Planinski vestnik 2008/09
Nebeška lestev – Raz tančic, Cima della Madonna
»Odkar sem se zapisal goram, sanjam o svoji idealni steni. Natanko jo vidim pred seboj že leta, navpična je, gladka plošča nad zelenimi livadami, plezanje po njej je ples, nobene teže nima telo, vsak gib je ena sama logika, lahkotnost in užitek. Pričenjam se zavedati, da sem jo našel, svojo steno vseh sten, plezam kot v sanjah.«
Raz tančic, skrivnostno ime, ki sem ga redno zasledil med prebiranjem različne literature, je bil vedno dan kot neka nedvoumna norma za primerjavo lepote različnih smeri. Nekaj časa samo bereš in si misliš svoje, potem pa se ti ime zaje v glavo in slej kot prej je treba iti pogledat in odgrnit tančico, ki se je napletla okoli smeri.
S kladivom ali brez?
»Dobroveče dečki, Karlovačko pivo, problemi con macchina?«
»Senza problemi, solo frigorifero, no Croati, Sloveni.«
»A, Sloveni, Union, Laško.«
Tako nekako se je začel pogovor s »stricem«, ki se je pripeljal mimo v terencu po tako strmem makadamu, da verjetno spada pozimi, ko je pod snegom, že med lažje alpinistične smuke, medtem ko sva z Gašperjem izmenično strokovno gledala pod odprt pokrov motorja v stavkajoči hladilnik in zraven cedila sline proti razu, ožarjenemu v večernem soncu nad nami. »V Raz tančic greste, ja lepo, lepo.« No, koliko bo res lepo, bomo videli, že iz njegovih svetlečih oči pa smo zaznali, da bo nekaj na tem. Pozneje smo ugotovili, da ima nekdanji gorski vodnik to in še marsikatero drugo smer v mezincu.
Prespali smo tam, kjer nadaljnjo vožnjo prepove znak in prepreči zapornica po zgledu naših vzhodnoslovanskih bratov, nad katerim se zgražamo(jo) pri nas, mu pa veselo sledimo(jo) na zahodu. Ne bomo plačevali koče, tisti dve uri se pa bomo že sprehodili zjutraj, smo si bili enotni. Ni nam pa bilo jasno, kje je bivak pod steno, ki ga omenja Mihelič v svojem vodničku in v katerega smo se prvotno mislili naseliti. Kasneje se je izkazalo, da sta bivak in koča eno in isto, le da je v času od nastanka vodnička bivak »zrasel« v kočo.
Zjutraj smo pred kočo pod vznožjem raza spet srečali »strica«, ki se je zgrozil ob pogledu na šop klinov na mojem pasu in nad tem, da ima vsak član trojne naveze s seboj kladivo. Nekako proti načelom in zavesti o varnem plezanju je bilo, da bi v skladu z njegovim predlogom, da bodo zadostovali najlonski trakovi in mogoče kakšen zatič, odvečno opremo pustili pri koči. Stara šola, ni kaj, tudi kompleti naj bi bili po njegovem mnenju odveč, samo trakovi in vponke … »Že v redu …, stari norci!« sem si mislil svoje. Da je imel še kako prav, sem ugotovil po tretjem ali četrtem raztežaju, ko sem se na varovališčih naveličal vedno znova zlagati skupaj komplete, ki so bili bolj kot ne neuporabni, saj smo veliko večino vmesnega varovanja namestili z ovijanjem trakov okoli skalnih ušes.
Od koče do vstopa v smer je četrt ure hoje. V začetnem delu smeri so težave majhne, skala kot ulita, neverjetno pokonci in razčlenjena. Čarov dvojk, na kakršne naletimo v naših smereh, ni zaznati nikjer, težavnost enakomerno narašča iz raztežaja v raztežaj. Vse skupaj je tako pokonci, da ko gledam nadaljnji potek smeri, kar ne verjamem ocenam v opisu. Še ko je videti, da bo postalo težko, mi v naslednjem trenutku »pade roka do komolca v šalco«.
V razkoraku ali kako drugače?
Priplezamo do težjega dela, pogled navzgor ni najbolj navdušujoč; iz vsakega od naslednjih treh klinov visi pomožna vrvica. Tu ni več nešteto možnosti za napredovanje, smer je samo ena in to se pozna tudi na skali, ki je malo zglajena. Ni mi najbolj jasno in kar nekaj časa mutim, preden se po korakih spravim nekoliko višje. Ves čas me mikavno gledajo vrvice in kar kličejo, da naj neham komplicirati. Zmaga trma in višje dosežem varovališče.
