ALPINIZEM
Sumljiva juha
V severni steni Orientale du Soreiller je nastala nova, drzna in hkrati igriva linija, ki že odmeva med plezalci v Écrinsih. Y’a comme un pecker dans la soupe – 420 metrov stene, vzpona v mešanem slogu, ki ga je splezala naveza Kilian Moni, Melvin Bou in Étienne Poteaux, je vse prej kot običajna smer. Gre za tisto vrsto alpinističnega raziskovanja, ki združuje (tudi) humor, improvizacijo in resno tehnično zahtevnost.
Kilian Moni je v svojem zapisu poudaril, da še ni plezal in ne videl tako kompaktne severne stene v tem delu Écrinsov. V središču stene poteka izrazita, skoraj popolna zajeda, ki je postala hrbtenica nove smeri. Prav ta naravna linija je ekipo pritegnila že ob prvem ogledu – in zdaj, po vzponu, jo opisujejo kot morda najlepšo v celotnem masivu.
Smer je nastajala v dveh etapah, z enim bivakom, kar potrjuje tudi poročilo v Alpine Mag, ki opisuje vzpon kot dokaz, da v Écrinsih še vedno obstajajo divje severne stene, kjer je prostor za pravo raziskovanje.
Čeprav gre za moderno mešano smer, je pristop ekipe ostal igrivo klasičen. Moni se pošali, da je »posebno doživetje plezati v severni steni v plezalnih čevljih, samo zato, da lahko zabijaš kline«. Smer združuje: popolne zajede, očitne in manj očitne poči, občutljivo orientacijo, kakovosten granit v težjih raztežajih.
Po njihovih besedah se linija približa temu, kar bi lahko imenovali sodobna mešana klasika.
Nekateri ključni raztežaji so bili preplezani »orodno« prosto v drugem: M7+, prvi M6, drugi M8.
Zato so ocene za zdaj indikativne, saj prosta prva ponovitev v vodstvu še čaka na svoj trenutek. Vsi težji raztežaji so sicer preplezljivi tudi v A2, kar smer naredi dostopno širšemu krogu izkušenih alpinistov.
V smeri so pustili minimalno opreme: dva klina v M7+ in na njegovem sidrišču, sidrišča za spuste.
Za ponovitev je potreben velik komplet klinov in metuljev in seveda vse ostalo kar se za veliko steno spodobi.
Kljub resnosti terena je naveza vzpon opisala kot poln smeha, improvizacije in tistega posebnega občutka, ko se v divji severni steni znajdeš v popolni navezni harmoniji. »In če smo iskreni,« pravi Moni, »smo tam zgoraj celo plezali!«
To je tisti duh, ki ga pri mladih alpinistih, kot je Kilian Moni – znan po svoji energiji in raziskovalnem pristopu Fédération des clubs alpins et de montagne – pogosto vidimo: kombinacija lahkotnosti in resne tehnične predanosti.
V času, ko so številne velike linije že preplezane, Y’a comme un pecker dans la soupe dokazuje, da v Écrinsih še vedno obstajajo neodkrite, estetske in zahtevne linije, ki čakajo na ustvarjalne naveze. Smer združuje tradicijo in sodobnost, raziskovanje in tehnično natančnost – ter odpira novo poglavje v severnih stenah Soreillerja.
Waiting for Godot (200 m, 8a. obv. 6c) – dokončana zgodba na Monte Cimu
Na Sass Mesdì nad Monte Cimom v Val d’Adige sta Lorenzo d’Addario in Nicola Sartori splezala novo smer in jo poimenovala Waiting for Godot, ki jo je pred leti začel opremljati Gigi Pinamonte. Smer je tako postala simbolno srečanje treh »likov«: Pinamonte kot Godot, ki je linijo prvi odkril in začel, ter d’Addario in Sartori kot Vladimir in Estragon, ki sta se vrnila, da bi njegovo delo dokončala.
