Alpinistične novice 16/1985

Sestanek bo v Paklenici pod šotorom – Tradicionalne težave koor­dinacijske komisije za alpi­nizem PZJ

Bojan Pollak, pred­sednik koordinacijske komisije za al­pinizem PZ Jugoslavije sklicuje 2. ma­ja ob 8. uri drugi sestanek KKA v novi sestavi. Sestanek bo kar v šotoru, ki ga bo na Aniča luci postavila KA Hrvatske med tradicionalnim prvomaj­skim srečanjem jugoslovanskih alpini­stov. Tradicionalna pa bo tudi prva točka dnevnega reda: pregled ure­sničenih in neuresničenih dogovorov. Žal prevladujejo še vedno neuresniče­ni; večina komisij ni pripravila niti adresarjev, kaj šele poročil o lanski aktivnosti.
Osrednje vprašanje alpinistov iz vse Jugoslavije pa lahko postane vpraša­nje: Potrebujemo tematsko konferen­co o alpinizmu ali ne? Potreba je bila že večkrat nakazana, osvetliti bi bilo potrebno marsikaj, predvsem pa (vsaj) nakazati smernice za delo v pri­hodnje. O pojmu »jugoslovanski alpi­nizem« ne moremo govoriti, saj so izhodišča in interesi, tradicija, mož­nosti in želje v naših republikah in pokrajinah preveč heterogene. Pa bi bilo vseeno potrebno marsikaj poeno­titi, še posebno na področju vzgoje in organiziranosti znotraj planinske or­ganizacije. Toda problem bodo sred­stva, prav tako pa tudi kader, ki naj bi akcijo speljal, kot je potrebno.

Tomazin je izpolnil obljubo
Kolikokrat je bilo slišati, daje vodniček za Storžič takorekoč že v celoti pripravljen za tisk. Toda izšel le ni. Pa se je Iztok Tomazin po povratku iz JLA odločil in ga na hitro izdal. Priznava, da morda na račun kvalitete. Toda hkrati tudi ugotavlja, da s čakanjem na izpolnitev obljub najbrž ne bi bilo kaj prida bolje. Mor­da se bodo tisti, ki bi lahko prispevali h kvaliteti, oglasili vsaj sedaj s kritiko.
Vodniček, to bi bil morda primer­nejši izraz, je Tomazin, ki ni le alpi­nist, temveč tudi navdušen zmajar, smučar… posvetil Tomažu Koželju, ki se je z zmajem ponesrečil na Kriški gori leta 1980. Ob predgovoru Fran­ceta Malešiča je še sporočilo avtorja s Perkovo pesmijo »Oj Storžič je naše kraljestvo«, potem pa opis Storžiča, s planinskimi izhodišči, potmi itd. Ne manjka tudi kratek zgodovinski oris in nekaj napotkov za turno smučanje (torej že skoraj idealna zasnova vsebi­ne »alpinističnega« vodnička), dve tretjini 44 strani obsegajočega dela formata A5 pa je opisov smeri in shem. Na sredini je tudi črnobela dvo­stranska reprodukcija ostenja Stor­žiča, na koncu pa grebenski zem­ljevid.
Cena vodnička Storžič je 300 din, na razpolago bo v ekonomatu PZS in verjetno tudi v nekaterih knjigarnah, v Paklenici med srečanjem alpinistov, naročiti pa ga je mogoče tudi pri av­torju (I. Tomazin, 64294 KRIŽE 39, tel. 064-57-074).

