Knezova serija v Dolomitih
Rumena zajeda v Tofani – Črna tančica v Civetti – Moira v Marmolati – Skupaj z Ladislavom Odstrčilom
Franček Knez (AO Impol) je tokrat poslal poročilo o svojih vzponih v Dolomitih. 23. julija sta z Andrejem Primožičem (AO Celje) v Tofani preplezala prvenstveno smer IV-V, Ao, 10 ur, ki sta ji dala ime Rumena zajeda. Smer poteka levo od smeri Alvera-Pampanini po veliki rumeni najmarkantnejši zajedi v ostenju Tofane.
Smer je vseskozi strma in napeta. »Značilno zanjo je, da je tako ali pa še bolj krušljiva, kot najbolj krušljive smeri v Široki peči,« je povedal Franček, ki je še dejal, da je skala tudi mokra, algasta in pokrita s peščenim drobirjem. Skratka, vse najneprijetnejše stvari skupaj. Za orientacijo sta v smeri pustila dva klina, tretjega z zanko pa so v spodnjem delu grape, do koder sta Franček in Andrej solirala, pustili Italijani, ki so si že prej ogledovali zajedo. Smer se v zadnjem raztežaju združi s smerjo Pampanini. Tu je plezalca ujela huda nevihta s sodro. Bila je tako huda, da so bile skale v nekaj minutah snežene.
PO ČRNI PLOŠČI – Civetta z vrisano Črno tančico, IV-V.
Franček in Andrej sta zatem odšla pod Civetto, kjer sta 26. julija nameravala splezati prvenstveno smer, vendar sta se uštela. Opravila sta prvo ponovitev smeri Mayer, VI, A0, 7 ur. Smer je nova in njena ocena ni točno znana, je pa težka in napeta. Dva dni zatem sta levo od Italijansko-francoske smeri prosto preplezala novo smer, ki sta ji dala ime Črna tančica, VI-V. Spodnji del smeri je lažji, zatem pa poteka po črni plošči (tančica) in se pod in se pod strehami združi z Italijansko-francosko smerjo, zatem pa zavije v levo poklino, ki je vseskozi previsna. Franček pravi, da je skala odlična in da je smer ena naj lepših v ostenju Civetta. Plezala sta 6 ur. 30. julija sta obiskala Marmolato. Najprej sta vstopila v steno, da bi preplezala prvenstveno smer. Po štirih raztežajih sta naletela na kline, zato sta se odločila za spust. Ob 8. uri sta zatem vstopila v smer Abrakadabra, -VII, in jo preplezala v rekordnem času, v slabih 9. urah. Hkrati z njima so v smer vstopili tudi češki plezalci, ki so za smer potrebovali en dan in pol.
Ker je Andrej zbolel, se je Franček čez dva dni povezal s članom »slovaške alpinistično- plezalske reprezentance« Ladislavom Odstrčilom. V 7 urah sta po desnem boku stebra v Marmolati, levo od Poljske smeri, prosto preplezala prvenstveno smer Moira, IV -V, ki sta jo imenovala po petletni hčerki oskrbnika tamkajšnje koče, s katero se je Andrej v prostem času rad igral.
Skupni tabor s slovaškimi alpinisti
Člani AO Črnuče so imeli od 31. julija do 8. avgusta v dolini Vrat alpinistični tabor, ki se ga je udeležilo tudi 14 alpinistov iz Bratislave. Kljub temu, da so imeli ves čas slabo vreme, je tabor lepo uspe!, saj je bil dobro pripravljen, za kar ima največ zaslug črnuški načelnik Aleksander Kogovšek. Opravili so tudi nekaj zanimivih vzponov. Mirko Kranjc in Boris Benedetič sta opravila vzpon prek Obraza Sfinge. Pri tem sta v smeri pustila komplet dveh vponk in gurtno. Najditelja prosita, naj komplet pošlje na AO Črnuče, Titova 351, Ljubljana. Kranjc je v navezi z Marjanom Kovačem ponovil Bohinjsko, z Janezom Pirnatom pa Bavarsko, ki sta jo preplezala tudi Dušan Žigon s soplezalko iz Bratislave In naveza Mišo Jugovič-Dušan Zajec. Izstopili so po Zimmer Jahnu, v glavnem pa so vso smer plezali v dežju. Danilo Petarčič je sam preplezal Brojanov raz v Stenarju, ki a je preplezala tudi naveza Zajec-Žigon. Črnučani bodo v septembru vrnili obisk slovaškim alpinistom in odšli plezat v visoke Tatre.
