Nesreča je žal preprečila podvig
Odprava Akademskega PD se je po padcu Igorja Herzoga morala obrniti in vrniti v domovino
Šestčlanska odprava Akademskega PD je odšla na pot 22. junija z minibusom, ki jim ga je posodila TAM. Že od vsega začetka so bili v časovni stiski, zato so nadvse hiteli. Prek Bolgarije, Turčije, Irana in Pakistana so rabili le šest dni. Ustavilo pa se je na meji, ker prestop meje zaradi položaja v Panjabu ni bil mogoč. Za pomoč so prosili na vse strani, ker pa je bilo čakanje brezplodno, so se po 20 dneh odločili za Rakapoši (7788 m).
Vplačali so potrebno takso, predložili dokumente in ker so jim povsod zelo pomagali, jim je že v desetih dneh uspelo dobiti dovoljenje (sicer traja postopek tudi do pol leta). In celo v tem času niso mirovali, temveč so si kolikor je bilo moč natančno ogledali izbrani vrh in pripravili načrt za prvenstveni vzpon. Nabavili so si tudi manjkajočo hrano, dokupili od drugih odprav nekaj opreme… Potem pa hitro v Gligit, zadnji večji kraj na njihovi poti in do vasice Tol, kjer so najeli 17 nosačev. Z njimi so v enem dnevu dosegli mesto, ki so si ga izbrali za bazni tabor. Bilo je na robu ledenika, toda le 3000 m visoko.
Ko so prvič iskali prehod prek ledenika, so do stene rabili kar cel dan. Toda postavili so obilo možicev za lažjo orientacijo in takoj začeli z napenjanjem vrvi v spodnjem delu (kakih 500 ali 600 m visokega) skalnega raza, ki se začenja okoli 4300 m visoko. Hitro jim je šlo od rok, težave v glavnem niso presegale težavne III. in IV. stopnje in po treh dneh so se spet vsi zbrali v baznem taboru.
V drugem delu priprav na zaključni vzpon prek severne stene pa je prišlo do nesreče. Igor Herzog je med spustom po ledeniku (okoli 60 stopinj) zdrsnil, padel je prek ledenega skoka in k sreči priletel na krošnjo, ki je omilila padec. Pomagali so kolikor so lahko, naslednji dan je priletel tudi vojaški helikopter in odpeljali so ga v bolnico v Gilgit, odpravo pa seveda takoj prekinili. In medtem, ko so preostali urejali vse potrebno za povratek, so Herzoga z letalom prepeljali naprej v Ravalpindi, kjer so opravili manjšo operacijo, nato pa je v spremstvu Ines Božič nadaljeval pot v domovino. Preostali štirje člani odprave, Zvone Drobnič, Erika Gregorka, Rok Kovač in Janez Skok, pa so vso pot v domovino opravili z avtom. Potovali so teden dni in prišli v Ljubljano 10. t. m.
Igorju Herzogu so medtem v ljubljanskem Kliničnem centru že trikrat z operativnimi posegi blažili poškodbo in posledice, ki so nastale med čakanjem na transport. Toda za prste na nogi je bilo prepozno, zaradi zloma medenice pa bo še nekaj časa moral ležati v posebnem okvirju. Poškodovan ima tudi komolec in minilo bo še nekaj časa, da bo lahko zapustil bolnišnico. Potem bo potrebna še temeljita rehabilitacija.
Odprava se zahvaljuje naši ambasadi v Pakistanu, še posebej veleposlaniku, za res izredno pomoč in trud ob Igorjevi nesreči in njegovem prevozu v domovino. Brez te pomoči bi bile lahko posledice precej težje.
