Alpinistična smer: Vzhodna grapa

Planinski vestnik 2006/03

Najlažji prehod prek severne stene Škarij

Iz grebena med Planjavo in Ojstrico »štrlita« ven dve izraziti skalni konici v obliki razprtih škarij. Ni čudno, da je ta del Kamniško-Savinjskih Alp dobil ravno takšno ime … Škarje na južni strani kažejo prijaznejši obraz z bolj položnimi pobočji, s severa pa je njihova podoba precej drugačna. 300-metrska strma, ponekod navpična in celo previsna stena človeku takoj vzbudi občutek resnosti, z nekoliko temnejšo kamnino, kot je okolica, pa postane malodane mrakobna.
Severna stena Škarij je pred 1. svetovno vojno veljala za nepremagljivo ali, kot je zapisal Boris Režek leta 1959 v knjigi Stene in grebeni (Razvoj alpinistike v Savinjskih Alpah, 1759–1945): »Nemara bi se dalo priti čez steno z nepretrganim zabijanjem klinov, prečenjem na vrvi, spuščanjem in ponovnim utiranjem navzgor. Tako je bila najdena meja, ob kateri vsa volja in tehnika nič ne pomenita.« Pri plezanju v tistih časih pri nas še niso uporabljali »alternativnih« tehničnih pripomočkov ali, kot se je zapisalo Režku: »Tistihdob še nihče ni mislil na vrtanje lukenj za kline.« Kako velik problem je takrat pomenila severna stena Škarij, lahko preberemo v Režkovi knjigi: »Ocene težavnosti so vedno lahko le relativne. Klasično pravilo, da so elementi težavnosti: naklonina plezalnega detajla, gostost ali primerna razporejenost opor in njihova velikost ter nagnjenost, dopušča povsem osebno tolmačenje. Le če v skali ni opor ali so tako redke, da ni mogoče seči ali prestopiti z ene na drugo, je absolutno nepreplezljiva, če tudi ni nobenih špranj za kline, ki lahko nadomestijo manjkajoče opore. To je objektivna meja možnosti, kakor je bila ugotovljena v severni steni Škarij.« Napisane besede: »Skušnja v Škarjah, koder je bilo mogoče utreti smer le po grapi ali ozebniku ob steni in po njenem obrobju s IV. stopnjo težavnosti, …« je uresničil leta 1929 z Vinkom Modcem, ko sta potegnila smer na vrh Škarij z oceno najtežjega mesta IV. Smer je dolga 320 m in nosi ime po prvih plezalcih: Smer Modec-Režek. Prvo zimsko ponovitev sta opravila Ciril Debeljak in Stanko Kokošinek v letu 1949. Takšni so bili začetki plezanja v tej »strašni« steni.
V 60-ih in nato 70-ih letih prejšnjega stoletja je bilo preplezanih nekaj smeri IV. težavnostne stopnje, pravi razmah in obisk plezalcev pa je stena doživela po letu 1980, ko so nastajale smeri VI. in VII. težavnostne stopnje. Med množico plezalcev so v vodniku Logarska dolina – vzhodni del največkrat omenjeni: Franček Knez, Silvo Babič, Janko Oprešnik, Avgust Robnik, Robi in Samo Supin …
Severno steno Škarij in severozahodno steno Ojstrice razmejuje Vzhodna grapa, ki pomeni najlažji prehod prek stene do sedla pod vrhom Škarij. SZ stena Ojstrice ima v nasprotju s severno neprimerno manj preplezanih smeri, po večini pa se vanje vstopa prav iz Vzhodne grape ali z melišča pod njo. Zanimivo je, da je tam leta 1926 plezala tudi Mira Marko Debelakova in prvenstveno smer opisala v Planinskem vestniku (1927, str. 61): »Opomnim, da je gotovo tudi leva stena prehodna, a mikal me je teman kamin na desni. Nisem se varala. Globok, lepo oglajen kamin ima v sredini greben, tako da je razpolovljen na sredini. Dno kamina je pravcata vila ali hotel, pripraven za bivak. Z užitkom gvozdiš po kaminu, opirajoč se ob desno steno in greben. To je najinteresantnejši detajl stene!« Vzhodna grapa je najzanimivejša pozimi. V dobrih zimskih razmerah lahko hitro preplezamo dobrih štiristo metrov »stene« do sedla. Prvi plezalci in datum vzpona niso znani, nič čudnega pa ne bi bilo, če bi bili to gorski vodniki s področja Luč, Solčave … Težavni dostop do stene (ali niso vsi?), ki pelje iz Logarske doline mimo Koče na Klemenči jami, odtehta pogled na sijajno in velikansko lusko, ki se loči od severozahodne stene Ojstrice. Svojo mogočnost razkazuje na primernem kraju, saj je med njo in steno ravno dovolj prostora za plezanje. Vstop v Vzhodno grapo je nekoliko neroden skok, ki pa ga skoraj ne občutimo, če je dovolj snega. Strmina v grapi ob luski ne preseže 40° in po približno 100 m stopimo na rob. Na desni se nam odpre pogled proti strmi severni steni Škarij, gaz (ali pa tudi ne) pa nas pelje naprej po izpostavljeni in razgledni gredini, nato pa spet skozi strmo grapo do zanimivega amfiteatra. Do tam smer poteka skupaj z Nemško grapo, ki nato zavije levo v SZ steno Ojstrice. V amfiteatru se nam z desne priključi Marjetica; po 100 m zavije na levo v strm žleb in tako zapusti Vzhodno grapo. Mi pa nadaljujemo pot naprej po širokem žlebu vse do sedla. Večjih tehničnih težav ni. Na sedlu se odtrgamo od hladne severne stene in ponavadi nas objame toplo sonce. Tam je čas za počitek in odločitev: lahko se vrnemo po grapi, gre tudi s smučmi (to je bilo letos že opravljeno), ali pa nadaljujemo vzpon na vrh Ojstrice. Pristop na vrh vodi po južni strani (sprva nekoliko sestopimo, potem pa dolgo prečimo v levo); v zgodnjespomladanskem času, ko ima sonce večjo moč, moramo računati z možnostjo plazov ali vsaj »cokel«.
Kako sem sama doživela to smer? Bilo je na lepo marčevsko (seveda dopustno) sredo, ko smo jo štirje ubrali tja. Na severni strani je bilo hladno, na južni pa že kar vroče. Razmere so bile dobre, tako da se nismo nič varovali. Milan jo je iz amfiteatra ubral v Nemško grapo, trije pa smo nadaljevali pot po Vzhodni. Mislili smo, da bomo na vrhu Ojstrice sami, pa smo naleteli na samotarja. Beseda je dala besedo in izkazalo se je, da je možakar v mladih letih celo plezal (omenil je »Aschenbrennerja« v Travniku). On jo je ubral proti Kocbekovi koči na Korošici, mi pa smo sestopili do Škarij in po markirani poti nazaj na severno stran, v Logarsko dolino.

Dostop: Pri Domu planincev v Logarski dolini zavijemo po markirani poti do koče na Klemenči jami. Mimo koče se pot nadaljuje proti Zgornji jami in naprej proti Škarjam do stene z izrazito lusko. 2 h–2 h 30.
Sestop: S sedla pod vrhom Škarij nazaj po grapi ali po jugozahodnem pobočju navzdol do markirane poti, ki vodi skozi Škarje h Klemenči jami. 1 h 30.
Literatura: Plezalni vodnik KSA, Logarska dolina – vzhodni del, Planinska založba, 1998; Boris Režek, Stene in grebeni, Planinska založba, 1959.

Irena Mušič