Alpinistične novice 25/1990

Lepa, kratka, toda zelo previsna

Znani plezalec Tadej Slabe je v Vipavski Beli splezal čisto desetko
KRANJ – Tadej Slabe (AO Matica, Avventura, Ferrino) je poslal sporočilo, da je v kratkih stenah Vipavske Bele splezanih nekaj novih smeri. Kot skoraj vse v tem predelu, je tudi te opremil Marko Fabčič.
Slabe je tako opravil prve vzpo­ne v šestih smereh, med katerimi je daleč najtežja smer Hči nasla­de, ki jo je Slabe ocenil z oceno X (8b). Gre za kratko smer, ki pa je zelo previsna. Poleg te je sple­zal še Fikus (IX+), Pelargonio (IX), Razvalino življenja (VIII+/ IX-, na pogled), Hatcback (VII+/VIII-, na pogled) in smer z imenom Obnašaj se športno (VIII+/IX-).
Vsem tem šestim smerem pa je dve dodal tudi Ajo Slamič (AO Nova Gorica). Smer je Salamič ocenil z VIII+, Črne čipke pa so mnogo težje. Ocena te smeri je IX/IX+.
Število smeri v te primorskem plezališču je s tem precej naraslo, trenutno pa so med temi najzah­tevnejše Hči naslade, Glista in Rosinand.

T. Č.

Zadnji skok z jadralnim padalom Francoza Boivina
Vsestranski športnik, ki se je smrtno ponesrečit v Venezueli, je bil nedosegljiv v ekstremnih dosežkih — Vzrok nesreče zračni srk?

VSESTRANSKI – Jean-Marc Boivin.

ČRNA NA KOROŠKEM – Po naključju sem se z njim srečal julija 1988 v Chamonixu. Odpravljal se je z jadralnim padalom na Everest in veliko časa za pogovor seveda ni imel. Toda v tistem kratkem pomenku sem vseeno lahko spoznal, kako velik človek je. Ko sem mu na koncu zaželel srečo, mi je sam od sebe napisal še kratko posvetilo: Tomiju, vso srečo! J.M.B.
Besede, ki ne skrivajo občudova­nja. Izrekel jih je Tomo Jeseničnik, alpinist in (vse bolj) jadralni padalec,doma iz Črne na Koroškem, ko je opisoval podatke, ki jih je zbral o Boivinovi nesreči.

Jean-Marc Boivin se je rodil 6. aprila 1951 v Dijonu. Športno pot je začel s smučanjem. Že 1974 pa se je uveljavil tudi kot alpinist: prvi zimski vzpon po ozebniku Chaud au Pelvoux (Dhauphineja) itd. Smučarsko znanje je hitro preskusil tudi v stenah. Sledile so kombinacije alpinizem-smučanje-letenje, z zmajem in padali, pa kom­binirane ture, povezave itd. Bilje prvi in edini doslej, ki je s padalom (jeseni 1988) poletel z Mount Everesta. Bil je znanilec nekakšnega »superalpiniz-ma«, pravi zmagovalec nemogočega. In znan po tem, da se je na vsak preskus kar se da temeljito pripravil.

Jean-Marc Boivin je z ekipo franco­ske TV odpotoval v Venezuelo, kjer naj bi skočil z vrha drugega najvišjega slapu na svetu; Salto Angel se imenu­je in visok je nekako 900 m. Reporta­žo, ki so jo namenili posebni oddaji o ekstremnih športnih dosežkih, so pripravljali dalj časa in tudi angažirali kar nekaj ljudi.
Pred J.M.B, je (19 februarja letos) z vrha slapu skočila Catherine Vallaud. Toda — kmalu po odrivu je trešči­la v skale. Helikopter s snemalci ji je takoj odhitel na pomoč…

