti alpinistov in turnih smučarjev pa bo šlo do konca. Ne bodo se ozirali na zapreke, ampak se ravnali po tem, da težave in večja nevarnost dajejo tudi večje užitke. Iz stokrat zapisanih dogodivščin vemo, da so snežni plazovi nevarnost številka ena naših gora pozimi, vemo pa, da prav najbolj poklicani to resnico najhitreje pozabijo in zanemarijo, četudi je plaz nekaj take- ga, da se z njim ne moremo spogledovati in igrati kot na primer s kako drugo težavo, ki jo lahko z vajo tudi premagamo. Plaz pomeni preveliko tveganje; če nas dobi v svoj objem. nas lahko reši samo sreča in naključje, sami si lahko le malo pomagamo. Pa obnovimo nekaj osnovnih napotkov za vse, ki bodo tudi to zimo krenili v gore. Plaz je premikajoča se snežna odeja, ki zavoljo različnih vzrokov izgubi stabilnost. Najpogosteje se prožijo plazovi zaradi izdatnih novih snežnih padavin. Ostre meje ni, statistika kaže. da moramo računati na nevarnost, čim je prirastek snežne odeje kakih trideset centimetrov ali več. Seveda pa je marsikaj odvisno od tega, na kakšno podlago pade sneg. Če se s podlago ne veže, če je ta gladek led, sren, razmočena trava in podobno. je trganje plazu skoraj neogibno. Velik, usodno nevaren nagajivec je veter. Ta celo ob lepem vremenu raznaša sneg in ga pretovarja, da ponekod snežna odeja nevarno raste in preseže vse meje stabilnosti. Ta vzrok večinoma gladko spregledamo, ko pa nas udarijo posledice se neredko še čudimo, kako neki je to bilo mogoče. Domača in tuja literatura in tudi leposlovje opisuje pogosto take primere, žal ne na način, ki bi spodbujal k previdnosti, temveč raje tako, da drami napačno brezskrbno podjetnost. V času otoplitev, zlasti spomladi je usodno zlasti nenadno ali dolgotrajno povečanje temperature, zamakanje snežne odeje s snežnico ali, če na njo pada dež. Doba proženja se je že tudi v naših gorah premaknila celo v junijske dni, ko običajno že nihče več ne računa na nevarnost. Zadnja leta so take razmere pri nas in na tujem terjale večje žrtve.
Dokler je mraz, povzroča možnost trganja plazov tudi zorenje in preobrazba v snežni odeji. Iz sprijetega snega nastaja ob prekristalizaciji globinski srež – tekoči sneg, po katerem se snežna odeja sila rada spelje v globino, čeprav poprej ne kaže nobene nestabilnosti. Vsi poznavalci priznavajo, da je izjemno težavno z gotovostjo napovedati proženje plazov, še najbolj zanesljivo vemo to tedaj, ko dolgo in nepretrgoma sneži več ur ali celo dni. Take razmere že zaradi obilice snega onemogočajo večjo dejavnost v gorah, pa nekako radi počakamo, da se najhujše unese. Podobno je, kadar snežno odejo zamaka dežnica in nas dež zadržuje pod suho streho.
Imamo tudi službo snežnih plazov pri Hidrometeorološkem zavodu SR Slovenije, ki skozi večji del zime od prve strnjene snežne odeje do njenih ostankov nekako od novembra do maja, opozarja na možnost trganja in nevarnost snežnih plazov. Služba opozarja na podlagi podatkov iz opazovalnic v Julijskih in Kamniških Alpah ter v Karavankah in bi ji kazalo posvetiti več pozornosti, kot smo je doslej. Četudi opozorila ne morejo vsak hip zajeti vseh nevarnosti in docela objektivno pokazati razmer kjerkoli v naših gorah, kažejo izkušnje, da so doslej z več kot zadovoljivo točnostjo nakazale možnost nesreč, ki so se dejansko primerile. Zato bodimo veseli, da nam je služba snežnih plazov na voljo z nasveti in te tudi upoštevajmo. Prav tako ima dandanes že tudi vsaka postaja GRS nekaj članov, ki so posebej izurjeni za varstvo pred plazovi. Radi nam bodo svetovali, če jih bomo le hoteli poslušati.