Ameriški alpinisti spomladi niso imeli prave sreče
V Himalaji je bila uspešna samo petnajstčlanska odprava, ki je osvojila vrh Everesta z južnega sedla
Letošnjo pomlad ameriški alpinisti niso imeli preveč sreče s himalajskimi odpravami. Uspešna je bila edino 15-članska odprava, ki je osvojila Everest z južnega sedla, po normalni smeri. Vrh je doseglo 6 članov odprave in 2 Šerpi, Larry Nielson in Šerpa Ang Riti pa sta na vrh prišla celo brez dodatnega kisika.
Najvišjo goro sveta je skušala osvojiti tudi odprava, ki sta jo vodila Robert Craig in Galen Rowel. Brez dodatnega kisika in pomoči višinskih nosačev so vrh nameravali osvojiti po Jugoslovanski smeri – po zahodnem grebenu. Začetnim težavam so se izognili tako, da so začeli z lažje, kitajske strani, na zahodni rami pa so prišli na Jugoslovansko smer. John Roskelley in Kim Momb sta 3. maja prišla do višine 7925 m, ker pa je Roskelley zbolel, sta se morala naslednji dani vrniti v bazo. Nekaj dni zatem so spet poskusili priti na vrh, tokrat po Hornbeinovem ozebniku. Dosegli so višino 8000 m, tam pa jih je zaustavil prvi monsunski vihar. Vrhu so se morali odpovedati.
Približno v istem času je začetek monsuna odvrni od vrha tudi odpravo Ronalda Matousa, ki je skušala osvojiti Makalu po jugovzhodnem grebenu. Dosegli so višino 7700 m. Zaradi močnega sneženja je propadla tudi odprava Johna Muelerja na Makalu I. Dosegli so le višino 6100 m. Zelo nizko, le na 6200 m so prišli tudi člani odprave na Pumori, ki jo je vodil Donald Mc Intyre. Za umik so se odločili zaradi velike nevarnosti plazov. Še slabše so se izkazali štirje plezalci, ki so hoteli na Langtang Lirung. Konec aprila so prišli le do višine 4800 m pod južni greben, tam pa so zaradi nevarnosti plazov in visokega snega obrnili. Odpravo Michaela Brochusa na Changbang pa so morali odpovedati že kar na začetku, saj so indijske oblasti za alpiniste zaprle območje okrog gore Nada Devi. Pa še ena zanimivost. Na območju Everesta je delovala tudi mednarodna odprava, v kateri je bilo največ Američanov. Dosegli so višino 6600 m, vendar so pri tem pozornost posvečali predvsem od 70 let, vendar na višini 5500 m niso čutili višinske bolezni, težave z višino pa je imelo 6 od drugih devetih mlajših udeležencev.
Vse več je smeri, in variant pa tudi zmede
Zapisi o alpinističnih dosežkih so neogibna potreba, a z njimi zamujamo
Ko je leta 1970 izšel (naš zadnji kolikor toliko kompleksni) vodnik PLEZALNI VZPONI Vzhodne Julijske Alpe, je bilo v SZ ostenju Šit nad Tamarjem znanih 11 smeri in variant. Prva od njih je bila preplezana leta 1931 in zadnja še registrirana leta 1966; v razmaku 35 let torej »samo« enajst prvenstvenih vzponov. Samo zato, ker je vseh sedaj že 30, samo letos so preplezali tri.
Kam vodi plezanje novih smeri in variant, se vse pogosteje sprašujemo, celo – ima sploh še kako vrednost voditi (kolikor toliko) popolne preglede?
SEVEROZAHODNO OSTENJE ŠIT – V tem veličastnem skalovju, ki se dviga nad Tamarjem, je že 30 smeri in variant. Bele in oštevilčene so tiste, ki so bile opisane v plezalnem vodniku iz leta 1970, črne linije pa označujejo poti, ki so jih naši plezalci preplezali v zadnjih 13 letih. (Foto: arhiv F. S.)
Z izdajanjem vodnikov ali vsaj opisov ne kasnima samo pri nas! Mnogi mladi plezalci v želji, da bi preplezali kaj novega, prvenstvenega, dobesedno »izsilijo« nove poti ali pa, plezajo tam, koder so že drugi in v pomanjkanju tovrstne literature proglašajo svoje vzpone za prvenstvene.
