Planinski vestnik 2006/12
Fakini vseh vrst
Niti pozabljena – in to izposojena! – vrv, izgubljena rokavica, brskanje za drobižem, da sva imeli za kavo, ker sva nekako ostali brez denarja, zgrešen slap in take in drugačne zadrege nama niso mogle pokvariti načrtov in dobre volje, ko sva ob zares posebni trojni okrogli obletnici uživali v Mlačci in potem v Tamarju. Zgodnje jutro pod belo oblečenimi gorami, katerih lepote in skritih namigov ne ujame noben fotoaparat in ne opiše nobena beseda, te kar nekako vsrka vase. In vedno znova zaznamuje. In potem moraš spet čim prej nekam iti …
Vsak »kot« ima svoj čar
Življenje smo si pač uredili tako, da moramo nenehno določati prioritete, pa čeprav je včasih zelo težko. Zaradi prioritet sva morali z Marinko naslednji plezalni vikend, ko sva znova želeli občutiti sladko vznemirjenje in zavohati jutranji gorski hlad, omejiti na en ne ravno naporen dan. Pa tako naju je spet vleklo tja pod Jalovec! Po nekaj prelistanih vodničkih sva sklenili, da je Matkov kot kot nalašč za naju. Ni daleč, če si doma pod Uršljo goro, bolj spominja na Tamar in tam gotovo redkeje srečaš kako živo dušo kot v Logarski dolini.
Jezêra ali Jézera?
Svitalo se je, ko sva parkirali avto, in ker spadava v »polžjo kategorijo«, sva za slapom Jezere (domačini mu pravijo Jezca ali Jezrca, ne vem natančno), ki ga na levi strani v gozdu nekaj minut hoje od parkirišča težko zgrešiš, oprezali že v svetlem. Enkrat sem ga že preplezala in moram ga pohvaliti, da je izredno simpatičen. Ravno pravi za zaključek dneva; za en raztežaj dolga in spodaj kar široka ledena gmota, ocenjena s slabo petico, ima v spodnjih treh četrtinah okoli 70 stopinj, zgoraj pa se postavi pokonci. Po vrhnji sveči sicer rado malo teče, a nič zato, saj si en, dva, tri zunaj, še nekaj deset metrov navzgor, sestopiš levo skozi gozd, potem pa še par minut do avta in že smukneš v suha oblačila. Luksuz!
Glede naglasa in domačega poimenovanja slapu Jezere pa moram naslednjič povprašati v tisti vsem znani solčavski gostilni, kamor obvezno zavijemo po turah tam okoli.
Fakinček
Jezrco sva si tokrat samo ogledali, kajti najin cilj je bil malce bolj oddaljen. Ozka, a dobro shojena gaz naju je vodila po dolini do ljubke lovske koče, ki te že zaradi lokacije nikakor ne pusti ravnodušnega. Med ležernim nadaljevanjem sva pametovali, kako idealno bi bilo živeti na takem kraju v taki hišici, imeti kako kokoš in psa … ampak elektriko in internet bi bilo treba urediti, pa cesto … pa bi uničili idilo! Spolzke in nevarne strmine znajo biti taka razmišljanja; še dobro, da se vendarle zavedamo, da bomo najlepše kotičke ohranili le tako, da jih bomo pustili pri miru!
Po uri prijetne in prav nič utrujajoče hoje sva na desni strani kota zagledali fakine. Pravzaprav sta bila dva, tretji je skrit malce više levo, tako da ga s poti ni videti. Lahko, da se motim in je slap viden, vendar ga takrat res ni bilo opaziti. Nisva bili ravno prepričani, kateri je kateri, kar pa niti ni pretirano pomembno, saj so vsi trije približno enako težki, njihova dolžina pa pri plezanju tudi ne igra bistvene vloge. Sicer pa plezalci običajno preplezajo vse tri, ko so že enkrat tam.
Glede dostopa ni kaj razmišljati, saj je vse kot na dlani: malce se povzpneš in že se lahko navežeš. Sodeč po skici, ki jo najdemo na spletnih straneh, sva se najprej zapodili v Fakinčka, glede na tisto v vodničku pa v Fakina. Splet okoliščin je nanesel, da sem morala ves čas plezati prva, kar pa zame, iskreno povedano, ni tako enostavno, pa čeprav ne gre za kaj težkega. Vendarle sem bolj »rekreativna plezalka«, čeprav bi to srčno rada spremenila. Ja, prioritete, pa znova splet okoliščin in nepredvidljive poti življenja … ah, tako pač je. Ampak ko plezamo, takrat pa zares začutimo sami sebe, kajne!? Takrat je vse tako čisto in jasno – vemo, kaj hočemo, kako in zakaj! Deus sive natura!
»Grem! Dobro me zihraj!« sem še dodala. Kot zmeraj. V mislih imam namreč Sarine besede, ki vedno sledijo poljubčku ob odhodu: »Mam’ca, da ne boš padla!«
Naklonina se z višino malce stopnjuje: prvi raztežaj najprej plezaš po 60-stopinjskem ledu, končaš pa nad 90-stopinjskim detajlom. Rahlo levo in navzgor pregaziš (odvisno od razmer) do izstopne 20-metrske sveče, ki pa sem jo sama malo skrajšala. V spodnjem delu se mi led ni zdel ravno najboljši za vrtanje, pa sem varovališče naredila kar na vejevju malo više na levi strani slapu. Še malce bolj levo je poševna streha, pod katero izplezaš na vrh v primeru, da se po sveči le ne da napredovati. V vodničku je ta možnost označena s štirico.