BASE Jump ima začetke v skokih z balonov. Kaj kmalu pa so se tudi v Yosemitih pojavili zanesenjaki, ki so zaceli skakati z robov sten. Najbolj popularen je bil seveda mogočni El Capitan. Ne spada pa med zahtevnejše (največja nevarnost pravijo, da so pravzaprav pazniki, saj je za kršilce prepo­vedi skakanja predvidena kazen šestih mesecev zapora), saj je stena dovolj previsna, možnost trčenja ob steno zato manjša, razen tega pa je stena visoka več kot 1000 m in časa, da se padalo odpre, je na pretek. Med najtežje spadajo stene, visoke manj kot 300 m, še posebno če niso previsne. (Najkrajši skoki trajajo komaj štiri sekunde!) Skakalci morajo z lego telesa in posebnimi šibi doseči, da se kar najhitreje oddalje od stene, še preden se padalo odpre. Če se padalec nekontrolirano vrti in prevrača, se zaplete v vrvice ali celo kupolo padala, kar se v večini primerov konča s smrtjo; Med stenami, s katerih (kljub prepovedim še vedno) skačejo, so ob El Capu znane še Painted Wall in Diamond v ZDA, Trolli na Norveškem, Dent du Gean in Grand Capucin… Skačejo pa tudi s stavb in mostov. Na seznamu so cerkev Notre Dame, Eiflov stolp, nebotičnik Word Trade Center v New Yorku itd.
Zadnji uspešni skok je Jean-Marc Boivin opravil 22. januarja letos, ko je kot prvi skočil z Grand Capucina, z izstopa smeri »O sole mio«.
Vsega tega pa Jean-Marc ni vedel. Skočil je tudi sam in — prav tako že zelo hitro treščil ob steno. Pri tem si je zlomil obe nogi, roko, več reber, pre­trgala se mu je dimeljska arterija in poškodoval si je tudi glavo.
Poškodbe so bile najbrž tudi vzrok, da je pristal v krošnji dreves. Imel je le še toliko moči, da si je odpel pas, splezal z drevesa in si skušal ob­vezati nogo ter zaustaviti krvavitev iz arterije. Toda ni imel več prave moči. Ko so ga našli, so lahko samo še ugotovili, daje že mrtev. Vzrok — izkrva­vel je.
Domnevajo, da je bil vzrok nesreče zračnih srk, ki se ustvari ob slapovih. Voda, ki razpršena v kapljicah z veli­ko hitrostjo pada skozi zrak in ga odri­va, povzroči, da nastane podtlak. Po­doben je zračnemu srku (imploziji), ki se pojavi ob večjih prsnih plazovih. Tak srk je najverjetneje Jean-Marcu delno izpraznil padalo in ga potegnil v skale.

Za zvrst športa, ki ga na tujem označujejo z BASE Jump (kratica iz začetnic angleških besed Building, Antenna, Span, Earth – zgradba, an­tena/stolp, most, zemlja/gore — ki oz­načujejo objekte, s katerih skačejo) je značilno, da uporabljajo v glavnem standardna padala (kot za skoke iz letal, 7 celic, jadralno razmerje do 1:3). Pri odskoku drže izvlačilno vre­čo še v rokah, telo pa mora biti v polo­žaju, ki omogoča kar najhitrejšo od­daljitev od stene. Potem padalec iz­vlačilno vrečo izpusti, da opravi svojo nalogo. Ni pa potrebno posebej po­udarjati, da morajo skakalci kar naj­bolj obvladati gibe, s katerimi uravna­vajo lego telesa v zraku. Največji so­vražnik teh »skakalcev« je seveda ve­ter, ki jih lahko hitro potisne v steno. Najpogosteje v fazi, ko padalo še ni povsem napolnjeno in zato še ni prav vodljivo.

V eni svojih knjig je J.M.B, zapisal: »V najhujših situacijah moraš zavreči misel na poraz in do konca obdržati vero vase. To je edini način, da lahko obstaneš hladnokrven in ohraniš pri­sebnost, četudi si v povsem brezup­nem položaju.« Na to najbrž ni mislil, ko se je boril še z zadnjimi močmi, to je preprosto bilo del njega, bil je to le deden njegovih preskusov uspeti v ne­mogočem. Sam. Žal je bil tudi po­slednji.