V Torinu pripravljajo veliko mednarodno srečanje plezalcev
Skalolazenje ali plezanje na čas, ki je bilo nekdaj domena sovjetskih alpinistov, se seli na zahod – Bomo pri nas stali ob strani?
Neutrudni Emanuele Cassara, planinski publicist in organizator iz Torina, te dni na veliko razpošilja vabila za I. medna­rodno srečanje športnih plezalcev, ki bo letos od 5. do 7. julija. Kakšno zanimanje je za to srečanje, je videti po pokroviteljih: CAI Torino, italijanski olimpijski komite, Inštitut za športno medicino, združenje piemontskih gorskih vodnikov, pa še mestna skupščina. Ob njih pa še sponzorji – Cassin s svojo tovarno, Enervit, Asolo, Ferrino itd. Organizatorji celo računajo, da bi lahko zbrali toliko sredstev, da bodo morda vsaj nekaterim nadomestili del potnih stroškov.
Alpinistična srenja je, kakor kaže, prišla do spoznanja, da želja po merje­nju moči tudi plezalcem ni tuja. Kar so nekoč obsojali, sovjetsko skalola­zenje ali »hitrostno plezanje«, v origi­nalni ali modificiranih oblikah pre­našajo tudi v svoje okolje. Razglašajo, da je čisto koristno za trening, da je odlična aktivnost za mlade in zabavno celo za nekoliko starejše ter podobno. Večina tudi meni, naj bi bil ta »šport« v okviru planinskih organizacij, pa čeprav se ne odvija v gorah.
Kako je pri nas, je za sedaj še težko reči. Stališč namreč še nimamo (kot tudi ne celostne usmeritve našega al­pinizma), o tem in podobnih zadevah se razpravlja kvečjemu v ožjih kro­gih… Mladi pa čakajo, berejo, sprašujejo in si mislijo svoje. Če lahko sklepamo po tistih, ki se zbirajo v Ospu. na Črnem Kalu in trenirajo na »Rimcu« (kar je popularno ime za ljubljanski Rimski zid), pa bi bila potrebna le primerna pobuda in preskusili bi se.
Ali lahko upamo, da priložnosti to­krat ne bomo spustili iz rok? Čeprav je soditi iz izjav organizatorjev, da se tudi posameznikov ne bodo branili, bi le organiziran nastop naših plezalcev nekaj pomenil. (Na srečanju bo sicer res odločal dosežek posameznika, za nadaljnji razvoj pri nas, pa bo nekaj pomenil le organiziran nastop.)
O podrobnostih srečanja za sedaj še ni veliko znanega. Jasno je le, da bo odločala pripravljenost in izkušenost posameznikov, ne morda navez. Po­udarek ne bo na hitrosti, temveč »sti­lu« plezanja, skladnosti gibov, tehni­čni dovršenosti plezanja ter usposob­ljenosti za premagovanje najtežjih mest. Najprej bo na vrsti test iz pre­magovanja težav z ocenami od V+ do VIII-, ki bo časovno omejen. Za tem pa bo še hitrostni del z varovanjem od zgoraj, pri katerem pa težave v glav­nem ne bodo presegle VI. stopnje.
Vse pa bo budno spremljala posebna komisija, ki jo bo vodil nestor italijan­skega alpinizma Riccardo Cassin. Ocenjevala bo način plezanja (elegan­co). Vse to pa bo v skalah visokih okoli 30 metrov.
Po prvih novicah lahko sodimo, da so organizatorji že uspeli zainteresira­ti večino evropske plezalske elite. In­teres je pokazala tudi televizija in sed­ma sila sploh, saj je bila – zaradi objektivnih okoliščin – doslej največ­krat daleč od dogajanj. Predstavniki športne industrije seveda tudi ne bodo manjkali. Mladi, še neafirmirani ple­zalci pa tudi že komaj čakajo, da bi lahko pokazali kaj zmorejo. Uspeti na taki prireditvi bi pomenilo pridobiti sponzorje, njih imena bi se pojavila v javnih občilih itd. Le redki pa se zave­dajo, da jih ni malo, ki takorekoč vse žrtvujejo za plezanje in da le redki lahko od plezanja (kolikor toliko) so­lidno žive.

Bomo imeli poklicne gorske vodnike?
Gorsko vodništvo ima pri nas dolgo tradicijo, čeprav je tudi res, da po vojni ne more in ne more prav zaživeti. Vse alpske dežele (in še nekatere druge) imajo profesio­nalne GV, pri nas je pa celo amater­skih registriranih le 40 in organizirani so le v Sloveniji. O teh in podobnih problemih so se naši gorski vodniki pogovarjali tudi na zadnjem letnem zboru, ki je bil v prostorih Planinske zveze Slovenije.
Gorski vodnik je vključen tudi v nomenklature poklicev, toda — kdor si hoče pridobiti ta naziv, se bo moral dolgo pripravljati in veliko vlagati, da bo lahko dobil »licenco«. Interes za GV je povsod, v turizmu, v planinski organizaciji, doma in na tujem. Toda vse gre preveč stihijsko, preveč je posrednikov … Ob primerni organizira­nosti bi bila zato verjetno najboljša direktna ponudba.
Vprašanje je tudi, kako vključevati nove kadre. Med kandidati (30 jih je tokrat prijavljenih) jih namreč kar dve tretjini v celoti ne izpolnjuje pogojev. (V petih letih vsaj sto tur, od tega najmanj 20 težavnostne stopnje V, je za nekatere preveč). Vedeti pa je po­trebno, da se naši najboljši in najbolj aktivni alpinisti v glavnem (še) ne po­tegujejo za uvrstitev med GV. Po no­vem bo moral vsak GV vsaj še deset let aktivno delati v okviru AO. Le tako bo tekoče seznanjen z novostmi, obenem pa bo svoje izkušnje prenašal na mlajše.

