Varnost visokogorskih smučišč ni poceni
Na znanih smučiščih nad Davosom v Švici so že leta 1927 ustanovili reševalno službo – Po sneženju vedno prožijo plazove z minometi
Varnost je beseda, ki jo v zvezi z organiziranimi smučišči slišimo vse pogosteje. Priborila si je svoje mesto tudi v zakonih o smučiščih in marsikje po svetu jo gledajo postrani, saj za lastnike in upravljalce smučišč pomeni večje vzdrževalne stroške, večjo ceno storitev ali manjši zaslužek ter s tem navidezno nadlogo, ki bi se je kaj radi znebili.
Tako je povsod, koder imamo opravka z organiziranimi smučišči, v visokogorskih pa še posebej, saj tam ne gre brez varstva pred snežnimi plazovi, brez poklicnih reševalcev, patrulj varnostnikov, namernega proženja plazov in podobnega.
Danes bi rad predstavil Parzensko reševalno službo (PRS), ki skrbi za varnost na znanih smučiščih nad Davosom v Švici. Ustanovili so jo že leta 1927. Odtlej deluje nepretrgoma že prek petdeset let ter skrbi za varnost in življenja na progah, ki merijo v dolžino polnih 150 km, od katerih je 72 km močno in redno obiskanih, ena pa ima višinsko razliko nad 2000 metrov.
PRS vlaga mnogo naporov v preprečevanje nesreč. Kadar groze plazovi ali če pričakujejo slabo vreme, delavci PRS z opozorili vseh vrst obveščajo prizadete, zapirajo proge ali kar celotno smučarsko središče. Odkar deluje PRS, so plazovi zahtevali žrtve le med tistimi, ki niso spoštovali opozoril in zapor prog.
Vsakemu izdatnejšemu sneženju sledi tudi namerno proženje plazov s polaganjem razstreliv ali z obstreljevanjem z raketnim orožjem ter minometi. Patrulje skrbe, da se smučarji ne izgube, iščejo in oskrbe izgubljene, zakasnele in poškodovane. K preprečevanju nesreč sodi redna skrb za proge in smučišča, kar se odraža tudi v manjšem številu nesreč.
PRS je mrežo svojih smučišč opremila tudi z razvejenim telefonskim omrežjem, z vseh ogroženih terenov je mogoče poklicati centralo na Weissfluhjochu, od koder reševalci v 10 do 20 minutah pridejo na kraj nesreče. To oporišče je v sezoni odprto dan in noč in vedno zasedeno z ustreznim številom reševalcev. Tem so na voljo tudi helikopterji, večje število lavinskih psov, radijske postaje ter druga oprema, ki omogoča reševanje podnevi in ponoči. Varnostniki so opremljeni z elektronskimi žolnami, ki skrbe za njihovo osebno varnost; če bi jih zasul plaz, jih je z njihovo pomočjo laže najti. Obseg dela reševalcev PRS nam pokažejo šele številke. Tako je v pretekli sezoni bilo potrebno kar 693-krat z eksplozivi in minometi prožiti snežne plazove. Sprožili so jih 252 ter s tem nedvomno mnogo prispevali k večji varnosti smučarjev, pa tudi k temu, da naprave na smučiščih niso bile zaprte zaradi nevarnosti.
V dolino so 297-krat prepeljali poškodovane smučarje, seveda pa to niso taki ki so potrebovali zdravniško pomoč. Število teh je seglo prek tisoč. Zdravniki ugotavljajo, da je opazno manjšanje števila poškodb nog, več pa je poškodb rok. Tako so ugotovili 212 zlomov nog in 48 poškodb rok. Zraven tega 12 poškodb trupa, 8 poškodb hrbtenice in 10 poškodb lobanje. Šest ljudi je podleglo infarktu.
V množici prizadetih je kar 18 narodnosti, med njimi seveda ne manjka Jugoslovana.
Za vznemirjenost so poskrbeli tudi plazovi, vendar razen materialne škode na imetju prizadetih ni bilo hujšega, smrtnih žrtev tokrat ni bilo.