Ime smeri ni naključje. Waiting for Godot je postala metafora za stanje, v katerem človek obstane v čakanju, neodločnosti in pasivnosti. D’Addario poudarja, da je smer nastala prav iz želje, da se to stanje preseže: »Naše dobro počutje moramo iskati skozi dejanje – tudi če je to le kapriola na deski, ki visi v praznini.« Nova smer tako ni le športni dosežek, temveč tudi poklon Pinamonteju in refleksija o tem, kako pomembno je včasih preprosto narediti korak naprej.
Morgan Akhourfi in njegov »combo« na Grands Charmoz
Premiera Morgana Akhourfija na severni steni Grands Charmoz je eden tistih trenutkov, ki razširijo meje mogočega – ne le v ekstremnem smučanju, temveč v razumevanju, kaj danes sploh pomeni »vzpon« v visokih stenah. V nekaj minutah je prečil teren, ki je bil še pred kratkim domena večdnevnih alpinističnih obleganj, kjer so naveze izgubljale življenja, kjer je bila vsaka odločitev usodna in kjer je bil umik pogosto nemogoč. Danes pa se takšna stena odpre športniku, ki združuje smučanje, padalstvo, speed‑riding in alpinistično intuicijo v en sam, tekoč gib.
Akhourfi je 4. marca 2026 izvedel prvo smučanje po 300‑metrskem visečem pobočju v severni steni Grands Charmoz. Do linije je dostopal z dvema letalnima tehnikama: najprej z jadralnim padalom z Aiguille du Midi, nato s speed‑riding krilom s sedla Nantillons. Ta kombinacija mu je omogočila nekaj, kar je bilo še pred desetletjem nepredstavljivo: natančen pristanek na mestu, kjer ni bilo nikoli prej pristanka, in možnost, da po smuku iz stene odleti.
Na začetku smučarske so bile razmere odlične, a izpostavljenost skrajna: spodaj 50°, zgoraj še strmeje, z nekaj skalami in nevarnostjo drsečega snega, ki ga je moral nenehno prehitevati.
Vzlet s stene je bil rutinski, a tveganje ogromno. V nahrbtniku ni imel opreme za 400‑metrski spust po vrvi – dodatna teža bi onemogočila let. Če bi se kaj zalomilo, bi moral prespati v steni. To je sprejel kot del igre: ko se odločiš za takšno kombinacijo, sprejmeš tudi posledice.
Glede na izoliranost in izpostavljenost je verjetno, da bo ta smuk ostal osamljen dosežek. A kot mnoge pionirske linije v zgodovini chamoniškega ekstremnega smučanja, tudi ta odpira vprašanje, kam se lahko disciplina še razvije – in koliko tveganja je posameznik pripravljen sprejeti. Naslednji dan sta smer Merkl-Welzenbach smučala Aurel Lardy in Guillaume Pierrel, kar je …
Zakaj takšni presežki ne bodo nikoli del Zlatega cepina?
Čeprav je Akhourfijev podvig tehnično, psihološko in logistično izjemen, ga Zlati cepin – najprestižnejša nagrada v alpinizmu – skoraj zagotovo ne bo niti omenil. Razlogi niso v kakovosti dejanja, temveč v tem, kako nagrada razume alpinizem.
Zlati cepin (razen posplošenega večnagradnega sistema že dolgo ni doživel sprememb) je zasnovan kot nagrada za alpski slog v klasičnem smislu: vzpon po steni z lastno močjo, brez fiksnih vrvi, brez zunanje pomoči, brez tehnik, ki bistveno spremenijo naravo vzpona.
Akhourfijev pristop – kombinacija padala, speed‑ridinga in smučanja – je izjemen, a ne spada v okvir, ki ga nagrada priznava kot »alpinizem«. Čeprav se alpinizem na splošno smatra za večplastno gorsko udejstvovanje!
V klasičnem alpinizmu je dostop del vzpona. Pri Akhourfiju je dostop letalski, umik pa prav tako. To je nova paradigma, ki je Zlati cepin ne (za)zna (ali noče) obravnavati.