ODTOD IN TAM

Novo vodstvo GV
Zbor slovenskih gorskih vodnikov je med drugim izvo­lil tudi novo vodstvo (podkomisijo). Načelnik bo letos še Roman Robas, prihodnje leto pa bo njegovo funkcijo prevzel Stane Klemenc. Poleg njiju so izvolili še Janeza Ažmana, Janeza Du­hovnika, Janeza Kunstlja, Toneta Omana in Vikija Uhana.

Dolenjske planinske novice
Meddruštveni odbor PD Dolenjske se je odločil, da bo pričel izdajati mesečno informacijo »Dolenjske planinske novice«. Ugo­dno so ocenili tudi stalno rubriko v Dolenjskem listu (Z gojzarji in cepi­nom) in se zavzeli, da bi to možnost obveščanja javnosti o svojem delu in načrtih še bolje izkoriščali.
Zaskrbljeni pa so zaradi visokih pri­spevkov za vzgojne akcije komisij PZS, ki nekaterim PD že onemogoča­jo, da bi vključevali svoje člane. Res je sicer, da naj bi te stroške povrnile TKS občin, toda le redko kje je tako.

Na Grossglockner
Postaja gorske reše­valne službe prireja 29. m 30. junija vzpon na najvišji vrh Visokih Tur Grossglockner (3797 m). Avtobus bo odpeljal že ob 2. uri po polnoči, pre­spali pa naj bi v koči Erzherzog-Jo­hann, 3454 m visoko. Ker bo tura vsestransko zahtevna, se bodo morali kandidati v maju udeležiti dveh pred­hodnih kondicijskih tur. Cena za pre­voz, prenočišče, vodstvo in organiza­cijo je 12.500 din.

Zapleti pri registraciji
Sodelavci komisije za alpinizem PZS ugotavljajo, da so vodstva AO in AS letos, kakor kaže, napak razumela napotke: razen vsega drugega je ob­vezno tudi plačilo 800 din v sklad za pomoč pri finansiranju stroškov reše­vanja v tujih gorah. To ni nikakršno podvajanje prispevka za zavarovanje, ki je navadno vključen že kar v člana­rino, saj je le-to predvsem nezgodno. Rok za registracijo poteče konec me­seca, izkaznic ne morejo potrditi in kaj lahko se zgodi, da bo zaradi tega še veliko hude krvi; na srečanju v Paklenici, na smučarskih tekmova­njih.

Pred srečanjem »Paklenica 85«
Čeprav je do tradicionalnega prvo­majskega srečanja alpinistov prve in edine (skoraj) jugoslovanske akcije manj kot 14 dni, še marsikaj ni znane­ga. Vse več je novic, da v Paklenici pobirajo (oz. vsaj poskušajo) vstopni­no, prispevek za šotorjenje itd., po nekaterih novicah celo po 250 din na dan za osebo. Pa tudi, da je smeti že vse polno, precej kupov je celo ob parkirišču. Komisija za alpinizem PZ Hrvatske, ki naj bi (prek AO Velebit) speljala to akcijo, je sicer že izvoljena, ni pa še uradno ustoličena (bo šele na skupščini sredi maja)…
Darko Berljak, ki mora še vedno – vsaj uradno – predstavljati KA PZH, je povedal, da bo I. jugoslovansko državno prvenstvo v skalolazenju v četrtek 2. maja ob 16. uri, in sicer nad velikim parkiriščem. Prijave bodo sprejemali v šotoru PZH, kjer bo isti dan tudi sestanek KKA.
Marca in prve dni aprila je bilo v kanjonu Velika Paklenica tujcev celo več kot naših, vsi pa so bili zadovoljni. Toda vsi ti Avstrijci, Nemci, Italijani, Angleži, od vsepovsod že prihajajo, se ne morejo načuditi, da ni nikjer dobiti vsaj najskromnejšega vodnika. Pleza­jo, predvsem seveda prosto (in to celo smeri, za katere še nismo registrirali 1. PP), se zapletajo v kline in zanke in prehajajo iz ene smeri v drugo. In če imajo srečo, da po povratku pod steno srečajo koga od naših, zvedo celo, kaj so plezali. Da se lahko čudijo ocenam A2, A3 (in podobnim). Kdo bo na­pravil red – to ni več le retorično vprašanje. »