Po drugi strani pa je evidenca nad dosežki potrebna v vsaki dejavnosti, tudi v »odkrivanju nekoristnega«, kakor nekateri imenujejo alpinizem. Dileme so in potrebno jih bo razčistiti.
Tabor AS Litija v Dolomitih
22. julija se je 11 članov AS Litija odpravila na 10-dnevni tabor v skupino Pale v Dolomitih. Tabor so postavili blizu parkirišča v dolini Val Canali nad gorskim mestom Fierra di Primiero. Aktivno je plezalo 9 članov tabora. V okoliških stenah so opravili več kot 50 vzponov, od tega precej pete težavnostne stopnje in več. Povprečno je vsak udeleženec tabora opravil po 6 vzponov. S skalo na območju, kjer so plezali, so bili zelo zadovoljni, saj je trdna in čvrsta. To področje jim je svetoval tudi Tine Mihelič, o smereh pa so se posvetovali s Tinetovim prijateljem, to je oskrbnikom koče Treviso Renzom Timillerom.
Vzpone so začeli v Cima del Coro kjer so opravili vrsto vzponov. Preplezali so smeri Gadennz-Scalet IV+, V, Kees-Wiessner IV-I- V+, JZ raz IV, V in SZ raz III, kjer so Lesjak, Brodar in Intihar nehote napravili samostojno varianto III-IV.
V Pala del Rifugio so ponovili SZ raz IV+ in smer Frisch-Corradini V+, 700 m. V Punta dello Disperazione so ponovili Trimillero-Secco.
Jože Repina in Vojka Mohar pa sta ponovila smer Timillero-Thomas, VI. Brodar in Lesjak sta v isti steni plezala Timillero-Michielan-Travisal V+. Ker sta predčasno prečila na raz, sta opravila lažjo varianto smeri, ocena III-IV. V Sasso 0’0rtiga sta Savšek in Juhan ponovila smer Capčelalari-Tamilero V, V+, Zahodni raz IV+ (V), 300 m pa je preplezalo več navez. Trdijo, da je v primerjavi s slavnim Razom tančic popolna kombinacija idealne smeri in plezalskih užitkov. V Sass Maor sta navezi Juhan-Savšek in Repina-Intihar ponovili smer Sollender-Kummer, V, V+, 600 m. Smer je ponekod krušljiva, kar je v tistih stenah redkost, v njej pa so »fantastični« prehodi. Groboljšek in Kotar sta v Cima Canali preplezala slovito Buhlovo poč, V, V+, 500 m. Plezalca trdita, da je smer po svoji naklonini in prostem plezanju prav gotovo brez primere v bližnji okolici.
V Cima della Madona sta Lesjak in Brodar za konec ponovila Raz tančic, IV+, 450 m, ki ga imenujejo tudi Nebeška lestvica. Juhant in Savšek pa sta v Dente del Rifugio preplezala kratko smer Francoserantini V+, VII, 200 m, ki ima zelo malo ponovitev.
Litijske plezalce je ves čas tabora presenečalo vreme, sprva so bile vsak dan obvezne popoldanske nevihte, proti koncu pa jih je pestila neznosna vročina.
Debela Berta v Šitah in tri »klasične« v Dolomitih
Igor Mezgec in Igor Škamperle (oba AO Postojna) sta 28. julija v Šitah opravila 1 P smer »Debela Berta«, V+A2, ki sta jo leta 1980 preplezala Skok in Sabolek. Postojnčana sta rabila 10 ur in pol, menita pa, da eno mesto – plošče nad prvo gredino, zasluži oceno A3. Konec julija sta se Mezgec in Škamperle skupaj z Bogdanom Biščakom (tudi AO Postojna) podala v Dolomite, kjer pa se je vreme kmalu obrnilo, začelo je celo snežiti. Fantje so imeli lepe načrte za vzpone v Marmolati, zaradi slabega vremena pa so se odločili za tri, zdaj že »klasične« smeri v Civetti. V nedeljo 31. julija sta Biščak in Škamperle prosto preplezala smer Andrich-Fae, VI, 750 m, 5 h, istega dne pa sta Mezgec in Luciano Cergol (SPD Trst) v devetih urah ponovila Philipp-Flammovo smer v isti steni. Naslednji dan, 1. avgusta sta Biščak in Škamperle v treh urah preplezala še Carleso – Menti v Torre di Valgrande.
