Alpinistične novice 18/1984

Največji obisk Paklenice – Zaradi vremena manj dosežkov
Med prvomajskimi prazniki se je v narodnem parku kar trlo alpinistov in alpinistk iz vse Jugoslavije in tujine – Več ko 340 šotorov
Letos – med prvomajskimi prazniki in že pred njimi – je bila Paklenica obiskana kot še nikoli. Na Aniča luci in njeni neposredni okolici so našteli tudi po 340 šotorov, bili pa so še višje, proti Borisovemu domu in tudi spodaj. Slišati je bilo številne jezike in srečati je bilo mogoče plezalce vseh mogočih oprav in rasti.
Prišli so z Danske in Nemčije pa seveda iz Italije in Avstrije. Pozornost je vzbudila velika skupina češkoslova­ških alpinistov z enotnimi majicami in napisom »Paklenica 84« itd. in bil je tudi pravi jugoslovanski zbor: iz BiH so prišli Sarajevčani in Zeničani, veči­na Srbov je bila iz Zaječara in manj­kalo seveda tudi ni hrvaških alpini­stov. Prednjačili pa so seveda tudi le­tos slovenski alpinisti.

Kvantiteti pa letos ni mogoče po­staviti v bok kvaliteto, čeprav je vzrok iskati predvsem v slabem vremenu. O prvih prostih ponovitvah (vsaj po­membnejših) zaenkrat ni bilo slišati Precej so prosto ponavljali Diagonalko, Kačo, Velebitaško in Formo vivo. Vsekakor največ zanimanja pa sta vzbudila Janez Jeglič in Silvo Karo (AO Domžale). V nedeljo, 29. aprila, sta preplezala S steno Anič kuka v območju rumenih plat in poči med Formo vivo in Lažnjivko. Življenje, kot sta imenovala novo smer, sta oce­nila s VI-, A 2/1, 250 m, plezala pa sta jo 13 ur. Je ena težjih smeri v steni, predvsem tehnična nekaj mest pa je tudi prosto preplezljivih (tež­ko!). Uspelo jima je brez vrtanja celo tam, koder je bilo videti nemogoče, ponavljalcem pa priporočata 10 »jeseničanov« in 5 »profilov« pa zatiče in metulje. V steni sta ostali le dve za­gozdi in šest klinov.

Precej prostih ponovitev je opravil Pavle Kozjek. Z Belčevičem sta pre­plezala Slovensko s Pips varianto (VI +), s Čižmekom in Osojnikom Fanikino (VI4-), z Gabrščkom pa Dom­žalsko (vse VI + ). Poroča tudi o dveh 2. PP: z Osojnikom sta 23. aprila ponovila Črno zarezo (VII- VI), dan kasneje pa z Gabrščkom kombinacijo Velebitaška-Jenjava (predlaga le VII- VI). Kozjek in Osojnik sta (27. aprila) preplezala tudi poč. Kanjon special sta jo imenovala (VII-) nad gornjim parkiriščem. Visoka je sicer le en raztežaj, toda zelo lepa in – preplezala sta jo čisto, le z zatiči. Koz­jek in Mihelič sta opravila PP (verjet­no prvo) kombinacije Velebitaška-Albatros (VI+) itd. Ponavljanje smeri Utopija (Gladek-Kozjek-Pepevnik) pa je Zoran Belšin posnel z 8 mm kamero. To smer sta tega dne (29. aprila) ponovila tudi Kozorog in Škamperle.

Ob tem naštevanju, ki pa seveda nikakor ni popolno, pa najbrž ne bo odveč še nekaj kritičnih misli. Veliko je bilo padcev in za mladega Sirela iz Gorenje vasi bi se kmalu končal z amputacijo noge. V nekaterih smereh je bilo naenkrat tudi po 20 navez (in več!). Dogajalo se je celo, da so bili v smeri plezalci tako rekoč eden ob dru­gem. Je to še alpinizem ali le epigostvo nečesa podobnega?