Odpravljajo se na Lofote
Alpinisti AO Novo mesto priprav­ljajo v proslavo 10-letnice organizira­nega delovanja odpravo »Lofoti ’85«. Na to norveško otočje, ki našim alpi­nistom ni več povsem tuje, nudi pa še vedno precej možnosti, bo odpotova­lo sedem alpinistov: Stane Horvat, kot vodja odprave, njegov namestnik Bojan Kovač, Danilo Ris, Arno Koštamaj, Roman Mihelič ter Stane Mo­kotar. Na poti bodo od 15. junija do 15. julija.

Iz AO Mengeš več novic
Tako kot vsako leto pred srečanjem v Paklenici so tudi tokrat v AO Men­geš pripravili izpite za sprejem med pripravnike, ki so jih opravili: Smiljan Božič, Tone Kralj, Janez Ogrinc in Simona Škarja. Imeli pa so tudi že prvi letošnji preskus znanja za alpini­ste, ki ga morajo opraviti vsi, razen IA in članov GRS.
6. t.m. so Cveto Jagodic in Metod ter Simona Škarja ponovili Luknjo v Osapski steni. Zatem so vsi trije opra­vili še 1. P Črnega kamina (IV-, A3, Cveto in Metod PP: zgornja streha VII4-, varovanje v strehi z metulji viš­jih številk), oba fanta pa sta nato po­novila še Indijanko (VI+, morda 1. PP).
Nekaj pa jih jé bilo tudi že v Pakle­nici. Dare Božič in Tone Kralj sta PP Zgrešeno v Debelem kuku, z Jano Ogrinc pa tudi Karabore. Božič je (z Ogrinčevo) prosto preplezal tudi Dia­gonalno v Debelem kuku.

Franci Savenc

Predavanje o zahodni steni Daulagirija
Med povratkom iz Paklenice, kjer je plezal s tovariši, se bo no­coj za krajši čas v Ljubljani ustavil Jirzi Novak, znani češkoslovaški alpinist, organizator odprav in tu­di uveljavljeni sodelavec več sve­tovnih revij. S seboj ima diapozi­tive o eni izmed treh lanskih odli­čno uspelih češkoslovaških od­prav, o jesenskem »obisku« zaho­dne stene Daulagirija (8167 m). Kot je znano, so opravili celo prvi vzpon v tej mogočni steni. Za po­pestritev je obljubil še nekaj dia­pozitivov iz »domačih« peščenja­kov, kjer se je razvila že vrsta odličnih alpinistov.
Predavanje bo v prostorih Cen­tralne planinske knjižnice na Dvoržakovi 9/1 (Dom slovenskih planincev Zlatorog) in se bo zače­lo ob 20. uri.

Srečo Rehberger in Nuša Romih
Kranjska naveza Srečo Rehberger — Nuša Romih je v Paklenici spet opravila nekaj kvalitetnih vzponov. 4. t. m. je Rehberger prosto ponovil Utopijo 85 in po njegovem je ocena največ VIII. Ker pa nista imela opisa, sta s stojišča nad streho sledila klinom v Domžalsko in originalno smer zgrešila za kakih pet metrov (torej -po shemi – namesto enega mesta VII-, VI+). Naslednji dan sta opravi­la (verjetno) 1. P. Črnega tulipana v levem delu stene Anič kuka. Srečo je PP ocenil: en, kar pošteno previsen raztežaj VII+, ostalo do VI. Ob po­vsem prepereli zagozdi, ki sta jo našla v steni, sta pustila še klin na stojišču.