Zelo zanimivo si je ogledati seznam reševalcev in število akcij, ki so jih opravili. Najstarejši, 64-letni veteran J. Joos, ki dela kot reševalec že od leta 1944 ima za seboj že 1519 reševalnih posegov. Štirje njegovi tovariši se prav tako ponašajo z več kot 1000 posegi, osem reševalcev je opravilo od 207 do 943 akcij in samo dva sta, ki zaradi nizkega delovnega staža še nista dosegla številke 100.
Tudi naša smučišča že imajo stalne reševalce, še več pa je takih, kjer neumorno delujejo člani GRS. Ne bi bilo napak, če bi nam tudi ti postregli s kako statistiko. Prepričan sem, da bi tudi ti imeli kaj povedati in da so tudi med temi veterani z zavidljivim številom opravljenih akcij.
Pavel Šegula
Odprava »Ekvador 80« je požela uspehe
Alpinisti iz Radovljice so uresničili nekdanje načrte – Tudi jugoslovanska smer
Potem, ko niso dobili dovoljenja za primerne vrhove v indijskem predelu Himalaje, so se pri PD Radovljica odločili za Ande, glavni cilj naj bi bil Cerro Altar v Ekvadorju. Združili so moči in 23. novembra so odšli na pot: Zvone Andrejčič, tehnični vodja in Mirko Pogačar (oba AO Radovljica), Janko Humar (AO Bohinj), Željko Perko (Tržič) in Ivan Rejc (Soški AO). To je bil alpinistični del odprave, pridružili pa so se jim še Janez Pretnar (organizacijski vodja), Boštjan Kostanjšek in Diana Lavrih (vsi PD Radovljica), Srečo Rome in Andrej Veličkovič (PD Ljubljana-matica) in Boris Markič (Akademski PD).
Pet dni po odhodu iz domovine so bili alpinisti že na planini Collanes. Naslednji dan so pričeli skrbeti za aklimatizacijo in 2. decembra so že opravili prvi vzpon – po italijanski smeri (kombinirana, led do 60 st., 400 m) na El Obispo. 5320 m v skupini Altar. Sledil je poskus vzpona po še nepreplezanem grebenu El Canoniga, pa ni uspel. In ker se je pričelo slabo vreme, so se odpravili pod Chimborazo, 6310 m. Ponovili so Whymperjevo smer. Humar je plezal verjetno novo vstopno varianto, naravnost od bivaka k prečnici pod seraki. Potem so se povzpeli na Illinizo (5170 m) in 16. decembra je Humar opravil še prvenstveni vzpon (Jugoslovanska smer, do 60 st., objektivno nevarno) desno od normalnega pristopa na Illinizo Sur (5316 m) po normalni smeri.
EL OBISPO – Eden izmed ciljev alpinistov iz Radovljice
Omeniti velja še smuk Pretnarja od višine 5700 m na pobočjih Chimboraza in pa seveda, da je ostalo še veliko zanimivih problemov. Tako za trekkinge (naravnost idealne možnosti, dobre prometne zveze in pestrost ciljev) kot tudi za alpiniste. Cerro Altar ima iz kraterja še povsem deviške stene, velik problem je celotno prečenje grebenov …
Priprave na Daulagiri
Alpinistična odprava, ki naj bi letos jeseni odšla v J steno Daulagirija (Bele gore, 8170 m), ima razen finančnih težav še druge. Za pridobitev vseh dovoljenj je potrebno poslati v Kathmandu cel kup izpolnjenih formularjev, prošenj in fotografij (12). In tu se je zataknilo. Naši alpinisti po stari navadi odlašajo, oziroma skrbe dobro za svojo kondicijo, pa tudi opremo in najnujnejše podatke, ki jih potrebujejo za vzpone, na vse druge formalnosti pa pozabljajo. Vodja odprave Stane Belak bo moral prav zato pripraviti predlog za razširitev selekcije. V njej so za sedaj: Cene Berčič (AO Kamnik), Stanko Mihev in Rok Kolar (AO Ravne), Luka Karničar (AO Jezersko), Lado Vidmar (AO Rašica) ter Nejc Zaplotnik (AO Kranj), če bo lahko član dveh selekcij.