Magnezija je dominirala, pri čemer so letos bojda dominirali tuji »eksper­ti«. Pri plezanju težav z oceno VII in več je njena uporaba razumljiva, toda zakaj jo nekateri nosijo tudi v klasič­ne smeri? Za kline in stopne zanke je vendar mogoče grabiti tudi s potnimi rokami!? Kakšen je bil vpliv tisoč in več glave množice na okolje, pa lahko ilustrira tudi opozorilo, ki ga je bilo slišati takoj ob prihodu: Ne pijte vode iz potoka! Vode, s katero so si sto in sto let tešili žejo vsi obiskovalci tega prelepega kotička naše zemlje, ki ga niso kar tako proglasili za narodni park.

Se bo našel kdo – lahko tudi nepo­klican – in speljal vsaj del teh stotnij kam drugam? Prav gotovo bi se dalo kaj napraviti tudi z večjim sodelova­njem naše in hrvaške komisije za alpi­nizem: Če regulatitov (še) ni, jih je potrebno vpeljati, ne pa čakati, da bodo alpinistom vstop prepovedali. Primerov za tako rigorozne ukrepe nam namreč tudi v Evropi ne manjka. Varstvo okolja ni le stvar »naravovar­stvenikov«.

F.S.

Smučanje po strmih vesinah povsod vse bolj priljubljeno
Alpinističnih smukov je tudi pri nas čedalje več, zato PZS naproša za sodelovanje – Nekaj zanimivih dosežkov
LJUBLJANA – Smučanje po strmih vesinah je letos doživelo izreden razmah tudi pri nas. Dogodkom je kar težko slediti in kaj lahko se zgodi, da bo tudi kak pomemben utonil v pozabo. INDOK služba PZS, ki pripravlja pregled vseh pomembnejših alpinističnih smukov, zato naproša za sodelovanje vse — za dopolnjevanje in korekture.

Feliks Škrlep in Jani Volkar sta sre­di marca smučala s Kamniškega vrha (1250 m) do spomenika na Slevem (pri­bližno 500 m višinske razlike). Bil je enkratni turni smuk pravita. Teden dni kasneje je Volkar z Janezom Až­manom z Zvoha prečil prek Ježa na vrh Korena. S sedla med Kompotelo in Košutno (približno 1950 m) sta potem smučala v dolino Korošice, ne­kako do postaje žičnice na Veliko pla­nino. (Prvi skok sta obšla po gozdu, prek drugega sta si pomagala s po­možno vrvico, pod Ovčarijo pa sta naletela še na pet »ledeniških« raz­pok: vsega je bilo približno 1000 m višinske razlike.) 28. aprila sta se Škrlep in Volkar na smučeh spustila še po grapi, po kateri vodi normalni pristop na Staničev vrh v Zeleniških špicah. V pol ure sta bila z višine približno 1700 m (rama pod strmej­šim delom grebena) pri tolmunih nad slapom Rep. Potem pa sta zavila čez »Srebrno sedlo« še na Planjavo in se (že v snežnem metežu) spustila nazaj v dolino.

Marko Paternu pa je 22. aprila smučal na področju Krvavca. Najprej se je spustil z Ježa po eni od grap na SZ strani. Lepa in sorazmerno lahka (S4/3, 111/30-45°/,250 m) smučarija. Je pa – kaže – malo pred njim tam nekdo že smučal. Paternu je potem splezal po 510 m široki grapi (imeno­val jo je Pehta) nazaj na greben in jo potem tudi presmučal: S5, V-/45-550/ 250 m. (Dvajset metrov je bilo čistega vodnega ledu in si je moral pomagati s cepinom.) Za za­ključek pa je smučal še po grapi (S4/3, IV-/35-500/, 650 m), ki je pod ograjo »spomladanske« proge na Kr­vavcu.