NEURESNIČENA ŽELJA – Ostenje Rakapošija (7788 m), ki so ga nameravali kot prvi preplezati člani naše odprave. Z leve so po grebenu na vrh že prišli Japonci, z desne pa vodi na vrh smer prvih pristopni kov. »Slovenska smer« naj bi vodila po razu, ki rahlo desno privede na predvrh (ok. 6500 m), nadaljevali pa bi prek sedla (ok. 7000 m) na glavni vrh, ki je označen povsem na desni. (Foto: Janez Skok)
Novice iz Nepala
Vodja slovenskobistriške odprave »Čo Oju 84« je pred odhodom iz Katmanduja odposlal še pismo polno zanimivih podatkov. Piše, da so morali plačati precej več, kot so računali. Ob zveznem oficirju (15.000 Rp) so morali najeti še sirdarja (10.200), kuharja (7.650) in zanj še pomočnika (7.650). Usluge Mountain Travela so jih stale nadaljnjih 250 dolarjev, za vrh pa so morali doplačati še 1,898 dolarjev. Stroški so bili višji, ker zanje niso imeli nove opreme, pa so morali to nadoknaditi s »plačo«. Toda sedaj so že na poti in če se niso preveč ušteli, bodo bazo postavili prve dni oktobra. Njihov naslov je: Miss. Elizabeth Hawley / Slovine IMPOL Expedition »Cho Oyu 84« / Dilli Bazar, P. O. Box 224 / Kathmandu, Nepal.
Natančno so pregledali tudi seznam odprav, ki so to jesen v Himalaji. Z Everestom (8848) se samo z nepalske strani »spopadajo« štiri odprave: češkoslovaška (František Keler) po Sovjetski smeri v JZ steni, nizozemska (Herman Pluge) po Normalni prek Južnega sedla, avstralsko-novozelandska po Jugoslovanski smeri in ameriško-nepalska po Južnem ozebniku. Na Čo Oju (8201 m) so razen naših namenjeni še Španci (JZ stena) in Švicarji (V steber). Pod Jalung Kangom (8505 m), ki naj bi bil cilj naših prihodnje leto, sta to jesen dve odpravi – francoska, ki načrtuje vzpon po JV stebru, in poljska (JZ stena). Tudi v ostenju Daulagirija I (8167 m) bosta dve ekipi: češkoslovaška pod vodstvom Jiřija Novaka in francoska s Pierrom Beghinom na čelu. Vseh odprav (brez trekingov, ki imajo tudi vse zahtevnejše cilje) je namreč kar 56.
V Kamniških Alpah
Ko se približa jesen in sneg pobeli najvišje vrhove, postajajo Kamniške Alpe s svojimi nižjimi stenami, pa še večinoma so bolj južno orientirane, spet bolj mikavne. Sicer pa je s pomembnejšimi daljšimi turami v kopnih stenah za letos najbrž konec.
Srečo Rehberger je z Nušo Romih v četrtek 13. t. m. opravil (najverjetneje šele prvo) PP Lomske smeri v Storžiču; ocena mesto VII, sicer VI-, okoli 150 m, krušljivo. Igor Kalan in Jožef Povšnar (vsi AP Kranj) sta dan kasneje preplezala Direktno varianto C. Kramarja v JV Kogla, v soboto pa PP Češnovar-Srakar s Kranjsko varianto. Oba dneva pa sta bila v steni sama!?
Dare Božič (Mengeš) in Edo Pavlič (Kamnik) sta opravila dva prvenstvena vzpona v Štruci: preplezala sta Zaspano smer (III, 100 m) in Andrejevo (V-/IV, 100 m). V soboto 15. t. m. pa sta PP smer B-B v Zobu (Kalška gora) in sestopila po »Najlon kratki« ter Belačevem stebru. Andrej Kmet in Bojan Šprogar (Trbovlje) pa sta 15. t. m. PP Akademsko v Vežici in (brez stremen) Lahovo, kjer pa jim je že nagajal dež. Kmet, ki je pred nedavnim prosto preplezal Sfingo, smatra, da je za ključno mesto v Akademski smeri primernejša ocena VII.
Zamujena priložnost
Sobotna oddaja (izpred tedna dni), ki sta jo družno pripravili naša in avstrijska radijska hiša iz Gradca »Veseli glasbeniki«, je veliko obetala. Njene zasnove smo bili veseli tudi planinci, saj je bilo predvideno, da bo načelnik KOTG Tone Škarja v njej predstavil največje dosežke našega alpinizma. In to avstrijskim poslušalcem, ki znajo ceniti to aktivnost do te mere, da so si celo prilastili našega Valentina Staniča, prvega alpinista Vzhodnih Alp. Toda žal se je končalo precej drugače. Kljub pripravljenemu gradivu voditeljica ni znala primerno zastaviti niti dveh vprašanj!? V tistih nekaj trenutkih, ki si jih je Škarja dobesedno priboril – ne za sebe, za nas vse – in to celo s pojasnilom v nemščini, kar ni bilo predvideno, pa žal ni bilo mogoče veliko nadoknaditi.
