Giovanni Zoso v steni stoji na dveh šopih gorske trave. Roke krčevito držijo za druge travice. Pod njim se ràzi 1000 metrov praznine, nad njim pa še skoraj toliko. »Če se ta dva izrujeta…« si misli, in stavek se v glavi dokonča sam. To ni plezanje po logiki današnje športne estetike — to je potop v preteklost, v vertikalno džunglo, kjer se izmenjujejo trava, mah, razbite plošče in presenetljivo kompaktni odseki.
Zoso se zaveda, da sodobno plezanje poveličuje kontinuiteto, gibanje, čistost linije. A on se počuti diametralno nasprotno. Agnerjev severni raz je vse, kar moderna logika ni: kaotičen, razmetan, razvlečen, nepredvidljiv. In prav zato ga je vzljubil.
38 raztežajev v prostem solo vzponu, 2 raztežaja samovarovanju, 1600 metrov višinske razlike, maksimalna težavnost VI, 7 ur vzpona — in želja, da bi jih bilo še več …
Severni greben Agnerja: zgodovinski kontekst
Severni greben Monte Agnerja je ena tistih smeri, ki jih plezalci Dolomitov (s)poznajo, še preden se jih dotaknejo. Iz travnikov pri koči Vazzoler se greben vidi kot dolg, tanek, skoraj neskončen skalni meč, ki se dviga proti nebu. Dolg je 1600 metrov, ne doseže niti 3000 metrov nadmorske višine, a je eden najvišjih in najzahtevnejših skalnih vzponov v Alpah.
Prvo sta ga preplezala Celso Gilberti in Oscar Soravito 29. avgusta 1932. Gilberti je bil takrat star komaj 23 let; leto pozneje je umrl v padcu s Paganelle. Njuna smer je ostala kot testament generacije, ki je plezala z minimalno opremo, brez vodnikov, še brez modernih varoval, z intuicijo in pogumom.
Leta 1970 je Walter Pause v svoji znameniti knjigi 100 scalate estreme severni greben Agnerja uvrstil med najpomembnejše ekstremne smeri Alp. To je smer, ki je oblikovala identiteto dolomitskega alpinizma: dolga, razgibana, nepredvidljiva, z odseki odlične skale in z odseki, kjer bi si človek želel mačeto.
Greben je znan po tem, da se plezalec pogosto počuti izgubljenega. Vodniki so zastareli, orientacija je zahtevna, teren pa se nenehno spreminja: od kompaktnih plošč do razbitih odsekov, od izpostavljenih prehodov do gostih mahnatih in lišajastih pasov, ki bi jih človek najraje izruval.
Vzpon je grandiozen in romantičen, primeren le za izkušene plezalce z izjemno vzdržljivostjo. Čas vzpona za zelo dobro navezo je 10–12 ur, pristop pa zahteva najmanj dve uri — če imaš srečo z orientacijo. Nekateri so se na vstop preprosto »zagnali naravnost navzgor«, a to je možnost, ne priporočilo.
Ko plezalec končno spleza na vrh — na sploščeno piramidno glavo — lahko ob jasnem večeru na jugu uzre celo plamene rafinerij v beneški nižini. Nato ga čaka še pol ure sestopa do bivaka, po jeklenicah in razbitih policah, izčrpan kot …