Tudi Davo Karničar ni počival. 20. aprila je presmučal Desni žleb v Ol­tarjih (Kočna, ocena: S4), ki sta ga dan kasneje še Gorazd Kocjan in Ra­do Markič. 21. preteklega meseca je Davo presmučal Grapo (približno 1000 m višinske razlike) v isti steni. Tri dni kasneje pa je opravil še »smuk v spomin Nejca Zaplotnika«. Presmu­čal je S steno Kokrske Kočne, in sicer desno od Grape v Kočni. Da je lahko sploh začel, je moral najprej preko­pati opast, smuk pa je ocenil s S6.

Tudi smuk, ki so ga opravili Andrej Gosar, Niko Mole in Andrej Zorčič je minil v znamenju Nejca Zaplotnika. Smučali so namreč z vrha Jalovca sko­zi Ozebnik v Planico in tako ponovili (verjetno kot drugi) turo, ki sta jo prva opravila (8. 3. 1975) Tomaž Ja­mnik m Nejc Zaplotnik. Zgoraj so smučali nekoliko pod grebenom (bilo je hudo poledenelo), na začetku prečnice nad kotlom pa so morali tudi malo plezati (10 m), ker so bile skale kopne. Njihova ocena je S5+, 4+, 300 m, za zgornji del, celotne ture pa V-, 600 m. izmerili so tudi naklonino Ozebnika: 35 v povprečju (zgoraj in spodaj verjetno blizu 40°). F.S.

Iz poročil AO/S
INDOK službe PZS je o aktivnosti med prvomajskimi prazniki doslej prejela le sporočila najbolj zvestih so­delavcev. Iz njih pa smo lahko pripra­vili le kratke povzetke.

AS Ajdovščina: Herman Dragin poroča, da jih je bilo na srečanju pet in da so opravili 28 tur.

Šaleški AO: Rok Preložnik je po­vedal. da so bili v Paklenici od 26. do 30. aprila, vsega jih je bilo 22, opravili pa so približno sto tur. Veliko je bilo med njimi začetkov, zato je bilo kvali­tetnih tur nekaj manj.

AO Vipava – načelnik Davorin Ko­dele: V Paklenici sva bila s Fabičem osem dni (na koncu pa se jima je pridružil še Fabijan Furlan). Ponovila sta Formo vivo. Kačo. Albatros…

AO Železničar – Ljubljana: Bojan Pokrajc je sporočil, da je bilo v Veliki Paklenici med 25. in 30. aprilom de­vet njihovih članov in opravili so 50 vzponov, pol od teh pripravniki. Pro­sto so ponovili Karabore.

Ob 110-letnici
V sredo so tisti, ki so zavrteli gumb za drugi program TV, imeli kaj videti – tričetrtumi film o pla­ninstvu, vrh vsega še domače (za­grebške) produkcije. Bil je doku­mentarec, pripravljen ob 110-letnici (letos) organiziranega pla­ninstva v sosednji republiki. Oči­tali bi mu lahko, da je bil nekoli­ko preveč stereotipen, da je hrvatsko planinsko organizacijo pri­kazal kot da bi bila razdeljena na številne panoge in še kaj. Ob tem pa ne gre prezreti dejstva, da si kaj takega pri nas lahko kvečje­mu želimo, kljub 100.000 in več članski organizaciji, ki je – mimo­grede – v veliko oporo turizmu, na katerega karte toliko polaga­mo … in še bi lahko naštevali. Morda pa še ni prepozno, saj bo­mo šele leta 1993 slavili 100-letnico organiziranega planinstva na Slovenskem (če zamolčimo leta 1872 in Triglavske prijatelje iz bohinjske Srednje vasi)!?

F. S.

OD TOD IN TAM

Prečenje Kangčendzenge
TOKIO – Odprava Japonskega al­pinističnega kluba je sporočila, da uspešno napreduje v zahodni steni južnega vrha Kangčendzenge. Njihov cilj pa je veličasten – prečiti namera­vajo z Južne Kangčendzenge (8476 m) na Srednjo (8482 m) in glavni vrh (8586 m), potem pa še na Zahodno Kangčendzenge (8505 m). Bazni ta­bor so postavili 20. marca na višini 6150 m.

Japonsko-kitajska odprava
PEKING – Japonsko-kitajska od­prava bo letos poskusila osvojiti drugi najvišji še neosvojen vrh v Tibetu – Namu nani (7728 m), znan tudi kot Gurla Mandhata. Odpravo je pripra­vil japonski univerzitetni klub, v njej bo 30 članov, v načrtu pa imajo tudi nekatera opazovanja. Posebna skupi­na (pet Japoncev in osem Kitajcev) je že krenila na pot, da bodo pripravili vse potrebno, saj je področje, kamor so namenjeni, skoraj neraziskano.

Dve odpravi s tibetanske strani
KATMANDU – V glavno mesto Nepala so prišle novice, da tudi obe odpravi, ki se vzpenjata na Everest s severa, prek Tibeta, nimata sreče. 14- članska, ki jo je pripravila britanska vojska in se je namerila ponoviti Mes­snerjevo smer v območju S grebena, je doživela hudo nesrečo. Njihov dru­gi tabor na višini 6200 m je zasul plaz. Tony Swierzy je bil mrtev, tri druge pa so morali menda evakuirati v do­movino. Ameriška odprava pa je po­stavila bazni tabor na višini 5560 m. V njem so namestili zelo veliko najso­dobnejše medicinske opreme. Raču­nali so (vmes je prišla nesreča angle­ške odprave), da bodo zdravniki z aparaturami spremljali alpiniste tudi še v T 3 (6500 m).

Orientacijsko tekmovanje
GRIŽE – Planinsko društvo Zabukovica je v čast dneva ustanovitve OF organiziralo tradicionalno orientacij­sko tekmovanje HOM 84. Udeležilo se ga je 11 pionirskih ekip s 38 člani (poleg domačinov še člani PS na OS Miroslav Širca in jamarji iz Prebolda), dve mladinski ekipi domačinov, štiri ekipe mlajših in ena starejših članov. Med vsemi so imeli največ uspeha domačini.

Planinski vodniki
SARAJEVO – Potem, ko je turi­stična zveza BiH (v tesnem sodelova­nju s PZ BiH) izdala prospekt »Po planinama BiH«, so se potrudili tudi člani postaje planinskih vodnikov. Pripravili so sedem itinerarjev – od Treskavice in Bjelašnice, do Prenja, Kozare in Travnika. Imajo 30 članov, ki so usposobljeni za vse ture in radi bodo vodili kamorkoli. Potrebno se je le – vsaj 15 dni pred prihodom – javiti (PZ BiH tel. 071/23-434 ali PD Željezničar 512-451). Članom planinske organizacije vsaj zaenkrat za vodenje ni potrebno plačevati, stroški turistič­nih skupin pa so tudi minimalni. Žele si predvsem propagirati lepote svoje prirode.

ALPINISTIČNE NOVICE

Na Vršiču bo polno
Komisija za alpinizem je v roku za tečaj za inštruktorje alpinizma dobila kar 50 prijav, poznavalci pa trdijo, da jih bo prišlo celo precej več in – v Erjavčevi koči na Vršiču bo prek kon­ca tedna – kaže – vse polno. Tečaj se bo začel v sredo, 9. t. m. ob 20. uri, vodil ga bo Jani Bele, vse dni pa bo zasedala tudi izpitna komisija, pred katero bodo kandidati opravljali praktične in teoretične izpite. Vsi so že prejeli obvestila, katero snov morajo predelati, s seboj pa morajo pri­nesti vso alpinistično opremo, tudi zimsko in smuči, pa še kompas in pri­bor za risanje.

Treking po Nepalu
Komisija za odprave v tuja gorstva PZS bo tudi letos organizirala popo­tovanje (treking) po Nepalu in to v dveh inačicah, skupinsko in za posa­meznike (manjše skupine). Trajal naj bi od 30. septembra do 30. oktobra, v kar je všteto tudi potovanje z letalom v Katmandu in nazaj ter večdnevno razgledovanje (z urejanjem formalno­sti) glavnega mesta Nepala. Kandidati morajo računati s stroški približno 1400 dolarjev, prijaviti pa se morajo (312-553) do 15. junija. Po izteku prijavnega roka bo organizator Ro­man Robas s kandidati pripravil sre­čanje za dokončni dogovor.

Nezgodno zavarovanje
Zveza telesnokulturnih organizacij Slovenije je PZS obvestila, da so na osnovi sklepa Skupščine (10. aprila letos) sklenili pogodbo o nezgodnem zavarovanju športnikov z Zavaroval­no skupnostjo Triglav. S. 1. majem so za 1,000.000 din (smrt) oziroma 2,000.000 din (invalidnost) in 200 din dnevne odškodnine za čas, ko zavaro­vanec ne more opravljati svoje poklic­ne dejavnosti, zavarovani tudi vsi al­pinisti – športniki zaslužnega in med­narodnega razreda. ZTKO občin naj bi pod enakimi pogoji zavarovale športnike (torej tudi alpiniste) zvez­nega razreda in perspektivne. Ali so to tudi res že storile in kateri so na seznamih, pa bi se veljalo pozanimati – da ne bo prepozno!

Kandidati – so ali niso?
Letos vabil na tuje ne manjka, pa vendarle – kot da ne bi bilo pravega zanimanja. Razpis za tečaj kombini­ranega plezanja na najvišji (kvalitet­ni) ravni je bil posredovan vsem repu­blikam, rezultatov pa – razen »rezer­vacij« po telefonu – ni rodil. Na to, ali je obisk take akcije za nas zanimiv ali ne, pa tudi še nihče ni dal uradnega odgovora. Toda: če hočemo svojo in to institucionalano šolo, ki bo zanimi­va tudi za tujce, brez takih izkušenj ne bo šlo. Naj čakamo, če se bo prijavil kak interesent in sam kril stroške?

Kakšen je bil rezultat drugega raz­pisa za udeležbo na taboru in na sre­čanju alpinističnih vzgojiteljev v ENSA, pa žal ni bilo mogoče dobiti odgo­vora. Rok je bil (pre)kratek, iztekel se je 30. aprila, ko je bila večina že dav­no v Paklenici… Kdaj bo izbor, pa nihče ne ve.

Smučanja bo dovolj
Poročali smo že, da bo maj poln smučarskih akcij. Po Kramarjevem smuku bo v nedeljo, 13. t. m. Štupar­jev memorial na Kamniškem sedlu. Organizatorji (AO Kamnik) zatrjuje­jo, da ni nobenih sprememb, da bo vse, kot je bilo v prvem razpisu. Tretji konec tedna v maju bo najbolj pisan. Črnjani vabijo pod Raduho, gornje­savska PD pa na Triglavski turni smuk. Žal podrobnih razpisov še ni­smo prejeli ne za prvo ne za drugo akcijo. Vodstvo Akademskega PD pa je sporočilo, da bo memorial VTK (27. t. m.) tudi letos namenjen pred­vsem srečanju mladih s starejšimi (se­danjih članov AO in PD z nekdanji­mi). Pričetek bo v soboto zvečer v Tamarju, osrednji dogodek pa smuča­nje s Kotovega sedla – toda ne tekmo­valno.

Poč ob Luknji
Tudi v Osapski steni in na Črnem Kalu alpinistov med prvomajskimi prazniki ni manjkalo. Med novicami pa (zaenkrat) omenimo le eno. Miha Kuhar in Srečo Rehberger (oba AO Kranj) sta 2. t. m. preplezala poč (V+, AO) levo od Luknje, ki doslej menda še ni bila preplezana.

Jugoslavske hory
Redko se zgodi, da dobi človek v roke tako simpatičen vodnik – napi­san na tujem, tehnično sicer enosta­ven, pa vendarle več kot odlično pro­pagandno gradivo za obisk naših krajev. 377 strani (A 5), tipkanih s pisal­nim strojem, vmes pa veliko skic o gorah (in rekah) Jugoslavije. Pripravi­la ga je četverica Milan Čepelka, La­dislav Jirasko, Ludek Leder in Antonin Zaruba, izdal pa Oddil VHT Slo­van iz Lyse nad Labo(ČSSR). Imena, ki so nam na tem področju že znana, saj so že v preteklosti odigrali po­membno vlogo pri usmerjanju češko­slovaških planincev in alpinistov v na­še gore. To, da so v kolofonu zapisali, da vodnik ni jezikovno lektoriran in da je le za interno uporabo, sploh ne moti.