Silvestrovanje v Paklenici
Letošnje Novo leto sta v Paklenici pričakali le dve navezi, zakonski par iz Zagreba in Marko ter Stanka Grad (AO Domžale). Vreme je bilo lepo in naša naveza je opravila 17 vzponov.
Druga dva člana AO Domžale Janko Kos in Matjaž Veselko pa sta 3. t. m. preplezala dve grapi v grebenu Zeleniških špic.
Franček Knez nenehno v stenah
Za seboj ima že 750 tur, lani pa jih je opravil 184
Franček Knez (AO Impol) je tudi lansko leto sklenil z rekordnim številom tur. Kar 184 jih je zapisal v svoj dnevnik, med njimi je bilo nekaj več kot 50 prvenstvenih doma in na tujem, težkih in zelo težkih pa tudi ni manjkalo. Vsega je doslej opravil že blizu 750 tur (140 prvenstvenih).
V zadnjem času je sam preplezal Gobo (27. decembra) nad Ospom, dan za tem pa Žago. Prečenje (skala je že zelo poškodovana zaradi izbijanja, klinov pa več kot je treba!), opravil 2 P smeri Pero ter prvenstveno varianto na Pero (tam, kjer so poskušali Italijani, sam pa je plezal prosto). 29. preteklega meseca sta z Lojzetom Cajzkom (Celje) opravila prvenstveni vzpon (Smer macesnov: II-III, 600 m, 4 h) v S steni Planjave, levo od poti na Kamniško sedlo. Dan za tem sta opravila ponovitev Centralne v Planjavi. 1. t. m. pa prosto ponovitev smeri Geršak-Grčar v Vežici. Knez je potem sam preplezal še Kamniško v Vršičih, prvenstveno (Nadaljevanka: III, 250 m, vstop desno od SZ raza) in Hunikino v Vežici. Preložnikovo v Vršičih ter Šarino poč v Dedcu. 2. t. m, sta s Cajzkom preplezala še Centralni steber v Dedcu (3. ZP) in Perčičev steber v Vežici.
Bili so pod steno Eigerja
Želje naših alpinistov, da bi tudi pozimi v tujih gorah preplezali kako težjo turo, so že stare. Bilo je tudi že več poskusov, ki pa so se navadno končali še pred vstopom, zaradi pomanjkanja časa ali še točneje – pomanjkanja denarja, da bi čakali na primerne vremenske razmere. Letos, ko je komisija za alpinizem PZS zagotovila v te namene nekaj sredstev iz sklada za vrhunski šport, pa bo morda vendarle drugače.
Prvi so poskusili Stane Belak in Marjan Manfreda (oba AO Ljubljana-matica) ter brata Andrej in Marko Štremfelj (AO Kranj). 2. t.m. so prišli v slabem vremenu na Kleine Scheidegg (2061 m) pod S steno Eigerja. Stena je bila kopna, saj je ves sneg odpihal veter, toda deževalo je in potrebno bi bilo čakati. Toda lastniki hotelskih objektov so nastavili take cene (do 2.500 din) da so se morali umakniti. Nočili so na nižje ležeči planini Allpiglenu, pa so jih pregnali in 5. januarja so bili razočarani spet doma.
Težje stene pa odbijajo obiskovalce tudi pri nas. Sfingo, ki jo ima letos v mislih menda kar več navez, je mogoče opazovati le od daleč, saj bi bilo v razmerah, kakršne so bile te dni, potrebno že med dostopom bivakirati.
Zimska smer
Člani AO Rašica Niko in Silvo Novak ter Tone Štancer so 2. t. m. v 11 urah preplezali vesino Prednje glave nad Mihovim domom. To ostenje, ki se naslanja na Malo Goličico poleti sicer plezalsko ni zanimivo, v zimskih razmerah pa so bile težave V+ v skalah, v lednih slapovih pa je bila naklonina 60 in celo 90 stopinj. Višino »stene« ocenjujejo na 250 m, plezali so 11 ur, da bi kdo tod pozimi že plezal pa niso še nikjer zasledili.