Če lahko v steno priletiš in iz nje odletiš, se spremeni sama narava tveganja, logistike in etike. Presežki v hitrosti in kombiniranih disciplinah so »preveč novi«, da bi sistem spreje(ma)l nadgradnje.
Zlati cepin je konservativen. Stene, ki so bile nekoč simbol trpljenja, vztrajnosti in tragedij, danes postajajo poligon za športnike, ki jih prečijo v nekaj minutah – ne zato, ker bi bile manj nevarne, temveč zato, ker se je spremenil način gibanja v gorah. Zlati cepin nagrajuje le tradicijo.
Akhourfi predstavlja prihodnost. In prihodnost se redko nagrajuje, dokler ne postane tradicija.
RAZMERE V STENAH (večina izvrstnih vzponov, ki jih v tem obdobju opravljajo izvrstni kategorizirani alpinisti, so javna skrivnost)
Kozjek zahodni greben – Sanje o rjavih hlačah (70 m, 6b A1)
Prvenstven vzpon sta plezala Marko Volk in …
Neverjeten vikend na zasneženih grebenih Grintovcev je imela izbrana ekipa, ki ustvarja filmski projekt …
Batognica 2. marec 2021
Po Lovski gor, po Ypsilonu dol, sta (s)plezala: Alenka Lužnik in Miljko Lesjak, …
SMUČANJE
Beli ideal v neidealnih razmerah
Drejc Kokelj in Tin Svetina sta 3. marca 2026 opravila zahtevno turo na Veliki vrh v Košuti, kjer sta se lotila smučarskega spusta po smeri Beli ideal (levi Y). Razmere sta opisala kot izrazito mešane – od presenetljivo skromne snežne podlage v spodnjem delu stene do precej boljših razmer višje v smeri.
Že ob vstopu v steno sta naletela na razmere, ki so zahtevale precej plezanja, saj je bilo snega malo. Prehod v grapo in izstop na zgornje pobočje Velikega vrha sta bila dobro narejena, kar je omogočilo varen napredovanje.
Z vrha do vstopa v grapo je bil spust kakovosten, saj je na trdo podlago zapadlo nekaj novega snega.
V sami grapi pa je razmere narekoval leden žleb po sredini, zato sta smučala ob straneh, kjer je bil sneg mehkejši.
Po izstopu iz grape se je snežna podlaga izboljšala (rahla skorja).
Sledil je 30-metrski spust po vrvi, nato pa še smučanje po tehnično zahtevnem terenu do izstopnega skoka. Zaradi kombinacije skal in ledu sta se odločila, da skoka ne bosta presmučala.
Smučanje proti dolini je bilo dobro – trdo, a ne ledeno. Prismučala sta do približno 1220 m, nižje bi lahko prišla, če ne bi prehitro zavila na cesto.
Beli ideal je estetska, a zahtevna smučarska linija. Prvič je bila presmučana leta 1992, nadaljnjih zabeleženih ponovitev pa Drejc v arhivih ni našel, kar smeri daje dodatno zgodovinsko težo.
Mangart – Rea Kolbl
LEDNI IZLETI in TABORI
Ledni tabor Cogne 2026
Ledni tabor alpinističnega odseka Celje Matica je med 18. in 22. februarjem 2026 potekal v dolini Cogne nad Aosto, enem najpomembnejših evropskih središč lednega plezanja. Udeleženci so bili nastanjeni v neposredni bližini dolin Lillaz in Valeille, kar je omogočalo hiter dostop do slapov in učinkovito izrabo plezalnih dni.
Kljub predhodnim skrbem glede lavinske nevarnosti so bile razmere stabilne, plazov pa ni bilo. Prav tako se niso uresničile bojazni o gneči v slapovih. Prve dni je skupina plezala v dolini Valeille, kjer so preplezali več klasičnih in zahtevnejših linij: Chandelle Levure (WI4, 250 m), Henninger (WI4, 75 m), Fenilliaz (WI2/M, 200 m), Inachevée Conception (WI5+ M6/7, 200 m), Tuborg (WI4+/5, 200 m).