FRANCI SAVENC

Konec tedna ob bazenu v Kranju tekmovanje v športnem plezanju
V ženski konkurenci pet plezalk, v moški deset tekmovalcev – Prireditelji bodo poskrbeli za počutje gledalcev
KRANJ – Športni park Stanka Mlakarja v Kranju bo v petek, 22. t. m. ob 20. uri ponovno gostil najboljše jugoslovanske športne ple­zalce. Lanskoletno tekmovanje je preseglo vsa pričakovanja, zato so se pri ZTKO Kranj seveda odločili, da YU Rock Masters postane tradicionalna prireditev.
Letos je umetna stena v Kranju do­bila še boljšo lokacijo. Postavili so jo ob letnem bazenu, kjer bodo gledalci še lažje spremljali mojstrstvo plezalk in plezalcev. Letos je teh nekoliko manj kot lani, kar bo vsekakor prispe­valo k hitrejšemu razpletu in bo tako za gledalce bolj privlačna. V ženski konkurenci bo nastopilo S tekmovalk. Damjana KLEMENČIČ (Plezalni klub Skorja Loka), Metka LUKANČIČ (AO Trbovlje), Miranda ORTAR (Soški AO Tolmin), Simona ŠKARJA (AO Železničar) in Marija ŠTREMFELJ (AO Kranj) so imena, ki zagotavljajo vrhunsko plezanje. Nič manj to ne velja za 10 tekmovalcev, kolikor jih bo nastopilo v Kranju. To so Igor JAMNIKAR (AO Matica), Aleš JENSTERLE (Plezalni klub Škofja Loka), Igor KALAN (AO Kranj), Miha KUHAR (AO Kranj), Marko LUKIČ (AO Kozjak), Borut RUS (Plezalni klub Škofja Loka), Ta­dej SLABE (AO Matica), Dorian ŠUC (AO Kranj) ter Luka in Nejc ZAPLOTNIK (oba AO Kranj). Av­tor tekmovalnih smeri in tudi vodja tekmovanja pa bo Tomo Česen. Or­ganizatorji se bodo potrudili tudi za dobro počutje gledalcev. Veliko bo dobre glasbe, med odmori bo nastopi­la plesna skupina ARS iz Kranja, na voljo pa bo tudi gostinska ponudba. Prireditev bi lahko pokvarilo le slabo vreme, v tem primeru bo tekmovanje prestavljeno na naslednji dan ob isti uri.

T. Č.

Praznik PD Radovljica
VALVAZORJEV DOM – Pri svoji priljubljeni postojanki v osrčju Karavank so v nedeljo člani PD Ra­dovljica slavili vrsto jubilejev, med drugim 95-letnico obstoja društva. Zbranim je spregovoril predsednik Planinske zveze Slovenije Andrej Brvar, lep in prijeten kulturni program so zaokrožili pevci iz Žirovnice. Pode­lili so več različnih društvenih in dru­gih planinskih priznanj, med drugim so podelili posebno spominsko darilo tudi članom pobratenega planinskega društva Varaždin, s katerim sodeluje­jo že 15 let.

JR

Marjonovo srečanje
Marjana Manfrede — Marjona naši javnosti ni potrebno posebej predstavljati. V svoji bogati alpi­nistični karieri je med drugim 6. oktobra 1975 splezal na vrh 8463 metrov visokega Makaluja. Na vrh se je takrat povzpel brez kisi­ka in to je bil v tistem času najvišji vrh, ki ga je človek osvojil brez dodatne uporabe kisika. V krat­kem bo izšla njegova knjiga z na­slovom Ledeno sonce. Ob tej priložnosti bo Marjon pripravil sre­čanje pod stenami v Bohinjski Be­li, na katero je posebej povabil alpiniste njegove generacije. Vab­ljeni tudi vsi alpinisti in prosti ple­zalci vseh generacij. Ob dobrem razpoloženju bo tudi veliko pri­ložnosti za plezanje v stenah Bo­hinjske Bele.

T.Č.

