Planinski vestnik 2008/08
Poskakovanje z Divjo kozo Krobath-Metzgerjeva smer, V–/IV+, 550 m
Da se nad kočo Pellarini skriva še lep kos plezalsko zanimivih in strmih Julijcev, sem prvič ugotavljal zdaj že daljnega leta 1992. Takrat sva s Sebastjanom – pripravniška zelenca – v okviru tabora alpinističnega odseka PD Ljubljana Matica, na katerega je Šrauf prišepal z berglami, ob mičnih peripetijah z orientacijo in bajni dehidraciji v enem julijskem vikendu spravila pod pas dve lepotici: Severovzhodni raz Divje koze (Cima di Riofreddo, 2507 m) in Severni raz Trbiške Krniške špice (Cima del Vallone, 2368 m). Bajna dehidracija je spremljala tudi moj naslednji bal z Divjo kozo, 14 let pozneje. Imenu smeri primerno sva z Alešo v Iskri hrepenenja z dobrim litrom tekočine osem ur dejansko goreče hrepenela – po vodi. No, Kozi v prid moram priznati, da ji je vse dosedanje privide vode v svojih stenah uspelo divje in smelo uravnovesiti z mezenjem, kapljanjem, sluzjo, algami, mahom, mokroto in kar je še tega, s čimer nam je stregla letos, med zgodnjepoletnim obiskom Krobath-Metzgerjeve smeri. Da ne bo kaj zamerila, divja kot je, in da me še kdaj prijazno povabi raziskovat svoja nedrja!
Plezalna smer, ki sta jo čez severozahodno steno Divje koze leta 1933 potegnila Krobath in Metzger, se tako kot večina njenih sester nad Pellarinijem v vsej svoji višini nesramno baha z za Julijce nenavadno strmo, izpostavljeno in zelo kakovostno pečino. Plezanje diši po Dolomitih in je zaradi številnih prečnic in orientacijskih ugank v celoti gledano precej zahtevno. V sicer najbolj obljudeni smeri v Divji kozi rjavi le kak ducat stalnih klinov. V zgornjem delu smeri se razkazuje nekaj skalnih ušes, spodaj pa pridejo za varovanje in izdelavo varovališč prav tudi kak daljši trak, komplet metuljev in manjši šopek različnih klinov. Zaradi dolžine smeri je priporočljivo plezanje s 60-metrsko vrvjo.
V steno ni smiselno vstopati po obilnejšem deževju ali prezgodaj poleti, saj se po vstopnem kaminu in algasti izstopni poči odtekajo obsežne plošče oziroma police. Morebitni umik iz zgornjih nadstropij smeri utegne biti zaradi številnih prečnic težaven.
Ne bo odveč, če namignem, da je obisk stene Divje koze primeren predvsem za izkušeno in velikih sten vajeno navezo.
Dostop: Iz Trbiža po stari cesti v Ovčjo vas (Valbruna), skoznjo in dalje do nadvoza kak kilometer za vasjo. Tu levo po kolovozu do parkirišča. Slediš smerokazom za kočo Pellarini. Sprva po kolovozu, nato pa od spodnje postaje tovorne žičnice po gozdni stezi. Čez več pragov se povzpneš v krnico pod severnimi stenami Devic, Divje koze, Gamsove matere in Viša. Mimo koče proti zahodu − Nabojsu, nato pa se, glede na izbrano smer, po kakšnih petih minutah hoje poljubno usmeriš po tratah in meliščih pod ostenje dobro vidne Divje koze. Dokaj zložnega dostopa je za dobri dve uri, če prespiš v koči, pa zgolj 30 minut. Zgodaj poleti pod steno običajno še leži sneg.