Aprila v Koglu
Mišo Jugovič, Marko Kunaver in Dare Šolaja (vsi AO Črnuče) so že aprila plezali v steni Kogla. Sledov predhodnikov ni bilo (več) videti. Po­novili so Virensovo smer in bili z raz­merami kar zadovoljni. Na gredini je bilo sicer še nekaj snega in kamin je bil povsem zaledenel, od vsepovsod so se oglašali plazovi…

Bergsteiger 5/84
Če bi ocenjevali le kvantiteto infor­macij o našem alpinizmu v zadnji (majski) številki nemške revije Berg­steiger, bi bili lahko zadovoljni. Tri strani, točneje polovičke, saj ostali prostor zasedajo reklame, in pet foto­grafij – toliko nam namerijo bolj red­ko. Toda novice so prvič pretežno o lanskem poletju (AO Radovljica in Rašica v Andih), le o novi smeri v Fitz Royu bi lahko rekli, da je (kolikor toliko) sveža. Nerazumljivo je, kako da še vedno ne morejo točno prepisati vseh imen in priimkov, zakaj je npr. Klemenc Clemenz, ko pa so nekoliko višje lepo napisali Rašica? In ker so poročilo (odposlano istočasno) o pri­morski odpravi, naši lansko leto v An­dih najbolj uspešni, kaže, odložili, so Primorsko smer pripisali Italijanom.

Tečaj GRS
Podkomisija za vzgojo in tehniko Gorske reševalne službe PZS je za konec tedna pripravila tečaj za pri­pravnike GRS. ki bo na Planini na Kraju (Komna). Vadili bodo reševa­nje v zimskih razmerah, predvsem pa bodo spoznavali, kako je potrebno ravnati, kadar je nevarnost plazov (in kako je potrebno reševati izpod njih). Tečaj se bo začel v petek.

Alpinistke v Wales
Tudi alpinistke imajo vsako leto ne­kaj srečanj in nekatera so že kar tradi­cionalna (Rendez vous de Haute Montagne). Za srečanje v Walesu (Velika Britanija) sprejema prijave Jay Turner, Pinnacle Club, 57 Fitzroy Road, London NWI 8TS, UK. Upaj­mo, da bo mogoča tudi udeležba na­ših, za kar pa bo seveda morala poskr­beti komisija za alpinizem.

Vabilo na sejo GO PZS
LJUBLJANA – Peta letošnja šte­vilka Obvestil, delegatskega in ura­dnega glasila PZS, je vsa posvečena 2. seji Glavnega odbora PZS, ki bo v soboto, 12. t. m. Dnevni red je sicer bolj ali manj običajen, je pa dolg in napoveduje več pomembnih razprav. Seja bo v Domu sindikatov v Ljublja­ni, pričela pa se bo ob 9. uri.

Zadnji vzpon Hrista Predanova – Prve podrobnosti o nesreči
Prvi alpinist, ki se je letos povzpel na najvišjo goro sveta, brez dodatnega kisika, je za vedno ostal na gori
Po vrsti neuspešnih poskusov ponoviti Jugoslovansko smer na najvišji vrh sveta Mount Everest, 8848 m, je prišla novica: Bolgar Hristo Prodanov je prvi, ki se je v tej sezoni povzpel na Everest. In še bil je trinajsti, ki se je na vrh povzpel brez uporabe dodatnega kisika. Naslednjega dne pa so svet že obkrožile novice, da Prodanova pogrešajo in da je verjetno za vedno ostal na gori.