Plezanje lednih slapov
Rajmond Kovač-Rok in Lidija Painkiher (oba Akademski AO) sta 2. t. m. preplezala slap Lucifer. Ta ledeni slap v Martuljku (dobro viden s ceste) so prvi preplezali Matijevec, Oblak in Vidmar, ki so ga mestoma ocenili z A2 in A3. Prvo ponovitev pa sta Kovač in Painkiherjeva opravila povsem prosto, čeprav je naklonina na ključnih mestih 75-90 stopinj. Višino z vrhnjim že položnejšim delom cenita na nekako 200 m, plezala pa sta nekaj več kot 4 ure. Pet dni za tem sta ta plezalca v navezi z Andrejem Škafarjem preplezala še značilni ledeni slap v Soteski (levo od ceste v Bohinj). Ta slap ni enovit, spušča se v več stopnjah (20 -10 m), ki se končujejo s kotanjami, celotna višina pa je najbrže nekaj manj kot 150 m. Plezali so 6 ur, led je bil tudi tu dokaj krhek, naklonine pa na najbolj izpostavljenih mestih prav tako 75-90 stopinj.
Zli vrh – Maja e Keče
Stipe Božič in Edvard Retelj (oba AO Mosor-Split) sta konec lanskega leta opravila prvi zimski pristop na južni vrh Maja e Keče (Zli vrh) v skupini Maja Karanfila, Prokletije. 25. sta odšla iz Gusinja skozi dolino Grbaja in si na Krošnja vrata postavila šotor. Naslednji dan, ko je Božič slavil rojstni dan, sta se povzpela na severni ter nato še na srednji vrh Maja e Keče, se spustila (dve dolžini po vrvi) po težkem grebenu in se nato povzpela še na južni vrh. Še istega dne sta sestopila. Prokletije so alpinistično pri nas eno najmanj obdelanih gorstev in možnosti za podobne ture ne manjka.
Črnuška naveza
Danilo Patarčič in Tine Kristan (oba AO Črnuče) sta 28. decembra opravila 1. ponovitev smeri Pero (V+, III, 90 min) v steni nad Ospom. 6 t. m. pa sta opravila prosto ponovitev variante Medo v isti steni. Njuni tovariši pa so med novoletnimi prazniki opravili 12 tur v Kočni (SZ raz) in Brani (grapa na Šijo ter Bosova).
Tomazin v Paklenici
Konec lanskega leta je Iztok Tomazin (AO Tržič) tri dni sam plezal v kanjonu Velike Paklenice in opravil skupno 12 vzponov. Med njimi velja omeniti ponovitev Akademske v Anič kuku, varianto Družinske smeri (V) v isti steni, prvenstveno Po rebru (V, 250 m) v Čuku ter 1. ponovitev smeri Desno od Celjskega stebra prav tako v Čuku. 30. decembra pa sta z Dušanom Markičem preplezala novo smer (Praznično: II-III, 300 m) v S steni Begunjščice.
Tri smeri v Vežici
Brat in sestra Marija Frantar in Janez Sabolek ter naveza Marko Klopčič (vsi Akademski AO) – Rok Zavratnik (AO Železničar) so v treh dneh (2. do 4. t. m.) opravili tri ponovitve v Vežici. Najprej so preplezali (5 h) Perčičev steber, dan za tem Lahovo (5 h), potem pa še Zajedo usmiljenja (9 h. 2. ZP).
Vzponi Celjanov
Lojze Cajzek in Matjaž Pečovnik sta 27. decembra preplezala varianto Medo v steni nad Ospom, dan za tem pa Staro smer. 30. sta Aleš Stopar in Franci Topolovec ponovila Vzhodno grapo v Mrzli gori, na zadnji dan lanskega leta pa sta opravila 1. ZP Tečajniške smeri v Mali Rinki (A 1, II-IV, 280 m, 5 h). Slavko Cankar in Stopar sta 2. t. m. preplezala Dušanov steber v Mali Rinki. Aco Pepevnik in Topolovec pa sta opravila 1. ZP smeri Avrikelj (III-IV, 200 m) v Mrzli gori s štirimi raztežaji izstopne variante (IV). Sestopila sta po Poševni grapi (40 st.). 3. t. m. sta Dušanov steber plezala Marjana Šah in Dani Tič (Impol). Mira Uršič (Impol), Cankar in Stopar pa Szalay-Grerinov graben z zgornjim vstopom. Zadnji dan praznikov pa je Pepevnik sam opravil (verjetno) prvo ponovitev Bele piramide (40 st.) v Turski gori, sestopil je po Tschadovi.
