Tomaž Jakofčič: Sezona plezanja v skalnih smereh naših gora je odprta!
Sezona odprta
Minuli vikend je bil čudovit in mirno ga lahko označimo za začetek sezone skalnega plezanja v naših gorah. V južni steni Kogla je mrgolelo plezalcev in plezane so bile praktično vse klasične smeri.
V nedeljo sta Marjana Prezelj (AO Kamnik) in Primož Hostnik (AO Tržič) plezala in uživala v zanimivih detajlih Kamniške (VII/VI, 220 m) v Koglu. Kakšen razmajan oprimek je, kakor vedno spomladi, mogoče najti, je pa smer v celoti suha in tudi še vedno dovolj opremljena. Mojstrovina Toneta Škarje in Eda Pišlerja, katere glavna odlika je “hov-hov” izstopna prečnica, je torej pripravljena na trume plezalcev željne lepega in atraktivnega plezanja. Dan pred tem so Matic Obid, Rok Stubelj in Arčon Jernej (vsi AO Nova Goriva) preplezali moderno klasiko Amonit ( VIII/VI-VII, 230 m). Matic in Rok sta ga preplezala prosto Jernej na A0.
Teden pred tem sta Jernej in Mili Bučan v južni steni Jerebice opravila dober vzpon v najtežji smeri južne stene, smeri Vaya Con Dios (VII/ VI, 450 m). Smer poteka po stebru, desno od smeri Sivi Ideal. Spodnji del smeri je nekoliko travnat, v samem stebru pa smer najde lepo direktno linijo v solidni skali.Glede ocene sta si oba plezalca enotna, da težave nikjer ne presežejo zgornje šeste stopnje. Na vrhu Jerebice je bilo prejšnji vikend še dobre pol metra snega, veliko ga je bilo tudi še v dostopni grapi. Le temu se je bilo moč brez problema ogniti v gozd, verjetno pa je sedaj stanje že precej boljše.
Podobna situacija kot v Koglu je bila v jugozahodni steni Planjave nad Repovim kotom. Dobili smo le novico, da sta David Debeljak in Peter Juvan plezala smer Modri lišaj (VII-, VI+/V, 350 m). Redko ponavljana smer se je izkazala za lepo, motile so edino sitne grede med strmimi deli smeri. Dostop je skoraj kopen, za sestop pa je še nekaj malega snega. Plezane so bile tudi Kukovčeva, Humar-Škarja in Sobotna smer.
Naslednji dan sta se David in Peter odpravila v Julijce, nad Krmo. V južni steni Temena sta preplezala Medvoško smer (VI+/V, 450 m). Na dostopu sta se izgubila, pravita pa tudi, da je v kotlu pod stno še nekaj snega, še več pa ga je na sestopu. Dostop do stene sicer vodi po gozdnatem hrbtu, levo od velike grape, če je dovolj snega pa nudi presenetljivo udoben in ne prestrm dostop tudi sama, sicer srhljiva grapa.
V pregledu plezanja v naših južnih stenah seveda ne sme manjkati odlična jugovzhodna stena Rušice. Tja so se minuli vikend odpravili člani AO Rašica. Zakonca Beno in Sonja sta plezala Direktno (V, 250 m), Marko Bekeš in Janez Toni pa sta našla verejtno edino mokro smer v sicer suhi steni, Črni kamin (V+, 200 m). V smeri so samo štirje klini. Za dostop zadostujejo lahki pohoni čevlji.
Paklenica
Stene Velike Paklenice so že cel april na polnem udaru. Skoraj ni dneva, da se ne bi iz sten slišalo slovenskega vpitja. Iz nepregledne množice vzponov sem tokrat izluščil nekaj tistih, ki sicer ne izstopajo po težavah ampak po stilu. Stilu, ki žal iz kanjona počasi izginja. Udobno opremljene, navrtane smeri so preplavile celotno področje, ki bi zaradi svoje odlične skale morda edino daleč naokoli lahko predstavljalo center tradicionalnega plezanja. Če kje v apnencu, potem bi bilo to lahko v Paklenici. Marko Lukič, Andrej Grmovšek in Luka Kranjc so preplezali nekaj smeri, ki jih še ni našel vrtalni stroj in po preplezanih smereh kličejo k ohranitvi le teh. Lukič in Kranjc sta prva prosto ponovila (6b) smer Lažnivka in ji dodala še dva raztežaja vstopne variante (6a in 6a+). Smer Wein, weib und gestein sicer ni tipična predstavnica klasičnih smeri, nemški plezalci so jo preplezali šele v devetdesetih letihl, je pa daleč od udobno navrtanih smeri zadnjega desetletja. “Kako najti Marmolado v Paklenici”, sta dejala Grma in Luke. Ista naveza je preplezala tudi Forma novo, ki ob površnem pogledu na skico ponudi prosto plezanje do 6b. “Pih, to je pa prelahko”, že slišim frikote. A notri sta mojstra našla široko poč, offwidth, ki ju je dodobra zaposlila in Grma se je ob plezanju močno spomnil na Monster Offwidth v Salathe ali znamenit Hardingov kamin v Astromanu. Kljub temu, da je smer dolga le 100 metrov so jima občutki po preplezani smeri povsem zapolnili dan in navdali z nepopisno nostalgijo in žalostjo. Tako pravega, polnega občutka radosti kot ga lahko doživiš po nekaj urni tradicionalni borbi ne more nadomestiti prav nobena, še tako težka navrtana smer. Pa ne me (ali jih) pošiljat sedaj v Julijce kjer bomo že dobili takšno borbo, če jo iščemo. V mislim sem imel čiste, zdrave poči kjer se da namestiti odlično naravno varovanje, kjer je takšno plezanje varno. Saj po toči zvoniti je vedno prepozno a vseeno bi se veljalo zavzeti za ohranitev tistih nekaj starih smeri za vse tiste, ki se jim kdaj pa kdaj zahoče drugačne Paklenice.
Srečno!