Pavle Šegula
Planinska doživetja
Planinski vestnik se spominja dveh sedemdesetletnic: mojstra fotografije Jaka Čopa in dr. Sonje Mašere iz Trsta
Novembrska številka Planinskega vestnika ima na uvodniškem mestu razmišljanje Matjaža Dolenca po povratku kranjske odprave na Alpamayo. Janez Krušic piše ob 70-letnici Jaka Čopa-Viharnika. Tople besede našemu velikemu mojstru planinske fotografije, avtorju knjig: Svet med vrhovi (1962), Raj pod Triglavom (1969) in Viharniki (1970), ki zna prenašati ljubezen do gora tudi na druge. Dušan Jelinčič se je spomnil še ene sedemdesetletnice; praznovala je dr. Sonja Mašera iz Trsta. V matični domovini se komaj kdaj zavedamo, kako pomembno je delovanje različnih slovenskih društev v zamejstvu. Kulturnih, športnih, planinskih. Med njimi je na osrednjem mestu tudi Tržaško slovensko planinsko društvo in dolga leta mu je načelovala jubilantka, sicer otroška zdravnica in zaslužna javna delavka.
V kategorijo doživetij bi v tej številki lahko postavili:
Triglavski krst planinskega samotarja (Edo Torkar): domišljeno in šegavo napisan prispevek (vmes piše: »Žal nam je, ker nismo mojstri peresa, da bi neponovljiva doživetja zapisali in jih tako vsaj na videz iztrgali neusmiljeni reki časa, ki vse odnaša s seboj in nam ničesar na vrača) samohodca, ki prezira planinsko čredništvo, za obiska Triglava pa si je vendar izbral družbo.
Senožet na Kolovratu (Peter Stres): sami težki glavni stavki. Oče, delo po starem, sladki sok narave, misel na prednike.
Moje doživetje (Mia Smith): iz daljne Avstralije je prišla mlada Slovenka prvič v materino domovino in doživela gore.
Oktobrske rože (Drago Karolin); spomin na leto 1948, na Snežnik in njegovo bližnjo okolico, jesensko naravo, v času, ko se je zrušilo naše vojaško letalo s pilotom lovcem Josipom Križajem.
Janija Batiste in Mitje Kanellopulosa (julija sta se smrtno ponesrečila v Steni) se spominjata Iztok Osojnik in Andrej Grasselli. Oba nekrologa izvirata iz prijateljstva porojenega iz soplezalstva in neomajnega medsebojnega zaupanja.
Zavod za šolstvo je v tem šolskem letu razposlal vsem šolam priporočilo za razvoj planinske dejavnosti. V raznih raziskavah, ki so tehtale različne športne aktivnosti, je bilo planinstvo zelo visoko uvrščeno; zato si planinski delavci prizadevajo, da bi planinska aktivnost tudi na šolah dobila tisto mesto, ki ji gre. Na osnovnih šolah je planinstvo sicer ena najbolj razširjenih in številčno najmočnejših dejavnosti, ki združuje poleg športnih, kulturnih, družbenih in obrambno zaščitnih še vrsto drugih prvin, ki so pomembne za oblikovanje značaja in osebnosti. Članek Planinstvo na šolah se poteguje za to; ne nazadnje, ker je planinstvo ena tistih zvrsti, ki ji je človek lahko zvest v vseh obdobjih življenja!
Kot običajno, so tudi v tej številki izredno bogate redne rubrike o društvenem življenju, varstvu narave (Alpe- sejemsko zabavišče ali dragocen življenjski prostor!), iz planinske literature, alpinistične novice, razgled po svetu (vrvi se starajo) in na kratko.
Stane Urek