V Klemenči peči
Člani AO TAM so letošnje Novo leto pričakali na Klemenči jami pod Ojstrico. Po dnevu počitka so 2. t. m. v treh navezah preplezali smer Mimo zoba v Klemenči peči.
V Kamniških Alpah
Stane Belak (AO Matica) je na Novega leta dan sam preplezal Bosovo grapo v vzponu in sestopu, 6. t. m. pa je moral pošteno paziti, da je izplezal iz grape med J razom Skute in Strežo, saj je naletel na težave IV in V stopnje. Plezal je tri ure in pol.
Vetrno grapo med Mokrico in Kompotelo, ki sta jo prva preplezala Klemen in Vodlan 5. aprila lani, je 1. t. m. ponovil (1. ZP, 1. P) Marjan Kregar (AO Kamnik). France Malešič, ki je Vzhodno grapo Kalškega grebena prvi sam preplezal 21. 3. 1972 (torej prvi dan »alpinistične spomladi«, ko se ture štejejo le kot v zimskih razmerah), jo je 2. t. m. prvi tudi sam ponovil (prav tako 1. ZP. 1 P), dan kasneje pa sta mu sledila Jane Volkar (oba AO Kamnik) in Franc Vrankar (AO Mengeš). Cene Berčič, Marjan Kregar in Bojan Pollak (vsi AO Kamnik) pa so 2. in 3. t. m. opravili prvo ponovitev Vojkine smeri (VI+, 14 h) v Z steni Brane.
Srečna smer v V. Koroški Babi
Franc Langerholc je 28. preteklega meseca preplezal Meniskusov žleb in po njem tudi sestopil. V noči 30. – 31. pa je v Veliki Koroški Babi prepleza novo smer v levem delu stene. Srečna smer – kot jo je imenoval, potem ko se je pri poznavalcih prepričal, da tod še nihče ni plezal – je visoka 300 m ocena je IV-III, 45 st. Sestopil je po Zimski smeri. 2. t. m. pa je Langerholc z Darjo Sršen (oba AO Škofja Loka) preplezal še Desni žleb v Kokrski Kočni.
Specialist za Paklenico
Mladi Nenad Ivanovič z Reke, ki zaradi mladosti po vseh predpisih nit ne bi smel samostojno plezati, je lani opravil kar 201 vzpon, od tega (po njegovi evidenci) pa je bilo kar 171 prvenstvenih. Številka preseneča vzponi – večina jih je opravil sam – pa tudi (npr. solo ponovitev Velebitaške v Anić kuku). 22. decembra lani je med Brahmovo in Forma vivo v Anič kuku preplezal novo smer: Rdečo kapico, V, 250 m. 27. in 28. je bil spet v Paklenici in preplezal več novih smeri med njimi pa izstopata dve: Steber Apačev (V+/IV+, 200 m) v Koti 648 (Nad umci) in Dolga steza (III+, 500m, v Crljenem kuku.
1. ZP Belega stebra
Metod Škarja in Miro Šušteršič (oba AO Mengeš) sta 3. in 4. t. m opravila prvo zimsko ponovitev (in drugo sploh) Belega stebra v zahodni steni Brane. Stena je visoka nekake 800 m in prvi dan sta preplezala le spodnji (250 m) težji del (V+, A2/IV-V, A1), za kar sta potrebovala 6 ur. Bivakirala sta zelo neudobno, v nedeljo pa v megli in med sneženjem vendarle srečno izplezala (I-II, 6 h). Sestopila sta po Bosovi grapi.
Grintovec in Kalška gora
Ines Božič (Obalni AO) in Janez Benkovič (AO Kamnik) sta 2. t. m opravila 1. zimsko ponovitev smer Bauman-Trobevšek (III-IV, 200 m, 6 h) v V steni Grintovca. Dan za tem pa sta (2. ZP) preplezala še smer Humar-Škarja (III-IV, 300 m, 5 h) v Kalški gori.