Največji priznanji Tomu Česnu
CHAMONIX, 17. junija – V alpinistični in smučarski pre­stolnici sveta se je na prireditvah ob 40-letnici prvega vzpona na osemtisočak, vzpona na Anapurno (8091 m), ki ga je leta 1950 osvojila francoska odprava, zbral ves alpinistični svet. Na tem veli­kem alpinističnem prazniku je bil ena izmed osrednjih osebnosti naš alpinist Tomo Česen, ki je ob tej priložnosti dobil Messnerjevo na­grado Snežni lev in kot plezalec prihodnosti nagrado Match d’Or, ki jo podeljuje francoska revija Paris Match skupaj s francosko zvezo.
Slavju so prisostvovali slavni al­pinisti vseh generacij od Maurice-a Herzoga, ki se je povzpel na Anapurno leta 1950, do Edmun­da Hillaryja, ki je prvi stopil na najvišjo goro sveta Mt. Everest, obenem pa vsi še živeči alpinisti, ki so se prvi povzpeli na osemtisočake.
Prireditelji so se morah zaradi novozapadlega snega odpovedati načrtu, da bi po grebenih Mont Blanca sklenili živo verigo, vsi al­pinisti, ki so dobili francosko priz­nanje Match d’Or, pa so poleteli s helikopterjem na Mont Blanc. Tomo Česen je imel v teh dneh več kot dvajset intervjujev.

Status gorskih reševalcev je treba urediti
KALIŠČE, 17. junija – Na Kališču pod vrhom Storžiča je bil danes dan kranjskih planincev, s katerim PD Kranj pričenja letno planinsko sezo­no. Planinski dom na Kališču bo od­slej odprt neprekinjeno, dom na Ledi­nah nad Jezerskim pa bodo začeli red­no oskrbovati čez dva tedna.
V prihodnjih dneh bodo tudi obno­vili planinske poti na Koroško Babo, na Križ in na Kokrško Kočno, ki so zavarovane s klini in žicami PD Kranj sicer skrbi za skoraj 200 kilometrov markiranih planinskih poti v Kamni­ških Alpah, od katerih jih je velik del zahtevnih za vzdrževanje.
Na današnji slovesnosti so najprizadevnejšim članom PD Kranj podeli­li priznanja, 40 članov postaje GRS v Kranju pa je srečanje izkoristilo za dvodnevne vaje in prikaz reševanja na Storžiču s pomočjo helikopterja. Med vajo je del ekipe včeraj s helikopterjem odletel v Osp na pravo reševanje ponesrečenca
Na seji izvršilnega odbora PD Kranj so med drugim govorih o dejavnosti gorskih reševalcev in se zavzeli za to, da čim prej uredijo njihov status. To je še posebno pomembno v sedanjih kriznih časih, ko iz tovarn odpuščajo odvečne delavce, med njimi pa bi se prav lahko znašli tudi gorski reševalci, ki morajo ob reševalnih akcijah zapu­stiti svoje delovno mesto.

L. S.

Novi alpinistični inštruktorji
Od 13. maja dalje je KA PZS bogatejša za 11 alpinističnih in­štruktorjev iz 6 PD. Kot zanimivost kaže povedati, da sta dva od njih člana AO Beograd. Izpite so kandi­dati opravljali v Ljubljani in Ta­marju.