1. PP Severnega stebra
Na poročilo o postojnskih vzponih, ki smo ga objavili pred 14 dnevi, smo dobili še eno dopolnilo. Janko Humar je sporočil, da sta Severni steber v Malem Oltarju že 19. septembra 1982 PP z Ivanom Rejcem (oba Soški AO). In da sta ga tedaj ocenila s VI-(ne le V+).
Randez-vous Hautes Montagnes
Letošnjega srečanja alpinistk (Randes-vous Hautes Montagnes) se je od naših udeležila le Nadja Fajdiga (s hčerko Majo), ki je članica tega združenja že od vsega začetka. Srečanje je bilo od 19. do 26. avgusta v Handesku pod prelazom Grimsel, kjer sta dve ostenji za »sodobno« plezanje: Hadeck in Eldorado. Organizacija je bila zelo dobra, za kar sta poskrbeli Susi Müller in Verene Jagger. Za tiste, ki so imele manj pod palcem, so preskrbele brezplačno kampiranje, saj je bilo bivanje v hotelih sila drago. Udeleženke, kakih 70 jih je bilo, pa so prišle še iz Francije, Anglije, Italije, Nemčije, Holandije, Bolgarije itd. Prisotne so bile tudi zelo prominentne alpinistke kot Simone Badier in Silvija Buscaini, ki bo zgleda prevzela predsedstvo, pomagale pa naj bi ji še nekatere. In zanimivo je tudi, da se bo RVHM v bodoče bolj prilagajalo sodobnim plezalskim tokovom. Med prisotnimi plezalkami niso bile redke, ki so vodile navezo v težavah VII stopnje.
V zahodni steni V. K. Babe
Tomo Česen in Matjaž Beguš sta v soboto 15. t. m. pričela po Centralni smeri v Z steni Velike Koroške Babe, nadaljevala pa varianti, ko le-ta zavije nazaj v originalno smer, pa sta poskusila izplezati naravnost. Opravila sta pet polnih raztežajev (IV+/III-IV) prvenstvene, pod rumenimi ploščami pa sta se morala vendarle vrniti v Centralno smer. Vsa stena je visoka okoli 1000 metrov.
A. Štremfelj vendarle poučuje
Andrej Štremfelj, eden naših najuspešnejših alpinistov zadnjih let, sicer pa diplomant Fakultete za telesno kulturo, se je sredi marca letos ponesrečil v gorah nad Chamonixom. Zdravljenje je bilo zelo uspešno in ker je tudi zavzeto vadil, sedaj že hodi brez težav, teči ali pa plezati pa seveda še ne more in ne sme. Pred kratkim pa se je rešil še ene skrbi – kljub številnim prošnjam in odzivom na razpise, na območju kranjske občine zanj, niso našli zaposlitve. Dobil pa jo je na škofjeloški Srednji šoli za lesarstvo, kjer sedaj že uspešno poučuje telesno vzgojo.
Seminar za inštruktorje
Jesenski seminar za alpinistične inštruktorje bo od 19. do 21. oktobra v Kamniški Bistrici. Zbor udeležencev je predviden že v petek (do 19. ure) v planinskem domu, prijave pa sprejema KA PZS do 10. oktobra (priložili je potrebno dokazilo o plačilu 1.000 din kotizacije). Seminar bo vodil Jani Bele, v programu pa so novosti v varovanju, sodobni tehnični pripomočki in prva pomoč, v nedeljo pa skupna tura. Tisti, ki še niso opravili izpitov (po tečaju na Vršiču), bodo lahko dokazovali tudi znanje.