Dokončen izbor za Tien Šan
V začetku meseca je bil sestanek ekipe, ki pripravlja odpravo v sovjet­sko gorstvo Tien Šan. Nejasnosti o članih odprave, v kateri bo pol kate­goriziranih, so razčiščene (iz AO Ka­mnik gresta Cene Berčič in Bojan Pol­lak, iz Šaleškega Ivč Kotnik in Vid Preložnik, iz Soškega Mitja Loduca in Edo Kozorog, iz celjskega Franc Čanžek in Aco Pepevnik, iz Rašice pa Slavko in Mariča Frantar, ki bo vodja), le kako bodo potovali, se še niso odločili, 20. junija pa morajo biti v Moskvi. Za področje Ala Arči takorekoč ni podatkov. Povsod piše le o »visokem« Tien Šanu, ki pa je povsem na drugem koncu. Tabor, kamor se odpravljajo, je nekako 50 km južno od glavnega mesta Kirgizije – Frunzeja. In ker se pogorje dviga južno od veli­kih puščav, ima dokaj nesolidno pod­nebje, gore pa visoke do 4800 m. Ste­ne pa pravijo, da take kot Gr. Jorasses.

Ne najboljše razmere
V Triglavskem pogorju (enako pa bi veljalo še za druga področja) so bile letos zaradi hudega mraza in pomanjkanja snega bolj slabe razmere za turne smučarje. Sneg je bil vse do sredine marca prhek ter nameten, šele sredi meseca je bil ugodnejši. Blizu poldrugi me­ter debela plast se ga je nabrala in toplo vreme, ki je sledilo, ga je že dodobra predelalo. Smuka je se­daj, kadar je primerno vreme in če vmes ne zapade kaj novega, kar v redu. Je pa velika nevarnost plavnega snega, ki nastaja med suho in napihano podlago ter tež­kim zgornjim slojem snega. Ne­varnost pred plazovi je skoraj povsod. Le dokler je sneg zjutraj še zmrznjen, je manj nevarno.

V steni Kleka
Iz Zagreba smo prejeli sporočilo, da je vodniček za Klek, ki ga je pri­pravil Boris Čujić, že v tisku. Ob tem pa še, da je v letošnji alpinistični šoli letos manj udeležencev (20), toda za­to bolje delajo. Imeli so že dve dvo­dnevne skupne ture. Tin Ilakovac (AO Zg-Matica) in Srečko Meič (AO Velebit) pa sta 6. t.m. opravila prvo ponovitev Kamniške v Kleku (V, A1, krušljivo).

Nad Ospom
6. t.m. je Vili Guček (z Andrejem Kmetom, oba AO Trbovlje) prosto ponovil (VII+) Prečenje v Osapski steni, popoldan pa še Muho (VII). V nedeljo ko sta Guček in Mitja Andreško plezala Staro, pa je šlo le brez lestvic.
O vzponih v steni nad Ospom dobi­vamo podatke tudi iz drugih AO. Mi­lan Črv je npr. 24. marca opravil solo ponovitev Stare, Jugovič, Kristan in Solaja (vsi AO Črnuče) so opravili eno redkih ponovitev Luknje (VI-/V, AO) itd.

V Klemenči peči
Robi Kričej, Marjan Ostrouh in Ljubo Štica so 6. t.m. preplezali Črno planiko, Štica sam pa še Čez plošče v steni Klemenče peči. Naslednji dan sta Miran Miklič (vsi Šaleški A O) in Tone Galuf (AO IMPOL) kljub mo­kri skali, ki je vrh vsega še precej krušljiva, opravila 1. P Finkine smeri v isti steni. Knez, ki jo je plezal prvi, jo je ocenil s V+, je pa težja in Galuf jo je tudi PP (za zaključek pa soliral še Mimo zoba).

11 planinskih filmov na Jesenicah
Danes, jutri in poju­trišnjem bo v klubskih prostorih film­ske skupine ODEON zasedala žirija in si ogledovala filme. 19. aprila ob 19. uri bo v gledališču Tone Čufar slovesen začetek festivala s kulturnim programom in predvajanjem izbranih filmov. Predvajanje bo še v soboto ob 15.30 ter ob 18. uri, ko bo slovesna podelitev priznanj. V nedeljo ob 10. uri (vse v gledališču) pa bo posebna predstavitev izbranih planinskih filmov.
Organizatorji XII. mednarodnega festivala amaterskih filmov so med drugimi prejeli tudi enajst planinskih filmov. Eden je prišel iz Kremsa (Av­strija), drugi iz Ruvaniemija na Finskem, dva iz Merana, prav toliko iz Zagreba, po eden iz Maribora in Ra­domelj in še trije domači z alpinistično-reševalno tematiko: Otona Naglosta »Štruca« in »Vranska Draga« ter Janeza Brojana »Nesreča«.
Filmska skupina ODEON je ob 20-letnici (ustanovili so jo 19. aprila 1965) s pripravo tega festivala več kot potrdila svoje dosedanje uspehe. Zelo lep je pa tudi odziv: razposlali so 380 vabil v 30 držav, prišlo pa je 150 fil­mov iz 68 kinoklubov 15 držav. Naj­več jih je dokumentarnih (46) in igra­nih (44), eksperimentalnih je 25, ani­miranih 24, 11 pa planinskih.