V severni steni Kočne
Na predzadnji dan lanskega leta je Luka Karničar preplezal Desni žleb (40 st., 450 m) v S steni Kočne (Oltarji) in sestopil po smeri Carmen v isti steni. Dan za tem je ponovil še Desno smer (40-50 st., III. 500 m) v V steni Storžiča. 3. t. m. pa sta z Radom Markičem (oba AO Jezersko) v 8 urah opravila še 1. ZP Direktne smeri v Malem Kupu (S stena Kočne). Stena je tod visoka okoli 600 m, poleti pa ocenjena s V/III.
Novoletno srečanje
PD Kranj je tudi pred vstopom v letošnje leto pripravilo novoletno srečanje društvenih delavcev vseh generacij. Na njem so Roži Zabret podelili red dela s srebrnim vencem, s katerim jo je predsedstvo SFRJ odlikovalo za vsestransko delo na planinskem področju. Za zasluge pri markiranju in nadelavi planinskih poti pa sta Baldo Bizjak in Karel Bajd dobila Knafelčevo plaketo.
Tudi za »bergšrund« imamo izraz
Skrb za čisti jezik nam Slovencem ni tuja, čeprav je tudi res, da jo – največkrat kar zaradi lenobe, ko se nam ne da iskati primernega izraza – vse prevečkrat tudi potisnemo v ozadje.
Toda razlika je, če se spozabimo v osebnem pismu, ali pa, denimo, v televizijski oddaji. In če je ta še v času, ko je pred ekrani zbranih veliko ljudi, je to lahko že neodpustno. Prav to bi lahko rekli tudi ob predvajanju zanimivega japonskega filma o »smuku« izpod Everesta. Med gledanjem napetih prizorov je v ljudeh (in nekaterih še vedno) vrtalo: Kaj je »bergšrund«?
Odgovor ni preprost. Bergschrund je nemški izraz, ki so ga v enakem zapisu prevzeli tudi Angleži (Francozi menda raje uporabljajo rimaye), pri nas pa uporabljamo več izrazov. Najpogosteje morda robna zev, ledni odlom … V omenjenem primeru pa bi bilo najbrž primerneje: prečna zev, napoka, pa tudi samo široka ledeniška razpoka (pojav je nastal med polzenjem ledenika, kjer se je podnožje ostro prevesilo). Morda pa bi strokovnjaki svetovali še kak drug izraz, samo potruditi bi se bilo treba.
Franci Savenc
Na Everest po jugoslovanski smeri
Osemčlanska britanska odprava je pred začetkom zime začela z eno najtežjih odprav na najvišjo goro sveta. Vrh namreč nameravajo osvojiti pozimi, brez kisika in v alpskem stilu po Jugoslovanski smeri (zahodnem grebenu). Vodja odprave je Alan Rousse (28), poklicni gorski vodnik, ki se je udeležil že osmih odprav v najvišje gore, pa tudi drugi člani odprave – Joe Tasker, John Porter, Paul Nunn, dvojčka Adrian in Alan Burgess, Brian Hall in zdravnik odprave Peter Thexton – so izkušeni himalajski plezalci.
Čeprav bodo plezali brez pomoči Šerp in kisika, kar v takšnih okoliščinah še poveča že tako težke tehnične probleme (ocena IV in V nad osem tisoč šeststo metri), je vodja izjavil, da bodo plezali v parih in da vseh osem plezalcev namerava priti na vrh. Poznavalci razmer, predvsem Poljaki, ki so pozimi plezali po Himalaji, menijo, da je namen odprave veličasten, vendar imajo zelo malo možnosti za uspeh.
M. Š.
Za AO Rašica je bilo leto uspešno
Tudi leto 1980 je bilo za najmlajši alpinistični odsek na ljubljanskem področju AO Rašica nadvse uspešno. Združujejo 44 članov in kljub temu, da so zelo veliko časa posvetili vzgojno-izobraževalnemu delu, so opravili kar 1018 tur (med njimi veliko težkih in tudi prvenstvenih), kar doslej menda ni uspelo še nobenemu našemu AO.