SP Filipa Benceta
Filip Bence, član AO Tržič, je v četrtek po koncu delovnega časa v steni Storžiča preplezal kar štiri smeri: Črni graben, Matevžev steber, Tržiško in – Filipovo. Dva dni kasneje pa je na enak način opravil še dve vzpona (Skrajni levi steber in Verovškova) ter dva sestopa (Banovec-Martelanc ter Zimska) v stenah nad Krmo.
ALPINEX
Zadnje čase se (posebno med alpinisti iz socialističnih dežel) vedno pogosteje omenja ALPINEX, podjetje Poljaka Krysztofa Kleszynskega. Na razpolago ima skoraj vso najsodobnejšo alpinistično opremo, nudi ugodne pogoje in lahko se je z njim tudi sporazumevati (saj dobro razume tudi slovenščino). Le pot do njegove prodajalne (A—5090 LOFER 137) je za nas nekoliko dolga: do Salzburga, potem pa še »skok« prek nemške meje. Vendarle – naročila sprejema tudi po pošti in teleksu, računalnik mu izpisuje ponudbe in sploh se vidi v njegovem celotnem poslovanju, da se zaveda, da brez stalnih izboljšav v konkurenci, ki trenutno vlada v svetu, ni nobenih možnosti za obstoj, kaj šele za razvoj. Ob alpinistični opremi nudi seveda tudi vse potrebno za jamarje.
Krušljivi steber
Matjaž Deržaj, član AO Rašica, Roman Mihelič iz novomeškega AO in Avstrijka Ingrid Škarja (žena nekdanjega člana AO Železničar Janeza Škarje, ki sedaj živi v Zeltwegu), so v soboto 15. t. m. preplezali novo smer – Krušljivi steber (V-/III-IV, 200 m, 2h) v J steni Nad Šitom glave. Smer vodi prek stene levo od značilnega »V«, dveh spodaj stikajočih se grap, ki ju je – že od Erjavčeve koče – mogoče spoznati po zagozdenih balvanih.
2. PP originalne Helbe
Stane Mokotar (AO Rašica) je konec avgusta s članico AO Novo mesto Romano Tomšič preplezal Tomažev steber v Grintovcu, Trikot v Dolgem hrbtu (oba PP) in Zavrnikovo spominsko ter Ljubljansko v Steni in JLA v Šitah (zadnje tri Mokotar PP). V navezi s Danetom pa je 11. t.m. opravil še 2. PP originalne Helbe (VIII-) v Steni.
Alpiniada v Romuniji
Letošnje alpiniade, ki so jo organizirali romunski alpinisti, sta se udeležila člana AO Rašica Alenka Jamnik in Stane Mokotar. Bila sta edina tuja (domnevajo da zaradi bojkota, ker so bili njih športniki na OI) predstavnika in zato še bolj v središču pozornosti. Plezali so na področju Bucegi, v konglomeratu s čudovitimi počmi in zajedami. Ponovila sta Fisuro Rasocito (VI+, A0, 150 m), menda njihovo najzahtevnejšo – Fisuro albastra (VI+, A1, 350 m), Mokotar je opravil PP ene od poči v njihovem vrtcu, za konec pa sta v mešanih navezah ponovila še Smer H. Buhla (VI, Al, 150 m) in Fisura nsorita (VI-, 150 m, Mokotar PP). Sodelovala sta tudi pri srečanju njihove GRS (Salvamont).
Maturantska v Dolski škrbini
Bine Šter je z Mihom Kuharjem (oba AO Kranj) 8. t. m. preplezal (PP, VI-) Trikot v Dolgem hrbtu. Smer se jima zdi še posebno zanimiva zaradi prehoda skozi dve veliki okni. Teden dni kasneje sta oba PP (šele 3. P) še Maturantsko v Dolski škrbini (VI+, sicer ocenjena s VI+, A1, 350 m).
Dovoljenja za Ararat
Ker jih je vsako leto nekaj, ki bi se radi povzpeli na najvišji vrh Turčije, 5156 m visoki Ararat, pa zaradi birokracije potem odstopijo, ne bo odveč vest, ki nam jo je posredoval Boštjan Škorjak iz Ljubljane. Za poletni vzpon na Arrarat je potrebno vložiti prošnjo najkasneje do 31. marca, za zimske pa do 31. oktobra.