ID

Kranjčani na najvišji vrh Evrope
PD Kranj organizira vzpon na Mt. Blanc (4810 m), v času od 26. do 31, julija letos. Izlet bo zanimiv tudi po turistični plati, saj bodo po­tovali skozi znamenita področja Ita­lije, Francije in Švice, ter taborili v svetovni prestolnici alpinizma in smučanja. Prijave sprejemajo v PD Kranj, Koroška cesta 27. tel. 064/ 22-823

V Kranju so začeli načrtneje zbirati denar za šport
Nad klubi, ki so uvrščeni med vrhunske športe, prevzele patronate kranjske delovne organizacije – 11,7 milijona
V Kranju so se letos lotili novega načina zbiranja dodat­nega denarja za športno dejavnost. Ta je potreben zato, ker se iz rednega prispevka zaposlenih za telesno kulturo nabere premalo denarja za finansiranje obsežne in razvejane športne dejavnosti. Precej več denarja potrebujejo še zlasti za kvalitetnejše panoge, v katerih se kranjski športniki vključujejo tudi v mednarodna tekmovanja.
Številni klubi so sicer že doslej do­bivali precej denarja od podjetij, ki so nad njimi prevzela patronat. Vendar je bilo to zbiranje dodatnega denarja precej neorganizirano in odvisno od zvez in poznanstev. Poleg tega je funkcionarjem po klubih jemalo veli­ko časa, tako da so se več ukvarjali s financami kot z organizacijskimi posli in delom v klubu.
Zaradi tega so se v občinski telesno-kulturni skupnosti skupaj s svetom za telesno kulturo pri občinski konferen­ci SZDL odločili za načrtnejše zbira­nje dodatnega denarja za športno de­javnost. Gre za pogodbe oziroma spo­razume med klubi in podjetji o finan­čnem sodelovanju. Delovna organiza­cija vsako leto zagotovi klubu določe­no vsoto denarja, klub pa se ji oddolži s tem, da med tekmovanji in tudi ob drugih priložnostih reklamira njene izdelke ali storitve. V podjetju bodo denar za šport dajali iz sredstev za reklame in ga določili že v svojem letnem planu. Ta denar je namenjen za nakup opreme in rekvizitov ali pa plačilo prevozov.
Akcija za nov način zbiranja dodat­nega denarja, pri kateri je organizacijske posle prevzela strokovna služba občinske zveze telesnokulturnih orga­nizacij, gre h koncu. Doslej so že pod­pisali večino sporazumov med podjetji in klubi.
Nad klubi, ki so po kakovosti uvrščeni med vrhunske športe, so pa­tronate prevzela največja in ekonom­sko najmočnejša kranjska podjetja, ki bodo prispevala tudi največ dodatne­ga denarja. Tako bo kolesarskemu klubu Sava pomagala tovarna Sava, ki je že doslej veliko dala za kranjske kolesarje. Plavalce je prevzela Iskrina Kibernetika, smučarje – skakalce Iskrina Delta, smučarje — tekače Tekstilindus in Gozdno gospodarstvo Kranj, alpske smučarje pa IBI in Go­renjski tisk. Kot računajo bodo ta podjetja letos dala za kranjski šport dodatnih 11,7 milijona dinarjev.
Poleg tega naj bi svoje finančne do­brotnike dobilo tudi 12 klubov iz kate­gorije tekmovalnega športa (atletika, hokej, nogomet, vaterpolo, namizni tenis, tenis, košarka, odbojka, keglja­nje, judo in alpinizem). Za te naj bi zagotovili dodatnih 6 milijonov di­narjev.

Lado Stružnik