Novo iz Tolmina
Prejeli smo poročilo o pestri plezalski dejavnosti članov Soškega AO v Tolminu. »3. julija je Edo Kozorog s soplezalcem obiskal S steno Planje in opravil PP Mansarde. 31. julija sta Darko Obid in Milan Grego v Novem vrhu opravila zanimivo kombinacijo. Začela sta po Galoški, zatem pa sta prečila in preplezala še Melitino in Andrejino smer. Edo Kozorog in Davorin Žagar sta 6. 8. opravila tretjo ponovitev Kraljeve smeri, V-VI, A, V, IV, 270 m v Malem Skednju na Kaninu. Naslednji dan, 7. avgusta pa sta Metko Fon in Žarko Trušnovec v Novem vrhu preplezala Melitino in Andrejino smer.
Bili so v Durmitorju
11 članov AO Novo mesto je od 29. julija do 7. avgusta obiskalo Durmitor. V stenah Šljemena, Bandijerne in Terezinega Bogaza so preplezali kakih 50 smeri, od tega 5 prvenstvenih. Železnik in Mihalič sta v Šljemenu splezala Metuljčka, 200 m, V+, VI-. V Bandijerni sta Železnik in Flis splezala Dolenjsko-štajersko smer, 150 m, III, IV, Kolešek in Mihalič pa sta na Bandijerno prišla po Direktni smeri 150 m, V. Ista plezalca sta v Šljemenu preplezala smer Mimo ledene pečine, 150 m, IV, Flis, Markovič in Koštomaj pa so v Šljemenu opravili tudi varianto Bobijeve, 300 m, IV, V.
15 članov AO/MO PD Kamnik je v istem času planinarilo in plezalo v okolici bivaka, ki so ga postavili v spomin dr. Rastku Stojanoviču v Veliki Karlici. Boris Štupar in Vlado Motnikar sta 1. avgusta v Šljemenu splezala novo smer Bivših Tolmincev II, -IV in v steni Pleče Bumbarja IV. Naslednji dan v SZ steni Savinega Kuka Direktno II, – IV in v Šljemenu Pastirsko III. 4. avgusta je B. Štupar splezal še eno novo. Tokrat sta z Mihajlom Cenićem – Hadžijem splezala Zahodni greben III v SZ steni Savinega Kuka. Poleg omenjenih so v stenah plezali še Genadij Štupar, Matjaž Lanišek, Danilo Golob in Meta Bernot. Vsega skupaj so opravili okoli 60 vzponov in navedene prvenstvene.
Nova smer v Vežici
Bojan Pollak in Sonja Lanišek (oba AO Kamnik) sta 7. avgusta v Vežici levo od Ogledala in desno od S raza preplezala novo smer Smotana grapa IV, A1/III+, 170 m. Smer je bila v zgornjem, lažjem delu že preplezana, saj so se vanjo umikali tisti, ki so se hoteli izogniti težkemu kaminu v SZ razu. Spodnji del (približno 100 m) je bil še »deviški« in zelo krušljiv. Za tem sta plezala še v Vršičih, verjetno »Črno jamo«, II-III in pa Desno v Dedcu.
Kljub slabemu vremenu
V soboto in nedeljo 6. in 7. avgusta je bilo vreme na Korošici bolj slabo, toda plezati se je le dalo. Pavle Kozjek (AO Matica) je v soboto prosto ponovil Šarino poč v Dedcu. Plezal je z Mirotom Podlipcem (AO Matica), težave v smeri pa ocenjuje med VI in VI+. Meni, da je smer lažja od centralnega stebra, vseeno pa težja od Desne, VI, ki so je z Gaborovič Dušanom preplezal v nedeljo, 7. 8. Pavle Kozjek je v soboto in nedeljo preplezal tudi več lažjih smeri v Vršičih.
Začetniškega alpinističnega tečaja ne bo
Komisija za alpinizem nas je obvestila, da poletnega začetniškega alpinističnega tabora, ki bi se moral konec tedna začeti na Češki koči nad Jezerskim, ne bo zaradi premajhnega števila prijav. Medtem pa so na komisiji za alpinizem sprejeli kar precej vlog za oprostitev pologa za udeležbo na alpinističnem taboru, ki ga KA pripravlja pod Malim Koritniškim Mangartom v spomin na Tamaro Likar in Pavla Podgornika. Peter Podgornik, ki bo vodja tabora, je že zbral večino opisov smeri na tistem območju, povabil pa je tudi italijanske alpiniste, naj se udeležijo tabora. Na KA smo tudi zvedeli, da bo jutri, ob 17. uri v prostorih PZS v Ljubljani, seja KA, na kateri bodo, med drugim, pregledali program akcij KA v jesenskem obdobju.