Tudi v najvišjih gorah
Poljak Krizstof Wielicki je v enem dnevu opravil pristop in sestop na Broad Peak ( 8047 m ). Šestčlanska odprava pod vodstvom Janusza Mayerja je Normalno smer opremila z dvema taboroma (6500 in 7200 m ) in dva tedna so porabili za aklimatizacijo. V tem času se je Velicki dvakrat povzpel do višine 7200 m. Potem je 6. julija prvič skušal priti na vrh, pa ga je zavrnilo slabo vreme. 14. julija, le 20 minut po polnoči, je ponovno odšel iz baze z načrtom, da turo opravi v enem dnevu. Ob 16. uri je bil na vrhu, kjer je ostal 20 minut. Potem pa hitro nazaj in ob 22.30 je že bil pri tovariših v bazi. 3250 m vzpona in prav toliko sestopa je torej opravil v vsega 19.30.
Je to štartni strel za hitrostne preizkušnje tudi v najvišjih gorah? Ne, prej potrditev usmeritve, v kateri so se nekateri že skušali. Med drugim je npr. znano, da je Peter Habeler prav na tem vrhu isto že poskusil, toda v T 2 je moral odnehati.
60 let rojstva H. Buhla
V petek bi slavil Hermann Buhl 60-letnico, če ga ne bi zahrbtna opast na Čogolisi potegnila v prepad. Bil je vzornik številnim mladim gornikom po vsem svetu, skromen in vsestranski gornik. Izkazal se je tudi na predavateljskih turnejah. Leta 1955 je prišel tudi v Slovenijo in ob pomoči tudi že pokojnega prof. dr. Avčina imel pri nas več predavanj.
Franci Savenc
Planinski vestnik 9/84
Ves čas svojega izhajanja Planinski vestnik skrbno beleži dogajanja v našem planinstvu. Na straneh planinskega glasila najdemo vso zgodovino planinske organizacije in sploh gorništva pri nas in v svetu. Ni čudno, da septembrska številka izzveni nekako praznično. Posvečena je namreč številnim otvoritvam planinskih postojank in drugim slovesnostim, ki smo jim bili priča v tem letu.
Prispevki govorijo o neštetih urah prostovoljnega udarniškega dela, o požrtvovalnosti in prizadevnosti planinskih društev, govorijo pa tudi o veselju ob otvoritvah novih postojank, o pomenu planinstva in njegovi zasidranosti v srcih številnih naših ljudi. Prav je, da vse te slovesnosti Planinski vestnik beleži, da ne izginejo v pozabo, vendar je treba ob tem le opozoriti na uniformnost, podobnost poročil s teh prireditev. Kljub pomenu novih postojank in jubilejev, ki so jih posamezna društva letos praznovala, poročila o slovesnostih lahko postanejo za običajnega bralca dolgočasna, če so si pobobna, ali če so bralci kaj takega že brali na straneh dnevnega časopisja ali v prejšnjih številkah planinskega glasila. Podatki, ki jih vsebujejo omenjeni prispevki bodo zanimivi za zgodovinarje kroniste, radi jih bodo prebrali člani društev, ki so odpirala nove postojanke ali pripravila slovesnosti, zaradi neosebnega pristopa in ker preveč spominjajo na poročila z drugih takih prireditev pa bodo mogoče šli neopazno mimo številnih drugih bralcev planinske revije.
Prava osvežitev med prispevki o letošnjih slovesnostih je članek Mirana Miheliča, ki govori o srečanju planincev treh dežel v Bilčovsu na avstrijskem Koroškem. Spis govori o tem kako so na slovesnost šli kobariški planinci, slika vzdušje na prireditvi in kritično opozori na odnos do čistoče na množičnih planinskih prireditvah.