Slapovi so ponudili raznolike razmere – od dobrega ledu do tankih odsekov in tehničnih miksov, ki so zahtevali več pripravljenosti in vzdržljivosti.
V petek se je skupina odpravila v dolino Valnontrey. Kljub prazni steni je že drugi raztežaj razkril razlog za odsotnost drugih navez: vodilni je opazil počeno svečo, ki jo je sonce hitro mehčalo. Vodja tabora je sprejel odločitev za umik in uredil abalakov spust. Vse naveze so se varno vrnile v dolino, kar je potrdilo vodilo tabora: bolje varno zaključiti kot tvegati nepotrebno nevarnost.
Del ekipe je dan nadaljeval v slapu Cascata Valmiana (WI3+, 200 m), kjer so bile razmere bistveno boljše.
Nedelja je prinesla še zadnje vzpone, med drugim klasično Cascata di Lillaz (WI3, 60 m), nato pa povratek domov. Tabor je potekal v odličnih razmerah, udeleženci pa so izpostavili tako kakovost plezanja kot dobro organizacijo in premišljene odločitve v steni.
Cogne je navdušil z raznolikostjo, a tudi pokazal vpliv toplejših zim, saj so bili nekateri sektorji zaprti, nekateri slapovi pa že načeti od sonca. Skupina se strinja, da je to razlog več za ponovni obisk.
Anja Ulaga, Danijel Žagar, Matej Gabršček, Jože Kokalj, Peter Burger, Rok Dečman, Doroteja Špec, Gašper Pantner …
Cogne: plezalni izlet v ledeni raj Aoste
Bojan Novak se je v prvi polovici februarja skupaj s kolegom Leom iz Dalmacije odpravil v doline okoli mesteca Cogne, enega najpomembnejših evropskih središč lednega plezanja. Kljub odpovedi prvotno načrtovanega tabora sta se odločila, da izkoristita dobre razmere in samostojno raziskujeta slapove v Valnonteyu, Valeilleu in Valsavarencheu.
Namestila sta se v kraju Senin nad Aosto, od koder sta do Cognea potrebovala 45 do 60 minut vožnje. Plezala sta raztežaj za raztežajem, izmenično v vodstvu, pri čemer sta uporabljala več različnih vodnikov.
Valnontey – Valmiana (WI3+, 200 m)
Prvi dan sta izbrala slap Valmiana. Po kratkem iskanju v gozdu sta našla vstop in ga uspešno preplezala. Čeprav je slap na prvi pogled deloval zastrašujoče, je bil led tako preluknjan, da je bilo treba iskati nepoškodovana mesta za cepine in vijake. Najtežji je bil uvodni raztežaj. Sestopila sta peš.
Valeille – Lillaz Gully (WI3+, M4, 200 m)
Drugi dan sta se lotila razgibanega Lillaz Gullyja. Ključni ledni raztežaj je vodil Bojan, najtežji miks (M4) pa je uspešno preplezal Leo. Tudi izstopni raztežaj je bil miksnega značaja. Med sestopom je začelo snežiti, kar je napovedovalo poslabšanje vremena.
Tretji dan sta namenila počitku, obisku Courmayera in Aoste ter nakupu opreme. V dolini je deževalo, v gorah pa snežilo, kar je povečalo nevarnost plazov.
Valeille – Chandelle Levure (WI4+, 250 m)
Četrti dan sta se odločila za Chandelle Levure, slap na zahodni strani doline, manj izpostavljen soncu in plazovom. Med plezanjem sta skozi Couloir Culoir opazila dve večji plazovi, več manjših pa v sosednjih kuloarjih. Smjer je ponudil kombinacijo miksa, lažjih raztežajev in dveh zahtevnejših vertikal WI4+. Zaradi poznega vstopa v slap je Leo zadnje sidrišče dosegel v temi, sledil pa je dolg in zapleten nočni spust po vrvi.