Veliko pozornost je vodstvo odseka posvečalo skupnim turam, ki se jih je povprečno udeleževalo po 20 članov. Še bolj množično se je začela alpinistična šola. Obiskovalo jo je kar 50 tečajnikov, vendarle jih je zaradi strogih kriterijev za plezanje v stenah ostalo lahko le 18, velja namreč, da mora opraviti tečajnik skoraj enak izpit kot je predpisan za pripravnika (ob sprejemu med alpiniste).
Večina alpinistov pa je bila aktivna tudi na drugih področjih. Posebno so pomagali mladinskemu odseku, pri organizaciji njihovega tabora in izletov. Bili so tudi na delovnih akcijah društva za urejanje doma na Rašici, v njem so dežurali itd.
Med alpiniste so člani AO Rašica letos sprejeli tri: Staneta Buha, Petra Dragarja in Silva Novaka. Pohvaliti velja tudi dva perspektivna – Tineta Bucika in Nika Novaka, ki sta v preteklem letu opravljala težke in tudi najtežje vzpone.
A. B.
Andrino Kopinšek osemdesetletnik
Andrino Kopinšek, nestor celjskih planincev in smučarjev, je pred dnevi slavil osemdeseto leto svojega bogatega in razgibanega življenja. Že s šestnajstimi leti je stopil na smuči in za Novo leto 1917 je s smučarskim učiteljem Kodelo iz Celja odkril čudovite smučarske terene na prostranih Mozirskih planinah. Leta 1925 je na smučiščih pod Tovstom pri Celjski koči prikazal takratnim redkim smučarjem smuko med količki, ki so bili takrat le do višine bokov, a vendarle z zastavicami. Leta 1926 je organiziral prvo slalomsko tekmo na Celjski koči, kjer je bil tudi zmagovalec v vijuganju skozi vratca. Proga je bila izpeljana po zgornjih travnikih izpod Tovsta, pa skozi gozdiče do stare Celjske koče. Za takratne čase je bila to prava revolucija v alpskem smučanju! In 20. januarja 1927 je Andrino Kopinšek kot odličen turni smučar zmagal na Pohorju. Bil je »prvi prvak Pohorja« na terenskem tekmovanju iz Mariborske na Ruško kočo, kjer je prejel od ISSK Maribor bronasti kipec športnika na marmornati podstavi. Navdušil se je za visokogorsko smučanje in odkrival izredne smučarske terene v Savinjskih Alpah na prostranem svetu Korošice.
Kot planinec je premagal večino vrhov v francoskih, švicarskih, avstrijskih in italijanskih Alpah. L. 1928 se je kot prvi brez vodiča povzpel na Matterhorn. Polnih 16 let je bil pri SPD Celje gospodar Korošice, najvišje planinske postojanke v širši celjski regiji, ustanovitelj gorske reševalne službe Celje in njen prvi reševalec. Leta 1928 je opravil kot prvi Celjan izpit za smučarskega sodnika za alpske in klasične discipline. Leta 1937 je z domačini iz Solčave nadelal izredno razgibano planinsko pot iz Logarske doline na Ojstrico, ki nosi tudi po njem ime (Kopinškova pot). V letih med obema vojnama je bil zaslužen vodič množičnih planinskih in smučarskih pohodov na Korošico in Golte z izletniki iz Zagrebu in celjske regije. Po osvoboditvi ga srečamo kot vzornega amaterskega smučarskega delavca pri SD Celje, kjer je opravljal vse funkcije – od štarterja do glavnega sodnika, časomerilca, vodjo tekmovanja in podobno. Svoja potovanja v visokogorskem svetu je mojstrsko opisoval tudi v Planinskem vestniku, Jutru in drugih časopisih in revijah med obema vojnama. Tako je širokemu krogu planincev in smučarjev odkrival lepote planinskih in smučarskih tur v Savinjskih Alpah. Vmes pa ga je vselej spremljal zdrav humor, odsev njegovega optimizma, zdravja in tovarištva. Čilega še danes srečamo na smučeh in v hribih na turah.
Karel Jug