V septembrskem vestniku bo marsikdo z veseljem prebral sestavek o velikem lanskoletnem podvigu primorskih alpinistov v Boliviji. Janko Humar piše kako je s prijatelji v dveh dneh opravil enega izmed najtežjih jugoslovanskih prvenstvenih vzponov v ledu. Fantje so preplezali 1.300 m visoko zahodno steno šesttisočaka Huayna Potosi, ki se ponaša z grozečim pasom stometrskih serakov in ledom, kjer se naklonina dolgo časa suče okrog 80°. Janko je slikovito opisal boj s strmino, krhkim ledom, bolečinami v mečih, višino. Stena je iz fantov izsesala vse. Za Janka je bilo po končanem vzponu 15 čisto navadnih stopnic v dolini ena najhujših ovir, ki jih je moral premagati Tako izčrpan je že bil.
Omenimo še prispevek Frančka Vogelnika o Korziki. Zapis je nastal ob obisku slovenskih planincev na tem lepem sredozemskem otoku. Prvi del prispevka bo marsikoga navdušil za obisk Korzike in njenih vrhov. Govori namreč o številnih zanimivostih, ki jih otok ponuja. Drugi del prispevka pa se spremeni v golo naštevanje imen vrhov in njihovih nadmorskih višin. Skozi to naštevanje se bodo prebili le najvztrajnejši in tisti, ki jih na te vrhove vežejo spomini.
Zanimiva sta tudi dva prispevka, ki govorita o rastlinstvu. Tone Wraber opisuje kako je kot botanik raziskoval Mangrt. Ta mogočna gora na svojih pobočjih skriva vrsto rastlinskih posebnosti, ki jih drugje v našem gorskem svetu ni najti. Ni čudno, da so jo botaniki že v preteklosti radi obiskovali. Kljub temu je Tone Wraber našel štiri nove vrste rastlin, za območje Jerečice na Mangrtu pa meni, da ga še ni obiskal noben botanik. Aleksander Čičerov pa piše o močvirnih tulipanih ali žerjavčkih v Trzinu. Ta redka in zaščitena rastlina, ki je bila včasih v Trzinu zelo pogosta, se je na tistem območju ohranila le še na nekaterih prostorčkih. Širjenje naselja in izsuševanje močvirja krči njen življenjski prostor, in kot kaže, bo čez čas živela le še v spominu starih Trzincev. Žal je to tudi usoda številnih drugih redkih rastlin pri nas.
Miro Štebe
Alpin Magazin 8/84
Pet udeležencev nemške ekspedicije na indijski Satopanth je doseglo vrh tega sedemtisočaka v Garhvalski Himalaji po težkem SV grebenu. Predvsem pa so Nemci ponosni, ker so po letošnji uspešni predmonsunski sezoni edini narod, ki je osvojil že vseh 14 osemtisočakov tega sveta. Zelo aktivnim Avstrijcem manjka do celotnega števila še K2, Japoncem pa Čo Oju. Na četrtem mestu so Italijani, ki so do sedaj osvojili že 11 vrhov, pri čemer ima največ zaslug s svojimi desetimi seveda Reinhold Messner.
Na osemtisočakih pa so vse bolj uspešne tudi ženske. Po statistiki Elizabeht Hawley (Katmandu), je bilo do sedaj že 19 žena uspešnih na najvišjih vrhovih sveta. Po dva osemtisočaka sta osvojili Japonka Junko Tabei in Čehinja Vera Komarkova. S štirimi osemtisočaki so Japonke vodilne pred Poljakinjami (tri).
Bolgarsko prečenje Everesta je precej odmevalo po svetu. Prvi so ponovili zahtevno Jugoslovansko smer po zahodnem grebenu, nato pa sestopili na južno stran in s tem opravili težko prečenje. Prvi je bil brez dodatnega kisika na vrhu Hristo Prodanov, ki se je med sestopom smrtno ponesrečil, sledili pa so mu še štirje, sicer s kisikom, ki pa so vzpon varno opravili. Zadnja leta je ime Chamonix vedno bolj povezano z ekstremnimi kopnimi smermi v granitu. Veliko tudi po zaslugi Ženevčana M. Piole, ki v Alpinu predstavlja nekaj svojih novih smeri.
V Alpin Ekstremu najdemo nove smeri v Eldoradu, montblanškem področju, Urnskih Alpah in Verdonu. Mrs. Hawley poroča o predmonsunski sezoni …
Irena Komprej