Relativnost ocenjevanja je ena glavnih tem za pogovore po preplezanih smereh. Ker je večina smeri v Tinetovem vodničku ocenjena za pol stopnje do stopnjo nižje kot v drugi literaturi, postavimo hipotezo, da je vodniček nastal v času, ko je bil Tine v najboljših letih in mu je bilo vse lahko. Alternativna domneva, ki poizkuša izpodbijati prejšnjo tezo, je, da se je v dobrih 25 letih povečala izlizanost ključnih mest, vendar so jo poznejši vzponi ovrgli. Komentar ocene težavnosti tega mesta, ki so ga podali bolj našutani mladci, ki so smer plezali kakšen mesec za nami ob nekoliko nižji temperaturi, pa ne bi prišel skozi »cenzuro« PV … Zadnji italijanski vodniček za Palo, ki smo ga pozneje preštudirali v knjigarni v San Martinu, navaja oceno V+, v izboru dolomitskih klasik je mogoče zaslediti oceno V, Tine pa pravi, da je mesto težko V–.
Sledi krajši spust v prvo škrbino, kjer dohitimo avstrijsko navezo. Od gledanja navzgor v pokončno nadaljevanje raza začne boleti vrat.
»Štirje raztežaji raza! Le zakaj jih ni deset, sto … Steber je kot ulit iz ene skale. Vanj so vrezane poči, luknje; kjerkoli potrebuješ oporo, jo zlahka najdeš. Prava nebeška lestev! Plezava v absolutni izpostavljenosti, kot prilepljena na steno.«
Druga škrbina, nad njo spet pokončna stena. Hm, sledi opevani široki razkorak v starejših opisih (V–), na novejši skici je najti samo oceno V+ oz. IV, A0. Mogoče bi šlo pa naravnost, brez razkoraka, ki me ne mika najbolj, saj sploh ne vem, kako bi ga izvedel. Ker kaj več od spolirane šalce in klina v gladki steni ne najdem, mi sicer ni všeč, vendar vseeno: »Pejmo probat razkorak …« Ko se enkrat prepričam, da se lahko in se nato tudi res dovolj stegnem, gre kar lepo, kolki niso ravno najbolj navdušeni, bo pa držalo, da je ob plezanju v razkoraku vse skupaj le slaba petka. Zgroženih pogledov in komentarjev Alenke in Gašperja, nad katerima izvajam gimnastiko, ne bi podajal … Pogled navzdol je zanimiv: škrbina, neposredno pod njo pa koča. Težavnost nato z naslednjima raztežajema vsakič pade za stopnjo, pogled v zrak pod nami je pa še veličastnejši. Kmalu se razvežemo.
Zračen sestop
Vrh s kipcem Marije, po kateri gora nosi ime, je strmo odrezan na vse strani, razgled je izreden. Ni nam najbolj jasno, kako naj bi bili na celotnem sestopu potrebni samo trije spusti po vrvi. Polica, po kateri je edino možno hoditi, pelje v ozko škrbino pod vrhom. Na videz ne daje nobenih obetov, da bo pripeljala kam drugam kot na odsekan rob. Če ne bi zadnji trenutek opazil pred seboj rdeče packe, ne bi pomislil, da smo prav in bi spet vlekel opis iz žepa, pa še takrat sem močno dvomil, da je smer pravilna. Škrbino sestavlja stolp, prislonjen k steni, med njima pa je ozek kamin, širok ravno prav, da stojiš najprej z nogama oprt v sosednji steni, pozneje gvozdiš v maniri noge-rit, spodaj pa se počasi zoži na okoli 20 cm v temo, iz katere mrzlo vleče. Gvozdenje nas pripelje na izredno zračno poličko, kjer je zacementiran obroček za prvi spust. Temu po kratki prečki sledi še eden, nato pa iskanje najlažjih prehodov po grapi med Cimo della Madonna in sosednjim vrhom Sas Maor, za konec pred melišči nad kočo pa še zadnji spust po vrvi.
Proti pričakovanjem smo bili v tako opevani smeri skoraj sami. Družbo nam je delala samo avstrijska naveza pred nami. Smo pa čez par dni v sosednji koči izvedeli, da se je dan za nami v smeri prerivalo osem (!) navez. Poleg velike verjetnosti gneče sta slabosti smeri še zahodna lega in kar velika nadmorska višina, je pa res, da z vročino verjetno nikoli ni težav. Navezama, ki sta moj po dveh pivih zelo razvezan jezik vzeli preveč resno in šli vse skupaj preverit, baje ni bilo vroče …
Iztok Rutar
Vodniška literatura:
– Tine Mihelič: Skupina Pala, 1979.
– Samuele Scalet: Pale di San Martino – Arrampicare, camminare, volare, 2002.
– Smer je opisana v tako rekoč vsakem vodniku z izborom naj dolomitskih smeri.
Besedilo v poševnem tisku je citirano iz opisov Tineta Miheliča.