Na kratko
AO Škofja Loka: v soboto 30. julija sta Boštjan Kekec in Stane Stanovnik ponovila Jernejev Steber v Dolgem hrbtu. Naslednji dan pa so Kekec, Stanovnik in Pavle Podobnik preplezali Zgrešeno v Grintovcu, Zdenka Demšar in Janja Šubic pa sta ponovili Grintovcev steber.
AO TAM: 30. julija sta Joka Tučič in Davorin Gomilšek preplezala varianto Aschenbrennerjeve v Travniku.
AO Tržič: štirje člani AO Tržič Emil Zrim. Vili Vogelnik, Janez Grohan in Filip Bence so 7. avgusta preplezali Zlatorogove police v Steni.
Poljakinji sami na Broad Peaku
Poljakinji Anna Czerwinska in Krystyna Palmowska iz Waršave sta 30. junija sami osvojili tretji najvišji vrh v Karakorumu, Broad Peak (8047 m). Uradno sta bili članici švicarske odprave, vendar sta vzpon opravili povsem sami. To je bil prvi ženski vzpon na ta vrh, hkrati pa osmi osemtisočak, na katerega so prišle ženske in drugi povsem samostojni ženski vzpon na osemtisoč metrski vrh. Obe plezalki sta bili leta 1979 članici uspešne samostojne ženske odprave na Rakaposhi (7788 m).
Franci Savenc
Planinski vestnik št. 8
Tudi avgustovska številka Planinskega vestnika govori o enem izmed letošnjih planinskih jubilejev – o 90-letnici planinstva v Gornjem gradu. Članek Janeza Mavriča pripoveduje, da je z ustanovitvijo Savinjske podružnice Slovenskega planinskega društva v Mozirju tudi v Gornjem gradu zaživelo planinstvo, še zlasti, ker je v tem kraju živel ustanovitelj Savinjske podružnice Fran Kocbek. Članek prinaša vrsto podatkov o delu društva, še zlasti o tem, kako so gradili planinske postojanke na Menini pianini – gorski planoti med Gornjim gradom in Tuhinjsko dolino.
O Menini govori tudi prispevek dr. Rajka Pavlovca, ki je nanizal vrsto zanimivosti o nastanku te lepe gorske planote in o življenju na njej, prispevek je popestril še s svojimi planinskimi in lovskimi doživetji na Menini.
Za avgustovsko številko PV bi res lahko rekli, da je posvečena različnim obletnicam. Poleg zapisa o 90-letnici planinstva v Gornjem gradu prinaša tudi članek o 90-letni povezavi in sodelovanju prvega slovenskega pevskega društva Lira iz Kamnika s slovenskim planinstvom in še zlasti s Kamniškim planinskim društvom. V osmi številki PV pa so tudi prispevki, ki govorijo o visokih življenjskih jubilejih naših znanih planinskih delavcev: o 95-letnici starostne slovenskih planincev Vilka Mazija, o 70-letnici jeseniškega gorskega reševalca in soustanovitelja odseka za lavinske pse pri GRS Slovenije Naceta Hrovata in 60-letnici prizadevnega člana podkomisije za snežne plazove, strokovnjaka pri Hidrometeorološkem zavodu Slovenije dr. Franeta Bernota.
Vestnik kljub omenjenim člankom ni posvečen le obletnicam. Prinaša še precej drugih člankov, ki bodo prav gotovo pritegnili pozornost bralcev. Največ jih bo verjetno prebralo poročilo o planinskem popotovanju po Islandiji. Skupina naših planincev je lani obiskala ta zanimivi otok gejzirov, ledenikov in vulkanov. Povzpeli so se na pet islandskih vrhov in otok prekrižarili od juga do severa in nazaj.
Precej pozornosti planincev bo pritegnilo tudi razmišljanje Toma Grgiča o planinskih veznih poteh, transverzalah. Tomo je v prispevku opredelil pojem slovenskih veznih in krožnih poti, dodal pa je tudi njihov pregled z nekaterimi osnovnimi podatki. V prispevku je tudi seznam večine tradicionalnih planinskih pohodov v Sloveniji.