Valsavarenche – Cascata di Rovenaud (WI4, 150 m)
Peti dan, na Leov rojstni dan, sta izbrala Rovenaud, klasični slap brez objektivnih nevarnosti. Dve dolgi ledni raztežaji sta bila otežena zaradi obilice snega, ki ga je bilo treba sproti čistiti. Bojan je na enem izmed snežnih delov zdrsnil, a ga je ustavil dobro zabit cepin v čisti led. Do avtomobila sta se vrnila v temi in dan zaključila z rojstnodnevno večerjo.
V soboto sta se odpravila proti domu.
Na Komni
Od 27. februarja do 1. marca 2026 so člani gornjesavinjskega alpinističnega kluba v sklopu turno smučarskega tabora »raziskovali« pogorja nad Komno. Preživeli so dva vremensko izjemno lepa dneva v idiličnem okolju.
Izvedli so ture proti Bogatinu, Podrti gori, Mahavščku, Lanževici, … Uživali v že precej spomladanski smuki. Tabora se je udeležilo 22 članov in članic. Slike povedo več kot 1000 besed …
OD TOD IN TAM
Trnovo
Marko Koroman je 27. februarja 2026 plezal na Jahorini. Pod vrhom Paloševina stijene, ki jih nekateri imenujejo Začarani dvori, je splezal po zasneženi grapi in žlebu. Nastala je smer Trnovo (50°/70° WI3 120 m).
NAPOVEDI ODPRAV
Ameriška odprava načrtuje novo smer v severni steni Ogre II
Trije vrhunski ameriški alpinisti – August Franzen (prejemnik Zlatega cepina), Ethan Berkeland in Vitaliy Musiyenko – bodo poleti 2026 odpotovali v Pakistan z ambicioznim ciljem: splezati novo smer po severni steni Ogre II (6.950 m), enem najmanj obiskanih in najtežjih vrhov v pogorju Karakoruma.
Ogre II je v senci svojega višjega in bolj razvpitega soseda Ogre I, a je tehnično izjemno zahteven. Do danes je bil vrh dosežen le enkrat, leta 1983, ko je južnokorejska odprava preplezala severozahodni steber v ekspedicijskem slogu z uporabo fiksnih vrvi in več višinskih taborov. Vzpon je bil dramatičen: dva člana sta dosegla vrh po bivakiranju v ledeni votlini brez spalnih vreč, eden od članov pa je med odpravo umrl.
Leta 2016 sta Američana Kyle Dempster in Scott Adamson poskušala preplezati severno steno v alpskem slogu. Med poskusom ju je ujela nevihta; oba sta izginila in ju nikoli niso našli. Severna stena tako ostaja nepreplezana in izjemno tvegana.
Vitaliy Musiyenko je na družbenih omrežjih potrdil, da bo ekipa poskusila prav severno steno, kjer še ni bilo uspešnega vzpona. Gre za izjemno ambiciozen projekt, saj: stena ni bila nikoli preplezana, teren je izredno strm in izpostavljen, vreme na Ogreju slovi kot nepredvidljivo in brutalno, alpski slog zahteva popolno samostojnost in minimalno opremo.
Odprava je prva prejemnica Legacy Grant fundacije Jess Roskelley Foundation in podjetja Lowa Sportswear. Fundacija ohranja spomin na alpinista Jessa Roskelleyja, ki je skupaj s Hansjörgom Auerjem in Davidom Lamom umrl leta 2019 na Howse Peaku v Kanadi.
Namen štipendije je podpreti neprofesionalne alpiniste, ki kljub redni zaposlitvi sledijo vrhunskim alpinističnim ciljem – kar Franzen, Berkeland in Musiyenko poosebljajo.