PREJELI SMO

Odmev na »Plezalcem v razmislek«
V AN 22/1990 je Silvo Kristan objavil sestavek »Plezalcem v razmislek«, v katerem utemeljuje, da je izraz športno plezanje, ki ga ima pisec kot »prosto plezanje v naravnih in umet­nih plezalnih stenah« za nesmiselne­ga, in sicer zato, ker je atribut »šport­no« odveč, saj je vsakršno – t. j. tako »športno« kot alpinistično — plezanje šport. Kot posledico tega predlaga, da bi se atribut »športno« zamenjal s kakšnim bolj ustreznim.
Čeprav se v osnovi strinjam z avtor­jem, ko trdi, da s takim poimenova­njem plezanju v alpinizmu odrekamo, da je tudi športno, pa ne vidim mož­nosti oz. izrazite potrebe, da do spre­membe naziva (za sedaj) res pride. Športno plezanje je namreč izraz, ki so ga že sprejeli stotisoči plezalcev v Franciji, Nemčiji, Italiji, Veliki Bri­taniji in tudi pri nas (Slovenija, Hrva­ška), po njem se imenujejo »udeležen­ci« in organizacije (npr. Jugoslovan­ska komisija za športno plezanje, pod­komisija za športno plezanje pri KA PZS) itd. Po drugi strani je izraz dokaj enoznačen (večina ga razume kot pro­sto plezanje v kratkih, do raztezaj dol­gih in zavarovanih plezalnih smereh v naravnih in umetnih stenah v obliki težavnostnega in tekmovalnega pleza­nja), zato ne prihaja do težav v spora­zumevanju med športnimi plezalci in alpinisti. Poleg tega je atribut »šport­no« delno tudi smiseln, ker je v tej panogi zelo poudarjena ena bistvenih karakteristik športa – tekmovanje (z jasno definiranimi in obče sprejetimi pravih, uradnimi tekmovanji itd.).

Bojan Leskošek

Ob izjavi Silva Kara
Iz izjave Silva Kara ob filmu iz Pa­tagonije bi nepoučeni bralec lahko sklepal, da Planinska zveza Slovenije njegovim uspehom v Patagoniji ni na­menila dovolj pozornosti. Prav za uspehe v Patagoniji ima Silvo Karo celotno paleto odlikovanj Planinske zveze Slovenije in Planinske zveze Ju­goslavije. Skupaj z ekipo je za vzhod­no steno Cerro Torre prejel Bloudkovo nagrado, najvišje slovensko šport­no odlikovanje. Vzpon v južni steni Cerro Torreja, ki sta ga Janez Jeglič in Silvo Karo dokončala in delno filmsko posnela v začetku 1988, je njun naj­večji in zadnji mednarodno pomem­ben uspeh doslej. Imeli smo ga za tako pomembnega, da smo v naslednji sezoni omogočili Jegliču in Karu, da sta s snemalcem in režiserjem Boštja­nom Korbarjem posnela še nekaj pri­zorov iz okolice Cerro Torreja in Pa­tagonije. Očitno je bila ocena pravil­na, saj je bil film na trentskem festiva­lu visoko nagrajen in s tem tudi alpini­stično dejanje samo. Žal Planinska zveza Slovenije filmov, knjig, itd., ne nagrajuje, zato je avtorjem lahko le čestitala, vendar iskreno in od srca. Prepričani smo, da profesionalni alpi­nist Silvo Karo tudi v prihodnosti na­črtuje kake pomembne vzpone, ko mu bomo spet lahko pomagali in potem izrazili priznanje.

Komisija za odprave v tuja gorstva pri PZS

Vojvodinska odprava na Elbrus
Komisija za alpinizem Planinsko smučarske zveze Vojvodine pripravlja alpinistično odpravo Kavkaz 90, ki jo bo omogočila zamenjava z alpinisti iz mesta Naljčik, v Sovjetski zvezi. V od­pravi, ki bo odšla na pot, bodo sode­lovali alpinisti iz Vojvodine in drugih republik. Cilj odprave sta oba vrha Elbrusa, Vzhodni (5621 m) iz Zahod­ni (5642 m), delovala pa bo v dveh skupinah. Načrt bodo uresničili v de­vetih dneh. Vsak udeleženec bo moral prispevati 5.000 dinarjev.

Še vedno je najlepše v gorah
Benjamin Ravnik (AO Jesenice) je 26. maja v Bohinjski Beli preplezal Zdravljico (IX—), naslednjega dne pa v Bohinju rumenega slona (VIII+/ VIII). V sredo, tri dni kasneje je v Bodeščah preplezal novo smer (desno od Črne žene), ki jo je poimenoval Na deželi Kranjski (VII+/IX-, 20 m). Zadnji dan maja je v Dolžanovi sote­ski ponovil še Mozartove kroglice. V soboto, 2. junija pa je sam prosto ponovil Cizljevo smer (VIII—/V+, 2.30 h) v Špiku. »Še vedno pa je naj­lepše plezati v gorah« je povedal po povratku.