Dan je bil enkraten za vriskanje na vrhu, za opazovanje okoliških gora, analiziranje pravkar preplezanega slapu in razpravljanje o grapah in potencialnih smereh; pa za tisto, o čemer se s soplezalko nisva utegnili pogovoriti na varovališčih. Vendarle ni bistvo plezanja zgolj samo plezanje. Mislim, da je bil Matjaž Jeran tisti, ki je nekje zapisal: »Kaj bi mi brez plezanja? In kaj bi plezanje brez nas?« Morda teh besed ne razumem tako kot on ali pa kdo drug, ampak nekako vsebujejo to, kar želim povedati sama.
Fakinof
Fakinčkov bratec ima dva raztežaja dobrega ledu, ki jima sledi še en raztežaj po grapi. Nekje do 85 stopinj se postavi kak del v prvem raztežaju, vendar pa je precej širok, tako da lahko poiščeš prehode, ki ti najbolj ustrezajo. Varovališče narediš levo pod svečo, ki je približno enake dolžine in težavnosti kot Fakinčkova. Kar na gosto sem jo prevrtala, čeprav sem zato plezala počasneje; ampak padca, ne dolgega ne kratkega, s tistim »orožjem« na nogah in v rokah si pa res ne želim. Eni pa vse to – in ne zgolj to – solirajo! Zelo jih občudujem, ampak sama, tudi če bi bila odlična plezalka, česa takega že ne bi počela … najbrž.
Ko je sveča za oziroma pod tabo, samo malo razkoplješ sneg in naletiš na (v takih primerih zelo dobrodošle) borovce, ki služijo za odlično varovališče. Z Marinkinim zadnjim zamahom s cepinom se je po nepopisno lepi krnici zopet zaslišalo vriskanje. Ja, pa malce je bentila, da sem pol sveče zrušila nanjo.
Še več jih je
Pri obeh slapovih, ko je ledu konec, še malo gaziš navzgor, nato pa sestopiš na desno stran po poraščenem pobočju, seveda pa je možen tudi spust po vrvi, če najdeš primerno drevo in imaš dovolj dolgo vrv (dvojno 60-metrsko). V Fakinčku se lahko spustiš levo po grapi čez manjše skoke do stika s tisto, ki vodi do Fakina. Slediš ji navzgor, preplezaš najdaljšega fakina (200 m), potem pa se zasučeš levo in v petnajstih minutah si znova ob vznožju.
Fakin je za spoznanje lažji od krajših bratcev, ocenjen je s 4+, onadva imata petico, vendar ga je škoda izpustiti, ko si že enkrat tam. Le v »polžjo kategorijo« ne smeš soditi, čeprav ima tudi to svoje prednosti.
Vsi trije slapovi so bili prvič preplezani 7. oziroma 8. februarja 1987, in sicer sta navezo, ki se je lotila Fakinčka, sestavljala Tone Golnar in Rastko Vrečko, druga dva pa so prvi preplezali Dušan Golubič, Ljubo Hansel in Matjaž Roter.
V Matkovem kotu poleg že omenjenih slapov najdemo še vsaj štiri, in sicer Slapič, Slap ledenega rora, Slap pod Škafom in Beli val. Razen zadnjega, ki ima tri raztežaje, ni noben daljši od 50 metrov, pa tudi štirice ne presežejo, tako da so verjetno kar primerni za začetnike, ki bi se radi izognili gneči v Avtocesti, Palenku in Ivovcih. Vsi ti ledni lepotci, ki se skrivajo v krnici pod Mrzlo goro, so imeli obiskovalce najbrž že prej, vendar pa podatkov o tem ni zaslediti, tako da so bili vsi uradno prvič preplezani v letih od 1987 do 1991.
Ko sem se kasneje o Fakinih pogovarjala z enim od »solistov«, ki je avto parkiral tam kot midve, je povedal, da je imel zaradi parkirnega prostora nekaj težav z enim od domačih kmetov. Kako je zdaj s tem, ne vem, ampak kolikor mi je znano, vsi puščamo avtomobile na tistem mestu, kjer stoji tabla, ki kaže smer proti skritemu »zimskemu igrišču«.
Dostop: Pri vstopu v Logarsko dolino zavijemo proti Pavličevemu sedlu in po dobrem kilometru krenemo levo proti Kočnarju in Matku. Po dobrih dveh kilometrih pridemo do odcepa poti v Matkov kot. Slap Jezere je, kot že rečeno, na začetku poti na levi strani, Fakine pa najdemo na desnem pobočju po dobri uri hoje, ko se kot zapre.
Sestop: S slapa Jezere in s Fakina sestopaš po levi, Fakinčka in Fakina pa zapustiš po njuni desni strani.
Literatura in viri:
• Babič S., Golnar T., Logarska dolina – zahodni del. Plezalni vodnik. Kamniške in Savinjske Alpe. 2. izdaja. Ljubljana: PZS, 1999.
• Slejko S.: http://www.plezanje.net/ climbing/db/index.asp?file=iceValley. xml&p_id=677.
Marta Krejan
