Odjuga je zrahljala klin – V soboto se je pri spustu iz severne triglavske stene smrtno ponesreči Lojze Cajzek iz Senožet – Le še 80 metrov je imel do vznožja stene
Delo, 31. januar 1983
Aljažev dom v Vratih, 30. januarja – Mladi alpinist Lojze Cajzek, doma iz Senožet pri Rimskih Toplicah (rojstnih podatkov še ni, star je približno 22 let), je v soboto, pri spustu v Severni triglavski steni, omahnil in se ubil. Klin za spuščanje, ki ga je sam zabil, je popustil, osemdesetmetrski padec v vznožje stene pa je bil za planinca usoden.
Prijatelj, 27-letni plezalec, Franček Knez je z zgornje police v Bavarski smeri nemočen gledal padec. Kljub temu da je ostal praktično brez opreme, se je sam rešil iz stene in dopoldne o nesreči obvestil dolino. Mojstranški gorski reševalci so ponesrečenega alpinista, ob pomoči pilotov helikopterja RSNZ, prepeljali v dolino.
»Ne morem doumeti, da se je to res zgodilo. Vse me spominja na moreče sanje. Še dober spust in Lojze bi bil na snežišču,« prizadeto pravi eden naših najboljših alpinistov, Franček Knez, doma iz Rimskih Toplic.
V petek zvečer sta prišla s Cajzkom v Vrata. V soboto zjutraj sta bila že pod zahtevno, pozimi še nepreplezano direktno smerjo na Črni graben.
»Cela smer spominja na snežni ledeni slap. V spodnjem delu je otežkočeno varovanje. Med plezanjem se je vreme poslabšalo. Nastala je odjuga. Padajoč led in kamenje sta nama prizanesla. Sneg se je tako omehčal, da se je cedila voda. Plezala sva naprej v navpičnem snegu. Ves čas sem bil prvi v navezi. Popoldne ob 15. uri sva smer preplezala in malicala na vrhu Črnega grabna. Zaradi slabega vremena sva sklenila, da naprej ne bova plezala. Odločila sva se za vrnitev. Najprej sva prečila 100 metrov v levo do Bavarske smeri in se pomaknila še nekoliko v levo, kjer je teren primernejši za zabijanje klinov in direktno spuščanje proti snežišču pod steno. Spust s pomočjo dveh 45-metrskih vrvi, ob pomoči »osmice« je tekel tekoče, brez zapetljajev. Dobra dva raztežaja (80 metrov) sva še imela do tal, ko naju je ujel mrak. Bil sem na zgornji polici in vlekel vrv skozi uho klina, ki sva ga pustila v steni. Podal sem vrv Lojzetu na spodnjo polico. Svetoval sem mu, naj se pomakne v desno, na rob police in zabije nov klin, da se bo spustil. Medtem sem v nahrbtniku iskal čelno svetilko. Videl sem, kako se je Lojze začel spuščati. Šest metrov je šlo dobro, nato se mu je izpulil klin…
Bil sem pretresen. Nisem vedel, kaj bi. Ostali sta mi le dve zanki, dva klina in oprema za bivak. Moral sem se odločiti, druge možnosti ni bilo. Ob siju čelne svetilke sem se začel spuščati po Bavarski smeri in nato 40 metrov po zajedi, kjer mi je začela pojemati svetloba. Obstal sem na skalni polički, potisnil zagozdo v razpoko in se pripravil za bivakiranje. Tlačila me je mora. Nisem mogel dremati. Zdelo se mi je, kot da sem na tej polici že nekaj dni. Vreme se je slabšalo, zdelo se mi je, da bo vsak čas začelo snežiti. Ne vem, kaj bi bilo, če bi do tega res prišlo. Zato sem splezal še 40 metrov niže in bil danes zjutraj okrog sedme ure pri prijatelju, ki mu ni nihče več mogel pomagati. Med potjo do Vrat sem srečal znanca-alpinista iz Radovljice, ki me je zapeljal do Mojstrane in na Jesenice, kjer so miličniki sprožili reševalno akcijo. Z Lojzetom sva velikokrat skupaj plezala. Bil je najboljši alpinist v celjskem odseku. Pripravljal se je za Himalajo.
Kako je prišlo do nesreče? Klin je popustil. Lahko da je v odjugi popustila skala, kamor je bil zagozden, mogoče je bil klin preslabo zabit…
Mirko Kunšič