Ameriška ekipa se tako pripravlja na enega najzahtevnejših alpinističnih projektov leta 2026. Ogre II ostaja gora z mračnim slovesom, minimalno zgodovino vzponov in izjemno zahtevno severno steno. Če bo odprava uspešna, bo to eden najpomembnejših dosežkov sodobnega alpinizma.
RAZPISI
Za primerjavo – povzetek razpisa za sofinanciranje slovaških alpinističnih odprav (SHS JAMES, 2026)
Komisija za alpinizem pri SHS JAMES je objavila razpis za grantno financiranje alpinističnih projektov v letu 2026. Število odobrenih projektov in višina posameznih prispevkov nista vnaprej določena – odvisna bosta od števila prijav in kakovosti projektov.
Kdo se lahko prijavi:
vsi redni člani SHS JAMES,
– prednost imajo člani reprezentančnih ekip,
– vsak alpinist lahko odda največ dva projekta.
Kaj mora vsebovati prijava
– pisni opis odprave,
– jasno opredeljene cilje (vredni, pomembni ali zanimivi – od bolderja do K2),
– seznam udeležencev,
– okvirni termin in trajanje,
– predvidene skupne stroške (brez prehrane in stroškov brez dokazil),
– po možnosti fotodokumentacijo.
Ključen pogoj je realna izvedljivost odprave, skladno z dejansko usposobljenostjo prijavljenih alpinistov.
Rok in oddaja
prijave do 31. 3. 2026 na: alpinizmus@james.sk,
rezultati najpozneje do 10. 4. 2026,
vsi prejeti zneski morajo biti ustrezno finančno poročani.
Kriteriji za ocenjevanje projektov
Komisija alpinizma uporablja točkovni sistem, v katerem vsak član komisije razpolaga z 10.000 točkami. Točke se dodeljujejo tajno, individualno in po 100 točk.
Kako poteka ocenjevanje
Vsi člani Planinske komisije glasujejo posamično, tajno, z izpolnjevanjem točk v vprašalniku.
– vsak član komisije lahko posameznemu projektu dodeli 0–10.000 točk,
– povprečje vseh ocen določi končno število točk projekta,
– 1 točka = 1 euro, oziroma vrednost točke se izračuna glede na skupni razpoložljivi proračun,
– projekti, ki prejmejo tri ali več ocen 0, so samodejno zavrnjeni,
– pri velikem številu prijav lahko komisija izvede dvofazni izbor,
– vrednost točke se lahko med letom poveča, če ostanejo neporabljena sredstva.
V primeru spornih ocen ima predsednik komisije zadnjo besedo.
Kaj komisija upošteva pri oceni projekta
– športna vrednost cilja (težavnost, pomembnost, inovativnost),
– sposobnost ekipe, da cilj realno doseže (izkušnje, pretekli vzponi),
– preteklo črpanje sredstev (odgovornost, transparentnost),
– kakovost prijave (jasnost, natančnost, premišljenost).
Dodatna pravila
– Prijavitelji sami odločajo o sestavi ekipe,
– če se število udeležencev zmanjša, se sredstva sorazmerno zmanjšajo,
– če se cilj ali ekipa bistveno spremenita, lahko komisija grant prekliče,
– spremembe cilja je treba vnaprej sporočiti, sicer sredstva za nadomestni projekt niso zagotovljena,
– če je novi cilj bistveno manj zahteven ali manj atraktiven, se lahko sredstva zmanjšajo.
(Nobenih pogodb, nobenih zavez, nič klavzul, …)
KAR TAKO
SPDT – Slovensko planinsko društvo Trst – Alpinistični odsek v letu 2025
Z(a)vijanje neskončnega traku
Patagonske alpinistične zabave so bile vedno nekaj posebnega (naslovna slika) …
Res škoda, da (tudi) alpsko izvirna akrobatska smuka v ledeniški razpoki ni na programu olimpijskih iger, za katere bi imeli nekaj priložnosti …
ID