Prijetno branje o planinskih doživetjih prinaša vrsta krajših člankov. Dušan Krapeš je prijetno opisal svoja poizkusa, da bi se povzpel na Razor, Ivanka Korošec pa je v svojem prispevku zapisala misli, ki so jo navdajale med prvomajskim izletom na Dobrčo.
Janez Lončar je v uvodu k prvemu delu svojih planinskih zapisov z naslovom: »Pobranki izpod Rete« skromno zapisal: »Usuti so ti utrinki. Kot iz prgišča vrženo zrnje so. Brez reda in ne glede na čas. Morda bo koga zabavalo, spet drugega napotilo v naravo in v gore, nekomu pa to ne bo povšeči.« S svojo oceno je Janez zadel žebljico na glavico. Njegovi »pobranki« so res zrna, pisani spomini na planinska doživetja, ki obarvajo in popestrijo življenje. Ob tem lahko mirno zapišemo, da bo prav gotovo več takih bralcev, ki jim bodo pobranki všeč, kot tistih, ki jim ne bodo, saj so Janezovi pobranki pisani v prijetnem jeziku in so zelo raznovrstni.
Zabavno zgodbico o neuslišani pasji ljubezni na transverzali je opisal Božo Košir, Ivanka Kraševec pa je v svojem drugem prispevku, ki je objavljen v avgustovskem vestniku, orisala vzdušje neke lepe poletne noči na skupnih ležiščih v koči Planika pod Triglavom. Omeniti moramo še prispevek Eve Jurkovič: »Hodil po zemlji sem naši«, ki ga je avtorica imenovala poskus potopisa. Članek pripoveduje o planinskem izletu članov biološkega krožka neke mariborske šole na Pohorje. Eva je na koncu zapisala, da je bilo kljub naporom, težavam z osami in dežju na izletu lepo.
Avgustovska številka planinskega glasila prinaša tudi več zelo dobrih pesmi Nelly Schuster in dve pesmi Neže Mauer in Manka Golarja, med alpinisti pa bo verjetno največ pozornosti vzbudilo poročilo o solo vzponu češkega alpinista Pochylya po superdiretisimi v Eigerju. Treba pa se bi bilo tudi zamisliti ob prispevkih, ki govorijo o tem, kako v gorsko naravo posegajo smučišča, kako imajo urejeno varstvo narave v Tatranskem narodnem parku in o porabi energije v gorskem svetu.
Miro Štebe
Tečaj za markaciste
Zadnjo soboto in nedeljo v avgustu bo v Domu pod Storžičem drugi del tečaja za markaciste. Že v petek zvečer bodo imeli izpite iz teorije, ki so jo predelali že prejšnji mesec na prvem delu tečaja. V soboto in nedeljo bodo imeli tečajniki praktični pouk. Urejali bodo varovanje ob poti v Žrelu, obnovili markacije in pot očistili. Že med prvim delom tečaja so en dan porabili za praktično delo. Obnovili so markacije in napise od vznožja do vstopa v Žrelo, urejevali so pot in ob vstopu v Žrelo ter še približno 50 metrov višje, na dveh mestih, kjer se je pot rušila pa so napravili dve brvi. Praktično delo poteka po dogovoru s PD Tržič. Tečajniki so na območju Žrela tako dobili primeren »poligon« za urjenje.
Tečaj organizira komisija za pota PZS v skladu s programom, ki so ga sprejeli spomladi. Prvi del tečaja je bil uspešen tako po zaslugi predavateljev, ki so bili skrbno pripravljeni, tečajnikov, ki so s samodisciplino prispevali, da je vse teklo točno po urniku in ne nazadnje po zaslugi gostoljubnih tržiških planincev. Ne le, da so omogočili tečaj s tem, da so ponudili prostor v Domu pod Storžičem, tudi osebje doma je šlo organizatorjem precej na roko.
Tečaj je bil namenjen markacistom, ki skrbijo za pota na gorenjskem območju. Žal so tečajnike poslala le planinska društva Domžale, Kranj, Radovljica, Tržič, Litostroj in PTT Ljubljana. Cilj tega tečaja in prihodnjih je doseči enotno označevanje in urejanje planinskih poti in pri varovanih napravah utrditi potrebne standarde, ki naj planincu na nevarnih mestih nudijo zanesljivo oporo. Škoda, da tega vsa vabljena društva niso razumela. Mogoče je bil nekoliko kriv tudi dopustniški čas.
Baldomir Bizjak