Sestop: Vsepovsod strmo in monolitno ostenje Divje koze v zgornji tretjini reže ponekod ožji, drugod širši, sicer pa brez večjih težav prehoden sistem polic in gredin – Božja polica. Večini alpinistov je tu plezanja ponavadi dovolj. Vsi, ki se žele povzpeti tudi na vrh Divje koze, pa bodo morali opraviti še s približno 200 metri preglednega plezanja druge in ponekod tretje težavnostne stopnje. Z vrha Divje koze vodi sestop proti jugu, po skrotastem žlebu navzdol (blede rdeče pike in možici) na zavarovano pot Anita Goitan. Slediš ji levo (proti vzhodu) v Trbiško škrbino. Tja te pripelje tudi Božja polica, če ji od izstopov smeri slediš proti levi oziroma vzhodu (možici). Polica se ovije okrog več robov in se kakih 10 minut nad škrbino na videz neprehodno konča. Tu se 50 metrov više ponuja prav lahek prehod v levo (možici, orientacijsko zahtevno), ki te po lažjem plezanju odloži na povsod prehodnih južnih vesinah Divje koze tik nad označeno potjo.
Ozebnik na severni strani Trbiške škrbine je vedno sitno zagruščen, v zgodnjem poletju pa lahko tudi zasnežen ali leden. Varovala so trenutno močno poškodovana. Sestop v zatrep Mrzlih vod zato zahteva preudaren korak in morda tudi kak spust po vrvi, vsekakor pa precej previdnosti. Od vznožja ozebnika slediš označeni poti navzdol, nato pa zopet navzgor, proti severu, čez Krniško škrbino h koči Pellarini. Od izstopov do koče je dobri dve uri. Možen je tudi sestop po Božji polici v desno. Ta možnost te pripelje v Viševo deber, kjer naletiš na (bolj ali manj) zavarovano pot, po kateri sestopiš do koče Pellarini. Ta varianta je zahtevnejša in daljša, kot je videti. Od izstopov dve uri in kak spust po vrvi.
Opis smeri: Smer naskoči steno z desne, po temnem kaminu, edini razčlembi, ki spodaj obeta lažje plezanje. Kaminu slediš dva raztežaja in pol (kk) do terase vrh stolpa (A). S terase prečiš po žlebasti gredini 50 metrov v levo, do nove terasice pod izrazitim razičem. Slediš mu slab raztežaj, nato pa ujameš izpostavljeno luskasto razčlembo, ki pod strmimi ploščami vodi v desno (k). Slediš ji 60 metrov do prostorne terasice za lusko (kk; B). Nad terasico se pne navpik pravilna, 30 metrov visoka zajeda, ki jo zgoraj zapira črn previs. Preplezaš jo (kk) in tik nad previsom (k) prečiš po ozki polički nerodno v levo, do širše gredine. Tej slediš še dalje v levo, do njene najvišje točke (k; C).
Strmo ploščo nad gredino uženeš direktno in se v loku z leve vzpneš do dobro vidne rumene poči. V 5 metrov visoki poči, ki je ključno mesto smeri, trenutno ni nobenega klina. Po dobrih oprimkih v poči splezaš na varovališče (k). Poličkasto-luskasti razčlembi zdaj slediš en raztežaj v desno navzgor. Ko se konča, se po žlebu vzpneš navzgor na višjo polico in tudi temu sistemu razčlemb slediš slab raztežaj navzgor in v desno. Na njegovem koncu ujameš dolgo, nekajkrat prekinjeno polico, ki vodi 60 metrov v levo in te pripelje na značilno terasico pod izstopno počjo (D). Izstopiš po poči ali po zahtevni plošči levo od nje (kk), če je poč mokra. Od gredine (C) lahko plezaš tudi v levo navzgor in se prek strmih plati in poči (kk) povzpneš v položnejše skalovje levo od vpadnice terasice pod izstopno počjo. Na terasico se po strmih plateh (kk) in globokem kaminu povzpneš v dveh raztežajih – zahtevnejše od originala.
V Divji kozi poleg tu opisane Krobath-Metzgerjeve smeri za obisk nadvse priporočam tudi smeri Severovzhodni raz (Comici-Fabjan, 1929, V–/IV, 500 m) in Iskra hrepenenja (Kozjek-Čonč, 1992, VI–/V, 500 m), ki poteka po SV steni. V obeh smereh je prav malo ali nič klinov, obe pa premoreta tudi nekaj orientacijskih zank tiste klasične sorte, ki ti, ko jih uspešno rešiš in po uspešni pleži z Božjih polic zreš dol v skalne okrešlje, podarijo prvobitno alpinistično zadovoljstvo.
Simon Slejko