65 ŽRTEV NAJVIŠJE GORE SVETA – Zaslužni mojster špor­ta Hristo Prodanov je bil rojen 24 februarja 1943 v Karlovu, Plovdivsko okrožje. Po poklicu je bil metalurški inženir, zapo­slen v SMK »L. Brežnjev« in član PD Čavdar iz Kremiovcev. Za izredne zasluge na alpinističnem področju so mu podelili naziv he­roj socialističnega dela. Med nje­govimi največjimi dosežki ome­njajo vzpon na Lotse (8501 m), lani je v 28 dneh opravil štiri vzpone na sedemtisočake, štiri­krat je bil na Pik Leninu (7134 m), na Piku Korženevske (7105 m) trikrat prav tolikokrat na Pi­ku Komunizma (7492 m) itd. Opravil je tudi vrsto težkih vzpo­nov v Alpah in plezal tudi že v naših Julijcih itd.

Iz zaenkrat še skopih poročil, ki nam jih je doslej uspelo zbrati, je bolgar­ska odprava četrti višinski tabor ure­dila šele 19. aprila na višini 7320 m. Isti dan pa sta Hristo Prodanov in Šerpa Ridži postavila tudi šotorček na mestu T 5 (8120 m). 20. aprila ob 5.45 po lokalnem času proti vrhu. Ob 11. uri je Prodanov sporočil, da je nekako 8500 m visoko, da je sam, ker se je spremljevalec zaradi tehničnih težav obrnil.

Po nekako dvanajstih urah napor­nega vzpona v sicer lepem (sončnem) vremenu, toda temperaturi – 40° C, se je prvi mož bolgarskega alpinizma Hristo Prodanov ob 18.10 oglasil z vrha. Po kateri smeri, originalni jugoslovanski ali morda Hornbeinovem ozebniku je preplezal vršno gmoto, še ni znano, sestopal pa je skoraj zanesljivo po ozebniku. Ob 21.10 je namreč po ra­diu sporočil, da išče primerno mesto, koder bi lahko bivakiral, ker da zaradi teme ne more več naprej. Kakšno noč je preživel, si komaj lahko predstav­ljamo.

V soboto 21. aprila so slišali le še zelo slab signal. Razumeli so, da je verjetno nekje med 8500 in 8300 m in da se slabo počuti. Takoj so začeli z reševalno akcijo. Jankov in Džamzov sta s kisikovimi maskami odhitela iz četrtega tabora, za njim še Vlčev in Ridži, njim v podporo pa so iz »dvoj­ke« odšli. Petkov, Doskov in Iličev. Prodanov pa se je čedalje težje ogla­šal in komaj so ga še kaj razumeli. Medtem je namreč izgubil rokavice in roke mu najbrž niso več služile. In kje je točno, tudi ni mogel sporočiti.

Ob 18. uri so slišali tovariši zadnje glasove Prodanova, ob 19.45 so zaz­nali le še, da je vklopil radioaparat, glasu pa ni bilo več. Jankov, ki se je najhitreje vzpenjal, dve uri celo v po­polni temi, je okoli 21. ure kot zadnji odnehal. Dosegel je višino 8400 m, sledu za tovarišem pa ni našel. Ostali pa so v taboru 5 medtem z velikimi količinami kisika komaj rešili Šerpo Ridžija, ki mu je začelo odpovedovati srce.

V nedeljo se je spustil v T 5 Jankov, ki je noč preždel v steni, toda k sreči brez hujših posledic. Vreme je bilo slabo, pihal je orkanski veter, ki je poškodoval šotore v T 4 in 5 in – vodstvo odprave se je moralo odločiti za umik. Kako je bilo zadnje dni pre­teklega meseca, ali so lahko še enkrat odšli na goro, za zdaj ni znano.

FRANCI SAVENC

Tudi Manaslu premagan
LJUBLJANA – Iz Nepala je prišla novica agencij Reu­ter in AP, da sta se člana naše alpinistične odprave Viktor Grošelj in Stipe Božič po juž­ni strani povzpela na vrh 8.163 m visokega Manasluja v Himalaji. Tako je premaga­na tudi gora, ki je 24. aprila lani zahtevala življenji Nejca Zaplotnika in Anteja Bu­čana.