Alpinist 95: Nanda Devi, Cochamó in vprašanja, ki ostanejo po vzponu

Jesenska številka revije Alpinist (št. 95) ostaja zvesta prepoznavni uredniški usmeritvi, zaradi katere velja za eno najkakovostnejših gorniških revij na svetu. Tokrat ne prinaša le zgodb o vzponih, temveč predvsem razmisleke o raziskovanju, zgodovini, odgovornosti in človekovem odnosu do gora.

Naslovnico krasi Will Sharp med prvim prostim vzponom smeri Peumayén v čilenskem Cochamóju. Nekaj dni pozneje sta se z Mathieujem Miquelom vrnila v steno in smer oba prosto preplezala v enem dnevu. Fotografijo je prispeval Hayden Jamieson, ki je tudi avtor enega osrednjih člankov številke.

Sanje in žalost Nanda Devi
Najvidnejši prispevek je prispeval zgodovinar in večkrat nagrajeni avtor Maurice Isserman. V poglavju iz svoje prihajajoče knjige obuja znamenito odpravo Erica Shiptona in Billa Tilmana, ki je leta 1934 kot prva dosegla skrivnostni Notranji svetiščni kotel (Inner Sanctuary) pod Nanda Devi.
Isserman ne pripoveduje zgolj zgodbe o raziskovalnem podvigu, temveč odpira vprašanje, ki ostaja aktualno še danes: kaj se zgodi z neokrnjenimi kraji, ko jih odkrijemo? Kot zapiše avtor, ljudje še vedno iščemo idealne pokrajine, vendar to počnemo z zavedanjem, da jih že s samo navzočnostjo nekoliko spremenimo.

Peumayén: kraj sanj
Eden najbolj zanimivih sodobnih prispevkov prihaja iz doline Cochamó v Patagoniji. Hayden Jamieson opisuje štiri odprave v granitne stene tega območja, vrhunec pa predstavlja prosti vzpon tisoč metrov dolge smeri, ki so jo preimenovali v Peumayén oziroma »Kraj sanj«.
Besedilo niti približno ni le poročilo o vzponu. Jamieson razmišlja, komu smer po vzponu sploh pripada in kako naj se plezalci obnašajo do območij, ki jih množični obisk šele odkriva. Gre za vprašanja, ki niso tuja niti evropskim plezališčem in goram.

El Capitan in dvomi
Britanec Oliver Tippett, eden vidnejših predstavnikov tehničnega plezanja mlajše generacije, opisuje drugo ponovitev malo znane smeri na El Capitanu. Med vzponom se sooča z vprašanji o mejah poseganja v smer, o spoštovanju prvih plezalcev in o lastnih idealih.
Njegov zapis lepo pokaže, da največje dileme v gorah pogosto niso tehnične narave.

Izgubljene fotografije Paula Petzoldta
Poseben zgodovinski dragulj številke predstavlja članek Kimberly Geil. Ta prinaša doslej izgubljene fotografije iz leta 1924, ko je mladi Paul Petzoldt skupaj z Ralphom Herronom prvič stopil na vrh Grand Tetona.
Prav ta vzpon je pozneje tlakoval Petzoldtovo življenjsko pot gorskega vodnika, pedagoga in ustanovitelja znamenite šole NOLS. Fotografije so desetletja veljale za izgubljene, zdaj pa so ponovno ugledale luč sveta.

Redne rubrike
Tudi spremljevalne rubrike so bogate:
Derek Franz razmišlja o umetnosti napredka v alpinizmu.
Sarah Boon in Franz priporočata novo gorniško literaturo.
Sofía Arredondo Lambertz se pogovarja z alpinistom Ulisesom Fierrom.
Anna Piunova se vrača v zgodovino vzponov na Pobedo (Pik Pobeda/Jengish Chokusu).
Norvežan Tobias Albrigtsen opisuje doživetja v gorah Delta na Aljaski.
Justin Guarino raziskuje »plezalni jezik«.
Manuel Morato se poda na dolgo cestno potovanje po zahodu ZDA.
Pesnik Kazim Ali prispeva izbor poezije.
Les Ellison obuja nenavadno dogodivščino z Ronom Olevskim v Zionu na božični večer leta 1979.
Katharine Erwin predstavlja Kanadčanko Sarah Hueniken, ki pomaga ljudem pri soočanju z izgubami in travmami v gorah.
Fotograf Finn Rutha pa v rubriki Off Belay združi Rimsko cesto in Matterhorn v izjemni nočni fotografiji.

Vtis
Čeprav številka vsebuje nekaj odmevnih vzponov, je njena prava rdeča nit nekaj drugega. Večina prispevkov se ukvarja z vprašanjem, kaj ostane po vzponu: kako ohraniti divje kraje, kako ravnati z dediščino preteklih generacij in kako naj alpinizem ob vse večji priljubljenosti ohrani svojo etično razsežnost.
Zato je Alpinist 95 manj revija o »osvojenih« stenah in bolj revija o odgovornosti, ki pride z njimi. Za bralce, ki iščejo zgolj ocene smeri in tehnične podatke, utegne biti celo nekoliko preveč filozofska. Za vse druge pa predstavlja kakovosten primer, kako je mogoče alpinizem še vedno obravnavati kot kult(ur)ni in človeški pojav, ne le kot športni dosežek.

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja